Therese Anne Fowler - Prijazna soseska

Prijazna soseska, ameriške pisateljice Therese Anne Fowler, je pretresljiva knjiga o medsebojnih odnosih, rasnih razlikovanjih, lažeh in manipulacijah. V središču zgodbe sta soseda in najstnika, črnec Xavier in belka Juniper. 

Xavier živi s svojo mamo Valeri v idilični hiški, v Severni Karolini. Obdaja jo vrt z obiljem rastlin, senco pa ji nudi košati hrast. Xavier je odličen učenec. Vsi ga poznajo kot zelo prijaznega fanta. Obožuje glasbo, igra kitaro in se pripravlja za vpis na prestižno glasbeno akademijo. Mama je predavateljica na fakulteti, biologinja in strastna okoljevarstvenica. Obožuje svoj hrast, vrt in seveda svojega sina.

Mama in sin se odlično razumeta. Tudi s prebivalci soseske se dobro razumeta, saj je vendar prijazna soseska. Potem pa se v na novo zgrajeno sosednjo hišo vseli bela družina z mogočnim in vsestransko uspešnim poglavarjem. O sebi ima zelo visoko mnenje. Na zunaj prijazen mož je v bistvu velik manipulator, ki je glavni krivec za vso grozoto, ki se je zgodila.

Vse je potekalo normalno, mami sta se obiskovali, nakazovali so se zametki njunega prijateljstva. Vse dokler se ni začelo prijateljstvo med najstnikoma razvijati v nekaj več. In to med najstnikoma od katerih je bil on črne, ona pa bele polti. Za starše in okolico je to pravi recept za katastrofo. In tako se je tudi zgodilo. Žalost do neba. 😢

Pretresljiva zgodba. Odlična knjiga.

Ocena: 5/5

Pot v Krnico

Therese Anne Fowler

Prijazna soseska

Naslov izvirnika:

A Good Neighborhood

Prevod:

Andrej Hiti Ožinger

Mladinska knjiga Založba, Ljubljana, 2021

Zbirka Kapučino

336 strani

'Odkar jo je mama začela pošiljati k verouku, v cerkev ter pozneje v mladinsko skupino in program zaobljube čistosti, je pri duhovniku in večini odraslih, ki jih je poznala, razen v šoli, poslušala samo svetopisemske napotke za ženske - namreč naj si prizadeva, da bo ubogljiva in vdana  bodočemu možu, naj razume materinstvo kot največji dosežek in se izogiba delu zunaj gospodinjstva. Ženska mora biti skromna in nezahtevna, brez ambicij in hvaležna možu, pomaga naj naj mu pri njegovih ambicijah in potrebah.' 😎 (Odlomek iz knjige, stran 127)

Paolo Giordano - Raztrgajmo nebo

 

Odličen roman Raztrgajmo nebo, italijanskega pisatelja Paola Giordana, nas popelje na jug Italije, v sončno in vročo Apulijo. V tamkajšnjo vilo se vsak avgust iz Torina pripeljeta Teresa in njen oče. Pri babici preživljata poletje. 

Na sosednji kmetiji sta živela Cesare in Floriana, pobožna človeka, ki sta v tem smislu vzgajala tri najstniške fante. Bern, Tommaso in Nicola, slednji je bil njun sin, druga dva sta bila v nekakšnem rejništvu, so upoštevali Cesarove krščanske nauke in mu v vsem sledili. A bili so le najstniki in na samem so marsikaj ušpičili mimo naukov.

Nekega poznega večera so se odpravili na kopanje v bazen sosednje vile, kjer je bivala Teresa. Fante so zalotili in jih pregnali a Tereso so zaznamovali za celo življenje. Od takrat je šla vsak dan k sosedom in se družila s fanti. Zelo je bila žalostna, ko je prišel čas za vrnitev v Torino in komaj je čakala avgust, ko sta se z očetom zopet odpravila z avtomobilom na dolgo pot čez vso Italijo, vse do Apulije.

