Prikaz objav z oznako Mladinska knjiga. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Mladinska knjiga. Pokaži vse objave

torek, 23. junij 2020

Kristina Ohlsson, Izrečene laži

Zbirka Krimi, Mladinska knjiga
Roman Izrečene laži, švedske pisateljice Kristine Ohlsson, je nadaljevanje njene prve kriminalke, Zakopane laži. Kalvarija, uspešnega odvetnika in po sili razmer tudi preiskovalca Martina Bennerja, se nadaljuje.

Martina še vedno preganja misel na Saro Tell. Zakaj je naredila samomor, kljub temu, da je imela majhnega sina, ki ga je oboževala. A očitno je bila teža petih umorov, za katere so jo obtožili, prevelika.

Tudi tokrat ga pot pelje od Švedske do Teksasa v Združenih državah Amerike, a tokrat Martin išče sled za izginulim Sarinim sinom. Čeprav je sprva kazalo, da je tudi Mio mrtev, se Martinu vse bolj dozdeva, da temu ni tako in da je štiriletni deček še vedno živ. A kje je!

Zdi se, kot da se zgodovina ponavlja. Martinu nekdo spretno meče polena pod noge, a v obliki trupel. Vse sledi vodijo ravno do Martina. Kdo mu podtika umore? Kaj ima s tem kriminalist, ki jih raziskuje? Korak za korakom uspe Martin razrešiti vse uganke in ostati živ. Tudi samega Luciferja razkrije. Ko se zdi, da je vse na svojem mestu in si lahko končno oddahne, se Lucy zdi, da niti slučajno ni vse na svojem mestu in ga zapusti, a malo Bello še vedno obiskuje.

Upam, da bo v nadaljevanju, če bo sledilo, Martin opravljal svoj odvetniški poklic. Toliko trupel, ki jih je v dveh knjigah avtorica posejala okoli njega, težko preneseš. Vsako pretiravanje škoduje, tudi če je samo fikcija. 😎


Kristina Ohlsson
Izrečene laži

Naslov izvirnika:
Mios Blues

Prevod:
Petra Piber

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020
Zbirka Krimi
374 strani




'Vrnil sem se v prazno stanovanje. Signe še ni pripeljala Belle iz vrtxa, jaz pa si nisem niti drznil ugibati, kje se potika Lucy. Na telefon se ni oglašala. Z olajšanjem sem opazil, da so njene stvari še v stanovanju. Vse je bilo videti enako, kot ko sem zjutraj odšel zdoma. Kljub temu se mi je nekaj zdelo drugače. Svoje umazano perilo sem stresel iz koša in ga razgalil pred odraslo osebo, ki sem jo imel najraje. Kako, za vraga, bova z Lucy zdaj nadaljevala?'
(Odlomek iz knjige, stran 159)

Botanični vrt Ljubljana

nedelja, 07. junij 2020

V senci zla, Luca D'Andrea

Mladinska knjiga
Jeremiah Salinger je mladi ameriški scenarist. Skupaj s prijateljem in režiserjem Mikom sta uspešna ustvarjalca dokumentarnih serij. Po uspehu v New Yorku se odločita posneti dokumentarec o gorski reševalni službi v italijanskih Dolomitih. Od tam izhaja Salingerjeva žena Annelise in tam še vedno živi njen oče, eden izmed ustanoviteljev tamkajšnje reševalne službe.

Salinger se pridruži reševalcem pri reševanju ženske, ki je v gorah padla v razpoko. Pri tem se zgodi huda nesreča. Sprožil se je snežni plaz in pod seboj pokopal helikopter z vso posadko in rešenko vred. Preživel je samo Salinger.

Za nesrečo krivi sebe, zapade v depresijo in preganjajo ga nočne more. Kot da vse to ni dovolj pa Salingerja razjeda še ena kruta nesreča, ki se je tu zgodila pred petindvajsetimi leti. Nekdo je ubil tri mlade domačine in oskrunil njihova trupla. Večinoma lepa narava visokogorja a včasih tudi kruta, je tekom let odpihnila morebitne sledi. Ničesar niso našli. Ne sledi, ne storilca. Primer je ostal odprt, vse dokler se ni pojavil radovedni in trmasti scenarist Salinger.

