Viewegh Michal, Primer nezveste Klare

Roman češkega pisatelja Michala Viewegha, Primer nezveste Klare, govori predvsem o nezvestobi, kot nam pove že naslov pa tudi o prijateljstvu in medsebojnih odnosih.

V detektivsko agencijo, v Pragi, ki je najboljša za raziskovanje nezvestobe, pride uspešen pisatelj Norbert Černy. Pod pretvezo, da želi raziskovati za svoj najnovejši roman o nezvestobi. Kaj kmalu se izkaže, da je bil to samo izgovor. Norbert je bolestno ljubosumen na svojo dvajset let mlajšo partnerko Klaro in želi, da detektiv Denis razišče ali ga dekle res vara.

Po nekaj srečanjih in pogovorih, ko izpraznita kar nekaj steklenic kvalitetnega vina, postaneta moška, ki mimogrede varata na veliko, prijatelja. Denis in sodelavka Nina se lotita dela. Sprva nič ne kaže, da je Klara, dvajsetletna študentka sinologije, nezvesta. Toda, samo sprva. V nekem motelu jo zalotita s svojim profesorjem. V želji, da bi obvaroval svojega novega prijatelja, mu Denis dogodek prikrije. Njegovo poročilo govori, da je Klara ena sama zvestoba. 😊

Zadovoljen, a kot vedno malce sumničav, Norbert Klari podari potovanje na Kitajsko, ki jo tako zelo obožuje. Prav tako nagrado da tudi Denisu, ki rad potuje. Mimogrede pa bo še malo popazil na Klaro, drugače povedano, še vedno bo vohunil za njo in poročal. A zadeve se zapletejo, ko se opazovalec in opazovanka zbližata in ko tudi detektive zasledujejo detektivi, ki niso prav nič sočutni.  😎

Michal Viewegh
Primer nezveste Klare

Naslov izvirnika:
Pripad neverne Klary

Prevod:
Nives Vidrih

Založba Sanje, Ljubljana, 2010
207 strani





"Veste, koliko danes stane poroka, kot se šika? Obleka iz Pariza, briljantna prstana, pojedina za dvesto ljudi? Enih štirideset jurjev je v primerjavi s tem mala malica."
Prvotno sem ga nameraval vprašati, tako kot vprašam vsakega klienta, če ve, kako bo ukrepal, ko bo zvedel resnico - ampak s svojo pripombo mi je v bistvu posredno odgovoril.
Če se bo izkazalo, da ga Klara vara, se ne bo poročil z njo.
(Odlomek iz romana, stran 57)

Michal Viewegh, češki pisatelj, se je rodil 31. marca 1962. v Pragi. Nekoč učitelj, danes uspešen pisatelj leposlovja. V svojih romanih se na duhovit pa tudi ironičen način loteva medsebojnih odnosov.

Umor v angleškem dvorcu, Sabine de la Brosse

Dogodek, ki se je zgodil leta 1983. v Westwycombu, na idiličnem angleškem podeželju, kjer so staro kmetijo preuredili v pravi mali dvorec, je pretresel Veliko Britanijo, Kalifornijo in velik del Amerike. Novinarka in pisateljica Sabine de la Brosse je o dogodku napisala pravo aristokratsko kriminalko in resničnosti dodala nekaj fikcije. Kljub temu je Umor v angleškem dvorcu, pretresljiva in grozna zgodba. Toliko bolj, ker vemo, da se je v resnici zgodila.

Michael Telling je boječ, neroden in vedno v nekakšnem krču. A pred drugimi vse to uspešno prikrije bogastvo, ki ga ima, saj je član ene najbogatejših družin na Otoku, družine Vestey. Ukvarjajo se z govedorejo in pridelavo hrane, svoja posestva imajo od Avstralije pa vse do Venezuele. Klan za svoje družinske člane skrbi več kot odlično. Kljub temu, da Michael ne dela nič, ima visoko rento, ki jo velikodušno deli med "prijatelje", ki mu na ta način ostajajo zvesti.

Monika Zumstag je njegovo pravo nasprotje. Močna, živahna in precej stremuška. Živi s starši v Kaliforniji in tu se z Michaelom spoznata.

Kmalu se poročita in preselita na bogataško angleško podeželje, v njun razkošen dom. Monika je navdušena nad tovrstnim življenjem. Z denarjem, ki ji ga Michael velikodušno daje, si lahko kupi karkoli si zaželi. Našla si je tudi prijatelje in vse se ji je zdelo čudovito. A ne za dolgo. Monica spozna, da je njen mož impotenten in to sproži pravi plaz zaničevanja in poniževanja. Tudi pred prijatelji mu ne prizanaša. Njena stalna mantra je, da se bo ločila in se vrnila v Kalifornijo. Michaela to zelo prizadene saj je noro ljubosumen, poudarek je na noro. Vohuni za njo in ji grozi: "Poskrbel bom, da me ne boš mogla zapustiti."

To se tudi zgodi. Na najbolj krut način, z umorom. Za dinastijo Vestey je to škandal in sramota, ki škoduje njihovemu imenu. Na vsak način morajo dokazati, da je Michael bolnik, ki se ne zaveda svojih dejanj. Samo tako si bodo lahko oprali svoje ime. Jim bo uspelo 😎

Sabine de la Brosse
Umor v angleškem dvorcu

Naslov izvirnika:
Meurtre dans un manoir

Prevod:
Stane Ivanc

Založba Prešernova družba Ljubljana, 1987
253 strani

"Začenjam se navajati na napetost, ki je med nama. Mogoče je tvegano, toda ravno zaradi te razdraženosti čutim, da živim. To je kot mamilo ... kot kokain, ki ga kdaj pa kdaj vzamem. Moram vibrirati, obstajati. Nikar ne misli, da nisem spoznala pravega Michaela. Celo bojim se ga, vendar čutim, da mi nič ne more. Kadar ni v krizi, vedno na koncu zmagam jaz."