Vsako leto sta se Teresa in Bern malo bolj zbližala. Ko sta oba postala polnoletna sta se odločila, da bosta živela skupaj na kmetiji. Teresa je celo pustila šolo kar je njena starša zelo žalostilo. A ljubezen ne pozna meja, tako pravijo in skupaj sta se lotila kmetovanja, pridelovala zelenjavo, gojila oljke in pridobivala oljčno olje ter se tako preživljala.

Odličen in berljiv roman z malce nenavadnim koncem, da ne rečem čudnim. Mogoče pa sledi nadaljevanje. 😎

Ocena: 4,5/5

Oljka v Piranu

Paolo Giordano

Raztrgajmo nebo

Naslov izvirnika:

Divorare il cielo

Prevod:

Anita Jadrič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019

Zbirka Roman

469 strani

"Veš, kaj sem imel najrajši? Najine sprehode. Ob sončne zahodu, ko sva končala delo. Zmeraj si malo zamujala, ko sem te čakal na klopci. Potem sva jo skupaj mahnila po dovozni poti. Za kovinskim drogom sva običajno zavila desno, ne pa vedno, včasih sva šla tudi levo. A nikoli se nisva obotavljala. Zmeraj sva vedela, kam iti, kot bi se že prej odločila. Nizko sonce naju je bičalo od glave do pete. Verjameš, da ga še vedno čutim. Če so bile fige zrele, sva jih potrgala tudi z dreves, ki niso bila najina. Kajti v resnici je bilo vse najino. A ne, Teresa?"  (Odlomek iz knjige, stran 423/424)

Oljčnik in peš pot v Seči

Richard Osman - Četrtkov klub za umore

 

V angleškem Yorku se nahaja idilično naselje za starejše, ki so ga oglaševali kot prvo luksuzno naselje za upokojence v Veliki Britaniji. Stolpiče s stanovanji so zgradili na območju nekdanjega samostana. Zgradbo nekdanjega samostana so ohranili in v njej uredili skupne prostore v katerih so se stanovalci družili. 

To idilično naselje starostnikov so poimenovali Sončni gaj. Stanovalci so se družili v različnih krožkih in klubih. Tako so imeli krožek za kvačkanje in klepet pa klub za pletenje in pleteničenje, v katerem so bolj pleteničili kot pletli.

Zgodba kriminalnega romana Četrtkov klub za umore, ki jo je napisal angleški avtor Richard Osman se vrti okoli, kot že naslov pove, skupine zagnanih upokojencev, ki so se združili v klub za raziskovanje umorov. Vsak četrtek imajo sestanek, na katerem se lotevajo starih nerešenih primerov. Te je imela bivša upokojena kriminalistka in ustanoviteljica kluba, ki v klubu ne sodeluje več. Nekakšen vodja kluba je zdaj vsestranska Elizabeth o kateri ne vemo s čim se je ukvarjala pred upokojitvijo, lahko si samo mislimo. Poleg nje so še Joyce, nekdanja medicinska sestra, Ibrahim, nekoč psihiater in jeznoriti nekdanji slavni sindikalist Ron, strah in trepet lastnikov tovarn in rudnikov. 

Reševanje starih primerov se zaključi, ko na starem nunskem pokopališču odkrijejo okostje, ki je ležalo na krsti. Zgodita se še dve umora. Ubijejo Tonyja Currana. Nekdaj je preprodajal mamila, nato pa je postal uspešen gradbenik, ki je sodeloval pri gradnji Sončnega gaja. 

Druga žrtev je Ian Ventham, vlagatelj in lastnik Sončnega gaja. Nekdo ga je zastrupil z velikim odmerkom fentanila.

Umore raziskujeta višji kriminalistični inšpektor Chris Hudson in njegova nova pridobitev policistka Donna De Freitas. S člani Četrtkovega kluba za umore se je Donna že srečala in prav oni so jo s svojo iznajdljivostjo uspešno vključili v preiskavo. 