Salingerja vse bolj vleče v raziskovanje teh umorov. Kljub temu, da ogroža življenje svoje žene in male hčerkice, ki mu je v veliko pomoč pri premagovanju depresije. Išče, koplje in raziskuje. Ne zaveda se kako blizu je morilec. Nikamor ni šel. Ves čas je tukaj, a kdo je 😎

 Luca D'Andrea
V senci zla

Naslov izvirnika:
La sostanza del male

Prevod:
Vasja Bratina

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017
Zbirka Krimi
500 strani


'Družina Salinger se je že dvesto let rojevala in umirala v eni in isti vasi z dva tisoč dušami v Misisipiju. Moj dedek je bil kmet, moj praded je opravljal isto delo in tako naprej do neznanega prednika, ki je sklenil, da ima Evrope zadosti in se vkrcal na ladjo za Novi svet.'
(Odlomek iz knjige, stran 383)

Kamniško - Savinjske Alpe, nad Logarsko dolino, pri slapu Rinka

Luca D'Andrea, nekdanji učitelj in avtor trilerjev, se je rodil leta 1979. v italijanskem mestu Bolzano, na Južnem Tirolskem kamor je postavljeno tudi dogajanje romana V senci zla.

nedelja, 17. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje


Mladinska knjiga

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani





'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)


ponedeljek, 23. marec 2020

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎



Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)


torek, 18. februar 2020

Nicola Lecca, Hotel Borg

roman, Islandija
Italijanski avtor Nicola Lecca (1976. Cagliari, Sardinija) je svoje navdušenje nad Pergolesijevo Stabat Mater, ki jo je slednji uglasbil tik pred svojo smrtjo, leta 1736, prelil v malce nenavaden a zanimiv roman, z naslovom Hotel Borg.

Alexander Norberg je slavni dirigent. Obeta se mu stalna zaposlitev dirigenta Berlinskega filharmoničnega orkestra. Toda veliki maestro se odloči, na veliko žalost mnogih oboževalcev, da ponudbe ne sprejme in, da bo zaključil svojo dirigentsko kariero. Pripravil bo še zadnji, poslovilni koncert, toda ne v veliki koncertni dvorani, kot je to v navadi, temveč v mali cerkvici v mrzlem islandskem Reykjaviku. Da ne bo absurden samo prostor, se je Norberg odločil, da bo dobrih petdeset poslušalcev, kolikor jih gre v malo cerkev, določil naključni žreb imen, ki so v telefonskem imeniku Reykjavika. Koncerta se bodo lahko udeležili samo s posebnimi vabili. 😎

Za Oscarja, mladega vratarja londonskega hotela in velikega navdušenca nad klasično glasbo, je to nepojmljivo. Vabila bodo dobili tudi ljudje, ki jim je klasična glasba španska vas in ki na tak koncert ne bi nikoli šli. Odloči se, da bo tudi on dobil vabilo pa naj stane kolikor hoče. Odpravi se v ledeni Reykjavik kjer se na vse načine trudi priti do vstopnice, vendar vse zaman. Ko mu že skoraj uspe pa se zanj ne izide prav dobro, pravzaprav se izide zelo žalostno.

Kot gosta je Alexander povabil pevko Rebecco in otroško zvezdo, dečka Marcela. Rebecca je večno nezadovoljna ženska, ki čuti, da njen glas peša in da se bo počasi morala posloviti od glasbenih odrov. Živi v Švici pa tudi na Madžarskem, kjer ima odraslega, posvojenega sina.

Mladi Marcel s starši živi v Italiji. Družina se zaveda, da uspešna kariera otroškega pevca, ne bo več dolgo trajala, kajti fant bo kmalu mutiral in spremenil svoj glas. Prej posesivna starša, ki sta vsepovsod spremljala svojega sina, sta ga tokrat prepustila maestru, sama pa ga nista spremljala, saj je na Islandiji zanju preveč mrzlo. 😎

Vsi protagonisti nenavadnega koncerta, so se nastanili v reykjaviškem hotelu Borg in kmalu so začeli z mukotrpnimi vajami v hladni in nič kaj prijetni cerkvici. Spraševali so se, kako bodo ljudje sprejeli njihov nastop. Vsak med njimi pa se je spraševal, ali bo to tudi njegov oziroma njen zadnji nastop.

Zanimiva in berljiva zgodba z obilico različnih likov, ki se med seboj prepletajo. Tudi v različnih državah, od Anglije, Italije, Nemčije, Madžarske pa vse do Islandije, kjer se zgodba zaključi. Tako kot je to v življenju za nekatere dobro, za druge spet ne.


Klavir na gradu Tuštanj
Nicola Lecca
Hotel Borg

Naslov izvirnika:
Hotel Borg

Prevod:
Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga Založba
Zbirka Roman
230 strani


Žena (zamišljeno):"Ne vem: ti ljudje, ki imajo vse, nazadnje ne vedo več, kako najti srečo. Blaženi mi, ki smo polni dolgov."

Vratar (dvigne svoj okrušeni kozarec in pomigne ženi, naj nazdravita): "Torej na najine dolgove: in na najino srečo!" 😊
(Odlomek iz knjige, stran 164)

Čudoviti rebrasto obokan in poslikan strop gotske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem

Pieta - Žalostna Mati Božja
Stabat Mater - Žalostna Mati 
Pergolesi Giovanni Battista 
(4.1.1710. Jesi pri Anconi - 
16.3.1736. Pozzuoli pri Neaplju)

Mati žalostna je stala
in ob križu se jokala,
   ko na njem je Sin visel;
skoz nje dušo vzdihajočo,
razbolelo, žalujočo,
   skozinskozi meč je šel.

