Isabel Allende - Dolgi cvetni list morja

 

Sama žalost. Vojna, koncentracijsko taborišče, zlorabe, ponižanja. Roman Dolgi cvetni list morja, čilsko - ameriške pisateljice Isabel Allende, se začne v Španiji leta 1938. Španska državljanska vojna. Več sto tisoč mrtvih, ranjenih in beguncev. Boj proti nacizmu in fašizmu, v katerem so sodelovali tudi številni prostovoljci mnogih držav. Neuspešno. Zmagalo je nasilje in v beg pognalo številne Špance in Španke.

Bežali so v Francijo, kjer pa niso bili najbolje sprejeti. Zaprli so jih v koncentracijska taborišča, kjer ni bilo niti minimalnih standardov za preživetje.  

Kot rešitelj manjšega števila beguncev se pojavi, takrat štiriintridesetletni Pablo Neruda. Že priznan pesnik je gojil simpatije do levice. Bil je konzul v Madridu in prijatelj Federica Garcie Lorce, ki so ga ubili frankisti.

V času reševanja beguncev je bil Neruda konzul za špansko emigracijo v Parizu. Z ladjo Winnipeg je avgusta 1939 v Čile prepeljal okoli dva tisoč španskih beguncev.

Na ladjo sta prišla tudi Victor Dalmau in Roser Bruguera. On študent medicine in pomožni zdravnik na bojišču. Ona, nekoč pastirica, ki jo je Victorjev oče pripeljal v družino, kjer je razvijala svoj glasbeni talent in postala vrhunska glasbenica. V Franciji sta se na hitro poročila, saj so na ladjo sprejemali le družine in Roser je imela majhnega sinčka. 

Victor in Roser sta glavna lika romana. Spremljamo njun prijateljski in spoštljivi odnos, ki se razvije v pravo ljubezensko zgodbo. V Čilu sta se dobro znašla. Victor je dokončal študij in postal cenjen srčni kirurg. Roser pa je poučevala glasbo in vodila orkester. Tri desetletja je družina živela v miru potem pa znova kalvarija. Vojaška hunta je na krut način odstavila vladavino izvoljenega predsednika Allendeja. Victor se je kljub svojim zdravniškim uspehom ponovno znašel v taborišču. Njegov greh je bil igranje šaha s strmoglavljenim predsednikom.

Odličen roman, kjer se prepletajo grozote vojne in beguncev z ljubezensko zgodbo Roser in Victorja. Isabel Allende, tudi sama z begunsko izkušnjo, obvlada.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Dolgi cvetni list morja

Naslov izvirnika:

Largo petalo de mar

Prevod:

Sara Virk

Založba Sanje, Ljubljana, 2023

271 strani

"Ta poletni dan, četrtega avgusta 1939, v Bordeauxu se je za vselej vtisnil v spomin Victorju Dalmauu, Roser Bruguera in več kot dva tisoč drugim Špancem, ki so bili namenjeni v podolgovato deželo, ki se drži gora, da ne bi zdrsnila v morje, o kateri niso vedeli ničesar. Neruda jo je kasneje opisal kot 'dolgi cvetni list morja in vina in snega ...' s 'pasom bele in črne morske pene', a tudi ta opis izgnancem ne bi povedal veliko. Čile se jim je na zemljevidu zdel tako tanek in oddaljen." (Odlomek iz knjige, Dolgi cvetni list morja, Isabel Allende, stran 101)

Isabel Allende - Paula

Japonski ljubimec

Isabel Allende - Paula

 

Žalostna življenjska zgodba južnoameriške pisateljice Isabel Allende, ki že nekaj let živi in ustvarja v Kaliforniji. Ko je imela njena hči Paula 26 let, je zbolela za gensko boleznijo in padla v komo.

Paula je bila že kot otrok pridna deklica, ki se je rada učila in pomagala drugim. Zrasla je v lepo dekle. Študirala je psihologijo in na univerzi spoznala bodočega moža. Njuna sreča ni trajala dolgo. Kmalu po poročnem potovanju je Paula zbolela in za družino se je začela kalvarija, ki jo lahko povzroči le bolezen ljubljenega otroka.

Bolezen, ki je doletela Paulo je dedna. Imata jo tudi njen oče in mlajši brat. A ravno pri Pauli je udarila s polno močjo. Zdravili so jo v bolnišnici v Madridu. Tamkajšnji zdravniki tako hude oblike te bolezni še niso videli. Paulo so obiskovali sorodniki in prijatelji, a ob njej je bila ves čas njena mama Isabel. Za svojo hčer se je borila kot levinja. Vztrajno in na vso moč. Kljub skeptičnim zdravnikom je Isabel verjela, da bo njena deklica ozdravela.

Isabel, ob hčerini bolniški postelji, piše zgodbo svojega življenja. Ko se bo Paula zbudila, bo lahko prebrala kaj vse je njena družina prestala in doživela. 

Isabel pripoveduje o svojem otroštvu in odraščanju, o krutem življenju pod diktaturo Pinochetove vladavine, o begu družine iz Čila, saj so bili bližnji sorodniki ubitega predsednika Allendeja. Ob tem razkriva tudi družinske skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. 

Ves čas se bori za hčerino življenje. Kljub nasprotovanju zdravnikov Paulo odpelje iz bolnišnice v Madridu v svoj dom v Kaliforniji. Zanjo skrbi, s pomočjo negovalk in družine, 24 ur na dan. Ne brani se niti pomoči okultnega zdravilca. A njena ljubljena Paula, kljub vsem prizadevanju, pred njenimi očmi čedalje bolj usiha.