Četrtkov klub za umore zdaj deluje dvesto procentno. Končno lahko raziskujejo nove umore. Saj ne, da bi bili veseli, da je nekdo umrl, kar se sicer v idiličnem naselju dogaja vsakodnevno, a lahko bodo uporabili in pokazali vse svoje tovrstne sposobnosti in razvozlali vse kar se razvozlati da. In uspelo jim je. 😎

Ocena 3/5

Šah izdelan po predlogi arhitekta Jožeta Plečnika

Richard Osman

Četrtkov klub za umore

Naslov izvirnika:

The Thursday Murder Club

Prevod: Jerca Kos

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Krimi, 414 strani

'Barikada je neobičajna, vendar učinkovita. Na obeh straneh lese rastejo drevesa, zato edina pot k pokopališču vodi skozi gručo upokojencev, med katerimi so nekateri izkoristili dopoldansko sonce, se zaklenili in si privoščili zaslužen dremež. Bagra še lep čas ne bosta mogla mimo. (Odlomek iz knjige, stran 175)

'Venthamu ni bilo do smeha in oponesel je Donni in inšpektorju, da dobivata plačo iz njegovega žepa. Donna je vprašala, ali ga lahko potem prosi za povišico, in Ventham je začel vpiti. Tisti, ki nimajo smisla za humor, radi zamerijo, če je kdo duhovit.' 😊 (stran 181)

Kostanjevica na Krki, nekdanji samostan, danes Galerija Božidarja Jakca

Umetnost obrambe in napada, Chad Harbach

 

Obsežni roman Umetnost obrambe in napada, ki ga je napisal ameriški avtor Chad Harbach, je zgodba o priljubljeni ameriški igri, predvsem pa je to zgodba o srednješolcih zaljubljenih v bejzbol. Je zgodba o mladostnikih, o prijateljstvih, ki se sklenejo med igralci in sostanovalci v internatu. Nekatera tako trdna, da preživijo tudi zelo težke preizkušnje.

Henry je vedno sanjal o zvezdniški karieri igralca bejzbola. To mu je skoraj tudi uspelo. S pomočjo Schwartza, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in ki je kapetan in gonilna sila moštva Harpunarjev na kolidžu Westish, postane najboljši medbazni igralec daleč naokoli. Na dobri poti je, da uresniči svoje sanje. Iskalci talentov so mu za petami, ponujajo mu pogodbe za igranje na dobrih univerzah. Samo odločiti se mora katero bo izbral. Ampak ...

Tik predtem, da Henry preseže svojega vzornika v seriji nezgrešenih metov, se zalomi. Ponesrečen met in žogica poleti proti rezervni klopi kjer poškoduje Henryjevega cimra Owena. Poškodba je tako huda, da ga odpeljejo v bolnišnico. Za Henryja pa se začne kalvarija iz katere ne vidi izhoda. Mu bo uspelo premagati depresijo in se vrniti na igrišče?

Guert Affenlight rektor na Westishu in velik oboževalec in raziskovalec pisatelja Hermana Melvilla in njegove uspešne knjige Moby Dick. 

Med petimi osebami okoli katerih se vrti vse dogajanje v romanu sta še rektorjeva samosvoja hči Pella in že omenjeni Owen. Slednji je Henryjev sostanovalec. Zelo urejen in prefinjen fant, obožuje branje, v bejzbolskem moštvu večino časa presedi na klopi za rezervne igralce kar mu povsem ustreza.

Pella je poročena z arhitektom, ki je nekaj starejši od nje. Naveliča se njegove posesivnosti in se za nekaj časa preseli h očetu. Želi si nadaljevati študij, ki ga je opustila, medtem pa se zaplete v razmerje s Schwartzijem. 

Spremljamo tudi nespodobno in nesprejemljivo razmerje med rektorjem in študentom Owenom. Le kako se bo vse to razpletlo. 