Prva kitica pesnitve Stabat Mater, ki jo je napisal Jacopono iz Todija, okoli 1230-1306.

Prevod pesnitve: Primož Simoniti
(Hotel Borg, stran 217)

Stabat mater je uglasbil italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi, leta 1736. Je njegovo zadnje delo. Umrl je istega leta star komaj 26 let.

sreda, 18. december 2019

Zakopane laži, Kristina Ohlsson

Mladinska knjiga - Zbirka Krimi
Rodil se je novi junak kriminalnih romanov. To je Martin Benner, lik, ki ga je ustvarila švedska politologinja in avtorica predvsem mladinskih romanov,  Kristina Ohlsson.

Martin Benner je temnopolti odvetnik, srednjih let, obožuje ženske in tudi one niso ravnodušne do njega. Spogleduje se s popolnimi neznankami, ki seveda zelo hitro podležejo njegovemu šarmu. Kaj "čmo", tudi taki obstajajo. Če mu to lahko štejemo kot minus, kajti vsako pretiravanje škoduje pa mu lahko damo tudi en velik plus. Martin namreč skrbi za svojo malo nečakinjo Bello. Že kot dojenčica je v prometni nesreči izgubila oba starša. Ko je kazalo, da Belle noče nihče od sorodnikov in bi morala v dom za sirote, se je Martin odločil, da jo vzame k sebi in nikoli mu ni bilo žal te odločitve.

Martin ima zasebno odvetniško pisarno, ki jo vodi skupaj z nekdanjim dekletom, odvetnico Lucy Miller. In ja, tudi ona ga obožuje, še vedno. Nekega dne v njuno pisarno vstopi Bobby T. Martinu pove, da je njegova šestindvajsetletna sestra Sara Tell, obtožena petih umorov. Dva naj bi zagrešila v ameriškem Teksasu, tri pa na Švedskem. Vse umore je sprva zanikala, kasneje pa kar naenkrat vse priznala. Ker je tudi sama mrtva, naredila naj bi samomor, sojenja ne bo. Tudi njen mali sinček je izginil brez sledu. Brat je prepričan, da sestra ni ubila teh ljudi in da tudi ni naredila samomora. Nekdo ji je umore spretno podtaknil.

Martin se brani, da ni preiskovalec temveč odvetnik, zato primera ne more prevzeti. A radovednost mu ne da miru. Kdo in zakaj je Sari podtaknil umore? Počasi začne iskati dokaze, da bi razpletel nenavadno zgodbo. Ko tudi njemu podtaknejo dva umora, zadeva postane osebna. Martin in Lucy se vržeta v vrtinec nevarnega preiskovanja od Švedske pa vse do Teksasa. Nad odkritji sta tudi sama presenečena a kdo je komu kaj storil, tega pa ne odkrijeta, niti na zadnji strani knjige ne izvemo kdo je morilec. Očitno bo sledilo nadaljevanje. 😎


Kristina Ohlsson
Zakopane laži

Naslov izvirnika:
Lotus Blues

Prevod:
Petra Piber


Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
421 strani




"Nekoč sva bila par. Mislim, da nikoli nisem bil bolj samovšečen kot takrat. Jaz, Martin Benner, sem osvojil najbolj seksi odvetniško mačko v vsem Stockholmu, če ne celo v državi. Lucia Miller, ki so jo klicali Lucy. Kaj bi si še lahko želel lepšega?
Morda res ničesar, a ni trajalo prav dolgo. In seveda sem bil kriv jaz. Kot običajno me je zajela panika in začel sem spati z drugimi ženskami. Neki kotiček v meni je prepričan, da se temu ne morem upreti."
(Odlomek iz knjige, stran 21)


nedelja, 10. november 2019

O koncu žalosti, Benedict Wells

Mladinska knjiga
Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.


Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)


torek, 05. november 2019

Agatha Christie - Sophie Hannah, Skrivnost treh četrtin


Mladinska knjiga, Zbirka Krimi
Zelo vesela sem 'vstajenja' slavnega detektiva Hercula Poirota. Oživila ga je angleška pisateljica Sophie Hannah, ki si je nadela čevlje Agathe Christie in napisala že tretji detektivski roman s Poirotom v glavni vlogi. Če me prvi, Zaprta krsta, ni najbolj navdušil, sem s tem tretjim precej bolj zadovoljna. 😎

Tokrat se med obtoženci znajde tudi sam Hercule Poirot. Zaenkrat neznana oseba pošlje štiri pisma ljudem, ki na prvi pogled, niso povezani med seboj. V vsakem pismu je obtožba, da so umorili Barnabasa Pandyja in vsako pismo nosi podpis Hercula Poirota.

