Prikaz objav z oznako počitniško branje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako počitniško branje. Pokaži vse objave

sreda, 02. september 2020

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Založba Učila, Tržič
Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎


Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani



"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)





torek, 11. avgust 2020

Amanda Hampson, Oljčni sestri


Zgodba romana Oljčni sestri govori o življenju in preživetju italijanske družine, ki se je v iskanju boljšega življenja preselila iz Italije v Avstralijo.     

Italijanska družina, z dvema hčerkama, ni najbolje sprejeta med tamkajšnjimi domačini. Zaničujejo jih a glava družine se ne da tako zlahka. Ukvarjajo se s pridelavo zelenjave, kar imajo viška pa prodajo na obcestni stojnici. Iz Italije jim je uspelo pretihotapit sadike oljk. Zasadili so jih in tekom let je nastal ogromen oljčnik a kaj, ko Avstralci ne marajo oliv. Šele čez mnoga leta, ko bo kmetijo prevzela vnukinja, bo oljčnik zaživel tako kot si je predstavljal in želel Franco, glava družine.

Glavna zgodba romana se vrti okoli sester. Starejša Isabelle, resna in preudarna ter mlajša Rosanna, živahna, zgovorna in pregnana. Sestri se odlično razumeta. Vse dokler se Isabella ne poroči z rudarskim strokovnjakom Jackom. Ko dobita hčerkico, se odselita s kmetije in sestri se nikoli več ne vidita in ne slišita.

Zakaj je tako in kaj se je zgodilo? Skrivnost oljčnih sester, kot so jima pravili vaščani, odkriva Isabellina hči Adrienne. Na zanemarjeno in opuščeno kmetijo se je naselila, ko je njeno donosno podjetje v Sidneyju propadlo in prisiljena je bila prodati tudi svoje razkošno stanovanje in avto, da je lahko plačala vse dolgove. Ne želi si živeti na kmetiji. Čim prej se želi vrniti v poslovni svet in si povrniti premoženje. A umirjeno vaško življenje, odkrivanje skrivnosti njene družine pa tudi postavni sosed Joe, vse to jo vse bolj prepričuje, da je mogoče njena sreča prav na domači kmetiji. 

Kakšna je skrivnost družine in kaj bo s kmetijo in ogromnim oljčnikom? Zelo berljiv roman poln emocij in truda kako obdržati skrivnosti pred zunanjim svetom. 😎   

Oljka


Amanda Hampson 
Oljčni sestri

Naslov izvirnika:
The Olive Sisters

Prevod:
Diana Ramšak

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2008
Zbirka Srebrne niti
307 strani                                             


"Moje življenje je zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Ni glamurja in nihče me ne občuduje zaradi dela (večinoma je dolgočasno in naporno). Denarja ni na pretek. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj pretežko. Čeprav ni kot v pravljici, so vseeno dnevi, ki so popolni. Srake veselo kričijo, jutranja kavica je božanska in srebrnkasti listi oljk se bleščijo v soncu. Ob večerih si z Joejem zakuriva v kaminu in si privoščiva kozarček rdečega. V mojem življenju so ljudje, ki jih imam rada. Vem, da je to moj dom, in prvič v življenju se počutim varno. Končno sem se osvobodila ujetništva nesreče."
(Odlomek iz knjige, stran 295)

 
Vrtnice













sobota, 08. avgust 2020

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.



Amy Chua
Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:
Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:
Mateja Črv Sužnik in
Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012
248 strani



'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:
1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,
2. da je minus 5 slaba ocena,
3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,
4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,
5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,
6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in
7. da mora biti medalja zlata.' 😎
(Odlomek iz knjige, stran 15)


nedelja, 28. junij 2020

David Baldacci, Zadnja milja

kriminalka, založba UčilaDrugi kriminalni primer, ki se ga odloči preiskati nenavadni detektiv s popolnim spominom Amos Decker. Povabljen je bil v specialno enoto FBI, določeno za reševanje starih primerov, kar je tudi sprejel. Vodja skupine, agent Bogart, predstavi nekaj starih primerov, vendar Amos vztraja pri primeru za katerega je nedavno, povsem slučajno slišal po radiju. Primer bo preiskal, če ne s pomočjo novo nastale ekipe, ga bo pa sam.

Melvin Mars je bil, v srednji šoli, zelo nadarjen igralec ameriškega nogometa. Tako zelo, da so bili vsi prepričani, da ga bodo izbrali v profesionalno ligo. Vsi upi so splavali po vodi, ko najdejo njegova starša umorjena v njuni hiši. Vsi dokazi kažejo na Melvina, čeprav ta vztraja, da ni kriv, ga komaj dvajsetletnega, za umor staršev, obsodijo na smrtno kazen.

