Lidia Pavlin - Hiške z ženskimi imeni

 

Prvenec avtorice Lidie Pavlin, Hiške z ženskimi imeni, je sklop življenjskih zgodb, uokvirjenih v trikotnik med hrvaško Liko, Ljubljano in otokom Krk. Hiške ne gledajo proti morju, temveč proti gorovju Velebit, za katerim se skriva Lika, in Lindine korenine. Tako je trikotnik sklenjen. 😊 

Linda je uspešna poslovna ženska. Na otoku Krk sta s partnerjem zgradila pet hišk dobrega počutja. Hiške je poimenovala po ženskah, ki so zaznamovale njeno življenje. V pozitivnem smislu. 

Vendar pa roman ni zgolj zgodba o turističnih hiškah na otoku Krku. To je predvsem zgodba o močnih ženskah, o njihovem življenju, o ljubezni, ki so jo iskale, in o družinah, ki so jih ustvarile. 

Lucija je Lindina babica iz hrvaške Like. Odločna ženska z zanimivo ljubezensko zgodbo. Imela je kar devet otrok. Med njimi je Marija, Lindina mati. Tudi Marija je odločna ženska za povrh pa še trmasta. Odločena je, da ne bo živela in ustvarjala družine v revni vasici. Hoče v Ljubljano, k bratu. In tako se je tudi zgodilo. 

Polona je bila Lindina najboljša prijateljica. Bila je nekaj let starejša. Petletna Linda je zelo rada zahajala k njej in priljubila se je vsem v družini. Zgodba s Polono je tako živo napisana, da me je prizadela, kot bi jo tudi jaz poznala. 

Margo je Lindina mlajša sestra. Če si v mladih letih nista bili ravno blizu, se je kasneje njun odnos temeljito spremenil. 

Anka je bila Lindina osnovnošolska učiteljica. Učila je angleški jezik in vodila dramski krožek. V Lindi je spoznala velik talent za jezike, blestela je tudi v igri. Vse to ji je v odraslem življenju zelo pomagalo do uspešne kariere.

Berljiv in zelo zanimiv roman se zaključi s slavnostno otvoritvijo hišk dobrega počutja. V krogu družine, prijateljev in domačinov, z dobro hrano in pijačo.

Ocena: 4/5

Lidia Pavlin

Hiške z ženskimi imeni

Založba Nicha, Ljubljana, 2022

258 strani

"Kdo pa je rekel, da bom šla s tabo v Bosno! Tukaj bom ostala in delala bom, kar bom želela. Nihče mi ne bo ukazoval, kaj naj počnem v življenju. Moja starša mi nista in ti mi sploh ne boš," je odločno rekla Marija in se zasukala na petah. "Pridi, Mari, veselice je konec." (Odlomek iz knjige, stran 136)

Paolo Cognetti - Osem gorá

Pietro je s starši živel v Milanu. Oba sta oboževala gore. Ko je bil Pietro star enajst let, sta najela hiško v manjši vasi, ob vznožju gora. V vasi je bilo malo prebivalcev, med njimi pa je bil pastirček Bruno, ki je bil Pietrovih let.

Sprva bolj plaho in previdno spoznavanje dveh fantičev iz popolnoma različnih okoljih, se je razvilo v prijateljstvo, ki je trajalo več desetletij. 

Roman Osem gorá, italijanskega pisatelja in scenarista Paola Cognettija, ima tri dele. V prvem delu sta Pietro in Bruno mlada najstniška fanta, ki rada raziskujeta bližnji gozd, struge hudournikov in zapuščene in razpadajoče kamnite hiše. Pietro se s svojim očetom udeležuje pohodniških tur v čudoviti alpski svet. Čeprav so poti naporne, je tudi Pietro navdušen nad lepoto gor. Včasih se jima je pridružil tudi Bruno. A počitnic je prehitro konec. Pietro odide s starši v Milano, Bruno pa ostane v zavetju gora. 

Po nekaj letih se prijatelja znova srečata. Zdaj odrasla, tridesetletnika, sta ves čas vedela, kaj se dogaja z drugim. Vezni člen je bila Pietrova mama, ki je kljub zgodnji moževi smrti, še vedno prihajala v svoj drugi dom. Bruno je zidar, Pietro pa ne ve, kaj bi počel. Študij je opustil, mogoče bi pa rad snemal dokumentarce. 