Barnabas Pandy je imel 94 let. Z dvema vnukinjama in dvema pravnukoma ter batlerjem je živel v razkošnem podeželskem dvorcu ne daleč od Londona. Nekega dne so ga našli utopljenega v domači banji. Žalostni dogodek so policisti obravnavali kot nesrečo, toda pisma, ki so jih kasneje dobili štirje naslovniki, med njimi tudi ena od njegovih vnukinj, so namigovala, da je šlo za umor. Kdo je poslal pisma, zakaj in zakaj prav tem štirim, ki na prvi pogled nimajo prav nič skupnega? A samo na prvi pogled. Glede na to, da je vsa pisma podpisal Poirot, se ta čuti dolžnega, da zadevo podrobno razišče. Ugotovi, da so naslovniki še kako povezani. Trije so pismo v jezi uničili, ko pa končno dobi v roke eno od pisem, se zgrozi ob misli, da je lahko kdo pismo napisano v takem slogu, pripisal njemu, velikemu detektivu. V pismu pa dobi še eno sled. Pisalni stroj, na katerem so ga napisali, ima okvarjeno črko e. Poirot in Edward Catchpool, inšpektor pri Scotland Yardu, se skupaj lotita zapletenega raziskovanja, ki je napeto branje vse do zadnje strani. Agatha Christie bi bila zadovoljna. 😎



Agatha Christie
Sophie Hannah
Skrivnost treh četrtin

Naslov originala:
The Mystery of Three Quarters

Prevod:
Jerca Kos

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
367 strani



'Poirot se je v svoji materni francoščini zahvalil višjim silam, ko je videl, da tudi v tem primeru obstaja neka taka podrobnost. Zaposlen je bil s primerjavo dveh kosov papirja, na katera je natipkal natanko iste besede, ko je najprej zaslišal in nato še zagledal Skoka. Pes je pritekel dol po stopnicah in skozi vežo. Skočil je na Poirota in ga tako pozdravil. Za njim je po stopnicah pritekla Annabel Treadway. "Skokec, dol. Dol, Skok! Monsieur Poirot gotovo noče, da ga ližeš po obrazu."
Detektiv tega res ni hotel. Psa je potrepljal in upal, da bo Skok to sprejel kot razumen kompromis.' 😊
(Odlomek iz knjige, stran, 254)



Sophie Hannah - Zaprta krsta, Novi primer Hercula Poirota


petek, 01. november 2019

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎



Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)


nedelja, 15. september 2019

Bill Clinton in James Patterson: Kje je predsednik?

Ko združita moči zelo plodovit ameriški pisatelj kriminalnih romanov James Patterson in bivši ameriški predsednik, ki je obiskal tudi Ljubljano, Bill Clinton, nastane berljiv in napet roman.

Avtorja sta ustvarila sodobno fikcijo, ki ni daleč od resnice. V glavni vlogi so sovražni hekerji, ki načrtujejo  kibernetski napad na državo, v tem primeru na Ameriko.

Krutih dejanj alla Patterson, zaradi katerih ga ne berem več, v romanu ni, a že misel na to kako zelo smo postali odvisni od računalnikov in, da lahko nekdo na daljavo z računalniškim virusom spravi državo v srednji vek in kaotično stanje pa tudi ni daleč od grozljivke.

Mlada hekerja, fant in dekle iz ene od vzhodno evropskih držav, ustvarita in namestita računalniški virus, ki bi ob sprožitvi Ameriko prestavil v srednji vek. Ko se zavesta kaj sta storila, se odločita stopiti v stik z ameriškim predsednikom. Onemogočila bosta virus v zameno za amnestijo, za katero naj bi posredoval predsednik. Uspe jima priti do predsednika. Ločeno. Vsak od njiju pozna polovico ključa za odstranitev virusa. Predsednik jima verjame in informacijo vzame zelo resno.

Predsednik je vdovec. Pred kratkim mu je umrla žena. Ima hčer, ki študira v Parizu. Sodeloval je v iraški vojni kjer je bil tudi ujetnik in doživel ter preživel mučenje. Vse je prestal in postal ameriški heroj.

Zelo resno je bolan toda kljub temu se junaško, kot se za heroja spodobi, vrže v boj s sovražnim virusom. Domovina je na prvem mestu. Obda se s peščico zanesljivih strokovnjakov. Dekle, ki je ustvarilo virus, ubijejo plačani morilci s hribovitega Balkana. Ostane mu še fant, ki je virus razširil. Nemčija in Izrael pošljeta na pomoč svoje strokovnjake, prav tako Rusija, čeprav jo sumijo, da je tudi sama vpletena v zaroto. Na žalost pa je zarotnik oziroma izdajalec tudi v Beli hiši.

Začne se bitka s časom, virus lahko izbruhne vsak čas. Ugotoviti morajo geslo s katerim lahko ustavijo virus. Računalniškim veleumom nikakor ne uspe odkriti gesla in izbrisati virusa. Hvala bogu, da herojski predsednik uporablja zdravo kmečko pamet, s katero se lahko rešijo tudi zelo zapletene stvari. Mu bo uspelo?