Dvajset let je Melvin preživel v zaporu in občutil vso krutost tamkajšnjih "stanovalcev". Na dan, ko naj bi izvršili smrtno obsodbo pa se je kar naenkrat našel nekdo in priznal krivdo za oba umora. Melvina so izpustili, zanj pa se je zavzel detektiv Amos Decker . Primer mu ne da miru. Bolj, ko se poglablja vanj, več podobnosti najde med svojo in Melvinovo kruto usodo. Odloči se priti zadevi do dna in odkriti kdo je pravi morilec. Je to Melvin ali kdo drug.

Dvajset let je dolga doba in v tem času so tudi dokazi o umorih zbledeli ali popolnoma izginili. A Deckerja to ne ustavi. Počasi a vztrajno odkriva tančice skrivnosti, ki presenetijo tudi Melvina. Vse bolj se zaveda, da o svojih starših ni vedel nič. Vse kar bi moral vedeti pa mu niso povedali, mu razkrije Amos in po dolgih letih postavi vse stvari na svoje mesto. 😎



David Baldacci
Zadnja milja

Naslov izvirnika:
The last mile

Prevod:
Maja Kogej

Založba Učila, Tržič, 2020
448 strani




Mars je prikimal. "Vso noč sem razmišljal. Ampak ničesar nimam zate, Decker. Počutim se ... počutim se kot pravi bedak. Lastnih staršev nisem poznal. Samo z nogometom sem se ukvarjal." Odprl je usta, da bi še nekaj rekel, vendar očitno ni našel pravih besed. Nazadnje je le zmajal z glavo.
"Nikar ne obupaj," mu je svetoval Decker. "Mogoče ti bo vseeno kaj padlo na pamet."
(Odlomek iz knjige, stran 249)


Prvi primer Amosa Deckerja:

David Baldacci, Mož s popolnim spominom



petek, 19. junij 2020

Laetitia Colombani, Kita

Založba Učila, družbeni roman, ženski roman
Krajši roman Kita, francoske avtorice Laetitie Colombani, sestavljajo tri življenjske zgodbe treh žensk. Med seboj se ne poznajo. Vsaka živi svojo zgodbo, v različnih delih sveta. A neka malenkost jih poveže in vsako posebej osreči, ne da bi one za to vedele.

Smita živi na severu Indije, v mestu Badlapur, zvezna država Utar Pradeš. Smita je poročena, ima tudi malo hčerkico Lalito. Njena družina spada v najnižjo in najbolj zaničevano kasto daliti, Opravljajo najbolj umazana dela za mizerno plačilo ali nekaj plesnivega riža. Odloči se, da bo njena hči hodila v šolo, da ne bo opravljala umazanih del. Toda že prvi dan v šoli se mala upre učitelju, ki jo je določil za čiščenje učilnice. Smita vzame usodo v svoje roke. Z Lalito zbežita. S kolesom, peš, z avtobusom in vlakom. Njun cilj je dva tisoč kilometrov oddaljeni Čenaj, kjer upata na boljšo prihodnost. Še prej se ustavita v svetišču Tirupati do katerega se vzpneta po kar 3600 stopnicah. V zahvalo za svojo novo usodo, darujeta svoje lepe lase. Edino kar sta še imeli.

Giulia je dvajsetletno dekle, ki živi v Palermu, na Siciliji. Navdušena bralka in redna obiskovalka knjižnice, je tudi spretna izdelovalka lasulj v očetovi delavnici. V knjižnici spozna indijskega priseljenca s katerim se zbližata. Ko se oče ponesreči in pristane v bolnišnici, prevzame Giulia vodenje delavnice. Na svojo veliko grozo ugotovi, da je delavnica tik pred stečajem saj ima velike dolgove. Kaj bo z njeno družino in kaj z zaposlenimi. Kemal ima idejo. Ker je v Italiji čedalje težje priti do naravnih las, predlaga da jih uvozita iz Indije. Tam imajo las v izobilju. Jima bo uspelo rešiti delavnico, družino in zaposlene pred bankrotom?

