Prikaz objav z oznako zgodovinski roman. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako zgodovinski roman. Pokaži vse objave

petek, 21. avgust 2020

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze


Kate Summerscale
 
Sramota gospe Robinson                                            
Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        
The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            
Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         
303 strani                     





"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.
(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

ponedeljek, 13. julij 2020

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Založba Goga, Novo mesto
Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Slovenija




Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Slovenija

torek, 07. julij 2020

Čas koz, Luan Starova

Moderni klasiki, Cankarjeva založba
Ob branju knjige Luana Starova, Čas koz, se lahko nasmejiš, lahko pa se tudi razjočeš. Opisuje težko življenje ljudi v Makedoniji po drugi svetovni vojni. Polno pomanjkanja in trpljenja ter boja z lakoto. Edina svetla točka so koze. Simpatične, poskakujoče domače živali in ljubljenke otrok, ki so s svojim mlekom rešile marsikaterega otroka in odraslega. A takratna ideologija je koze označila za sovražnice naroda, saj uničujejo drevesa in pridelke na poljih, zato jih je potrebno izkoreniniti iz naše nove države. Skratka, koze so postale sovražnice delavskega razreda. Ljudi so razdelile na kozarje, to so tisti, ki so jih skušali rešiti in na anti-kozarje, ki so podpirali ideje vladajočih.😎

Pisatelj Luan Starova se je rodil v Albaniji, leta 1941. Ko je bil star dve leti, se je z družino preselil v Makedonijo in takratno Jugoslavijo.

Roman Čas koz govori o počasnem povojnem razvoju države. Razvoj industrije je potreboval delavce. Tako so iz kmetov in pastirjev želeli ustvariti novi delavski razred. Načrti za novo socialistično izgradnjo, so narekovali popis vseh koz, saj te uničujejo socialistične dobrine kot so gozdovi. Potrebno jih je iztrebiti pa kaj, če so reševale življenja. V naslednjo petletko, brez koz. Polja bodo bogato obrodila, država bo postala rajski vrt, kozarji pa jeklen, nepremagljiv delavski razred. 😊

Račun brez krčmarja. Ljudje so imeli radi svoje koze. Pred popisovalci koz so jih skrivali in jih tako vsaj nekaj rešili. V podporo svojim kozicam so priredili celo kozji miting. S pravo invazijo koz so vaščani z okoliških hribov preplavili veliki trg v mestu. A tudi to ni dosti pomagalo. Koze so bitko izgubile, enako bi lahko rekli tudi za kmete, ki so postali novi delavski razred. Vse za razvoj in napredek.

Zelo berljiv in tekoče napisan roman Čas koz je le eden izmed sedemnajstih, ki so prava Balkanska saga 20. stoletja. Na žalost pa je zaenkrat edini preveden v slovenski jezik.



Luan Starova
Čas koz

Naslov izvirnika:
Vremeto na kozite

Prevod:
Aleš Mustar

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Zbirka Moderni klasiki
160 strani




"Koze so ostale z njimi kot enakopravni člani družin s številnimi otroki. Te so dokazano v lačnih in prekletih letih dolge vojne rešile veliko družin. V vsaki družini je bilo nekaj generacij koz, njihovi predniki so doživeli druge vojne in nesreče na Balkanu. Brez koz teh ljudi zagotovo ne bi bilo, kot tudi ne pravkar vzniklih novih življenj ..."



sreda, 05. februar 2020

Slikarka, Mary Basson

leposlovje, biografija, ljubezenski roman
Roman Slikarka, ameriške avtorice in docentke Muzeja umetnosti Milwaukee, Mary Basson, je zgodba o življenju nemške ekspresionistične slikarke Gabriele Munter (19. februar 1877. Berlin - 19. maj 1962. Murnau na Bavarskem). Je zgodba o njenem slikarskem talentu in vztrajnosti, da se kot mlada samska ženska, v prvih letih 20. stoletja, posveti slikarstvu in umetniškem ustvarjanju. Je tudi zgodba o njeni veliki ljubezni in zvezi z bolj znanim ruskim slikarjem Vasilijem Kandinskim (16. december 1866. Moskva - 13. december 1944. Neuilly sur Seine, Francija).