Bill Clinton
James Patterson
Kje je predsednik?

Naslov originala:
The President is Missing

Prevod:
Teja Mejak

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
Zbirka Krimi
525 strani


"Demokratično udeležbo žene svet takojšnjega zadoščenja - Twitter, Snapchat, Facebook in štiriindvajseturne novice. Sodobno tehnologijo uporabljamo za povrnitev k primitivnim oblikam medčloveških odnosov. Mediji vedo, kaj se prodaja - razprtije in razdvajanja. To je tudi hitro in lahko. Jeza vse prepogosto obrodi več sadov kot odgovori; zamere več kot razum; čustva prevladajo nad dokazi. Licemerska posmehljiva opazka, pa naj bo še tako za lase privlečena, velja za odkrito. medtem ko se umirjen, utemeljen odziv zdi zrežiran in zlagan. To me spominja na staro politično šalo: Zakaj ti ljudje že na prvi pogled niso všeč? To človeku prihrani veliko časa.
Kam je izginilo objektivno poročanje?"
(Odlomek iz knjige, stran 69)

Slovenija

torek, 16. julij 2019

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎


Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)


sreda, 03. julij 2019

Isabel Allende, Otok pod morjem

roman
Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)





četrtek, 27. junij 2019

Robert Galbraith, Smrtonosna belina

kriminalka
Karizmatični detektiv Cormoran Strike, je v svoji mali detektivski agenciji sam in čemeren. Odpustil je svojo zvesto pomočnico Robin, ker ni upoštevala njegovih napotkov. Ko sta skupaj lovila serijskega morilca, se je kljub prepovedi sama odpravila za njim in napako skoraj plačala z življenjem.

Zdaj je Striku žal, pogreša Robin. Dobro sta sodelovala pa tudi drugače sta se dobro razumela. Da je njegova čemernost še večja, se je Robin poročila s svojim dolgoletnim fantom.

Cormoranovo kujanje prekine mlad fant, ki je očitno zmeden in prestrašen. Pove zgodbo o majhni deklici, ki so jo zadavili in zakopali, zavito v roza odejico. Fantu je ime Billy in dogodek, ki mu je bil priča v zgodnjem otroštvu, ga mori že vrsto let. Prepričan je, da mu lahko pomaga samo Strike. Toda tako kot je prišel, je fant tudi izginil v strahu, da bodo ubili tudi njega.

Robin se že na poroki zave, da je storila veliko napako. Matthew pokaže svoj pravi obraz, je manipulator in prešuštnik, kar je sodu izbilo dno in Robin ga zapusti.

Robin in Strike začneta novo sodelovanje, ko ju najame sam minister za kulturo. Želi, da raziščeta in najdeta osebo, ki mu grozi in ga izsiljuje. Zakaj? To se ministru svita, a ne želi razkriti. Za dobra detektiva je to pravi izziv pa še plačilo je super.

Četrta zgodba o detektivu Striku je dolga a ne dolgočasna. Ogromno oseb je vpletenih in prepletenih. Izkaže se, da je tudi zgodba, ki jo je povedal zmedeni in prestrašeni Billy, del zarote z grožnjami. Ko najdejo ministra za kulturo Jasperja Chiswella mrtvega na njegovem lastnem posestvu, se preiskovanje izsiljevanja in grožnje, spremeni v preiskavo umora. Kaj iz preteklosti je ministra tako bremenilo, da nihče od družinskih članov noče tega razkriti. Nekaj kar je bilo takrat zakonito, danes pa ni več. Strike in Robin tudi tokrat uspešno rešita primer 😎



Robert Galbraith (psevdonim)
J. K. Rowling
Smrtonosna belina

Naslov izvirnika:
Lethal White

Prevod:
Tina Stanek

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
620 strani



'Ne eden ne drugi ne bi znal povedati, kdo se je zganil prvi in ali nista morda tega oba naredila hkrati. Preden sta se zavedela, kaj se dogaja, sta se že tesno objemala. Robinina brada je pristala na Strikovi rami, njegov obraz na njenih laseh. Zaudarjal je po potu, pivu in bolnišničnih razkužilih, ona pa je dišala po vrtnicah in nežnem parfumu, ki ga je pogrešal, ko je ni bilo več v pisarno. V objemu jo je občutil kot nekaj novega in hkrati znanega, kot bi jo objemal že pred davnimi časi in bi jo leta pogrešal, ne da bi se tega zavedal.'
(Odlomek iz knjige, stran 30)