Sarah živi v Montrealu, v Kanadi. Stara je štirideset let, je samozavestna in uspešna odvetnica ter družabnica v odvetniški pisarni. Njen dan je načrtovan do minute natančno. Je mati samohranilka. Ima hčerko in dvojčka z dvema moškima. Od obeh se je ločila, z obema pa je v dobrih odnosih, tudi zaradi otrok. V njeno uspešno in srečno življenje udari bolezen. Rak. Sarah hodi na obsevanje in svojo bolezen skriva pred sodelavci. A oni za skrivnost izvejo. Razširijo njena tesna sodelavka, ki ji je najbolj zaupala. Namesto pomoči in podpore, so sodelavci, ki so ji še pred kratkim lezli, da na rečem kam, Sarah izključili iz delovanja pisarne. Saj s tem ji samo pomagajo, bolna je in ne zmore vseh odvetniških naporov, a ne 😠 Sarah pade v depresijo in več dni ne vstane iz postelje. A na srečo se odloči živeti. Zase, za otroke, ne bo se kar tako vdala. Kupi si lasuljo in z visoko dvignjeno glavo se poda v boj z boleznijo, za življenje. Go girl 😊


Slovenija
Rododendron v Tivoliju
Laetitia Colombani
Kita

Naslov originala:
La tresse

Prevod:
Špela Žakelj

Založba Ućila, Tržič, 2020
224 strani



'Smita se je skrivaj smehljala ob svoji zmagi. Tako zelo si je želela, da bi se njena mati borila zanjo, tako zelo si je želela prestopiti šolski prag, sedeti med drugimi otroki. Se učiti brati in šteti. Toda to ni bilo mogoče, saj Smitin oče ni bil tako dober mož, kot je Nagaradžan, ampak je bil vzkipljiv in nasilen. Tepel je ženo, tako kot to počnejo vsi tukajšnji možje. Pogosto je govoril: "Ženska ni enakovredna moškemu, ampak mu pripada. Njegova lastnina je, njegova sužnja. Podrediti se mora njegovi volji." Njen oče bi zagotovo raje rešil kravo kot pa ženo.'



Laetitia Colombani se je rodila leta 1976. v Bordeauxu, v Franciji. Je igralka, scenaristka, režiserka in zdaj tudi pisateljica. Roman Kita je njen prvenec.

nedelja, 17. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje


Mladinska knjiga

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani





'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)


sreda, 08. januar 2020

Jean-Luc Bannalec - Stara zgodba

kriminalka, leposlovje
Policijsko postajo v Concarneau so začeli obnavljati. In kot se to pogosto zgodi, ne rečem, da vedno, ampak pogosto, se je obnova zavlekla. Bilo je tako moteče, da so se vsi Dupinovi sodelavci razbežali, celo vsestranska Nowlen si je vzela dopust in se s svojim možem odpravila na kolesarski potep po čudoviti Bretanji.

Komisar Georges Dupin ni šel prav daleč. Zleknil se je na travo in užival ob opazovanju Atlantika in bližnjih otočkov. Kdaj že je tako brezskrbno poležaval, se niti ne spomni. A tudi tokrat mu ni uspelo prav dolgo. Zazvonil je telefon in klicali so ga na kraj nesreče, ki se je ravno zgodila. In to pri njegovem priljubljenem lokalu Amiral. Nad njim je živel zdravnik dr. Chaboseau in občasno tudi njegova žena. Prav ta ga je našla na dvorišču. Padel je skozi panoramsko okno v nadstropju in obležal mrtev.

Izkaže se, da mu je pri tem nekdo "pomagal". Komisar Dupin začne preiskavo brez svoje ekipe, dobi pa dve novi sodelavki, ki se izkažeta za izredno dojemljivi in učinkoviti.

Skupaj ugotovijo, da zdravnik ni bil samo zdravnik, temveč tudi strasten zbiratelj umetnin, ki jih cenijo na okoli 40 milijonov €, nepremičninar, lastnik zemljišč in vlagatelj v številna mala podjetja. V podjetniških poslih je sodeloval z dvema prijateljema, trgovcem z vinom in lekarnarjem.

Ko najdejo mrtvega tudi trgovca z vinom, se komisar Dupin osredotoči na prijateljsko trojico. Ugotovi, da so člani bogatih družin, ki so do svojega bogastva prišli na bolj ali manj nepošten način. Za pridobivanje svojega bogastva, so uničili življenja kar nekaj mladeničev in posledično tudi njihovih družin.

Dogajanje ekipo čedalje bolj spominja na zgodbo Rumeni pes, ki jo je napisal mojster kriminalk Georges Simenon, ko je tudi sam bival v Concarneau. V njegovi zgodbi nastopajo ljudje z enakimi zanimanji kot tile Dupinovi prijatelji. Ali gre za maščevanje? Se je na trojico spravil kakšen potomec iz uničene družine? Kot pravi komisar Dupin, "Na slab način zaslužen denar prinese samo slabo."