V tretjem delu se Pietro odpravi v Himalajo. Tudi tam ga zasvojijo gore in življenje preprostih ljudi. Mogoče mu bo pa le uspelo posneti kakšen dober dokumentarec. A v Italiji ga potrebuje Bruno. Prijatelj, ki že vse življenje živi v naročju Dolomitov in se je tam vedno odlično počutil, se je znašel v težavah in Pietro se vkrca na prvo letalo proti Italiji.

Zanimiva zgodba o dveh fantih, ki odraščata v različnih okoljih. Kljub temu se spoprijateljita, saj ju druži ljubezen do gora in samotnih poti.

Ocena: 4,5/5

Mangart

Paolo Cognetti

Osem gora

Naslov izvirnika:

Le otto montagne

Prevod:

Luka Novak

Založba Totaliteta, Ljubljana, 2020

235 strani

'Če je bil tam gori tak raj, zakaj potem nismo ostali v gorah in v njih bivali? Zakaj smo hoteli odvleči prijatelja, ki se je tam rodil in odraščal? In če je bilo mesto ogabno, zakaj smo ga silili, naj biva v njem z nami? To je bilo tisto, kar sem hotel vprašati očeta. In mamo, če smo že pri tem. Kako sta lahko tako prepričana, da vesta, kaj je dobro za nekoga drugega? Kako ne pomislita, da morda sam najbolje ve?'  (Odlomek iz knjige, Paolo Cognetti - Osem gora, stran 74)

Kravice na paši

Isabel Allende - Paula

 

Žalostna življenjska zgodba južnoameriške pisateljice Isabel Allende, ki že nekaj let živi in ustvarja v Kaliforniji. Ko je imela njena hči Paula 26 let, je zbolela za gensko boleznijo in padla v komo.

Paula je bila že kot otrok pridna deklica, ki se je rada učila in pomagala drugim. Zrasla je v lepo dekle. Študirala je psihologijo in na univerzi spoznala bodočega moža. Njuna sreča ni trajala dolgo. Kmalu po poročnem potovanju je Paula zbolela in za družino se je začela kalvarija, ki jo lahko povzroči le bolezen ljubljenega otroka.

Bolezen, ki je doletela Paulo je dedna. Imata jo tudi njen oče in mlajši brat. A ravno pri Pauli je udarila s polno močjo. Zdravili so jo v bolnišnici v Madridu. Tamkajšnji zdravniki tako hude oblike te bolezni še niso videli. Paulo so obiskovali sorodniki in prijatelji, a ob njej je bila ves čas njena mama Isabel. Za svojo hčer se je borila kot levinja. Vztrajno in na vso moč. Kljub skeptičnim zdravnikom je Isabel verjela, da bo njena deklica ozdravela.

Isabel, ob hčerini bolniški postelji, piše zgodbo svojega življenja. Ko se bo Paula zbudila, bo lahko prebrala kaj vse je njena družina prestala in doživela. 

Isabel pripoveduje o svojem otroštvu in odraščanju, o krutem življenju pod diktaturo Pinochetove vladavine, o begu družine iz Čila, saj so bili bližnji sorodniki ubitega predsednika Allendeja. Ob tem razkriva tudi družinske skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. 

Ves čas se bori za hčerino življenje. Kljub nasprotovanju zdravnikov Paulo odpelje iz bolnišnice v Madridu v svoj dom v Kaliforniji. Zanjo skrbi, s pomočjo negovalk in družine, 24 ur na dan. Ne brani se niti pomoči okultnega zdravilca. A njena ljubljena Paula, kljub vsem prizadevanju, pred njenimi očmi čedalje bolj usiha.