Robert Galbraith je psevdonim zelo znane britanske pisateljice Joanne K. Rowling, ki je avtorica serije knjižnih uspešnic o Harryju Potterju. 53-letna pisateljica se je zdaj lotila tudi pisanja kriminalk, kjer v glavni vlogi nastopa karizmatični detektiv Cormoran Strike. In tudi tu je zelo uspešna. Eni pač znajo 😎

petek, 21. junij 2019

Jonas Jonasson - Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

roman, satira, komedija
Tam kjer se je prvi del zgodbe o stoletniku končal, se je drugi del začel. Na slikovitem otoku Bali, v Indoneziji. Prijatelja, Allan Karlsson, ki je postal stoenoletnik in šestinšestdesetletni Julius Jonson uživata morje, sonce, dobro hrano in precej pijače. Toda znameniti kovček z milijoni, ki je vse to omogočil, postaja vse bolj prazen. Tudi drugi del stoletnikovih dogodivščin je zelo zabavno branje, kot bi rekel pisateljev ded: "Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati." 😎

Julius se je odločil, da bo prijatelju za rojstni dan podaril veliko torto s stoeno svečko, za kar je porabil kar nekaj denarja iz kovčka. Ker pa Allan ni preveč navdušen nad torto, se bosta še z balonom malce popeljala naokoli. Ampak kot smo že navajeni, tam kjer je Alan Karlsson, tam so težave, ki pa jih sam z lahkoto in nasmehom ter obilico humorja, tudi sam razreši.

Prva nezgoda med mnogimi se zgodi, ko po nesreči z balonom odletita sama in mimogrede odlomita še ročico za krmiljenje. Ko zmanjka pogonskega goriva, se znajdeta v košari, sredi oceana. Allan se prav nič ne  razburja. Vesel je, da mu je uspelo rešiti njegovo črno tablico, ki mu pove vse kar se dogaja po svetu, ostalo pa se bo tudi nekako rešilo ali pa se ne bo. Tudi novodobna socialna omrežja, kot sta facebook in twitter, mu nista tuja. Iz zagate ju reši ladja, za katero se izkaže, da je severno korejska.

Prijatelja se nehote znajdeta sredi diplomatskega preigravanja svetovnih sil in velesil. Srečujeta se z državniki in ministri. Od Kim Džong Una do Trumpa in Merklove. Tudi Putin je vpleten, njega sicer ne srečata, je pa itak za vse kar se na naši ljubi Zemljici zgodi, kriv on 😎

Mimogrede se spoznata še s simpatično pogrebnico Sabine, ki se piše enako kot Julius. Nista v sorodu, glede na to, da sta si zelo simpatična, mogoče še bosta. Pred mafijcem zbežijo v Kenijo in se znajdejo v safari parku, kjer lahko opazujejo leve, slone in druge afriške živali. Tu bi bilo še meni všeč.

Kakorkoli obrneš, ekipa je lahko zelo vesela, da ima Allana Karlssona, strokovnjaka za skoraj vse, ki je s svojo tablico že rahlo nadležen a kljub temu zabaven in nepogrešljiv. Vse najboljše za stoprvi rojstni dan. 🎂

Slovenija, EU
Jonas Jonasson
Nove prigode stoletnika,
ki je zlezel skozi okno in izginil

Naslov izvirnika:
Hundraettaringen som tankte han tankte for mycket

Prevod iz angleščine: Andrej Hiti Ožinger

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
430 strani

"V resnici bi krivdo za svoj neuspeh najrajši pripisala Allanu Karlssonu, ki mu je uspelo v pičlih nekaj mesecih premešati štrene na štirih celinah. Že nekaj časa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Se pripravlja na peto celino?
Toda globoko v sebi se je zavedala, da Karlsson ni prav nič kriv. Očitno ima samo dar za to, da se ob napačnem času znajde na napačnem kraju.
Že stoprvo leto zapovrstjo. " 😎
(Odlomek iz knjige, stran 423)


Švedski pisatelj Jonas Jonasson se je rodil 6. julija 1961, na jugu Švedske, v mestu Vaxjo. Sprva je bil novinar in lastnik medijske hiše, ki jo je po dvajsetih letih dela, zaradi pregorelosti prodal in se posvetil pisateljevanju. Za to dejanje smo mu hvaležni. Vsaj večina. 😊 (goodreads.com)

četrtek, 30. maj 2019

Nenavadno romanje Harolda Frya - Rachel Joyce

Harold Fry je upokojenec, star 65 let in z ženo Maureen živi v hiši na jugu Anglije, v mestu South Devon. Sta umirjen a zelo razdvojen par. Nekoč sta se imela zelo rada, toda po tragični smrti njunega edinega sina sta se medsebojno obtoževala za njegovo smrt in se odtujila. Od takrat sta živela vsak v svoji sobi in pogovarjala sta se samo še o nujnih zadevah.

Nekega dne Harold prejme kratko pismo od nekdanje sodelavke Queenie Hennessy, s katero se nista videla ne slišala vse od kar je ona pred kar nekaj leti nenadoma odšla iz podjetja. Sporočilo je zelo žalostno. Queenie je hudo bolna, ima raka in leži v hospicu, na severu Anglije, v mestu Berwick na Tweedu. S tem sporočilom se je želela posloviti od sodelavca in prijatelja.