Jean-Luc Bannalec
Stara zgodba

Komisar Dupin razreši osmi primer

Naslov originala:
Bretonisches Vermachtnis

Prevod:
Maruša Mugrli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2019
264 strani

"Razgled od tam zgoraj je bil osupljiv. Dupin je imel pred seboj veličastni Atlantik, bizarne čeri - spominjale so na zmajev rep -, sredi morja dva vratolomna svetilnika na neprijaznih skalah in v daljavi fantastični Ile de Sein. Če si resnično želel doživeti konec sveta, najverjetneje ni bilo primernejšega kraja od Pointe du Raz. Videlo se ga je, čutilo: finis terrae. Zadnji branik, ki je kljuboval divjemu, skoraj neskončnemu morju. 'Kopno' je nenadoma delovalo vrtoglavo krhko."
(Odlomek iz knjige, stran 10)






torek, 31. december 2019

Tadej Golob - Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto
Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎


Hribarjeva vila, detajl



Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)



sreda, 18. december 2019

Zakopane laži, Kristina Ohlsson

Mladinska knjiga - Zbirka Krimi
Rodil se je novi junak kriminalnih romanov. To je Martin Benner, lik, ki ga je ustvarila švedska politologinja in avtorica predvsem mladinskih romanov,  Kristina Ohlsson.

Martin Benner je temnopolti odvetnik, srednjih let, obožuje ženske in tudi one niso ravnodušne do njega. Spogleduje se s popolnimi neznankami, ki seveda zelo hitro podležejo njegovemu šarmu. Kaj "čmo", tudi taki obstajajo. Če mu to lahko štejemo kot minus, kajti vsako pretiravanje škoduje pa mu lahko damo tudi en velik plus. Martin namreč skrbi za svojo malo nečakinjo Bello. Že kot dojenčica je v prometni nesreči izgubila oba starša. Ko je kazalo, da Belle noče nihče od sorodnikov in bi morala v dom za sirote, se je Martin odločil, da jo vzame k sebi in nikoli mu ni bilo žal te odločitve.

Martin ima zasebno odvetniško pisarno, ki jo vodi skupaj z nekdanjim dekletom, odvetnico Lucy Miller. In ja, tudi ona ga obožuje, še vedno. Nekega dne v njuno pisarno vstopi Bobby T. Martinu pove, da je njegova šestindvajsetletna sestra Sara Tell, obtožena petih umorov. Dva naj bi zagrešila v ameriškem Teksasu, tri pa na Švedskem. Vse umore je sprva zanikala, kasneje pa kar naenkrat vse priznala. Ker je tudi sama mrtva, naredila naj bi samomor, sojenja ne bo. Tudi njen mali sinček je izginil brez sledu. Brat je prepričan, da sestra ni ubila teh ljudi in da tudi ni naredila samomora. Nekdo ji je umore spretno podtaknil.

Martin se brani, da ni preiskovalec temveč odvetnik, zato primera ne more prevzeti. A radovednost mu ne da miru. Kdo in zakaj je Sari podtaknil umore? Počasi začne iskati dokaze, da bi razpletel nenavadno zgodbo. Ko tudi njemu podtaknejo dva umora, zadeva postane osebna. Martin in Lucy se vržeta v vrtinec nevarnega preiskovanja od Švedske pa vse do Teksasa. Nad odkritji sta tudi sama presenečena a kdo je komu kaj storil, tega pa ne odkrijeta, niti na zadnji strani knjige ne izvemo kdo je morilec. Očitno bo sledilo nadaljevanje. 😎


Kristina Ohlsson
Zakopane laži

Naslov izvirnika:
Lotus Blues

Prevod:
Petra Piber


Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
421 strani




"Nekoč sva bila par. Mislim, da nikoli nisem bil bolj samovšečen kot takrat. Jaz, Martin Benner, sem osvojil najbolj seksi odvetniško mačko v vsem Stockholmu, če ne celo v državi. Lucia Miller, ki so jo klicali Lucy. Kaj bi si še lahko želel lepšega?
Morda res ničesar, a ni trajalo prav dolgo. In seveda sem bil kriv jaz. Kot običajno me je zajela panika in začel sem spati z drugimi ženskami. Neki kotiček v meni je prepričan, da se temu ne morem upreti."
(Odlomek iz knjige, stran 21)


četrtek, 12. december 2019

Prebujenje gospodične Prim, Natalia Sanmartin Fenollera

Leposlovje, španska književnost
Španska pravnica in novinarka Natalia Sanmartin Fenollera je imela dovolj negativnih zgodb, ki prevladujejo v današnjem leposlovju. Zdelo se ji je, da je prišel čas, da se vrne stara, dobra Jane Austen, ki jo v romanu tudi večkrat omenja.

V takem dobrodušnem slogu je nastal avtoričin prvenec, roman Prebujenje gospodične Prim. Zgodba romana je postavljena v idilično, a žal izmišljeno vasico Sv. Irenej pri Arnoisu. Tu so se, v območju starodavne dominikanske opatije, naselili ljudje, ki so zapustili svoje stare domove in uspešne kariere ter se umaknili iz ponorelega sveta z željo, da bi živeli bolj mirno in spokojno.