Zanimiv roman, ki ga težko izpustimo iz rok vse do zadnje strani 😎

Chad Harbach

Umetnost obrambe in napada

Naslov izvirnika:

The Art of Fielding

Prevod: 

Miha Avanzo

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013

Zbirka Roman

667 strani

'Ali se je že naučil - se bo sploh kdaj - da se je treba znebiti misli, ki niso za nobeno rabo?' (stran 228)

"Nekoč si mi rekel, da duša ni nekaj, s čimer se človek rodi, temveč nekaj, kar je treba šele ustvariti, s trudom in napakami, učenjem in ljubeznijo. In ti si se temu posvečal bolj kot večina drugih, temu ustvarjanju duše - ne za svoje dobro, temveč za dobro tistih, ki so te poznali." (Odlomek iz knjige, stran 656)

Stadion Stožice, Ljubljana

Otroci z vlaka, Viola Ardone

Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani

'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)

Kristina Ohlsson, Izrečene laži

Roman Izrečene laži, švedske pisateljice Kristine Ohlsson, je nadaljevanje njene prve kriminalke, Zakopane laži. Kalvarija, uspešnega odvetnika in po sili razmer tudi preiskovalca Martina Bennerja, se nadaljuje.

Martina še vedno preganja misel na Saro Tell. Zakaj je naredila samomor, kljub temu, da je imela majhnega sina, ki ga je oboževala. A očitno je bila teža petih umorov, za katere so jo obtožili, prevelika.

Tudi tokrat ga pot pelje od Švedske do Teksasa v Združenih državah Amerike, a tokrat Martin išče sled za izginulim Sarinim sinom. Čeprav je sprva kazalo, da je tudi Mio mrtev, se Martinu vse bolj dozdeva, da temu ni tako in da je štiriletni deček še vedno živ. A kje je!

Zdi se, kot da se zgodovina ponavlja. Martinu nekdo spretno meče polena pod noge, a v obliki trupel. Vse sledi vodijo ravno do Martina. Kdo mu podtika umore? Kaj ima s tem kriminalist, ki jih raziskuje? Korak za korakom uspe Martin razrešiti vse uganke in ostati živ. Tudi samega Luciferja razkrije. Ko se zdi, da je vse na svojem mestu in si lahko končno oddahne, se Lucy zdi, da niti slučajno ni vse na svojem mestu in ga zapusti, a malo Bello še vedno obiskuje.

Upam, da bo v nadaljevanju, če bo sledilo, Martin opravljal svoj odvetniški poklic. Toliko trupel, ki jih je v dveh knjigah avtorica posejala okoli njega, težko preneseš. Vsako pretiravanje škoduje, tudi če je samo fikcija. 😎

Kristina Ohlsson
Izrečene laži

Naslov izvirnika:
Mios Blues

Prevod:
Petra Piber

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020
Zbirka Krimi
374 strani




'Vrnil sem se v prazno stanovanje. Signe še ni pripeljala Belle iz vrtxa, jaz pa si nisem niti drznil ugibati, kje se potika Lucy. Na telefon se ni oglašala. Z olajšanjem sem opazil, da so njene stvari še v stanovanju. Vse je bilo videti enako, kot ko sem zjutraj odšel zdoma. Kljub temu se mi je nekaj zdelo drugače. Svoje umazano perilo sem stresel iz koša in ga razgalil pred odraslo osebo, ki sem jo imel najraje. Kako, za vraga, bova z Lucy zdaj nadaljevala?'
(Odlomek iz knjige, stran 159)

V senci zla, Luca D'Andrea

Jeremiah Salinger je mladi ameriški scenarist. Skupaj s prijateljem in režiserjem Mikom sta uspešna ustvarjalca dokumentarnih serij. Po uspehu v New Yorku se odločita posneti dokumentarec o gorski reševalni službi v italijanskih Dolomitih. Od tam izhaja Salingerjeva žena Annelise in tam še vedno živi njen oče, eden izmed ustanoviteljev tamkajšnje reševalne službe.

Salinger se pridruži reševalcem pri reševanju ženske, ki je v gorah padla v razpoko. Pri tem se zgodi huda nesreča. Sprožil se je snežni plaz in pod seboj pokopal helikopter z vso posadko in rešenko vred. Preživel je samo Salinger.

Za nesrečo krivi sebe, zapade v depresijo in preganjajo ga nočne more. Kot da vse to ni dovolj pa Salingerja razjeda še ena kruta nesreča, ki se je tu zgodila pred petindvajsetimi leti. Nekdo je ubil tri mlade domačine in oskrunil njihova trupla. Večinoma lepa narava visokogorja a včasih tudi kruta, je tekom let odpihnila morebitne sledi. Ničesar niso našli. Ne sledi, ne storilca. Primer je ostal odprt, vse dokler se ni pojavil radovedni in trmasti scenarist Salinger.