Pisateljica Isabel Allende je pripoved začela kot pismo hčerki Pauli. Razvila se je v pretresljivo avtobiografijo, ki seže do srca.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Paula

Naslov izvirnika:

Paula

Prevod:

Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Sanje, Ljubljana, 2022

Zbirka Sanje Roman

335 strani

'Bil je generalni konzul za več arabskih držav, s sedežem v Bejrutu, prelepem mestu, ki je tedaj veljalo za bližnjevzhodni Pariz in kjer je bil promet moten zaradi kamel in šejkov v kadilakih z zlatimi blatniki, muslimanke, zavite v črna ogrinjala z režo na višini oči, pa so na tržnici kupovale pomešane med dekoltirane tujke. Ob sobotah so nekatere gospodinje iz ameriške kolonije prale svoje avtomobile, oblečene v kratke hlače, nad katerimi je bil na ogled nepokrit del trebuha. Arabski moški, ki so ženske redko videli nezastrte, so na oslu prijahali vso mučno pot iz zakotnih vasi, da bi si napasli oči na napol nagih tujkah. Ogleduhi so si lahko najeli stol; ko so v vrstah sedeli na nasprotni strani ceste, pa so si lahko kupili tudi kavo in vloženo sadje.' (Odlomek iz knjige, stran 68)

Ranunkula

Isabel Allende - Otok pod morjem

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Anna Woltz - Aljaska

 

Mladinski roman Aljaska, nizozemske pisateljice Anne Woltz, je taka topla zgodba o odraščanju, sprejetosti, prijateljstvu in zlati prinašalki Aljaski, ki postane odlična in nepogrešljiva pasja terapevtka. 💜 

Sven in Parker sta pravkar začela hoditi v prvi letnik srednje šole. Otroci se med seboj še ne poznajo in vsak bi rad na druge pustil najboljši vtis. Vsak bi bil rad sprejet in nihče si ne želi biti predmet zasmehovanja.

Deklici Parker se zgodi ravno to. Prvi dan šole je. Vsak se predstavi in pove kaj najbolje zna. Parker se pohvali, da zna lajati na znano melodijo Jingle Bells. Sven jo izzove, naj poskusi. Parker sprejme izziv in sramota ter zasmehovanje sta zdaj tu. Celo novo ime je dobila, Barker (Lajavka).

Sven je Parker zelo ponižal, a tudi sam ima veliko težavo. Pred enim letom se je pri njem začela huda bolezen, epilepsija. Napad lahko dobi kadarkoli in kjerkoli. Lahko pade in se poškoduje. Napad traja tudi do pet minut in, ko se neha, se Sven ničesar ne spomni. In zgodilo se je ravno v razredu. Odslej bo za sošolce zgolj 'tisti revček iz 1.b'.

Sven je jezen in prestrašen. Noče več v šolo, želi drugam kjer ne bo "čudak" in ga bojo sprejeli takega kot je. Niti pasja terapevtka, zlata prinašalka Aljaska ga ne more spraviti v boljšo voljo. 

Zadeve se začnejo spreminjati, ko Parker pred šolo vidi Aljasko in ugotovi, da je bil to njen kuža. Osem mesecev je bila v njeni družini potem pa so jo, zaradi alergije mlajšega brata, morali oddati. In prav Parker jo je moral dobiti. Fant, ki jo je tako grdo ponižal pred celim razredom. Njeni ljubljeni psički pa pravi mrcina. Ne zasluži si jo. Aljasko mora dobiti nazaj.

Po nekaj zapletih se stvari začnejo postavljati na pravo mesto. V veliki meri ima zasluge Aljaska, zlata prinašalka je na koncu v pomoč obema. 

Ocena: 5/5

Zlati prinašalec, pes terapevt 💙

Anna Woltz

Aljaska

Naslov izvirnika:

Alaska

Prevod:

Katjuša Ručigaj

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2018

Zbirka Z(o)renja

178 strani

'Medtem ko si na računalniku ogledujem fotografije vseh zlatih prinašalcev tega sveta, ne morem mimo spomina izpred dveh let. Na moji prejšnji šoli je bil deček, čigar starša sta se ves čas prepirala. Ko je bil v petem razredu, sta se končno ločila. A prepiri so se nadaljevali. Glede hiše. Kako si bosta razdelila vse reči. In kako naj si razdelita otroke. Nekega dne je ta deček v skupinskem pogovoru povedal, da je mama zakričala, naj kar sam izbere: bi rad živel pri očetu? Ali pri njej?' (Odlomek iz knjige, stran 112)

Moje življenje v pasjih šapah

Paolo Giordano - Raztrgajmo nebo

 

Odličen roman Raztrgajmo nebo, italijanskega pisatelja Paola Giordana, nas popelje na jug Italije, v sončno in vročo Apulijo. V tamkajšnjo vilo se vsak avgust iz Torina pripeljeta Teresa in njen oče. Pri babici preživljata poletje. 