Novi prebivalci so si v vasici postavili lične hiške z urejenimi vrtovi in prav vsak je imel v svoji hiši tudi podjetniško dejavnost. Tako so imeli pekarno, cvetličarno, časopis in vse kar ljudje v nekem kraju potrebujejo za življenje in preživetje. Imeli so tudi šolo, a otroci so se večinoma šolali doma.

Ljudje so bili gospodarji svojega časa. Z njim so prosto razpolagali in vsak je imel svoj urnik za odprtje svoje trgovine. Vsi so zelo radi brali, tudi otroci. Pa ne samo pravljic, otroci so brali tudi klasike. V vasi je deloval Sokratski klub, imeli so debatni krožek in priljubljene čajanke kjer so modrovali, razpravljali in načrtovali vaško življenje.

Nekega dne pride v to idilično in nevsakdanjo vasico mlada gospodična Prudenca Prim. Javila se je na oglas. kjer so želeli zaposliti knjižničarko za ureditev privatne knjižnice. Kako je ime lastniku knjižnice, ne izvemo. Poznamo ga kot gospoda iz naslanjača. Živi s štirimi otroci in gospodinjo v veliki, čudoviti hiši. Otroci so sestrini. Ko je umrla, jih je vzel k sebi in jih vzgajal na svoj način. Gospodična Prim je dobila službo in se od samega začetka vsak dan sproti čudila novim spoznanjem o življenju v vasici Sv. Irenej, kjer ni bilo prisrčnega svizca, ki bi zavijal čokolado, ampak so tam ljudje živeli srečno in zadovoljno. No, skoraj vsi.

Ali se bo zgodba končala kot pri Jane Austen? Gospod iz naslanjača je bil prijetnega videza, razgledan in ob vsakem času pripravljen za debatiranje. Sicer ni bil pretirano rahločuten in bil je bolj gospodovalne sorte, a gospodični Prim, kljub temu, da ji ni bilo do poroke in ni iskala moža, je bil gospod iz naslanjača čedalje bolj pri srcu. 😊



Natalia Sanmartin Fenollera
Prebujenje gospodične Prim

Naslov izvirnika:
El despertar de la senorita Prim

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Družina, Ljubljana, 2016
251 strani





"Najbrž se bo zdelo obsedeno, da se kar naprej vračamo k istemu viru, ampak kaj pravite na dvoboj Darcyja in Wickhama? Ali spopad med Knightleyjem in Frankom Churchillom? Prepričana sem, da je v tej zadevi Jane Austen preizkusni kamen. Ne verjamem, da boste kje na svetu našli žensko, ki bi se, potem ko bi prebrala Prevzetnost in pristranost, raje odločila za Wickhama kot za Daecyja, ali ki bi jo ob branju Emme očaral Frank Churchill, Knightleyja pa bi prezirala. Se spominjate? Nekoč sem vam povedala, da noben moški ne mara Darcyja, ker ob njem vsi zbledijo, vse ženske pa ga obožujejo, ker je potem, ko se odkupi za svojo prevzetnost, ideal moškega: trdnega značaja, iskren in pošten."
(Odlomek iz knjige, stran 210/211)




ponedeljek, 25. november 2019

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubezensko-zgodovinski roman
Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja




Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)



torek, 05. november 2019

Agatha Christie - Sophie Hannah, Skrivnost treh četrtin


Mladinska knjiga, Zbirka Krimi
Zelo vesela sem 'vstajenja' slavnega detektiva Hercula Poirota. Oživila ga je angleška pisateljica Sophie Hannah, ki si je nadela čevlje Agathe Christie in napisala že tretji detektivski roman s Poirotom v glavni vlogi. Če me prvi, Zaprta krsta, ni najbolj navdušil, sem s tem tretjim precej bolj zadovoljna. 😎

Tokrat se med obtoženci znajde tudi sam Hercule Poirot. Zaenkrat neznana oseba pošlje štiri pisma ljudem, ki na prvi pogled, niso povezani med seboj. V vsakem pismu je obtožba, da so umorili Barnabasa Pandyja in vsako pismo nosi podpis Hercula Poirota.