Salingerja vse bolj vleče v raziskovanje teh umorov. Kljub temu, da ogroža življenje svoje žene in male hčerkice, ki mu je v veliko pomoč pri premagovanju depresije. Išče, koplje in raziskuje. Ne zaveda se kako blizu je morilec. Nikamor ni šel. Ves čas je tukaj, a kdo je 😎

 Luca D'Andrea
V senci zla

Naslov izvirnika:
La sostanza del male

Prevod:
Vasja Bratina

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017
Zbirka Krimi
500 strani


'Družina Salinger se je že dvesto let rojevala in umirala v eni in isti vasi z dva tisoč dušami v Misisipiju. Moj dedek je bil kmet, moj praded je opravljal isto delo in tako naprej do neznanega prednika, ki je sklenil, da ima Evrope zadosti in se vkrcal na ladjo za Novi svet.'
(Odlomek iz knjige, stran 383)

Kamniško - Savinjske Alpe, nad Logarsko dolino, pri slapu Rinka

Luca D'Andrea, nekdanji učitelj in avtor trilerjev, se je rodil leta 1979. v italijanskem mestu Bolzano, na Južnem Tirolskem kamor je postavljeno tudi dogajanje romana V senci zla.

Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎

Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)

Nicola Lecca, Hotel Borg

Italijanski avtor Nicola Lecca (1976. Cagliari, Sardinija) je svoje navdušenje nad Pergolesijevo Stabat Mater, ki jo je slednji uglasbil tik pred svojo smrtjo, leta 1736, prelil v malce nenavaden a zanimiv roman, z naslovom Hotel Borg.

Alexander Norberg je slavni dirigent. Obeta se mu stalna zaposlitev dirigenta Berlinskega filharmoničnega orkestra. Toda veliki maestro se odloči, na veliko žalost mnogih oboževalcev, da ponudbe ne sprejme in, da bo zaključil svojo dirigentsko kariero. Pripravil bo še zadnji, poslovilni koncert, toda ne v veliki koncertni dvorani, kot je to v navadi, temveč v mali cerkvici v mrzlem islandskem Reykjaviku. Da ne bo absurden samo prostor, se je Norberg odločil, da bo dobrih petdeset poslušalcev, kolikor jih gre v malo cerkev, določil naključni žreb imen, ki so v telefonskem imeniku Reykjavika. Koncerta se bodo lahko udeležili samo s posebnimi vabili. 😎

Za Oscarja, mladega vratarja londonskega hotela in velikega navdušenca nad klasično glasbo, je to nepojmljivo. Vabila bodo dobili tudi ljudje, ki jim je klasična glasba španska vas in ki na tak koncert ne bi nikoli šli. Odloči se, da bo tudi on dobil vabilo pa naj stane kolikor hoče. Odpravi se v ledeni Reykjavik kjer se na vse načine trudi priti do vstopnice, vendar vse zaman. Ko mu že skoraj uspe pa se zanj ne izide prav dobro, pravzaprav se izide zelo žalostno.

Kot gosta je Alexander povabil pevko Rebecco in otroško zvezdo, dečka Marcela. Rebecca je večno nezadovoljna ženska, ki čuti, da njen glas peša in da se bo počasi morala posloviti od glasbenih odrov. Živi v Švici pa tudi na Madžarskem, kjer ima odraslega, posvojenega sina.

Mladi Marcel s starši živi v Italiji. Družina se zaveda, da uspešna kariera otroškega pevca, ne bo več dolgo trajala, kajti fant bo kmalu mutiral in spremenil svoj glas. Prej posesivna starša, ki sta vsepovsod spremljala svojega sina, sta ga tokrat prepustila maestru, sama pa ga nista spremljala, saj je na Islandiji zanju preveč mrzlo. 😎

Vsi protagonisti nenavadnega koncerta, so se nastanili v reykjaviškem hotelu Borg in kmalu so začeli z mukotrpnimi vajami v hladni in nič kaj prijetni cerkvici. Spraševali so se, kako bodo ljudje sprejeli njihov nastop. Vsak med njimi pa se je spraševal, ali bo to tudi njegov oziroma njen zadnji nastop.