(Odlomek iz knjige, Umor v angleškem dvorcu, stran 68)

Francozinja Sabine de la Brosse je bila novinarka in poročevalka časopisa Paris-Match. Pisala je članke o zdravju. Bila je lepa, elegantna, vedno brezhibno naličena in nikoli ni marala kavbojk. Primerjali so jo z Audreuy Hepburn. Vanjo je bil zaljubljen angleški igralec Peter O'Toole, vendar ga ni uslišala. Poročila se je s francoskim kirurgom. Umrla je maja 2017. v starosti 78 let. (parismatch.com)

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Robert Galbraith, Smrtonosna belina

Karizmatični detektiv Cormoran Strike, je v svoji mali detektivski agenciji sam in čemeren. Odpustil je svojo zvesto pomočnico Robin, ker ni upoštevala njegovih napotkov. Ko sta skupaj lovila serijskega morilca, se je kljub prepovedi sama odpravila za njim in napako skoraj plačala z življenjem.

Zdaj je Striku žal, pogreša Robin. Dobro sta sodelovala pa tudi drugače sta se dobro razumela. Da je njegova čemernost še večja, se je Robin poročila s svojim dolgoletnim fantom.

Cormoranovo kujanje prekine mlad fant, ki je očitno zmeden in prestrašen. Pove zgodbo o majhni deklici, ki so jo zadavili in zakopali, zavito v roza odejico. Fantu je ime Billy in dogodek, ki mu je bil priča v zgodnjem otroštvu, ga mori že vrsto let. Prepričan je, da mu lahko pomaga samo Strike. Toda tako kot je prišel, je fant tudi izginil v strahu, da bodo ubili tudi njega.

Robin se že na poroki zave, da je storila veliko napako. Matthew pokaže svoj pravi obraz, je manipulator in prešuštnik, kar je sodu izbilo dno in Robin ga zapusti.

Robin in Strike začneta novo sodelovanje, ko ju najame sam minister za kulturo. Želi, da raziščeta in najdeta osebo, ki mu grozi in ga izsiljuje. Zakaj? To se ministru svita, a ne želi razkriti. Za dobra detektiva je to pravi izziv pa še plačilo je super.

Četrta zgodba o detektivu Striku je dolga a ne dolgočasna. Ogromno oseb je vpletenih in prepletenih. Izkaže se, da je tudi zgodba, ki jo je povedal zmedeni in prestrašeni Billy, del zarote z grožnjami. Ko najdejo ministra za kulturo Jasperja Chiswella mrtvega na njegovem lastnem posestvu, se preiskovanje izsiljevanja in grožnje, spremeni v preiskavo umora. Kaj iz preteklosti je ministra tako bremenilo, da nihče od družinskih članov noče tega razkriti. Nekaj kar je bilo takrat zakonito, danes pa ni več. Strike in Robin tudi tokrat uspešno rešita primer 😎

Robert Galbraith (psevdonim)
J. K. Rowling
Smrtonosna belina

Naslov izvirnika:
Lethal White

Prevod:
Tina Stanek

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
620 strani



'Ne eden ne drugi ne bi znal povedati, kdo se je zganil prvi in ali nista morda tega oba naredila hkrati. Preden sta se zavedela, kaj se dogaja, sta se že tesno objemala. Robinina brada je pristala na Strikovi rami, njegov obraz na njenih laseh. Zaudarjal je po potu, pivu in bolnišničnih razkužilih, ona pa je dišala po vrtnicah in nežnem parfumu, ki ga je pogrešal, ko je ni bilo več v pisarno. V objemu jo je občutil kot nekaj novega in hkrati znanega, kot bi jo objemal že pred davnimi časi in bi jo leta pogrešal, ne da bi se tega zavedal.'
(Odlomek iz knjige, stran 30)

Robert Galbraith je psevdonim zelo znane britanske pisateljice Joanne K. Rowling, ki je avtorica serije knjižnih uspešnic o Harryju Potterju. 53-letna pisateljica se je zdaj lotila tudi pisanja kriminalk, kjer v glavni vlogi nastopa karizmatični detektiv Cormoran Strike. In tudi tu je zelo uspešna. Eni pač znajo 😎

Jonas Jonasson - Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Tam kjer se je prvi del zgodbe o stoletniku končal, se je drugi del začel. Na slikovitem otoku Bali, v Indoneziji. Prijatelja, Allan Karlsson, ki je postal stoenoletnik in šestinšestdesetletni Julius Jonson uživata morje, sonce, dobro hrano in precej pijače. Toda znameniti kovček z milijoni, ki je vse to omogočil, postaja vse bolj prazen. Tudi drugi del stoletnikovih dogodivščin je zelo zabavno branje, kot bi rekel pisateljev ded: "Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati." 😎

Julius se je odločil, da bo prijatelju za rojstni dan podaril veliko torto s stoeno svečko, za kar je porabil kar nekaj denarja iz kovčka. Ker pa Allan ni preveč navdušen nad torto, se bosta še z balonom malce popeljala naokoli. Ampak kot smo že navajeni, tam kjer je Alan Karlsson, tam so težave, ki pa jih sam z lahkoto in nasmehom ter obilico humorja, tudi sam razreši.

Prva nezgoda med mnogimi se zgodi, ko po nesreči z balonom odletita sama in mimogrede odlomita še ročico za krmiljenje. Ko zmanjka pogonskega goriva, se znajdeta v košari, sredi oceana. Allan se prav nič ne  razburja. Vesel je, da mu je uspelo rešiti njegovo črno tablico, ki mu pove vse kar se dogaja po svetu, ostalo pa se bo tudi nekako rešilo ali pa se ne bo. Tudi novodobna socialna omrežja, kot sta facebook in twitter, mu nista tuja. Iz zagate ju reši ladja, za katero se izkaže, da je severno korejska.

Prijatelja se nehote znajdeta sredi diplomatskega preigravanja svetovnih sil in velesil. Srečujeta se z državniki in ministri. Od Kim Džong Una do Trumpa in Merklove. Tudi Putin je vpleten, njega sicer ne srečata, je pa itak za vse kar se na naši ljubi Zemljici zgodi, kriv on 😎

Mimogrede se spoznata še s simpatično pogrebnico Sabine, ki se piše enako kot Julius. Nista v sorodu, glede na to, da sta si zelo simpatična, mogoče še bosta. Pred mafijcem zbežijo v Kenijo in se znajdejo v safari parku, kjer lahko opazujejo leve, slone in druge afriške živali. Tu bi bilo še meni všeč.

