Lucinda Riley - Sedem sester (Majina zgodba)

Ob Ženevskem jezeru stoji pravljično lep dvorec, zgrajen konec 18. stoletja. V njem živi oče s šestimi hčerami in varuško. Vsaka od hčera je poimenovana po zvezdi iz ozvezdja Sedem sester in vsaka od njih je posvojena. 

Zdaj so odrasle, imajo svoje poklice in odletele so iz varnega gnezda. Le Maja najstarejša med njimi, prevajalka in samotarska lepotica, je ostala na posestvu s pretvezo, da bo skrbela za očeta. 

Družinska harmonija, v kateri so lepo živeli, se zruši, ko oče nenadoma umre. V tem času je bila odsotna tudi Maja. Ko se sestre pretresene zberejo v domači hiši, izvejo, da so očeta že pokopali. V jekleni krsti leži na dnu morja. Tako kot je naročil in zapisal v svojih navodilih. Za vsako je zapisal koordinate mesta, kjer so se rodile. Če želijo, ga lahko obiščejo in najdejo svoje korenine.

Maja se na hitro odloči, da bo obiskala rojstno mesto. Pot jo vodi v Brazilijo, v Rio de Janeiro. Tam živi tudi pisatelj, čigar knjigo je prevedla v francoski jezik. Kot nalašč je pisatelj tudi zgodovinar in z veseljem ji pomaga pri odkrivanju korenin.

Marsikaj odkrijeta. Maja je potomka italijanskih priseljencev, ki so v Braziliji obogateli s kavo, in obubožane aristokratske družine. Odkrijeta srce parajočo ljubezensko zgodbo med njeno prababico Izabelo in mladim francoskim kiparjem Laurentom, ki ga je spoznala med nekajmesečnim bivanjem v Parizu. 

V tem času je v ateljeju kiparja Landowskega nastajal megalomanski kip Kristusa, ki še danes stoji na gori Corcovado in bdi nad prebivalci in obiskovalci Ria. Landowskega je k delu pritegnil brazilski arhitekt, gradbenik in načrtovalec velikega kipa, Heitor. V tem ateljeju sta se Izabel in Laurent spoznala in zaljubila.

Izabel se mora vrniti domov, saj je zaročena z Gustavom. Vest ji ne pusti razočarati očeta, ki si je zelo prizadeval, da bi se njegova družina združila z aristokrati. Mora pozabiti na Laurenta. A ta se nepričakovano prikaže v Riu. Kaj bo prevagalo? Vest ali ljubezen. 💜

Dinamičen in berljiv zgodovinsko - ljubezenski roman Sedem sester (Majina zgodba), žal prezgodaj umrle severnoirske pisateljice Lucinde Riley.

Ocena: 4,5/5

Lucinda Riley

Sedem sester

Majina zgodba

Naslov izvirnika:

The Seven Sisters

Prevod:

Bernarda Plavec

Založba Vida, Ljubljana, 2023

661 strani

'Želel si je raziskati Rio, a preden bi se tega lahko lotil, se je moral sestati z vodjo gradnje monsieurja da Silve Coste, Heitorjem Levyjem, ki mu je pustil sporočilo pri osebju hotela, da danes ob enajstih dopoldne pride ponj. Glavo in roke Kristusa so razložili z ladje, preden se je zasidrala v glavnem pristanišču, in jih razstavili nekje na prostem, saj je imel monsieur Levy v bližini luke v lasti manjšo kmetijo. Laurent je lahko le upal, da so jo krhki deli kipa odnesli brez poškodb. Štirikrat dnevno jih je hodil pregledovat v skladišče, zdaj pa je molil, da so preživeli tudi raztovarjanje.'

(Odlomek iz knjige Sedem sester, stran 422)

Palace hotel v Portorožu 

Kristin Hannah - Moja Aljaska

 

V romanu Slavček, ameriške pisateljice Kristin Hannah smo se znašli sredi druge svetovne vojne in francoskega odporniškega gibanja. Tudi v njenem romanu Moja Aljaska je kruta vojna vplivala na vedenje ljudi, ki so jo preživeli.

Tokrat gre za vojno v Vietnamu. Ernt Allbright je bil pred vojno vesel, nasmejan in ljubeč človek. Oboževal je svojo ženo Coro in hčerko Leni. 

V vojni je bil zajet in kaj je preživel v vietnamskem zaporu, ve samo on. Nikoli ni govoril o tem. Travma in depresija sta ga spremljali povsod, strokovne pomoči pa od nikjer. Njegov značaj se je spremenil. Iz vedrega človeka je postal zagrenjen, hitre jeze in sovražen do vsega in vsakogar. 

Coro in Leni je imel zelo rad, kljub temu je bila Cora večkrat deležna nasilja in udarcev. Kasneje mu je bilo žal, opravičeval se je, obljubil, da tega ne bo nikoli več storil. Do naslednjič. 