Harolda je novica zelo potrla. Napisal je Queenie kratko pismo in se odpravil do poštnega nabiralnika. Ko je prišel do njega pa ni bil prepričan, da bi rad pismo odposlal. Sprehodi se do naslednjega nabiralnika pa še do enega, ko dobi preblisk, kaj pa, če se do Queenie odpravi kar peš in ji pismo osebno izroči. Tako bo prisiljena počakati in ne bo umrla. Take misli so se mu podile po glavi. Želel je videti prijateljico in jo ohraniti pri življenju pa tudi domov, v samoto svoje sobe, se mu ni dalo.

Telefoniral je v hospic in pustil sporočilo za Queenie ter se odpravil na dobrih tisoč kilometrov dolgo pot. Romanje je bilo, milo rečeno, res nenavadno. Nevajen dolge hoje, v neprimerni obutvi, brez telefona. Kljub vsemu, Harold gre naprej. Kar je obljubil, bo storil pa naj stane kolikor hoče. Romanje se je na momente spreminjalo v pot kesanja in sprejemanja drugih ljudi. Hodil je po poti kjer ga je spremljala slikovita narava in razmišljal je o svojem odnosu do sina, s katerim se nikakor nista uspela zbližati. Razmišljal je o svoji ženi, ki jo je imel zelo rad in kako se je lahko zgodilo, da sta se tako odtujila.

Harold je hodil kljub poškodbam, ki jih je dobil in kljub razbolelim nogam. Spoznaval je različne ljudi, lepoto svoje države, razmišljal in hodil, hodil ... Mu bo uspelo doseči zastavljeni cilj, bo Queenie zdržala do njegovega prihoda, kaj pa njegova žena Maureen?
Zanimivo in berljivo do zadnje strani. 😎

Rachel Joyce
Nenavadno romanje Harolda Frya

Naslov originala:
The UnlikelyPilgrimage of Harold Fry

Prevod:
Neža Božič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016
Zbirka Kapučino
327 strani
"Konec dežja je prinesel obdobje bujne rasti. Zdelo se je, da drevesa in rože buhtijo od barv in vonjev. Tresoče se veje divjega kostanja so nosile nove stožce cvetov. Ob cestnem robu so na gosto rasli beli dežniki gozdne krebuljice. Vrtnice vzpenjavke so se dvigale ob vrtnih zidovih in prve temno rdeče potonike so se odprle kot stvaritve iz papirnatih robčkov."
(Odlomek iz knjige, stran 159)


Rachel Joyce se je rodila leta 1962. v Londonu. Roman "Nenavadno romanje Harolda Frya" je njen prvi roman. Napisala ga je, ko je izvedela, da je njen oče zbolel za rakom. Tako kot je Harold s svojim pešačenjem želel ohraniti Queenie živo, tako je želela Rachel Joyce, s pisanjem ohraniti pri življenju svojega očeta. (Vir: dailymail.co.uk)

četrtek, 23. maj 2019

Fredrik Backman - Mi proti vam

Roman 'Mi proti vam', švedskega pisatelja Fredrika Backmana, je nadaljevanje zgodbe, ki smo jo spremljali v njegovi knjigi 'Mi smo medvedi'. Slednja se ni dobro končala.

Kot se je prva knjiga končala, tako se je druga začela. Glavni akter napada na Mayo in zvezdnik hokejske ekipe Kevin, zapusti Bjornstad. In, če smo pričakovali, da se bo s tem mesto vsaj malo umirilo in zaživelo naprej, smo se zmotili. Najhujše je bilo, da so se spravili na žrtev, na Mayo. Če ne bi šla na zabavo, se to ne bi zgodilo. In kaj za vraga ji je bilo, da je Kevina prijavila policiji. Takih in podobnih modrovanj hokejskih navdušencev se ni manjkalo. Tudi Amat jo ni odnesel nič bolje. Mladi hokejist, ki si je edini upal javno povedati resnico, si je nakopal obilo sovražnikov. Kljub vsemu pa Kevin ni bil kaznovan in tudi Maya ni dočakala pravice, razen tiste, ki si jo je vzela sama.

Zgodba se razvija v sovraštvu in nasilju. Dobesedno mi proti vam. Hokejski klub iz Bjornstada razpade, več kot polovica moštva se pridruži največjemu rivalu, klubu iz sosednjega mesta Hed. Benji, eden najboljših hokejistov, ostane.

Šport, ki naj bi združeval ljudi, jih razdeli v dve podivjani hordi, pri katerih je, kot pravi pisatelj  'morala pravo razkošje'. Podivjanost pa največkrat pripelje do nesreče, tudi smrtne. In ravno to se je zgodilo. Nepotrebna smrt mladega človeka je ljudi le streznila. Žalostno, da se ne streznijo prej, preden se zgodi najhujše. Ne samo v romanih, tudi v resničnem življenju.