Na sosednji kmetiji sta živela Cesare in Floriana, pobožna človeka, ki sta v tem smislu vzgajala tri najstniške fante. Bern, Tommaso in Nicola, slednji je bil njun sin, druga dva sta bila v nekakšnem rejništvu, so upoštevali Cesarove krščanske nauke in mu v vsem sledili. A bili so le najstniki in na samem so marsikaj ušpičili mimo naukov.

Nekega poznega večera so se odpravili na kopanje v bazen sosednje vile, kjer je bivala Teresa. Fante so zalotili in jih pregnali a Tereso so zaznamovali za celo življenje. Od takrat je šla vsak dan k sosedom in se družila s fanti. Zelo je bila žalostna, ko je prišel čas za vrnitev v Torino in komaj je čakala avgust, ko sta se z očetom zopet odpravila z avtomobilom na dolgo pot čez vso Italijo, vse do Apulije.

Vsako leto sta se Teresa in Bern malo bolj zbližala. Ko sta oba postala polnoletna sta se odločila, da bosta živela skupaj na kmetiji. Teresa je celo pustila šolo kar je njena starša zelo žalostilo. A ljubezen ne pozna meja, tako pravijo in skupaj sta se lotila kmetovanja, pridelovala zelenjavo, gojila oljke in pridobivala oljčno olje ter se tako preživljala.

Odličen in berljiv roman z malce nenavadnim koncem, da ne rečem čudnim. Mogoče pa sledi nadaljevanje. 😎

Ocena: 4,5/5

Oljka v Piranu

Paolo Giordano

Raztrgajmo nebo

Naslov izvirnika:

Divorare il cielo

Prevod:

Anita Jadrič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019

Zbirka Roman

469 strani

"Veš, kaj sem imel najrajši? Najine sprehode. Ob sončne zahodu, ko sva končala delo. Zmeraj si malo zamujala, ko sem te čakal na klopci. Potem sva jo skupaj mahnila po dovozni poti. Za kovinskim drogom sva običajno zavila desno, ne pa vedno, včasih sva šla tudi levo. A nikoli se nisva obotavljala. Zmeraj sva vedela, kam iti, kot bi se že prej odločila. Nizko sonce naju je bičalo od glave do pete. Verjameš, da ga še vedno čutim. Če so bile fige zrele, sva jih potrgala tudi z dreves, ki niso bila najina. Kajti v resnici je bilo vse najino. A ne, Teresa?"  (Odlomek iz knjige, stran 423/424)

Oljčnik in peš pot v Seči

Andre Gide - Ozka vrata

 

Francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost, Andre Gide, je svoj roman Ozka vrata, napisal na začetku 20. stoletja. Izdali so ga leta 1908. 

Jerome Palissier je že v otroških letih svoje počitnice preživljal pri stricu v Normandiji. Ta je bil poročen s kreolko Lucile, s katero sta imela dve hčerki in sina. Ničkaj bogaboječa Lucile, je kljub trem otrokom, zapustila svojo družino in zbežala z mlajšim ljubimcem. Njeno pravo nasprotje je bila najstarejša hči Alissa, ki je osrednji lik romana Ozka vrata.

Jerome in Alissa se zaljubita, a njuna ljubezen je nenavadna. Alissa je tista, ki njuno zaroko in poroko kar naprej odlaga. Leta minevajo, Alissa živi v domači hiši v Le Havru. Z mislimi je vseskozi pri Jeromu, ki je medtem odslužil vojaščino, končal šolanje in prepotoval številne dežele. Videvata se bolj malo, zato pa so njuna pisma pogosta in obširna.

A tudi pisma sčasoma zamrejo. Alissa se nikakor ne more znebiti misli na svojo ubežno mater. Noče biti niti približno taka kot je bila ona. Knjige, ki jih je prebirala sama ali z Jeromom, ki so bogatile njeno malo knjižnico, je sčasoma umaknila. Nadomestila jih je s svetimi podobicami, njena glavna literatura je poslej Sveto pismo. Vse bolj živi v prepričanju, da je pot ki jo uči Gospod tako ozka, da po njej ne moreta stopati dva drug ob drugem. Umakne se od družine in Jeroma, a to se ne konča dobro.

Ocena: 4/5

Botanični vrt, Ljubljana. Narava se prebuja

Andre Gide

Ozka vrata

Naslov izvirnika:

La porte etroite

Prevod:

Božo Vodušek

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

144 strani

'Tisto jutro sem se začudi, ko na zidu nad njeno posteljo nisem več zagledal dveh velikih posnetkov Masacciovih slik, ki sem ji jih prinesel iz Italije. Ravno sem jo hotel vprašati, kaj se je zgodilo z njima, ko sem nehote pogledal tik zraven na polico, kjer so ponavadi stale njene najljubše knjige. Ta mala knjižnica je nastajala počasi, deloma iz knjig, ki sem ji jih podaril, deloma iz tistih, ki sva jih skupaj prebirala. Nenadoma sem opazil, da so vse te knjige manjkale in so bile zamenjane z neznatnimi nabožnimi, prav vsakdanjimi delci, ki jih je mogla, kakor sem upal, le zaničevati. Ko sem tisti hip pogledal kvišku, sem opazil Alisso, kako se je smejala - da, opazovala me je in se smejala.'

(Odlomek iz knjige, stran 93)

Ljubljana, Šišenski hrib, podlesna vetrnica

Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, se je rodil v Parizu, 22. novembra 1869. Umrl je 19. februarja 1951. prav tako v Parizu. Leta 1947. je dobil Nobelovo nagrado za književnost. 

Mattias Edvardsson - Dobri sosedi

 

Mikael Andersson se z ženo Bianco, hčerko Bello in sinom Williamom, iz Stockholma preseli v manjše mesto Kopinge na jugu Švedske. V pravljično deželo Astrid Lindgren, na ulico Ropotalčnikova, številka 13.

Pravljična dežela se izkaže za ne tako pravljično, številka 13 pa je bila za družino Andersson usodna in tako kot pravijo vraže, nesrečna.

Vsako dvorišče je gostilo štiri hiše. Anderssonovi so tako imeli za sosede, starejši par Ake in Gun-Britt, radovedna in vsevedna. Ola Nilsson, ki dela v banki, ločen, v hiški živi sam a je zelo nerad sam, zato je vsepovsod, še najraje pa obiskuje Bianco. In samohranilka, nekoč uspešen fotomodel v Ameriki, Jacqueline Selander, ki po vrnitvi na Švedsko ne najde prave zaposlitve, ne pravega partnerja. Živi z malce posebnim in težavnim sinom, najstnikom Fabianom.

Sprva se sosedje kar lepo razumejo, se obiskujejo in družijo. Mikael je učitelj telovadbe v bližnji šoli kamor hodi tudi Fabian. Fant se nanj zelo naveže, saj ga Mike zagovarja in na šoli rešuje pred nasilnimi najstniki. 

Nekega dne se Bianca s kolesom odpravi v bližnji nakupovalni center. Ko se zapelje z dvorišča na cesto, s ceste na dvorišče zapelje BMW in Bianco povozi. V avtu sta Fabian in Jacqueline. Bianca je hudo poškodovana. Odpeljejo jo v bolnišnico kjer ugotovijo poškodbo glave. Družina je pretresena in v šoku. Prav tako sosedje. Huda ura pa se začne za vse, ko Bianca po krajšem izboljšanju, za vedno zapusti svoja mala otroka in moža.

Berljiv in zanimiv roman švedskega pisatelja Mattiasa Edvardssona, ki ga poznamo po uspešnem romanu Čisto običajna družina

Ocena: 4/5

Mattias Edvardsson

Dobri sosedi

Naslov izvirnika:

Goda grannar

Prevod: Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2020

366 strani

'Kopinge torej. Dežela Astrid Lindgren, kjer sonce vedno sije in so vsa vrata odprta. (Stran 45)

Čuvaj koles v jesenskem času 💚

Phaedra Patrick - Knjižnica spominov

 

Martha Storm je zaljubljena v knjige in v malo knjižnico v kateri dela kot prostovoljka in deklica za vse. Živi v hiši svojih staršev. V njej je preživela svoje otroštvo, na katero pa nima ravno lepih spominov.

Zelo dobro se je razumela s svojo nano. Skupaj sta prebirali knjige in si izmišljevali zgodbe. V pisanju zgodb je bila mala Martha zelo dobra. 

Nekega dne pa nana nenadoma umre. Vsaj tako so starši povedali Marthi. Na pogreb ni smela, kako je nana umrla pa ji tudi nihče ni povedal. Žalost je bila za malo deklico neizmerna. Poslej je družina živela pod okriljem posesivnega očeta. Edina, ki se mu je upala upreti je bila nana.

Martha je prenehala pisati zgodbe. Poslej je svoje življenje posvetila drugim. Nesebično se je razdajala in pomagala vsem, ki so bili pomoči potrebni ali pa so jo samo pridno in brez slabe vesti izkoriščali. 

Zapustila je tudi svojo veliko ljubezen, da bi lahko v domači hiši skrbela za svoja ostarela starša. Petnajst let je skrbela zanju. Ko sta umrla, je zopet za druge šivala, prala, pekla ...

Nekega dne dobi Martha paketek v katerem je bila knjiga s posvetilom. Ne more verjeti. Posvetilo je bilo namenjeno njej, pisava pa je bila od njene ljubljene nane. Še bolj jo je presenetilo, ko je v knjigi našla zgodbe, ki jih je sama napisala pa tudi tiste, ki sta jih pripovedovali nana in mama. Vendar pa je bilo v posvetilu nekaj čudnega. Datum se ni ujemal. Bil je dve leti po tistem, ko naj bi umrla nana. Kako bi lahko ona napisala posvetilo? In zakaj je knjigo dobila po dolgih tridesetih letih! 

Nana je bila res živa in Martha jo je našla. Izvedela je zakaj je morala nana izginiti in klobčič družinskih skrivnosti, ki jih je bilo kar nekaj, se je začel razpletati. Ob vseh razkritih skrivnostih je bila zelo pretresena in prizadeta. Nekaj časa je preživela v svetilniku, pri prijatelju, kjer se je umirila in razmišljala o svojem življenju. Prišla je do spoznanja, da mora postaviti sebe na prvo mesto. Uprla se je izkoriščanju in naučila se je drugim reči ne. Z nano sta zopet skupaj prebirali knjige in zna biti, da je na vidiku tudi nova ljubezen. 😍

Roman Knjižnica spominov, angleške pisateljice Phaedre Patrick, je zanimiva in berljiva zgodba o Marthi in skrivnostih njene družine.

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani

Phaedra Patrick

Knjižnica spominov

Naslov izvirnika:

The Library of Lost and Found

Prevod:

Ana A. Strle

Založba Meander, Izola, 2020

313 strani

'Lahko je spoštovala, kaj vse je morala prestati njena mama, vse njene odločitve, za katere je menila, da so v danem trenutku najboljše. Betty je za svojo družino hotela trdno, varno gospodinjstvo, ko je izgubila svojo pravo ljubezen, a je to prišlo za določeno ceno. Morala se je spopadati s težavnim odnosom med materjo in možem.' (Odlomek iz knjige, stran 289)

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, na Prešernovem trgu

Umetnost obrambe in napada, Chad Harbach

 

Obsežni roman Umetnost obrambe in napada, ki ga je napisal ameriški avtor Chad Harbach, je zgodba o priljubljeni ameriški igri, predvsem pa je to zgodba o srednješolcih zaljubljenih v bejzbol. Je zgodba o mladostnikih, o prijateljstvih, ki se sklenejo med igralci in sostanovalci v internatu. Nekatera tako trdna, da preživijo tudi zelo težke preizkušnje.

Henry je vedno sanjal o zvezdniški karieri igralca bejzbola. To mu je skoraj tudi uspelo. S pomočjo Schwartza, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in ki je kapetan in gonilna sila moštva Harpunarjev na kolidžu Westish, postane najboljši medbazni igralec daleč naokoli. Na dobri poti je, da uresniči svoje sanje. Iskalci talentov so mu za petami, ponujajo mu pogodbe za igranje na dobrih univerzah. Samo odločiti se mora katero bo izbral. Ampak ...

Tik predtem, da Henry preseže svojega vzornika v seriji nezgrešenih metov, se zalomi. Ponesrečen met in žogica poleti proti rezervni klopi kjer poškoduje Henryjevega cimra Owena. Poškodba je tako huda, da ga odpeljejo v bolnišnico. Za Henryja pa se začne kalvarija iz katere ne vidi izhoda. Mu bo uspelo premagati depresijo in se vrniti na igrišče?