Ernt se je trudil obvladovati jezo, a mu to brez strokovne pomoči ni prav dobro uspevalo. Odločil se je, da z družino spremenijo okolje. Vojni tovariš, ki je izgubil življenje, mu je na Aljaski zapustil nekaj zemlje in hiško. Odločil se je, da se preselijo Aljasko. Pravijo, da so tam nebesa na zemlji. A to velja le za močne in trdožive. Tam prevladuje zima z obilico snega in nizkih temperatur. Tema traja do osemnajst ur. Tistih nekaj mesecev, ko ni zime, se peščica prebivalcev pripravlja nanjo. Sekajo drva za kurjavo, lovijo losose in divjad, konzervirajo hrano za preživetje. 

Kako bo Cora preživela na Aljaski, saj je do sedaj hodila v visokih petah, bila je pravo mestno dekle. O tem Ernt ni preveč razmišljal. S starim kombijem so se odpravili na pot in čez nekaj dni prispeli do svojega novega doma. Zanemarjena lesena hiška sredi ničesar, obdana z drevesi, do nje pelje blatna pot, ki se tu konča, naprej je prepad.

Kristin Hannah tako živo opisuje življenje ljudi v tej divji lepoti, da imaš občutek, da si tudi ti tam. Kljub temu, da sosedje ne živijo prav blizu, si med seboj pomagajo. Novo družino so vzeli pod svoje okrilje in jih naučili, kako živeti in preživeti na Aljaski. Nekaj časa je družini Allbright dobro kazalo. Leni je hodila v vaško šolo in dobila novega prijatelja Matthewa, Cora se je naučila kuhati, Ernt se je umiril, dobro se je počutil v tej divjini. A strahovi in nasilje so se vrnili. Ko je napadel Leni, je Cora vzela stvari v svoje roke in končala to bizarno ljubezen.

To je Aljaska. Nič ni lahko.

Ocena: 4,5/5

Kristin Hannah

Moja Aljaska

Naslov izvirnika:

The great alone

Prevod:

Suzana Pečnik

Založba Učila, Tržič, 2023

448 strani

"Resnica je bila takšna: zima se je šele začela. Mraz in tema bosta trajala še zelo, zelo dolgo, onidve pa sta bili tu gori sami, ujeti v tej koči z njim.

Brez lokalne policije ali kogarkoli, ki bi ga lahko poklicali na pomoč. Ves ta čas jo je oče učil, kako nevaren je zunanji svet. Resnica pa je bila, da se je največja nevarnost skrivala v njenem domu."

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Moja Aljaska, stran 135)

Kristin Hannah - Slavček

Lidia Pavlin - Hiške z ženskimi imeni

 

Prvenec avtorice Lidie Pavlin, Hiške z ženskimi imeni, je sklop življenjskih zgodb, uokvirjenih v trikotnik med hrvaško Liko, Ljubljano in otokom Krk. Hiške ne gledajo proti morju, temveč proti gorovju Velebit, za katerim se skriva Lika, in Lindine korenine. Tako je trikotnik sklenjen. 😊 

Linda je uspešna poslovna ženska. Na otoku Krk sta s partnerjem zgradila pet hišk dobrega počutja. Hiške je poimenovala po ženskah, ki so zaznamovale njeno življenje. V pozitivnem smislu. 

Vendar pa roman ni zgolj zgodba o turističnih hiškah na otoku Krku. To je predvsem zgodba o močnih ženskah, o njihovem življenju, o ljubezni, ki so jo iskale, in o družinah, ki so jih ustvarile. 

Lucija je Lindina babica iz hrvaške Like. Odločna ženska z zanimivo ljubezensko zgodbo. Imela je kar devet otrok. Med njimi je Marija, Lindina mati. Tudi Marija je odločna ženska za povrh pa še trmasta. Odločena je, da ne bo živela in ustvarjala družine v revni vasici. Hoče v Ljubljano, k bratu. In tako se je tudi zgodilo. 

Polona je bila Lindina najboljša prijateljica. Bila je nekaj let starejša. Petletna Linda je zelo rada zahajala k njej in priljubila se je vsem v družini. Zgodba s Polono je tako živo napisana, da me je prizadela, kot bi jo tudi jaz poznala. 

Margo je Lindina mlajša sestra. Če si v mladih letih nista bili ravno blizu, se je kasneje njun odnos temeljito spremenil. 

Anka je bila Lindina osnovnošolska učiteljica. Učila je angleški jezik in vodila dramski krožek. V Lindi je spoznala velik talent za jezike, blestela je tudi v igri. Vse to ji je v odraslem življenju zelo pomagalo do uspešne kariere.

Berljiv in zelo zanimiv roman se zaključi s slavnostno otvoritvijo hišk dobrega počutja. V krogu družine, prijateljev in domačinov, z dobro hrano in pijačo.

Ocena: 4/5

Lidia Pavlin

Hiške z ženskimi imeni

Založba Nicha, Ljubljana, 2022

258 strani

"Kdo pa je rekel, da bom šla s tabo v Bosno! Tukaj bom ostala in delala bom, kar bom želela. Nihče mi ne bo ukazoval, kaj naj počnem v življenju. Moja starša mi nista in ti mi sploh ne boš," je odločno rekla Marija in se zasukala na petah. "Pridi, Mari, veselice je konec." (Odlomek iz knjige, stran 136)

Maria Barbal - Tandem

 

Joga je res ena taka super zadeva. Vsakodnevna vadba ugodno vpliva na zdravje in duha. Vadba v skupini pa nam lahko prinese tudi poznanstvo in druženje s simpatično osebo.