Fredrik Backman večino svojih likov na koncu usmeri na pravo pot. V življenju najdejo smisel in začnejo se ukvarjati s tistim kar jih najbolj veseli. Upam, da bo tudi tretji del, da bo tudi divji a vendarle v srcu prijazni Benji, našel svojo pravo pot. Navijam zanj. 😎

Fredrik Backman
Mi proti vam

Naslov originala:
Vi mot er

Prevod iz angleškega jezika:
Katarina Jerin

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
519 strani


"Ste že kdaj videli pasti mesto? Naše je padlo. Na koncu bomo trdili, da je nasilje prišlo v Bjornstad tisto poletje, ampak to bo laž, kajti nasilje je tam že bilo. Včasih je namreč sovražiti drug drugega tako preprosto, da je težko razumeti, zakaj sploh kdaj počnemo še kaj drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 7)

"Ana izvleče telefon in izbriše slike Benjija in učitelja, ampak je prepozno. Njuno skrivnost je že razneslo kot pepel po morju in ne da se je več vzeti nazaj."
(Odlomek iz knjige, stran 324)



Fredrik Backman se je rodil 2. junija 1981 na Švedskem. Je kolumnist in pisatelj. V slovenščino so prevedeni vsi njegovi odlični romani:

Mož z imenom Ove (prvenec)




ponedeljek, 24. september 2018

Fredrik Backman, Mi smo medvedi!

Zgodba romana, švedskega pisatelja Fredrika Backmana 'Mi smo medvedi!' ne govori o priljubljenih štirinožcih kot so beli, črni ali rjavi medvedi, temveč o zagnanih mladih hokejistih, ki so si za svojo maskoto izbrali tega priljubljenega kosmatinca.


Fredrik Beckman
Mi smo medvedi!

Naslov izvirnika:
Bjornstad

Iz angleščine prevedla:
Katarina Jerin

Založba Mladinska knjiga, 2018
Zbirka Kapučino
484 strani


Zgodba romana 'Mi smo medvedi!' se dogaja v majhnem mestecu na severu države, ki je obdano z gozdom in v katerem večino dni v letu kraljujeta sneg in led. Temu primerno je središče in srce mesta Bjornstad ledena hokejska dvorana v kateri trenira mladinska ekipa. Mladi zaljubljenci v hokej niso edini, ki obožujejo ta zimski šport. Za hokej živijo vsi prebivalci mesta. Nekateri so starši igralcev, drugi pa so kot otroci ali mladinci igrali v klubu Medvedov iz Bjornstada.


Mlada ekipa medvedjih hokejistov je letos zelo uspešna. S svojim oboževanim trenerjem so se prebili vse do polfinalne tekme. Vsi pričakujejo zmago tudi v finalu, kajti odraslim se zdi, da bo s tem mesto veliko pridobilo in zaživelo tudi gospodarsko.

Ekipa je zelo homogena. Odlično se razumejo, pazijo drug na drugega, živijo za hokej in sanjajo, da bodo postali poklicni hokejisti in veliki zvezdniki. Tako jih je naučil njihov trener in tak zgled so dobili tudi pri članski ekipi.

Očitno pa jih nihče ni naučil kako naj se obnašajo izven oboževane ekipe in hokejske dvorane. Nihče jim ni povedal, sami pa se tudi niso domislili, da se šibkejših sošolcev ne pretepa in ne ustrahuje. Nihče jim očitno tudi ni povedal kako se obnašati do mladih deklet, ki prav tako obožujejo hokej, še posebej pa hokejiste.

In tako se je zgodilo. Eden glavnih "zvezdnikov" ekipe se je, na svoji zabavi, spozabil nad dekletom, ki ni pričakovalo tega kar se je zgodilo. Dogodek je pretresel celo mesto in skoraj vsi stopijo na "zvezdnikovo" stran. Kaj se to pravi, takšne obtožbe in to tik pred finalno tekmo. Nezaslišano.

K sreči pa se tudi tu najde fant, ki ima vest in srce na pravem mestu.


'Na drugem koncu mesta se Zacharias odplazi iz stanovanja, ne da bi koga zbudil. Na hrbtu nosi vrečo in v roki vedro. Danes je star šestnajst let in že vse življenje ga dražijo in zavračajo. Zaradi vsega. Zaradi njegovega videza, značaja, govorice, naslova. Vsepovsod. V šoli, v garderobi, na spletu. To človeka na koncu izžame, čeprav ni vedno očitno, ker ljudje okrog ustrahovanega otroka domnevajo, da se je sčasoma na to privadil. Nikoli, nikoli se ne privadiš. Žge kot ogenj, ves čas. Gre le za to, da nihče ne ve, kako dolga je tvoja vžigalna vrvica, še sam ne veš.' (Odlomek iz knjige Mi smo medvedi, Fredrika Backmana)



Fredrik Backman: