Moje življenje v pasjih šapah, Wendy Hilling

Pretresljiva, resnična zgodba o hudi in redki bolezni, še bolj pa je to vesela in optimistična zgodba o življenju s pasjimi pomočniki.

Wendy Hilling
Moje življenje v pasjih šapah

Naslov izvirnika: My life in his paws

Založba Učila, 2016
281 strani

Kraj dogajanja: Devon, Velika Britanija
Čas dogajanja: sedanjost
Zvrst: resnična zgodba

Wendy Hilling se je rodila z redko, težko in neozdravljivo kožno boleznijo. Imenuje se bulozna epidermoliza. Bolezen pri kateri je koža izredno občutljiva na vsak močnejši dotik ali udarec, ob katerem nastanejo boleči mehurji.

Resnična zgodba v pričujoči knjigi pa ne govori toliko o bolezni, bolj je zgodba o pasjih pomočnikih, ki so Wendy pomagali in ji še pomagajo, da je njena kvaliteta življenja boljša. S pomočjo izurjenega psa je bolj samostojna, s tem pa tudi bolj samozavestna.

Pes, ki tako nesebično in zvesto pomaga Wendy, je pasme zlati prinašalec. To pasmo obožuje že od otroških let. Njen prvi pomočnik je bil najdenček Monty, drugi pa prav tako zlati prinašalec Ted, ki je k Wendy prišel že kot mladič. Urila ga je predvsem sama in s pomočjo Canine Partners, ki v Veliki Britaniji uri pse pomočnike. Slednji tudi preveri kaj vse pes zmore in na koncu mu dodelijo vijolično oprsnico, s katero lahko pes svojega človeka spremlja povsod. Delo psa redno spremljajo in ko ta z leti določena dela neha opravljati, ga čaka upokojitev, največkrat v kakšni rejniški družini, toda ne pri Wendy. Pri njej, njeni kužki ostanejo do konca pa četudi je potrebno spremeniti pravila.

Tedi je igriv, vesel in prijazen kuža, pravi zlati prinašalec pač. Svojo Wendy spravlja v smeh in dobro voljo, vendar pa opravlja tudi resna dela. Z Wendy nakupuje v supermarketu, s polic jemlje blago, ki mu ga pokaže, na blagajni pa s sprednjima tacama skoči na pult in izroči blagajničarki denarnico. Ni potrebno posebej poudariti, kako tak pasji prizor vpliva na okolico. Vsi "pasjeljubci" so razneženi in radi bi Teda pobožali. To seveda ni priporočljivo, kajti pes pomočnik mora biti osredotočen na osebo, ki ji pomaga in komunicirati samo z njo. Za razliko od psov terapevtov, ki morajo biti prijazni do vseh ljudi, morajo biti "mečkabilni", kot so pri nas, meni zelo ljube, Tačke pomagačke.

Knjiga Moje življenje v pasjih šapah je zgodba o pasjem pomočniku, ki svoje delo opravlja z veseljem in veliko ljubeznijo, je zgodba odločne, trmaste in nepopustljive Wendy, ki se junaško spopada s svojo boleznijo in svojimi omejitvami, a s pomočjo Teda in obojestranskega zaupanja in ljubezni je vse za malenkost lažje.

Počitniško branje:

Babica vas pozdravlja in se opravičuje