Kakorkoli obrneš, ekipa je lahko zelo vesela, da ima Allana Karlssona, strokovnjaka za skoraj vse, ki je s svojo tablico že rahlo nadležen a kljub temu zabaven in nepogrešljiv. Vse najboljše za stoprvi rojstni dan. 🎂

Jonas Jonasson

Nove prigode stoletnika,
ki je zlezel skozi okno in izginil

Naslov izvirnika:
Hundraettaringen som tankte han tankte for mycket

Prevod iz angleščine: Andrej Hiti Ožinger

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
430 strani

"V resnici bi krivdo za svoj neuspeh najrajši pripisala Allanu Karlssonu, ki mu je uspelo v pičlih nekaj mesecih premešati štrene na štirih celinah. Že nekaj časa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Se pripravlja na peto celino?
Toda globoko v sebi se je zavedala, da Karlsson ni prav nič kriv. Očitno ima samo dar za to, da se ob napačnem času znajde na napačnem kraju.
Že stoprvo leto zapovrstjo. " 😎
(Odlomek iz knjige, stran 423)

Švedski pisatelj Jonas Jonasson se je rodil 6. julija 1961, na jugu Švedske, v mestu Vaxjo. Sprva je bil novinar in lastnik medijske hiše, ki jo je po dvajsetih letih dela, zaradi pregorelosti prodal in se posvetil pisateljevanju. Za to dejanje smo mu hvaležni. Vsaj večina. 😊 (goodreads.com)

Fredrik Backman - Mi proti vam

Roman 'Mi proti vam', švedskega pisatelja Fredrika Backmana, je nadaljevanje zgodbe, ki smo jo spremljali v njegovi knjigi 'Mi smo medvedi'. Slednja se ni dobro končala.

Kot se je prva knjiga končala, tako se je druga začela. Glavni akter napada na Mayo in zvezdnik hokejske ekipe Kevin, zapusti Bjornstad. In, če smo pričakovali, da se bo s tem mesto vsaj malo umirilo in zaživelo naprej, smo se zmotili. Najhujše je bilo, da so se spravili na žrtev, na Mayo. Če ne bi šla na zabavo, se to ne bi zgodilo. In kaj za vraga ji je bilo, da je Kevina prijavila policiji. Takih in podobnih modrovanj hokejskih navdušencev se ni manjkalo. Tudi Amat jo ni odnesel nič bolje. Mladi hokejist, ki si je edini upal javno povedati resnico, si je nakopal obilo sovražnikov. Kljub vsemu pa Kevin ni bil kaznovan in tudi Maya ni dočakala pravice, razen tiste, ki si jo je vzela sama.

Zgodba se razvija v sovraštvu in nasilju. Dobesedno mi proti vam. Hokejski klub iz Bjornstada razpade, več kot polovica moštva se pridruži največjemu rivalu, klubu iz sosednjega mesta Hed. Benji, eden najboljših hokejistov, ostane.

Šport, ki naj bi združeval ljudi, jih razdeli v dve podivjani hordi, pri katerih je, kot pravi pisatelj  'morala pravo razkošje'. Podivjanost pa največkrat pripelje do nesreče, tudi smrtne. In ravno to se je zgodilo. Nepotrebna smrt mladega človeka je ljudi le streznila. Žalostno, da se ne streznijo prej, preden se zgodi najhujše. Ne samo v romanih, tudi v resničnem življenju.

Fredrik Backman večino svojih likov na koncu usmeri na pravo pot. V življenju najdejo smisel in začnejo se ukvarjati s tistim kar jih najbolj veseli. Upam, da bo tudi tretji del, da bo tudi divji a vendarle v srcu prijazni Benji, našel svojo pravo pot. Navijam zanj. 😎

Fredrik Backman
Mi proti vam

Naslov originala:
Vi mot er

Prevod iz angleškega jezika:
Katarina Jerin

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
519 strani


"Ste že kdaj videli pasti mesto? Naše je padlo. Na koncu bomo trdili, da je nasilje prišlo v Bjornstad tisto poletje, ampak to bo laž, kajti nasilje je tam že bilo. Včasih je namreč sovražiti drug drugega tako preprosto, da je težko razumeti, zakaj sploh kdaj počnemo še kaj drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 7)

"Ana izvleče telefon in izbriše slike Benjija in učitelja, ampak je prepozno. Njuno skrivnost je že razneslo kot pepel po morju in ne da se je več vzeti nazaj."
(Odlomek iz knjige, stran 324)

Fredrik Backman se je rodil 2. junija 1981 na Švedskem. Je kolumnist in pisatelj. V slovenščino so prevedeni vsi njegovi odlični romani:

Mož z imenom Ove (prvenec)

Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Mi smo medvedi

Pogrešana - Anna Katharine Green

Pogrešana je zanimiva kriminalka, v stilu priljubljene Agathe Christie. Oziroma ravno obratno, saj se je Anna Katharine Green rodila štiriinštirideset let prej kot Agatha Christie. Kakorkoli že obe sta mi super. Agatha Christie je na vrhu moje lestvice priljubljenih pisateljev detektivk, zdaj pa sem po zaslugi založbe LYNX, odkrila še Greenovo. 😎

In kakšna je detektivska zgodba.
V detektivsko pisarno pride starejša, razburjena ženska in prijavi ugrabitev mladega dekleta. Ugrabljena naj bi bila iz bogate meščanske hiše v kateri je nekaj časa živela, ne da bi o tem karkoli vedel lastnik hiše. Prijaviteljica je gospodinja v omenjeni hiši, vendar mlademu detektivu, ki jo je sprejel, ne ve povedati kaj dosti. Ne ve, ali noče! Vztraja, da je bilo dekle ugrabljeno in da jo mora policija poiskati.

Mladi detektiv je, od slišanega, malce zmeden in za pomoč zaprosi izkušenega detektiva Gryca. Ebenezer Gryce je glavna zvezda detektivskih romanov Anne K. Green. Razumevajoč, empatičen in s pravim občutkom za podrejene, ki jih zna tudi nesebično pohvaliti za njihovo delo in po potrebi tudi prepustiti zasluge za uspešno rešen primer.