Barnabas Pandy je imel 94 let. Z dvema vnukinjama in dvema pravnukoma ter batlerjem je živel v razkošnem podeželskem dvorcu ne daleč od Londona. Nekega dne so ga našli utopljenega v domači banji. Žalostni dogodek so policisti obravnavali kot nesrečo, toda pisma, ki so jih kasneje dobili štirje naslovniki, med njimi tudi ena od njegovih vnukinj, so namigovala, da je šlo za umor. Kdo je poslal pisma, zakaj in zakaj prav tem štirim, ki na prvi pogled nimajo prav nič skupnega? A samo na prvi pogled. Glede na to, da je vsa pisma podpisal Poirot, se ta čuti dolžnega, da zadevo podrobno razišče. Ugotovi, da so naslovniki še kako povezani. Trije so pismo v jezi uničili, ko pa končno dobi v roke eno od pisem, se zgrozi ob misli, da je lahko kdo pismo napisano v takem slogu, pripisal njemu, velikemu detektivu. V pismu pa dobi še eno sled. Pisalni stroj, na katerem so ga napisali, ima okvarjeno črko e. Poirot in Edward Catchpool, inšpektor pri Scotland Yardu, se skupaj lotita zapletenega raziskovanja, ki je napeto branje vse do zadnje strani. Agatha Christie bi bila zadovoljna. 😎



Agatha Christie
Sophie Hannah
Skrivnost treh četrtin

Naslov originala:
The Mystery of Three Quarters

Prevod:
Jerca Kos

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
367 strani



'Poirot se je v svoji materni francoščini zahvalil višjim silam, ko je videl, da tudi v tem primeru obstaja neka taka podrobnost. Zaposlen je bil s primerjavo dveh kosov papirja, na katera je natipkal natanko iste besede, ko je najprej zaslišal in nato še zagledal Skoka. Pes je pritekel dol po stopnicah in skozi vežo. Skočil je na Poirota in ga tako pozdravil. Za njim je po stopnicah pritekla Annabel Treadway. "Skokec, dol. Dol, Skok! Monsieur Poirot gotovo noče, da ga ližeš po obrazu."
Detektiv tega res ni hotel. Psa je potrepljal in upal, da bo Skok to sprejel kot razumen kompromis.' 😊
(Odlomek iz knjige, stran, 254)



Sophie Hannah - Zaprta krsta, Novi primer Hercula Poirota


petek, 01. november 2019

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎



Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)


torek, 01. oktober 2019

Kje si, Gobi? - Dion Leonard


leposlovje, hišni ljubljenček
Nova "pasja" knjiga, za vse pasjeljubce. Kje si, Gobi? Zgodba o simpatičnem rjavem mešančku, ki z roba puščave Gobi prispe vse do Edinburga, a vmes se je zgodilo še marsikaj.

Avstralski ultramaratonec Dion Leonard, ki s svojo ženo Lucjo živi v Edinburgu, se odpravi na Kitajsko, na večetapni ultramaraton. 250 kilometrov teka čez gorovje Tian Shan, čez peščene sipine in prostrano puščavo Gobi, ki žari v ognjenih barvah kot površje Marsa. Pogoji so peklenski. Vzpon, tudi do 2700 metrov nadmorske višine, mraz, skale, kamnite poti, a vsaj razgledi so enkratni. Nato pa spust v vročino, ki se dvigne tudi na 55 stopinj i tek po puščavi, ob suhih rečnih strugah in skozi redko posejane vasi, od ene kontrolne točke do druge. Tekači so prenočevali v jurtah, velikih šotorih, kjer se je nekega dne prikazal mali kuža, pravzaprav je bila samička, in spremenila Dionu življenje. Vsekakor na bolje. 😍

Mala psička se je vzpenjala h tekačem in prosila za košček hrane. Čeprav je vsak tekač svojo zalogo hrane nosil s seboj v nahrbtniku, je marsikateri z veseljem prepustil košček tudi kosmatinki. Dion je opazoval dogajanje in si mislil, da on pa že ne bo dajal hrane kužku. A to je bil račun brez krčmarja. Kuža se je odločil drugače. Zastrmela se je v Dionove živo rumene gamaše, nato pa je dvignila glavo in ga pogledala v oči in rodila se je brezmejna ljubezen na prvi pogled. Odtlej ga je vseskozi spremljala. Vztrajna in trdoživa psička je z njim pretekla kar tri etape, to je dobrih 120 kilometrov. Na vsaki kontrolni točki pa je bila prava zvezda tekmovanja.

Še pred koncem tekmovanja se je Dion odločil, da bo kosmatinko, ki mu je tako močno zlezla pod kožo in segla v srce, odpeljal s seboj v Edinburg. Poimenoval jo je Gobi, po puščavi v kateri sta se spoznala. A tu se zgodba močno zaplete. Dion odpotuje na Škotsko, Gobi pa zaupa eni od organizatork ultramaratona v dobri veri, da bo poskrbela za vse potrebne dokumente in cepljenja, ki jih kuža potrebuje za potovanje v drugo državo. A mala Gobi skrivnostno izgine.