Gabriele Munter, ali Ella, kot so jo klicali domači, se je že kot mlado dekle, preselila iz Berlina v Munchen. Želela je študirati slikarstvo. Na začetku 20. stoletja, so bile slikarske akademije namenjene zgolj moškemu svetu. Dekleta so se morala zadovoljiti s tečaji ali zasebnimi šolami. Podobno se je šolala tudi znamenita slovenska slikarka Ivana Kobilca.

Ellin učitelj na večernem tečaju slikarstva je bil Vasilij Kandinski. Po izobrazbi je bil pravnik. Izhajal je iz premožne ruske družine, ki je trgovala s čajem. Sam je bil nekaj časa sodnik, pri svojih tridesetih letih pa se je odločil posvetiti slikarstvu. Kot pravnik je bil uspešen, kot slikar pa je dosegel svetovno slavo. Sprva je bil ekspresionistični slikar, kasneje pa se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Štejejo ga za utemeljitelja in začetnika te veje slikarstva.

Ella in Kandinski sta se zbližala tudi v zasebnem življenju. Mlada slikarka, v nastajanju, se je zaljubila v svojega mentorja. Tudi on ji je vračal čustva, a bolj s figo v žepu. Mojster je bil namreč poročen, a tega Elli sprva ni povedal. Da bi lahko zaživela skupaj, sta potovala po številnih državah Evrope in Afrike ter čakala na slikarjevo ločitev.

Kar je kasneje Kandinski storil Elli, samo upam, da je ta del romana fikcija in ne resničnost. Med vojno je odšel v Rusijo. Kot Rus ni mogel ostati v Nemčiji, ona kot Nemka, ni mogla z njim v Rusijo. Niti slutila ni, da ga je videla poslednjič.

Vojna se je končala, od Kandinskega pa niti glasu od nikoder. Na Ellina številna pisma ni odgovarjal. Bila je prepričana, da je umrl. Nekega dne pa dobi notarjevo pismo, ki jo za pet let spravilo na bolniško posteljo. Slikarske kariere je bilo s tem konec in samo sestri se lahko zahvali, da jo niso zaprli v psihiatrično bolnišnico, kot so nameravali in svetovali zdravniki.

Kaj je pisalo v pismu? Gospod in gospa Kandinski želita, da Gabriele Munter, vse slike, ki jih je hranila in mimogrede, med vojno tudi rešila pred nacisti, pošlje na nemški naslov Kandinskega, v nasprotnem bosta ukrepala preko sodišča. Gospod je preživel vojno, se na novo poročil in znova začel poučevati v Nemčiji, njegova dolgoletna ljubezen pa ni bila vredna niti toliko, da bi ji to sam povedal ali vsaj odgovoril na njena nešteta pisma.

Joj no, Vasilij pa ravno sem razmišljala, da bi šla na razstavo v Verono, kjer so, med drugimi, na ogled tudi dela tega ruskega umetnika. 😎

Zanimiva in berljiva zgodba izpod peresa Mary Basson, kustosinje Muzeja umetnosti Milwaukee, ki hrani eno večjih zbirk slik Gabriele Munter.

Ljubljana


Mary Basson
Slikarka

Naslov originala:
Saving Kandinsky

Prevod:
Neža Kralj

Založba Učila, Tržič, 2019
349 strani






"Ko se je vlak usmeril proti prihodnosti, se je ozrla na leta, ki so ostala za njo. Kaj je dosegla s svojim trudom? Nekaj ducat razstav? Nekaj recenzij? Nekaj prodanih slik? V delu je prav gotovo uživala. Toda imela je sedemintrideset let, bila je neporočena in brez otrok, nežnost in strast ter upanje na ljubeče življenje z moškim, ki ji je pomenil vse, pa so se razblinili. Še huje: v Munchnu sta pustila na stotine slik in risb, ki so bile zdaj na milost in nemilost prepuščene muhavosti vojne."



ponedeljek, 25. november 2019

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubezensko-zgodovinski roman
Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja




Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)



sreda, 03. julij 2019

Isabel Allende, Otok pod morjem

roman
Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)





petek, 08. julij 2016

In dobila je krila, Sue Monk Kidd

In dobila je krila, je zgodba dveh desetletnih deklic, iz začetka 19. stoletja. Esti je sužnja in črnka, Sarah pa je hči lastnika plantaže in belka. Vsaka pripoveduje svojo družinsko sago, ki pa se med seboj prepletata.