Zanimiva in berljiva zgodba z obilico različnih likov, ki se med seboj prepletajo. Tudi v različnih državah, od Anglije, Italije, Nemčije, Madžarske pa vse do Islandije, kjer se zgodba zaključi. Tako kot je to v življenju za nekatere dobro, za druge spet ne.

Klavir na gradu Tuštanj

Nicola Lecca
Hotel Borg

Naslov izvirnika:
Hotel Borg

Prevod:
Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga Založba
Zbirka Roman
230 strani


Žena (zamišljeno):"Ne vem: ti ljudje, ki imajo vse, nazadnje ne vedo več, kako najti srečo. Blaženi mi, ki smo polni dolgov."

Vratar (dvigne svoj okrušeni kozarec in pomigne ženi, naj nazdravita): "Torej na najine dolgove: in na najino srečo!" 😊
(Odlomek iz knjige, stran 164)

Čudoviti rebrasto obokan in poslikan strop gotske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem

Pieta - Žalostna Mati Božja

Stabat Mater - Žalostna Mati 
Pergolesi Giovanni Battista 
(4.1.1710. Jesi pri Anconi - 
16.3.1736. Pozzuoli pri Neaplju)

Mati žalostna je stala
in ob križu se jokala,
   ko na njem je Sin visel;
skoz nje dušo vzdihajočo,
razbolelo, žalujočo,
   skozinskozi meč je šel.

Prva kitica pesnitve Stabat Mater, ki jo je napisal Jacopono iz Todija, okoli 1230-1306.

Prevod pesnitve: Primož Simoniti
(Hotel Borg, stran 217)

Stabat mater je uglasbil italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi, leta 1736. Je njegovo zadnje delo. Umrl je istega leta star komaj 26 let.

Zakopane laži, Kristina Ohlsson

Rodil se je novi junak kriminalnih romanov. To je Martin Benner, lik, ki ga je ustvarila švedska politologinja in avtorica predvsem mladinskih romanov,  Kristina Ohlsson.

Martin Benner je temnopolti odvetnik, srednjih let, obožuje ženske in tudi one niso ravnodušne do njega. Spogleduje se s popolnimi neznankami, ki seveda zelo hitro podležejo njegovemu šarmu. Kaj "čmo", tudi taki obstajajo. Če mu to lahko štejemo kot minus, kajti vsako pretiravanje škoduje pa mu lahko damo tudi en velik plus. Martin namreč skrbi za svojo malo nečakinjo Bello. Že kot dojenčica je v prometni nesreči izgubila oba starša. Ko je kazalo, da Belle noče nihče od sorodnikov in bi morala v dom za sirote, se je Martin odločil, da jo vzame k sebi in nikoli mu ni bilo žal te odločitve.

Martin ima zasebno odvetniško pisarno, ki jo vodi skupaj z nekdanjim dekletom, odvetnico Lucy Miller. In ja, tudi ona ga obožuje, še vedno. Nekega dne v njuno pisarno vstopi Bobby T. Martinu pove, da je njegova šestindvajsetletna sestra Sara Tell, obtožena petih umorov. Dva naj bi zagrešila v ameriškem Teksasu, tri pa na Švedskem. Vse umore je sprva zanikala, kasneje pa kar naenkrat vse priznala. Ker je tudi sama mrtva, naredila naj bi samomor, sojenja ne bo. Tudi njen mali sinček je izginil brez sledu. Brat je prepričan, da sestra ni ubila teh ljudi in da tudi ni naredila samomora. Nekdo ji je umore spretno podtaknil.