Kot se pogosto zgodi, take zgodbe ljudi zelo ganejo in v financiranje iskanja Gobi so se vključili tako mediji kot posamezniki. Dion se je vrnil na Kitajsko, da bi s skupino ljudi poiskal Gobi. Izgubila se je v mestu Urumči na severu Kitajske, ki ima okoli tri milijone prebivalcev. Kot bi iskali iglo v senu. Ali jim bo uspelo? Bo Gobi zopet našla svojega ultramaratonca in z njegovo družino, v kateri domuje tudi maček, končno zaživela na Škotskem.



Dion Leonard
in Craig Borlase
Kje si, Gobi?
Majhen pes z velikim srcem

Naslov originala:
Finding Gobi
A little dog with a very big heart

Prevod:
Živa Hren

Društvo Zaživi življenje, Log pri Brezovici, 2019
267 strani



"Ozrl sem se navzdol in zagledal psa, ki sem ga spoznal sinoči. Stal je pri mojih nogah in strmel v živo rumene gamaše, s katerimi sem imel pokrite copate. Nekaj časa je stal kot uročen in nenehno mahal z repom. Nato je naredil nekaj zelo nenavadnega. Dvignil je pogled; najprej je motril moje noge, nato trup v rumeni majici in nazadnje obraz. Zagledal se mi je naravnost v oči; nisem mogel pogledati stran."
(Odlomek iz knjige, stran 48)


Podobno:

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Moje življenje v pasjih šapah


nedelja, 22. september 2019

Pariška žena, Paula McLain

roman, leposlovje, ljubezenska zgodba
Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Slovenija
Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)


Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

nedelja, 15. september 2019

Bill Clinton in James Patterson: Kje je predsednik?

Ko združita moči zelo plodovit ameriški pisatelj kriminalnih romanov James Patterson in bivši ameriški predsednik, ki je obiskal tudi Ljubljano, Bill Clinton, nastane berljiv in napet roman.

Avtorja sta ustvarila sodobno fikcijo, ki ni daleč od resnice. V glavni vlogi so sovražni hekerji, ki načrtujejo  kibernetski napad na državo, v tem primeru na Ameriko.

Krutih dejanj alla Patterson, zaradi katerih ga ne berem več, v romanu ni, a že misel na to kako zelo smo postali odvisni od računalnikov in, da lahko nekdo na daljavo z računalniškim virusom spravi državo v srednji vek in kaotično stanje pa tudi ni daleč od grozljivke.

Mlada hekerja, fant in dekle iz ene od vzhodno evropskih držav, ustvarita in namestita računalniški virus, ki bi ob sprožitvi Ameriko prestavil v srednji vek. Ko se zavesta kaj sta storila, se odločita stopiti v stik z ameriškim predsednikom. Onemogočila bosta virus v zameno za amnestijo, za katero naj bi posredoval predsednik. Uspe jima priti do predsednika. Ločeno. Vsak od njiju pozna polovico ključa za odstranitev virusa. Predsednik jima verjame in informacijo vzame zelo resno.

Predsednik je vdovec. Pred kratkim mu je umrla žena. Ima hčer, ki študira v Parizu. Sodeloval je v iraški vojni kjer je bil tudi ujetnik in doživel ter preživel mučenje. Vse je prestal in postal ameriški heroj.

Zelo resno je bolan toda kljub temu se junaško, kot se za heroja spodobi, vrže v boj s sovražnim virusom. Domovina je na prvem mestu. Obda se s peščico zanesljivih strokovnjakov. Dekle, ki je ustvarilo virus, ubijejo plačani morilci s hribovitega Balkana. Ostane mu še fant, ki je virus razširil. Nemčija in Izrael pošljeta na pomoč svoje strokovnjake, prav tako Rusija, čeprav jo sumijo, da je tudi sama vpletena v zaroto. Na žalost pa je zarotnik oziroma izdajalec tudi v Beli hiši.

Začne se bitka s časom, virus lahko izbruhne vsak čas. Ugotoviti morajo geslo s katerim lahko ustavijo virus. Računalniškim veleumom nikakor ne uspe odkriti gesla in izbrisati virusa. Hvala bogu, da herojski predsednik uporablja zdravo kmečko pamet, s katero se lahko rešijo tudi zelo zapletene stvari. Mu bo uspelo?

Bill Clinton
James Patterson
Kje je predsednik?