Sue Monk Kidd
In dobila je krila

Naslov izvirnika: The Invention of Wings

Mladinska knjiga, Založba, 2015
Zbirka Kapučino
486 strani

Kraj dogajanja: Charleston, Južna Karolina, Philadelphia
Čas dogajanja: november 1803. do junij 1838.

Sarah Grimke, je hči sodnika in lastnika plantaže, v Južni Karolini. Za svoj enajsti rojstni dan, ji mati podari desetletno sužnjo Esti. Ta je živela s svojo materjo in opravljala različna dela, ki so ji jih dodelili. Od zdaj naprej pa je njena naloga skrbeti za Sarah in ji v vsem ugoditi. Esti je morala spati pred vrati, svoje gospodarice, tako kot vse ostale hišne sužnje. Ja, pisalo se je leto 1803. in na jugu Amerike, je bilo suženjstvo, v polnem zamahu.

Sarah je bila prav posebna deklica. Čeprav je spadala na vrh družbene lestvice, njeno obnašanje ni bilo naduto in omalovažujoče do črncev, ki so delali v hiši in okoli nje. Zelo rada je brala in s pridom je izkoriščala očetovo veliko knjižnico. Sanjala je o tem, da bo postala pravnica in skupaj z bratom bosta pomagala ljudem. Toda, tudi če si na vrhu lestvice, so pravice za ženske, zelo skopo odmerjene. Da bi ženska študirala in postala pravnica, nezaslišano. Ko družina izve za njene namere, ji celo oče in brat, ki sta jo vedno podpirala, obrneta hrbet. Oče ji celo prepove največje veselje, vstop v knjižnico in branje.
Sarah je ena redkih, ki do sužnjev ni groba in neprijazna. Do Esti se obnaša kot do svoje prijateljice. V znak uporništva, proti nerazumevajoči družini, Sarah na skrivaj, nauči Esti branja. Zelo hud prekršek, kajti sužnji so tu zato, da delajo in ubogajo.
Skozi ves roman spremljamo pripovedi Sarah in Esti. Njuni življenjski zgodbi sta žalostni, za Estino, lahko rečemo, da je kruta in samo velika volja do življenja, pripomore k njenemu preživetju.


Ko oče zboli, ga mora Sarah spremljati k zdravniku, na sever. Nehote se ji odpre drugačen svet, svet brez suženjstva in svet kjer so lahko ženske celo duhovnice. Po očetovi smrti, se pridruži kvekerjem in ostane na severu. Toda, tudi kvekerji ne zadovoljijo njenih sanj, želi si več. Pridruži se ji tudi mlajša sestra Nina, za katero je vedno skrbela in skupaj najdeta svojo pravo življenjsko pot. Pridružita se Ameriškemu združenju proti suženjstvu in postaneta njihovi prvi ženski članici. Zaradi njunih govorov, pamfletov in velike vneme, postaneta slavni pa tudi razvpiti. Njun boj proti suženjstvu, kateremu sta sami dodali tudi boj za ženske pravice, je neizprosen.
Na koncu se zgodbi Sarah in Esti, združita. Kako?

Pisateljica, Sue Monk Kidd (1948), je v romanu uporabila življenjsko zgodbo, resničnih sester Grimke, ki sta bili prvi ženski, ki sta se v Ameriki borili za odpravo suženjstva in pravice žensk.



Počitniško branje: Babica vas pozdravlja in se opravičuje, Fredrik Backman