Gryce zelo resno vzame primer pogrešane mladenke. Pogovori se z lastnikom hiše, gospodom Blakom, ki zanika prav vse namige, da je dekle poznal in da je vedel, da prebiva pod njegovo streho. A klobčič je načet in vse bolj in bolj se odvija. Izkaže se, da je gospod Blake zelo dobro poznal mlado žensko. Le kam je izginila 😎                           

Anna Katharine Gree
Pogrešana

Naslov izvirnika:
A strange disappearance

Prevod:
Matejka Križan

Založba LYNX, Juršinci, 2017
178 strani



"Poizvedba je razkrila še nekaj zanimivih dejstev. Kot prvo, tega gospoda, ki je imel vse pogoje za to, da bi sijal v družbi dam, tam niso nikoli opazili, ampak je svoj prosti čas zapolnil z dolgimi sprehodi po mestnih ulicah, kjer so ga več kot enkrat videli govoriti z ubogimi dekleti na vogalih ulic ali v slepih ulicah. Zadnja, s katero je govoril in ki na podlagi opisa ustreza dekletu, ki je bilo ugrabljeno iz te hiše ..."
(Odlomek iz knjige, stran 90)

Anna Katharine Green se je rodila 11. novembra 1846. v Brooklynu, New York. Umrla je 11. aprila 1935. v Buffalu, New York. Je ena prvih ameriških pisateljic detektivskih zgodb, ki so postale prava uspešnica. Za verodostojnost zgodb ji je bil v pomoč oče, ki je bil odvetnik. (britannica.com) 

Mogočni Ambersonovi, Booth Tarkington

Zgodba romana Mogočni Ambersonovi se prične v letu 1873. Družinska saga pripoveduje o treh generacijah bogate ameriške družine, ki živi in raste z majhno vasico Midland.

Major Amberson si v vasi postavi veličastni dvorec z veliko plesno dvorano in vsemi arhitekturnimi atributi 19. stoletja, ki jih premore ameriški jug, razgiban tloris, kupole in terase. Uredi tudi avenijo ob katero postavi Neptunov vodnjak s številnimi kipi.

Majorjeva žena je umrla, ima pa tri odrasle otroke, dva sinova in hčer Isabel. Glavna zvezda romana je njegov vnuk in oboževani Isabelin sin George Amberson Minofer.

George je bil že od malih nog predrzen in brezobziren fant. Ali je bilo po njegovo ali pa ni bilo nič. Divjal je s svojim ponijem po vaških cestah in rušil vse pred seboj kar se mu je postavilo na pot. Z leti so se stvari za okolico, kar se tiče mladega Georgea, samo še poslabševale. Postal je ošaben in poln samega sebe. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da se mu je to zdelo popolnoma prav in v redu. Tako mora biti, saj on je vendar član najbogatejše in najpomembnejše družine v Midlandu in temu primerno se morajo drugi temu podrediti. Mama Isabel ga je oboževala in v njem je videla samo angela, kar je v delčku sebe morda tudi bil, vsaj do nje se je obnašal lepo in tudi on je njo oboževal. Ded je finančno podpiral oba in vnuku je izpolnil prav vsako željo.

Zadeve pa se malce spremenijo, ko v Midland, ki se iz vasi vse bolj spreminja v rastoče mesto, prispe Lucy Morgan s svojim očetom, za katerega se izkaže, da pozna družino in še posebej Isabel, že od prej. Med mladima takoj preskoči iskrica a kaj, ko so razlike v dojemanju življenja med njima ogromne. Ko ga Lucy vpraša s čim se bo ukvarjal v življenju, ji odgovori: "Rad bi križaril z jahto." Ko se njen oče in ovdovela Isabel čedalje bolj zbližujeta, George poseže vmes in drastično spremeni življenja vsem vpletenim. Na boljše ali na slabše!

BoothTarkington
Mogočni Ambersonovi

Naslov izvirnika:
The magnificent Ambersons

Prevod:
Matejka Križan

Založba LYNX, Juršinci, 2019
340 strani


'Obiskovalec mesteca je bil prav gotovo deležen še dodatnih razsvetlitev, obstajala je namreč zabava, ki je nihče ni smel zamuditi - prav vsakogar so popeljali na kratko vožnjo po mestu, četudi je gost moral najeti vprego in je vrhunec izleta predstavljal Ambersonov dvorec.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)

Booth Tarkington je bil ameriški pisatelj in dramatik. Rodil se je 29. julija 1869. v Indianapolisu. V istem mestu je tudi umrl 19. maja 1946. Na začetku 20. stoletja je bil med največjimi pisatelji v Ameriki. Njegovi romani so se večkrat pojavili na lestvici bestsellerjev.  Za svoj roman Mogočni Ambersonovi, ki je izšel leta 1918, je že naslednje leto 1919. prejel Pulitzerjevo nagrado. (britannica.com)

Čisto običajna družina, Mattias Edvardsson

Čisto običajna družina, oče Adam Sandell je pastor, mama Ulrike je uspešna odvetnica in hči Stella je bolj ali manj uspešna najstnica, vse dokler je ne obtožijo umora prijatelja in ljubimca, ki ga označijo tudi za psihopata, tridesetletnega Chrisa Olsena.

Švedski pisatelj Mattias Edvardsson je tudi profesor psihologije. V svojem romanu 'Čisto običajna družina', se loti tudi psihološke obravnave medsebojnih odnosov družinskih članov.

Družina Sandell živi v idiličnem mestu Lund, na skrajnem jugu Švedske. Koliko se med seboj poznajo! Mama se posveča svoji advokatski karieri, zaradi katere je večino časa v Stockholmu. Za Stello v glavnem skrbi oče. V mlajših letih je čas preživljala z očetom pastorjem, v cerkvi.

Stella je bila od nekdaj nenavaden otrok. Čeprav ji učenje ni delalo težav pa se je težko sprijaznila s pravili strogega reda, ki niso dopuščala nobene samostojnosti. Tudi z drugimi otroci se je težko spoprijateljila. Njena edina prijateljica, ki jo je razumela in sprejela tako kot je, je bila Amina. Skupaj sta trenirali rokomet in bili zelo uspešni. Toda Stella se je naveličala trenerjevih ukazov in je igranje rokometa opustila.

Dekleti se še vedno družita. Zdaj sta stari devetnajst let in skupaj pohajkujeta tudi po lokalih in diskotekah. Zabava mora bit. Pogovarjata se o fantih in se nedolžno spogledujeta. Vse dokler v nekem lokalu ne naletita na nekoliko starejšega šarmerja Chrisa. Ta v svoje osvajalske mreže uspešno zapelje obe. Nekega dne pa ga najdejo zabodenega. Nekdo ga je umoril in vse sledi kažejo na Stello, ki jo aretirajo in zaprejo.

Starša sta pretresena, ne moreta verjeti, da se jim kaj takega dogaja, saj oni so ja čisto običajna družina. Toda sodni mlini so se zagnali in potrebno je rešiti kar se rešiti da.

Izredno napet in berljiv psihološko, kriminalni roman, kjer lahko bralci samo molimo, da dekleti nimata nič z umorom psihopata. 😎

Mattias Edvardsson
Čisto običajna družina

Naslov originala:
En helt vanligfamilj

Prevod:
Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2019
447 strani





"Stella Sandell je utemeljeno osumljena umora."
'Noben starš ne verjame, da bo kdaj slišal ime svojega otroka, izgovorjeno v takem kontekstu. Nihče, ki mu je otrok ležal na prsih in brcal z miniaturnimi nožicami ter z brbotajočim smehom, si tega ne bi mogel predstavljati. Zgodi se drugim. Ne nama. 
Nimava težav z zasvojenostjo, sva akademika z visokimi prihodki. Dobrega zdravja sva, telesno in duševno. Nismo neurejena družina z obrobja in finančnimi težavami.
Bili smo čisto običajna družina. Ne bi smela sedeti tukaj. A sva vseeno sedela.'
(Odlomek iz knjige, stran 70.)

Mattias Edvardsson se je rodil leta 1977. Živi v bližini mesta Lund, kamor je postavil dogajanje svojega romana Čisto običajna družina. Je švedski pisatelj in profesor psihologije in švedskega jezika na srednji šoli. Ukvarja se tudi s petjem v punk skupini in treniranjem nogometa. (Vir: mattiasedvardsson.se)

Sodni dnevi, Peter Čeferin in Vasja Jager

Pozabite na Grishama, prihaja Čeferin. 😎 Slovenski odvetnik Peter Čeferin je v preteklosti napisal in izdal odlične anekdote iz svoje odvetniške prakse. Tokrat pa se je lotil kriminalke, ki je prav tako odlična in napeta do zadnje strani. Pri nastajanju romana je sodeloval tudi novinar Vasja Jager. Dogaja se v Ljubljani, na sodišču, v Budvi in v Beogradu. Nekakšna "balkanska posla" bi lahko rekli. Ampak, kaj pa če je vse res!

Edvard Melik je odličen in uspešen odvetnik. Ima odraslega sina in pravkar mu je umrla žena. Čeprav je bilo njegovo odvetniško delo vedno na prvem mestu pa ga je ženina smrt zelo pretresla. Zapre se v svojo razkošno vilo in se utaplja v svoji žalosti in viskiju. Da bi se zaprl v hišo skupaj z ženo, ko je bila ta še živa in zdrava, mu ni nikoli prišlo na misel. Vse je bilo podrejeno reševanju obtoženih za različna kriminalna dejanja pri čemur so mu pomagala tudi ženska bitja in s kakšno se je zbližal tudi drugače.

Kakor koli že, Edvard Melik se le odloči zapustiti svoje žalostno domovanje in se odpravi v pisarno kjer ga že nestrpno pričakujejo. Za pomoč ga zaprosi zaskrbljena mama čigar sina so obtožili umora. Melik se odloči, da bo primer sprejel in vsaj malo preusmeril svoje misli drugam.

Tomi Klajn je tridesetletni mladenič s paleto težav. Največja je obtožba, da je v Budvi umoril svojega partnerja Karla Marona, ko je ta bival v svoji obmorski vili. Maron je bil novopečeni bogataš. Kako je obogatel ne ve niti sam bog. Preprodaja orožja, mamil, poceni odkupljeni certifikati ...? Zdaj mu vse to nagrabljeno bogastvo ne pomaga prav nič pa tudi Klajnu ne. Država, sodišče, tožilstvo, skorumpirani politiki, stric iz ozadja, ki vpletene drži v šahu in zahteva obsodbo. Odvetnik Melik je prepričan v nedolžnost svojega klienta in zanj se bori kot lev. Postopoma mu je postajalo vse bolj jasno, da tu ne more zmagati. Potrditev je dobil, ko so ga zvabili v Beograd in ga tam skoraj ubili. Obsodili bojo nedolžnega.

Po končanem sojenju, po čistem naključju ali pa niti ne, Melik sreča na pokopališču strica iz ozadja. Ta mu mirno razkrije vso resnico o primeru Maron in nato mirno odide. Njegovi resnici je bilo zadoščeno. Ni važno kako in na kakšen način 😎

Peter Čeferin
Vasja Jager

Sodni dnevi


Cankarjeva založba, Ljubljana, 2019
231 strani



"Melik je gledal skozi okno v gostilni As. Videl je obrise nogometnih kibicev, ki so na drugi strani pri Cutty Sarku pred zasloni spremljali neko tekmo in mahali natakarici za novo rundo. Slišal je smeh in radostne klice. Kozarci so žvenketali, ko so trkali skupaj. Najpomembnejša tekma v življenju. Vsak teden znova.
Razredni prepad je pot, ki teče med dvorišči skozi Knafljev prehod. Nič posebnega, siva in prašna, golobji iztrebki in pozabljen kovanec na tlaku. Dobra dva metra širine. Pa vendar ločuje svetove."
(Odlomek, stran 118/119)

Če še niste vedeli, zdaj veste, ko boste šli skozi Knafljev prehod, da se boste lahko pravilno odločili 😎

Gail Honeyman, Eleanor Oliphant je povsem v redu

Eleanor Oliphant je tridesetletna mladenka, je zaposlena in živi sama v socialnem stanovanju. Prijazna je in družabna ženska, a kljub temu se počuti odrinjeno in osamljeno. Berljiv roman nas do zadnje strani drži v negotovosti in vseskozi se sprašujemo ali je Eleanor res povsem v redu?

Tako Eleanor spoznamo že na začetku romana. Je nekoliko posebna, drugačna, nevešča socialnih veščin, sodelavci se ji posmehujejo in jo odrivajo. Prepričala se je, da jo vse to ne moti preveč. Že od otroštva, ki ga je preživela večinoma v rejniških družinah in domovih, je vajena tega. Sprijazni se in sprejme vsako odklonitev okolice. Kaj vse se je z Eleanor dogajalo pred tridesetim letom spoznavamo počasi in po delčkih, ki jih izvemo skozi njena razmišljanja, spomine in terapijo, ki jo končno pripelje na pot ozdravitve in drugačnega življenja.

Eleanor je odkrita, ne pretvarja se in pove točno tako kot misli. V stilu Sheldona iz moje priljubljene nadaljevanke Veliki pokovci. Ko jo v salonu za manikiro vprašajo ali želi njihovo kartico zvestobe, jim odgovori: "Ne, hvala. Nikdar več ne pridem na manikiro. Enako stvar lahko naredim sama doma, še boljšo, zastonj."

Eleanor se resnično ni znala pretvarjati. Ko jo na plesu soplesalec povabi na pijačo, mu iskreno odgovori: "Ne želim sprejeti pijače od tebe, ker ti bom potem primorana kupiti še eno v zameno, bojim pa se, da si s tabo ne želim preživeti časa, potrebnega za dve pijači."  😎

Ves čas se druži z Raymondom, prijaznim računalničarjem in sodelavcem. Ob tem se niti ne zaveda v kako veliko pomoč in oporo ji je. On je tisti, ki spozna, da ima Eleanor resne težave. Prepriča jo, da poišče zdravniško pomoč, kjer ji postavijo diagnozo: depresija. Na terapijah se tudi njej sami razkrije kaj vse je doživljala, kaj je potlačila in kaj si je samo domišljala. In tega ni bilo malo.

Gail Honeyman
Eleanor Oliphant je povsem v redu

Naslov izvirnika:
Eleanor Oliphant is cpmpletely fine

Prevod:
Katarina Žakelj

Založba Učila, Tržič, 2017
352 strani


"Opazila sem, da je pogledoval proti meni in nato upočasnil korak, da sva hodila z enako hitrostjo. Ugotovila sen, da takšne majhne geste - kako mi je njegova mama skuhala čaj po obroku, ne da bi me vprašala, se spomnila, da pijem nesladkanega, kako je Laura dala na krožnik dva majhna piškota, ko mi je v salonu prinesla kavo - takšne reči lahko veliko pomenijo."
(Odlomek iz knjige, stran 176)

"Priljubljeni ljudje se morajo včasih smejati rečem, ki se jim ne zdijo zelo smešne, počno stvari, ki si jih ne želijo zares, v družbi ljudi, ki jim zares ne ustreza. A ne jaz. Že pred leti sem se odločila, da če bom izbirala med tem ali samoto, bom izbrala samoto."
(Odlomek iz knjige, stran 217)

Gail Honeyman se je rodila leta 1972, na Škotskem. Odličen roman 'Eleanor Oliphant je povsem v redu', je njen prvenec in prejemnik številnih literarnih nagrad.

Ernesto Che Guevara, Motoristov dnevnik

Zapisi s popotovanja po Latinski Ameriki, mladega Ernesta Guevare, ko še ni bil tisti znameniti revolucionar Che, ampak mladi in brezskrbni avanturist.

V knjigi Motoristov dnevnik, Ernesto Che Guevara, v kratkih zgodbah, kronološko opisuje svoje potovanje po Latinski Ameriki. Na pot se je odpravil s svojim prijateljem Albertom Granado. Sprva sta potovala na motorju, ki je poleg njiju prevažal še njuno prtljago. Preobremenjen in star motor se je zato večkrat pokvaril, pogosto pa sta oba z motorjem vred zgrmela po tleh, kar opisuje na duhovit način. Pri pogostih padcih je bila velika sreča, da sta ostala nepoškodovana. Motor sta imenovala Vsemogočni, toda vsemogočnost ni trajala dolgo. Motor je zdržal slabo tretjino načrtovane poti, nato pa sta bila odvisna od dobre volje voznikov tovornjakov in svojih nog, saj sta prepešačila kar precej kilometrov.

Mlada avanturista, Ernesto Guevara de la Serna (študent zadnjega letnika medicine) in Alberto Granado (biokemik), sta od decembra 1951. do 26. julija 1952. prepotovala velik del Latinske Amerike: Argentina, Čile, Peru, Kolumbija in Venezuela,  Na pot sta se odpravila z namenom, da obiščeta bolnišnice za zdravljenje gobavosti pa tudi, da si ogledata kako živijo ljudje izven Argentine. Ob tem nista pozabila na vse naravne in kulturne znamenitosti, ki sta jih odkrivala na svoji obsežni poti.

Kljub temu, da se je Ernesto rodil v meščanski družini, v kateri mu ni manjkalo nič, če odštejemo napade astme, ki so ga spremljali od drugega leta naprej, je že kot mlad fant opazil izkoriščanje in zatiranje delavcev. Tudi na tej poti sta prijatelja spoznavala težke delovne in zdravstvene pogoje delavcev v rudnikih bakra. Delavci so bili slabo in neredno plačani. Umrljivost je bila zelo velika, odgovarjal pa ni nihče. Bolnišnice so bile ponekod brezplačne, toda slabo opremljene in s premalo osebja. Primanjkovalo je šol ... in še in še. In tako so bili postavljeni temelji za rojstvo Che-ja, ki je kljub ženi in petim otrokom, življenje posvetil revoluciji in prizadevanju za družbene spremembe in boljše življenje "malih" ljudi.

Le kaj bi imel Che povedati danes 😎

 Ernesto Che Guevara
Motoristov dnevnik

Naslov izvirnika:
Notas de Viaje: Diario en Motocicleta

Prevod:
Urša Červ in Tina Malič

Založba Sanje, Ljubljana, 2009
205 strani

"Socialna raven ljudi v Čilu je nižja kakor v Argentini. K temu je treba prišteti še slabe plače, ki se izplačujejo na jugu, majhno število delovnih mest in malo pomoči, ki jo oblasti ponujajo delavcem (kljub temu pa je ta še vedno večja, kot tiste v severnem delu Južne Amerike), zato se v Argentino valijo pravcate trume Čilencev v iskanju sanske dežele zlata, ki jo je prebivalcem zahodne strani Andov uspela prikazati sposobna politična propaganda. Na severu delavce v rudnikih bakra, solitra, žvepla, zlata ipd. bolje plačajo, a življenje je veliko dražje. Na splošno primanjkuje veliko potrošnega blaga, ki je najbolj potrebno, poleg tega pa so podnebne razmere v gorah zelo težke. Spominjam se sugestivnega zmigovanja z rameni, s katerim je vodja rudnika Chuquicamata odgovoril na moja vprašanja o odškodnini, ki jo je treba plačati družinam deset tisoč ali več delavcev, ki so pokopani na lokalnem pokopališču."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏

Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom

Roman Pod škrlatnim nebom, ameriškega pisatelja Marka Sullivana, je napisan po resničnih in pretresljivih dogodkih, ki so se dogajali po kapitulaciji Italije, leta 1943.