Naslov originala:
The President is Missing

Prevod:
Teja Mejak

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
Zbirka Krimi
525 strani


"Demokratično udeležbo žene svet takojšnjega zadoščenja - Twitter, Snapchat, Facebook in štiriindvajseturne novice. Sodobno tehnologijo uporabljamo za povrnitev k primitivnim oblikam medčloveških odnosov. Mediji vedo, kaj se prodaja - razprtije in razdvajanja. To je tudi hitro in lahko. Jeza vse prepogosto obrodi več sadov kot odgovori; zamere več kot razum; čustva prevladajo nad dokazi. Licemerska posmehljiva opazka, pa naj bo še tako za lase privlečena, velja za odkrito. medtem ko se umirjen, utemeljen odziv zdi zrežiran in zlagan. To me spominja na staro politično šalo: Zakaj ti ljudje že na prvi pogled niso všeč? To človeku prihrani veliko časa.
Kam je izginilo objektivno poročanje?"
(Odlomek iz knjige, stran 69)

Slovenija

sobota, 10. avgust 2019

Thrity Umrigar, Skrivnosti med nama

Roman, indijsko-ameriške pisateljice Thrity Umrigar, Skrivnosti med nama, je nadaljevanje romana Razdalja med nama. Glavna junakinja je Bhima. Dobila je odpoved pri bogati družini za katero je delala kar dvajset let.

Bhima je brez dela. S svojo vnukinjo Majo živi v revnem predelu Mumbaja. Na vso moč se trudi najti delo pri kakšni družini. Ne more razumeti, da je gospodarica Sera zaščitila svojega pokvarjenega zeta, njej pa odpovedala službo, ker je povedala resnico o njem.

Bhima je revna a ponosna ženska. Ne bo prosila odpuščanja, saj je pravilno ravnala in se postavila na stran svoje vnukinje. Bhima je iznajdljiva in pridna delavka. Najde si delo gospodinje, nenačrtovano pa se znajde v poslu s prodajo sadja na trgu.

Na tržnici spozna Parvati. Vse kar ta ima je majhen prostor na pločniku kjer čepi in prodaja cvetačo. Je starejša, nergava ženska, tudi psovke ji niso tuje in Bhima je zgrožena, da lahko take besede pridejo iz ženskih ust. Kljub temu najame ta ubogi Parvatin prostor in ženski se vsak dan bolj spoznavata in zbližujeta, čeprav sta po obnašanju svetlobna leta narazen. Parvati je nekoč imela družino, mlajše brate, mamo in očeta, ki ga je oboževala. Bili so revni in na dnu kastnega sistema. Ko mama zboli in njihova majhna njiva že dve leti ni videla niti kaplje dežja, se oče s težkim srcem odloči in mlado Parvati proda. Deklica pristane v bordelu. Sreča v nesreči je, da se je prikupila lastnici in jo je ta vzela pod svojo zaščito. Naučila jo je brati, pisati in računati. Pri slednjem je bila tako dobra, da je kasneje vodila poslovne knjige. A to ni dolgo trajalo.

Kljub vsemu je v življenju prestala pravo kalvarijo. Spoznala je dno sprevrženosti in nasilja. Prav nič ni čudno, da je v ženski toliko zagrenjenosti in sovraštva, predvsem do moškega spola. Žarek sonca posije v njeno življenje, ko spozna Bhimo. Njun odnos se počasi a zanesljivo spremeni v navezanost in prijateljstvo. Revni ženski, obe na dnu kastnega sistema, a tako različni po obnašanju in življenjskih izkušnjah.

Pretresljiva zgodba o ženskah v najbolj revnem predelu Mumbaja v Indiji, kjer so dekleta in žene zelo malo vredne. So zgolj delovna sila v moževem ali očetovem domu in z njimi lahko počnejo kar se jim zljubi. Žalostno. Upam, da danes ni več tako.



Thrity Umrigar
Skrivnosti med nama

Naslov izvirnika:
The Secrets Between Us

Prevod:
Ljubica Karim Rodošek

Hiša knjig
Založba KMŠ, Maribor, 2019
413 strani



"Nenadoma Bhima spregleda. Vidi, kako težko se Parvati trudi. Vse to je fasada, igranje - trdoživost, cinizem, žaljenje svojega očeta. Dejansko pa pred njo sedi prestrašeno, strto človeško bitje, ženska, ki ima celo manj nadzora nad svojim življenjem kot ona sama. Še enkrat začuti globoko hvaležnost za Majo, ki usmerja njeno življenje. Toda za razliko od nje Parvati nič ne priklepa na zemljo."
(Odlomek iz knjige, stran 264)


Thrity Umrigar se je rodila v Mumbaju, v Indiji, leta 1961. Tam je tudi diplomirala. Pri enaindvajsetih letih se je preselila v Ameriko in postala profesorica angleščine. Poleg pisateljevanja se ukvarja tudi z novinarstvom. (umrigar.com)