Pisateljica Isabel Allende je pripoved začela kot pismo hčerki Pauli. Razvila se je v pretresljivo avtobiografijo, ki seže do srca.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Paula

Naslov izvirnika:

Paula

Prevod:

Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Sanje, Ljubljana, 2022

Zbirka Sanje Roman

335 strani

'Bil je generalni konzul za več arabskih držav, s sedežem v Bejrutu, prelepem mestu, ki je tedaj veljalo za bližnjevzhodni Pariz in kjer je bil promet moten zaradi kamel in šejkov v kadilakih z zlatimi blatniki, muslimanke, zavite v črna ogrinjala z režo na višini oči, pa so na tržnici kupovale pomešane med dekoltirane tujke. Ob sobotah so nekatere gospodinje iz ameriške kolonije prale svoje avtomobile, oblečene v kratke hlače, nad katerimi je bil na ogled nepokrit del trebuha. Arabski moški, ki so ženske redko videli nezastrte, so na oslu prijahali vso mučno pot iz zakotnih vasi, da bi si napasli oči na napol nagih tujkah. Ogleduhi so si lahko najeli stol; ko so v vrstah sedeli na nasprotni strani ceste, pa so si lahko kupili tudi kavo in vloženo sadje.' (Odlomek iz knjige, stran 68)

Ranunkula

Isabel Allende - Otok pod morjem

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Isabel Allende, Japonski ljubimec

Zgodba romana Japonski ljubimec, čilenske pisateljice Isabel Allende, je zgodba o dveh priseljencih, ki v Ameriki živita vsak svoje življenje pa kljub temu se med njima splete neverjetna ljubezenska zgodba.

Isabel Allende
Japonski ljubimec

Naslov izvirnika:
El amante japones

Prevod: Veronika Rot

Založba Mladinska knjiga Ljubljana, 2016
334 strani


Tik pred drugo svetovno vojno, so starši malo Almo poslali iz rodne Poljske, h teti in stricu, v neznano, daljno Kalifornijo. Nova družina jo je lepo sprejela, do nje so bili prijazni, toda sedemletna deklica je prejokala marsikatero noč.

Nekaj bolje je, ko se naveže na svojega, starejšega bratranca, ki ji je v veliko oporo. Ko pa njen stric, za urejanje velikega vrta ob vili, najame japonskega vrtnarja, ki s seboj vedno pripelje tudi svojega osemletnega sina, se Almino življenje spremeni za vedno.

Zgodba romana se začne proti koncu Alminega življenja, ko se nastani v Domu za starejše, imenovanem Lark House. Mogočno zgradbo je upokojencem namenil čokoladni magnat, potem ko mu je tri letni sinček utonil v bazenu, malo za tem pa mu je umrla tudi žena.
Alma pripoveduje svojo življenjsko zgodbo svojemu vnuku in Irini Bazili, ki je v domu zaposlena. Tudi ona je priseljenka. V Ameriko je prišla iz daljne Moldavije.

Alma in vrtnarjev sin Ičimei Fukuda sta se spoznala kot osemletna otroka, na vrtu stričeve vile, kjer sta se igrala in ob pomoči vrtnarja spoznavala rože in druge rastline. Otroško igro je kruto prekinil japonski napad na Pearl Harbor, med drugo svetovno vojno. V strahu, da bi se Japonci, ki so živeli v Ameriki pridružili napadalcem, so jih Američani odpeljali v puščavo, kjer so zanje zgradili zastraženo taborišče. Tja so odpeljali tudi vrtnarjevo družino, ki je tam prebila kar nekaj let.

Nekaj let po koncu druge svetovne vojne sta se Alma in Iči znova srečala. Ona je postala uspešna oblikovalka, on je šel po očetovih stopinjah in postal vrtnar. Čeprav sta se oba poročila, sta se vseskozi srečevala, se pogovarjala, svetovala drug drugemu in v hotelski sobi tudi potešila svojo ljubezensko strast, ki ni prenehala vse do dne, ko se je Alma preselila v Dom.

Berljiva zgodba, kjer se prepletajo življenjske zgodbe, tako Almina in Ičijeva pa tudi Irinina, ki v Ameriki doživi veliko krutosti pa zgodba družine Belasco, ki je tako nesebično sprejela Almo pa zgodba njihovega sina, ki se poroči z Almo in postane njen rešitelj. Aja, a ni on njen bratranec! No, vsega pa tudi ne morem povedat 😎

Pisateljica Isabel Allende se je rodila 2. avgusta 1942. v Limi, glavnem mestu južnoameriške države Peru. Ko je bila stara dve leti, je oče zapustil družino. Z mamo in sestro so se preselile k dedu v Čile. Dedek je bil bogat a zelo skopuški. Plačal je osnovne stroške in nič več. Mama deklicama ni mogla kupiti niti sladoleda. Kljub dedkovemu bogastvu je imela zelo težko življenje. Tudi zato je Isabel postala zelo uporniška proti moški avtoriteti v cerkvi, policiji, kjerkoli.

Leta 1960. se je začela ukvarjati z novinarstvom. Delala je na televiziji in pisala za revije.
Isabel Allende je bila nečakinja Salvadorja Allendeja, predsednika Čila. Leta 1973. ko se je zgodil vojaški udar v Čilu, je morala zbežati iz države. Z možem in dvema otrokoma je 13 let preživela Venezueli.
Leta 1981. je začela pisati pismo svojemu dedu. Iz pisma je nastal njen prvi roman, Hiša duhov. Lahko bi rekli "zvezda je rojena", kajti skoraj vsak roman Isabel Allende je postal svetovna uspešnica.
Danes živi in dela v Ameriki. (biography.com)

Počitniško branje:

Nikoli nismo prosili za krila