Zgodba romana je postavljena v Severno Italijo, v Milano in v italijanske Alpe, ob meji s Švico. V romanu nastopajo resnični ljudje, ki so se vsak na svoj način borili proti fašizmu, po njegovem zlomu pa tudi proti nič manj krutemu nacizmu.

Glavni akter je šestnajstletni Pino Lella. S svojo družino živi v središču Milana, v bližini znamenite milanske stolnice, kjer imajo tudi zelo uspešno modno trgovino.

Nekega večera se Pino in njegov brat odpravita v bližnji kino, kjer doživita in na srečo tudi preživita bombni napad zaveznikov. Ker so napadi na Milano čedalje bolj pogosti, se starša odločita in oba fanta pošljeta h duhovniku Reju, ki v italijanskih Alpah vodi deško šolo. Pino je bil strasten smučar in neustrašen alpinist. Oče Re je v njem zaznal velik potencial. Tako je Pino začel voditi manjše skupine preganjanih ljudi, čez gore do meje s Švico, kjer so jih prevzeli drugi. Mladenič je rešil veliko ljudi.

Ljudje so verjeli, da bo vojne kmalu konec. Italijanski fašisti so kapitulirali, toda prišli so nemški nacisti, ki v svoji krutosti niso prav nič zaostajali.

Pino bo kmalu star osemnajst let in lahko bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Zato ga starša prisilita, da se sam prijavi v nemško vojsko. Kljub silovitemu upiranju, se Pino na koncu vendarle vda. Postane osebni voznik generala Leyersa, ki ga spremlja vse do konca vojne. General je  neizprosen in hladen petdesetletnik, ki za izpolnitev svoje naloge ne izbira sredstev.

Pino, na poti vidi veliko gorja in krutosti. Zelo težko prenaša, toda v oporo mu je družina, ki ga spodbuja. Pino je namreč tudi vohun. Na poti z generalom vidi marsikaj in vse to družina prenese zaveznikom.

Pisatelj pravi, da je zgodba resnična. A pri takih zgodbah nikoli ne veš kaj natančno je res in kje se začne pisateljeva domišljija. Kako se je Pino po vojni rešil etikete, da je nacist in izdajalec Italije? In kaj se je zgodilo z generalom?

Mark Sullivan
Pod škrlatnim nebom

Naslov izvirnika:
Beneath a scarlet sky

Prevedla: Anica Baša

Založba Učila, Tržič, 2018
500 strani



'Vorarbeiter Lella je v tistem trenutku že skoraj izgubil vero v božji načrt zanj. Ko je tako prišel na postajo, je bil še vedno besen zaradi položaja, v katerem se je znašel. V to ga je prisilila mama. V Casi Alpini je počel pomembne stvari, ravnal je dobro in pravilno, z vodenjem beguncev je veliko tvegal, njegova dejanja so bila pogumna. Njegovo življenje po tistem pa je postalo eno samo urjenje, neskončen niz pohodov, telovadnih vaj, ur nemščine in drugih neuporabnih znanj. Vsakič, ko je pogledal svastiko, bi si jo najraje strgal z roke in se odpravil v hribe k partizanom.'
(Odlomek iz knjige, Pod škrlatnim nebom, stran 179)

Jean-Luc Bannalec, Bretonske skrivnosti

Jean-Luc Bannalec v svoji sedmi knjigi, Bretonske skrivnosti, pošlje komisarja Dupina in njegovo ekipo v notranjost Bretanje. Ekipa se odloči, da bo prijetno združila s koristnim in si tako ustvarila nekakšen delovni izlet. Komisar bo, na prošnjo bivšega sodelavca iz Pariza, zaslišal znanstvenika Fabiena Cadioua, potem pa bo ekipa, v sproščenem duhu, raziskovala tamkajšnje znamenitosti. A zadeva ne gre ravno po njihovih načrtih. 😎

Nemški pisatelj, ki si je za ustvarjanje kriminalnih zgodb s komisarjem Dupinom v glavni vlogi, nadel francosko ime Jean-Luc Bannalec, nas tudi v sedmem Dupinovem primeru, seznani z znamenitostmi Bretanje. Tokrat je to celinski del, ki je prepreden s številnimi rekami in znamenitim gozdom, Broceliande. Tega znanstveniki povezujejo z Arturjem, vitezom okrogle mize.

Ekipa se ni niti dobro namestila, ko Dupin najde mrtvega znanstvenika, ki ga je prišel zaslišat v njegov dvorec. Ugotovi, da ni umrl naravne smrti. Kmalu za tem, v gozdu. ob znamenitem vodnjaku, kjer potekajo tudi arheološka izkopavanja, najdejo še enega umorjenca. Gre za arheologa, ki v gozdu išče sledi, ki bi potrdile, da je znameniti vitez okrogle mize, hodil tudi po Bretanji.

Kaj se dogaja v tem prelepem gozdu? Skupina znanstvenikov, različnih znanj in usmeritev, članov Arturjevega združenja, se vsako leto udeleži strokovnega posveta in raziskovanja njegovega življenja. Toda, zakaj umori! Kdo in zakaj bi ubijal znanstvenike? Za Dupina so osumljenci vsi člani Arturjevega združenja. Kaj pa, če je morila znanstvenikova žena, ki je podjetnica in želi v gozdu speljati projekt doživljajskega parka. Komisarju Dupinu in ekipi se čedalje bolj dozdeva, da so znanstveniki nečemu na sledi, nekaj iščejo in vsak od njih si želi to nekaj najti prvi. Čeprav se uradno vse vrti okoli raziskovanja pa je za te ljudi zelo pomemben ugled, moč, denar in vodilna delovna mesta, za katera se med seboj borijo.