Martin se brani, da ni preiskovalec temveč odvetnik, zato primera ne more prevzeti. A radovednost mu ne da miru. Kdo in zakaj je Sari podtaknil umore? Počasi začne iskati dokaze, da bi razpletel nenavadno zgodbo. Ko tudi njemu podtaknejo dva umora, zadeva postane osebna. Martin in Lucy se vržeta v vrtinec nevarnega preiskovanja od Švedske pa vse do Teksasa. Nad odkritji sta tudi sama presenečena a kdo je komu kaj storil, tega pa ne odkrijeta, niti na zadnji strani knjige ne izvemo kdo je morilec. Očitno bo sledilo nadaljevanje. 😎

Kristina Ohlsson
Zakopane laži

Naslov izvirnika:
Lotus Blues

Prevod:
Petra Piber


Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
421 strani




"Nekoč sva bila par. Mislim, da nikoli nisem bil bolj samovšečen kot takrat. Jaz, Martin Benner, sem osvojil najbolj seksi odvetniško mačko v vsem Stockholmu, če ne celo v državi. Lucia Miller, ki so jo klicali Lucy. Kaj bi si še lahko želel lepšega?
Morda res ničesar, a ni trajalo prav dolgo. In seveda sem bil kriv jaz. Kot običajno me je zajela panika in začel sem spati z drugimi ženskami. Neki kotiček v meni je prepričan, da se temu ne morem upreti."
(Odlomek iz knjige, stran 21)

O koncu žalosti, Benedict Wells

Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.

Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)

Agatha Christie - Sophie Hannah, Skrivnost treh četrtin

Zelo vesela sem 'vstajenja' slavnega detektiva Hercula Poirota. Oživila ga je angleška pisateljica Sophie Hannah, ki si je nadela čevlje Agathe Christie in napisala že tretji detektivski roman s Poirotom v glavni vlogi. Če me prvi, Zaprta krsta, ni najbolj navdušil, sem s tem tretjim precej bolj zadovoljna. 😎

Tokrat se med obtoženci znajde tudi sam Hercule Poirot. Zaenkrat neznana oseba pošlje štiri pisma ljudem, ki na prvi pogled, niso povezani med seboj. V vsakem pismu je obtožba, da so umorili Barnabasa Pandyja in vsako pismo nosi podpis Hercula Poirota.

Barnabas Pandy je imel 94 let. Z dvema vnukinjama in dvema pravnukoma ter batlerjem je živel v razkošnem podeželskem dvorcu ne daleč od Londona. Nekega dne so ga našli utopljenega v domači banji. Žalostni dogodek so policisti obravnavali kot nesrečo, toda pisma, ki so jih kasneje dobili štirje naslovniki, med njimi tudi ena od njegovih vnukinj, so namigovala, da je šlo za umor. Kdo je poslal pisma, zakaj in zakaj prav tem štirim, ki na prvi pogled nimajo prav nič skupnega? A samo na prvi pogled. Glede na to, da je vsa pisma podpisal Poirot, se ta čuti dolžnega, da zadevo podrobno razišče. Ugotovi, da so naslovniki še kako povezani. Trije so pismo v jezi uničili, ko pa končno dobi v roke eno od pisem, se zgrozi ob misli, da je lahko kdo pismo napisano v takem slogu, pripisal njemu, velikemu detektivu. V pismu pa dobi še eno sled. Pisalni stroj, na katerem so ga napisali, ima okvarjeno črko e. Poirot in Edward Catchpool, inšpektor pri Scotland Yardu, se skupaj lotita zapletenega raziskovanja, ki je napeto branje vse do zadnje strani. Agatha Christie bi bila zadovoljna. 😎

Agatha Christie
Sophie Hannah
Skrivnost treh četrtin

Naslov originala:
The Mystery of Three Quarters

Prevod:
Jerca Kos

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
367 strani



'Poirot se je v svoji materni francoščini zahvalil višjim silam, ko je videl, da tudi v tem primeru obstaja neka taka podrobnost. Zaposlen je bil s primerjavo dveh kosov papirja, na katera je natipkal natanko iste besede, ko je najprej zaslišal in nato še zagledal Skoka. Pes je pritekel dol po stopnicah in skozi vežo. Skočil je na Poirota in ga tako pozdravil. Za njim je po stopnicah pritekla Annabel Treadway. "Skokec, dol. Dol, Skok! Monsieur Poirot gotovo noče, da ga ližeš po obrazu."
Detektiv tega res ni hotel. Psa je potrepljal in upal, da bo Skok to sprejel kot razumen kompromis.' 😊
(Odlomek iz knjige, stran, 254)

Sophie Hannah - Zaprta krsta, Novi primer Hercula Poirota

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎

Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)

Bill Clinton in James Patterson: Kje je predsednik?