Guert Affenlight rektor na Westishu in velik oboževalec in raziskovalec pisatelja Hermana Melvilla in njegove uspešne knjige Moby Dick. 

Med petimi osebami okoli katerih se vrti vse dogajanje v romanu sta še rektorjeva samosvoja hči Pella in že omenjeni Owen. Slednji je Henryjev sostanovalec. Zelo urejen in prefinjen fant, obožuje branje, v bejzbolskem moštvu večino časa presedi na klopi za rezervne igralce kar mu povsem ustreza.

Pella je poročena z arhitektom, ki je nekaj starejši od nje. Naveliča se njegove posesivnosti in se za nekaj časa preseli h očetu. Želi si nadaljevati študij, ki ga je opustila, medtem pa se zaplete v razmerje s Schwartzijem. 

Spremljamo tudi nespodobno in nesprejemljivo razmerje med rektorjem in študentom Owenom. Le kako se bo vse to razpletlo. 

Zanimiv roman, ki ga težko izpustimo iz rok vse do zadnje strani 😎

Chad Harbach

Umetnost obrambe in napada

Naslov izvirnika:

The Art of Fielding

Prevod: 

Miha Avanzo

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013

Zbirka Roman

667 strani

'Ali se je že naučil - se bo sploh kdaj - da se je treba znebiti misli, ki niso za nobeno rabo?' (stran 228)

"Nekoč si mi rekel, da duša ni nekaj, s čimer se človek rodi, temveč nekaj, kar je treba šele ustvariti, s trudom in napakami, učenjem in ljubeznijo. In ti si se temu posvečal bolj kot večina drugih, temu ustvarjanju duše - ne za svoje dobro, temveč za dobro tistih, ki so te poznali." (Odlomek iz knjige, stran 656)

Stadion Stožice, Ljubljana

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎

Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani

"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Fredrik Backman - Mi proti vam

Roman 'Mi proti vam', švedskega pisatelja Fredrika Backmana, je nadaljevanje zgodbe, ki smo jo spremljali v njegovi knjigi 'Mi smo medvedi'. Slednja se ni dobro končala.

Kot se je prva knjiga končala, tako se je druga začela. Glavni akter napada na Mayo in zvezdnik hokejske ekipe Kevin, zapusti Bjornstad. In, če smo pričakovali, da se bo s tem mesto vsaj malo umirilo in zaživelo naprej, smo se zmotili. Najhujše je bilo, da so se spravili na žrtev, na Mayo. Če ne bi šla na zabavo, se to ne bi zgodilo. In kaj za vraga ji je bilo, da je Kevina prijavila policiji. Takih in podobnih modrovanj hokejskih navdušencev se ni manjkalo. Tudi Amat jo ni odnesel nič bolje. Mladi hokejist, ki si je edini upal javno povedati resnico, si je nakopal obilo sovražnikov. Kljub vsemu pa Kevin ni bil kaznovan in tudi Maya ni dočakala pravice, razen tiste, ki si jo je vzela sama.

Zgodba se razvija v sovraštvu in nasilju. Dobesedno mi proti vam. Hokejski klub iz Bjornstada razpade, več kot polovica moštva se pridruži največjemu rivalu, klubu iz sosednjega mesta Hed. Benji, eden najboljših hokejistov, ostane.

Šport, ki naj bi združeval ljudi, jih razdeli v dve podivjani hordi, pri katerih je, kot pravi pisatelj  'morala pravo razkošje'. Podivjanost pa največkrat pripelje do nesreče, tudi smrtne. In ravno to se je zgodilo. Nepotrebna smrt mladega človeka je ljudi le streznila. Žalostno, da se ne streznijo prej, preden se zgodi najhujše. Ne samo v romanih, tudi v resničnem življenju.