Ali bo komisarju uspelo najti morilca ali morilko, saj se umori kar množijo. Seveda bo. Vse bo postavil na svoje mesto in se vrnil na obalo, ki jo je vzljubil in k svoji Clare, s katero si bosta privoščila okusno morsko pojedino, ki jo ljubi še bolj 😎

Jean-Luc Bannalec
Bretonske skrivnosti

Umori v slikoviti Bretanji
Komisar Dupin razreši sedmi primer

Naslov izvirnika:
Bretonische Geheimnisse

Prevedla:
Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila
Tržič, 2018
362 strani



'"Ne obstaja ena Bretanja, obstaja veliko Bretanij." In Dupin je vedel, da je to res. Stal je na vrhu mitičnih Monts d'Arree - enem najstarejših gorovij na svetu -, hodil po bizarnih resavah in močvirnatih pokrajinah, stal na najbolj neprijaznih, najbolj divjih plažah, na katerih so se lomili valovi Atlantika, potem ko so prepotovali na tisoče kilometrov, videl mogočne, ostre čeri, milo sredozemsko vzdušje v idiličnih zalivih, karibske sanjske plaže v živih barvah - koralni pesek iz časa, ko je bila Bretanja na ekvatorju -, fantastične rožnate skalne formacije kot na Marsu, začarane doline, prazna polja in travnike, kjer sta si lisica in zajec zaželela lahko noč. Celinsko Bretanjo, Argoat. In zdaj še globoki, temni čarobni gozd Broceliande. Nobena pokrajina pa ni bila takšna kot ta: popolna podeželska obrečna pokrajina. Neskončno očarljiva. Nekateri prizori so bili tako popolni, da si pomislil, da si jih je izmislil slikar. V tem primeru eden največjih impresionistov s konca devetnajstega stoletja.'  
(Odlomek iz knjige, stran 128. Hvalnica pisatelja Bretanji, deželi na severu Francije.)

Jean-Luc Bannalec, s pravim imenom Jorg Bong, se je rodil leta 1966. v Nemčiji, v okrožju Bad Godesberg, Bonn. Večino leta preživlja v Nemčiji, tri mesece pa preživi v svoji vili v Bretanji, v obmorskem mestu Nevez, kjer nastajajo krimi zgodbe s komisarjem Dupinom v glavni vlogi. Knjige so v obeh državah doživele velik uspeh in turistične agencije pridno organizirajo izlete v kraje, kjer je hodil in reševal različne primere komisar Dupin. V zgodbah spoznavamo tudi znamenitosti in odlično kulinariko Bretanje. (Vir: concarneau.fr)


Jean-Luc Bannalec:

Neznani Gauguin, Nemirno morje in Belo zlato

Na koncu sveta

Isabel Allende, Japonski ljubimec

Zgodba romana Japonski ljubimec, čilenske pisateljice Isabel Allende, je zgodba o dveh priseljencih, ki v Ameriki živita vsak svoje življenje pa kljub temu se med njima splete neverjetna ljubezenska zgodba.

Isabel Allende
Japonski ljubimec

Naslov izvirnika:
El amante japones

Prevod: Veronika Rot

Založba Mladinska knjiga Ljubljana, 2016
334 strani


Tik pred drugo svetovno vojno, so starši malo Almo poslali iz rodne Poljske, h teti in stricu, v neznano, daljno Kalifornijo. Nova družina jo je lepo sprejela, do nje so bili prijazni, toda sedemletna deklica je prejokala marsikatero noč.

Nekaj bolje je, ko se naveže na svojega, starejšega bratranca, ki ji je v veliko oporo. Ko pa njen stric, za urejanje velikega vrta ob vili, najame japonskega vrtnarja, ki s seboj vedno pripelje tudi svojega osemletnega sina, se Almino življenje spremeni za vedno.

Zgodba romana se začne proti koncu Alminega življenja, ko se nastani v Domu za starejše, imenovanem Lark House. Mogočno zgradbo je upokojencem namenil čokoladni magnat, potem ko mu je tri letni sinček utonil v bazenu, malo za tem pa mu je umrla tudi žena.
Alma pripoveduje svojo življenjsko zgodbo svojemu vnuku in Irini Bazili, ki je v domu zaposlena. Tudi ona je priseljenka. V Ameriko je prišla iz daljne Moldavije.

Alma in vrtnarjev sin Ičimei Fukuda sta se spoznala kot osemletna otroka, na vrtu stričeve vile, kjer sta se igrala in ob pomoči vrtnarja spoznavala rože in druge rastline. Otroško igro je kruto prekinil japonski napad na Pearl Harbor, med drugo svetovno vojno. V strahu, da bi se Japonci, ki so živeli v Ameriki pridružili napadalcem, so jih Američani odpeljali v puščavo, kjer so zanje zgradili zastraženo taborišče. Tja so odpeljali tudi vrtnarjevo družino, ki je tam prebila kar nekaj let.

Nekaj let po koncu druge svetovne vojne sta se Alma in Iči znova srečala. Ona je postala uspešna oblikovalka, on je šel po očetovih stopinjah in postal vrtnar. Čeprav sta se oba poročila, sta se vseskozi srečevala, se pogovarjala, svetovala drug drugemu in v hotelski sobi tudi potešila svojo ljubezensko strast, ki ni prenehala vse do dne, ko se je Alma preselila v Dom.

Berljiva zgodba, kjer se prepletajo življenjske zgodbe, tako Almina in Ičijeva pa tudi Irinina, ki v Ameriki doživi veliko krutosti pa zgodba družine Belasco, ki je tako nesebično sprejela Almo pa zgodba njihovega sina, ki se poroči z Almo in postane njen rešitelj. Aja, a ni on njen bratranec! No, vsega pa tudi ne morem povedat 😎

Pisateljica Isabel Allende se je rodila 2. avgusta 1942. v Limi, glavnem mestu južnoameriške države Peru. Ko je bila stara dve leti, je oče zapustil družino. Z mamo in sestro so se preselile k dedu v Čile. Dedek je bil bogat a zelo skopuški. Plačal je osnovne stroške in nič več. Mama deklicama ni mogla kupiti niti sladoleda. Kljub dedkovemu bogastvu je imela zelo težko življenje. Tudi zato je Isabel postala zelo uporniška proti moški avtoriteti v cerkvi, policiji, kjerkoli.

Leta 1960. se je začela ukvarjati z novinarstvom. Delala je na televiziji in pisala za revije.
Isabel Allende je bila nečakinja Salvadorja Allendeja, predsednika Čila. Leta 1973. ko se je zgodil vojaški udar v Čilu, je morala zbežati iz države. Z možem in dvema otrokoma je 13 let preživela Venezueli.
Leta 1981. je začela pisati pismo svojemu dedu. Iz pisma je nastal njen prvi roman, Hiša duhov. Lahko bi rekli "zvezda je rojena", kajti skoraj vsak roman Isabel Allende je postal svetovna uspešnica.
Danes živi in dela v Ameriki. (biography.com)

Počitniško branje:

Nikoli nismo prosili za krila