Ko združita moči zelo plodovit ameriški pisatelj kriminalnih romanov James Patterson in bivši ameriški predsednik, ki je obiskal tudi Ljubljano, Bill Clinton, nastane berljiv in napet roman.

Avtorja sta ustvarila sodobno fikcijo, ki ni daleč od resnice. V glavni vlogi so sovražni hekerji, ki načrtujejo  kibernetski napad na državo, v tem primeru na Ameriko.

Krutih dejanj alla Patterson, zaradi katerih ga ne berem več, v romanu ni, a že misel na to kako zelo smo postali odvisni od računalnikov in, da lahko nekdo na daljavo z računalniškim virusom spravi državo v srednji vek in kaotično stanje pa tudi ni daleč od grozljivke.

Mlada hekerja, fant in dekle iz ene od vzhodno evropskih držav, ustvarita in namestita računalniški virus, ki bi ob sprožitvi Ameriko prestavil v srednji vek. Ko se zavesta kaj sta storila, se odločita stopiti v stik z ameriškim predsednikom. Onemogočila bosta virus v zameno za amnestijo, za katero naj bi posredoval predsednik. Uspe jima priti do predsednika. Ločeno. Vsak od njiju pozna polovico ključa za odstranitev virusa. Predsednik jima verjame in informacijo vzame zelo resno.

Predsednik je vdovec. Pred kratkim mu je umrla žena. Ima hčer, ki študira v Parizu. Sodeloval je v iraški vojni kjer je bil tudi ujetnik in doživel ter preživel mučenje. Vse je prestal in postal ameriški heroj.

Zelo resno je bolan toda kljub temu se junaško, kot se za heroja spodobi, vrže v boj s sovražnim virusom. Domovina je na prvem mestu. Obda se s peščico zanesljivih strokovnjakov. Dekle, ki je ustvarilo virus, ubijejo plačani morilci s hribovitega Balkana. Ostane mu še fant, ki je virus razširil. Nemčija in Izrael pošljeta na pomoč svoje strokovnjake, prav tako Rusija, čeprav jo sumijo, da je tudi sama vpletena v zaroto. Na žalost pa je zarotnik oziroma izdajalec tudi v Beli hiši.

Začne se bitka s časom, virus lahko izbruhne vsak čas. Ugotoviti morajo geslo s katerim lahko ustavijo virus. Računalniškim veleumom nikakor ne uspe odkriti gesla in izbrisati virusa. Hvala bogu, da herojski predsednik uporablja zdravo kmečko pamet, s katero se lahko rešijo tudi zelo zapletene stvari. Mu bo uspelo?

Bill Clinton
James Patterson
Kje je predsednik?

Naslov originala:
The President is Missing

Prevod:
Teja Mejak

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
Zbirka Krimi
525 strani


"Demokratično udeležbo žene svet takojšnjega zadoščenja - Twitter, Snapchat, Facebook in štiriindvajseturne novice. Sodobno tehnologijo uporabljamo za povrnitev k primitivnim oblikam medčloveških odnosov. Mediji vedo, kaj se prodaja - razprtije in razdvajanja. To je tudi hitro in lahko. Jeza vse prepogosto obrodi več sadov kot odgovori; zamere več kot razum; čustva prevladajo nad dokazi. Licemerska posmehljiva opazka, pa naj bo še tako za lase privlečena, velja za odkrito. medtem ko se umirjen, utemeljen odziv zdi zrežiran in zlagan. To me spominja na staro politično šalo: Zakaj ti ljudje že na prvi pogled niso všeč? To človeku prihrani veliko časa.
Kam je izginilo objektivno poročanje?"
(Odlomek iz knjige, stran 69)

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)