Fredrik Backman večino svojih likov na koncu usmeri na pravo pot. V življenju najdejo smisel in začnejo se ukvarjati s tistim kar jih najbolj veseli. Upam, da bo tudi tretji del, da bo tudi divji a vendarle v srcu prijazni Benji, našel svojo pravo pot. Navijam zanj. 😎

Fredrik Backman
Mi proti vam

Naslov originala:
Vi mot er

Prevod iz angleškega jezika:
Katarina Jerin

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
519 strani


"Ste že kdaj videli pasti mesto? Naše je padlo. Na koncu bomo trdili, da je nasilje prišlo v Bjornstad tisto poletje, ampak to bo laž, kajti nasilje je tam že bilo. Včasih je namreč sovražiti drug drugega tako preprosto, da je težko razumeti, zakaj sploh kdaj počnemo še kaj drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 7)

"Ana izvleče telefon in izbriše slike Benjija in učitelja, ampak je prepozno. Njuno skrivnost je že razneslo kot pepel po morju in ne da se je več vzeti nazaj."
(Odlomek iz knjige, stran 324)

Fredrik Backman se je rodil 2. junija 1981 na Švedskem. Je kolumnist in pisatelj. V slovenščino so prevedeni vsi njegovi odlični romani:

Mož z imenom Ove (prvenec)

Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Mi smo medvedi

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani

Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)

Fredrik Backman, Mi smo medvedi!

Zgodba romana, švedskega pisatelja Fredrika Backmana 'Mi smo medvedi!' ne govori o priljubljenih štirinožcih kot so beli, črni ali rjavi medvedi, temveč o zagnanih mladih hokejistih, ki so si za svojo maskoto izbrali tega priljubljenega kosmatinca.

Fredrik Beckman
Mi smo medvedi!

Naslov izvirnika:
Bjornstad

Iz angleščine prevedla:
Katarina Jerin

Založba Mladinska knjiga, 2018
Zbirka Kapučino
484 strani


Zgodba romana 'Mi smo medvedi!' se dogaja v majhnem mestecu na severu države, ki je obdano z gozdom in v katerem večino dni v letu kraljujeta sneg in led. Temu primerno je središče in srce mesta Bjornstad ledena hokejska dvorana v kateri trenira mladinska ekipa. Mladi zaljubljenci v hokej niso edini, ki obožujejo ta zimski šport. Za hokej živijo vsi prebivalci mesta. Nekateri so starši igralcev, drugi pa so kot otroci ali mladinci igrali v klubu Medvedov iz Bjornstada.


Mlada ekipa medvedjih hokejistov je letos zelo uspešna. S svojim oboževanim trenerjem so se prebili vse do polfinalne tekme. Vsi pričakujejo zmago tudi v finalu, kajti odraslim se zdi, da bo s tem mesto veliko pridobilo in zaživelo tudi gospodarsko.

Ekipa je zelo homogena. Odlično se razumejo, pazijo drug na drugega, živijo za hokej in sanjajo, da bodo postali poklicni hokejisti in veliki zvezdniki. Tako jih je naučil njihov trener in tak zgled so dobili tudi pri članski ekipi.

Očitno pa jih nihče ni naučil kako naj se obnašajo izven oboževane ekipe in hokejske dvorane. Nihče jim ni povedal, sami pa se tudi niso domislili, da se šibkejših sošolcev ne pretepa in ne ustrahuje. Nihče jim očitno tudi ni povedal kako se obnašati do mladih deklet, ki prav tako obožujejo hokej, še posebej pa hokejiste.

In tako se je zgodilo. Eden glavnih "zvezdnikov" ekipe se je, na svoji zabavi, spozabil nad dekletom, ki ni pričakovalo tega kar se je zgodilo. Dogodek je pretresel celo mesto in skoraj vsi stopijo na "zvezdnikovo" stran. Kaj se to pravi, takšne obtožbe in to tik pred finalno tekmo. Nezaslišano.

K sreči pa se tudi tu najde fant, ki ima vest in srce na pravem mestu.

'Na drugem koncu mesta se Zacharias odplazi iz stanovanja, ne da bi koga zbudil. Na hrbtu nosi vrečo in v roki vedro. Danes je star šestnajst let in že vse življenje ga dražijo in zavračajo. Zaradi vsega. Zaradi njegovega videza, značaja, govorice, naslova. Vsepovsod. V šoli, v garderobi, na spletu. To človeka na koncu izžame, čeprav ni vedno očitno, ker ljudje okrog ustrahovanega otroka domnevajo, da se je sčasoma na to privadil. Nikoli, nikoli se ne privadiš. Žge kot ogenj, ves čas. Gre le za to, da nihče ne ve, kako dolga je tvoja vžigalna vrvica, še sam ne veš.' (Odlomek iz knjige Mi smo medvedi, Fredrika Backmana)

Fredrik Backman:

Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Mož z imenom Ove