Vse to se je zgodilo paru v kratkem španskem romanu Tandem, katalonske pisateljice Marie Barbal. 

Armand in Elena sta se spoznala na skupinski vadbi joge. Oba upokojena, osamljena, z navlako, ki jo ustvari življenje. Armand je vdovec. Ima sina, ki z družino živi v Veliki Britaniji. Nista se videla že kar nekaj let.

Elena se je pred kratkim upokojila. Bila je učiteljica malčkov starih do pet let. Uživala je pri svojem delu, zelo rada je imela otroke. Upokojitev je zelo težko sprejela. Elena je poročena s pesnikom, ki zadnje čase bolj malo ustvarja. Poseda pred računalnikom in se sam sebi smili. Nekoč sta se imela rada, a na žalost je poudarek na nekoč.

Elena in Armand se dobro razumeta, hodita na jogo, gresta na kavo, na kosilo in se brez konca in kraja, pogovarjata. To obema manjka in skupaj jima je lepo.

Elena bi se rada ločila a nikakor ne najde poguma. Ko moža zadane kap, se njena ločitev še boj oddalji. Končno se Elena le opogumi, najde voljo in moč ter stori tisto kar si je že dolgo želela. 

Simpatična zgodba dveh starostnikov in ljudi, ki ju obkrožajo.

Ocena: 4/5

Tandem v Piranu 😉

Maria Barbal

Tandem

Naslov izvirnika:

Tandem

Prevod:

Simona Škrabec

Založba Hart, Ljubljana, 2022

155 strani

'

Elena je pripovedovala, da je njen sin postal učitelj kakor ona in je živel sam, nista se kaj dosti videla. Moj sin Antoni je odšel zdoma pred dobrimi desetimi leti. Pred tremi se je ustalil v Bournemouthu, na jugu otočja, v obalnem mestecu nasproti otoka Wight, in zdelo se je, da se ne bo več vrnil domov.' (Odlomek iz knjige Tandem, Maria Barbal - stran 14/15).

Ljudje, prižgimo luč! (F. M. Ježek) Piran 💙

David Foenkinos - Delikatno

Kratki roman z naslovom Delikatno, ki ga je napisal francoski pisatelj David Foenkinos in zanj dobil Goncourtovo nagrado za književnost, je zgodba o partnerski sreči in je zgodba o žalosti in upanju.

Nathalie je zelo rada brala, bila je pridno dekle in kot pravi pisatelj, 'skozi mladostništvo je šla brez pretresov, vedno čez prehode za pešce'. Bila je tudi preudarna. Zavedala se je, da bo z navdušenjem za literaturo težko našla zaposlitev. Zato se je odločila za študij ekonomije in se zaposlila v komerciali. Tudi tam ji je šlo odlično od rok.

Francois je bil navdušen tekač. Zaposlen je bil v finančnem sektorju in literatura, takšna in drugačna, mu ni bila prav blizu.

Nekega dne, kako pravljično, se Nathalie in Francois slučajno srečata na pločniku. Nenavadno, a slučaj je vodil do "kofetkanja" in pogovorov, ki so oba navduševala. Par se je poročil in sedem let, pravljično število, živel srečno in zadovoljno. Ona je brala in delala, on je delal in tekel. A nekega dne se je tek slabo končal in tudi pravljica se je končala na najbolj krut način.

Francois je bil nepreviden pri prečkanju ceste, zbil ga je avto in končal je v bolnišnici kjer je čez nekaj časa umrl, ne da bi se zbudil iz kome. Nathalie je neutolažljiva. Ne more verjeti in dojeti kaj se je zgodilo. Njeno življenje je prazno in tudi v knjigah težko najde tolažbo. 

V podjetju je poleg nadležnega direktorja zaposlen deloven in marljiv fant, Markus. Šved se zdi bolj depresiven in prestrašen kar se tiče medsebojnih odnosov a odlikuje ga smisel za humor. V Nathalie je zaljubljen od takrat, ko jo je prvič zagledal. A ona že nekaj let žaluje za svojim možem in je nedostopna za kakršna koli zbližanja. Ali pa je mogoče že čas, da se to spremeni. V začudenje vseh, se Nathalie in Markus vse bolj zbližujeta. Le kako se bo to končalo. 😊

Roman Delikatno je zanimiv tudi po nenavadnih vložkih. V kratkih poglavjih izvemo marsikaj. Kdo so bili zmagovalci na svetovnem prvenstvu v sestavljanju puzzla; nekaj neumnih pregovorov, ki se ves čas uporabljajo; kaj vse bi ustvaril John Lennon, če ne bi umrl leta 1980 ... in še veliko drugega.

Ocena: 4/5 

David Foenkinos

Delikatno

Naslov izvirnika:

La delicatesse

Prevod:

Mimi Tukarić Podkrižnik

Katarina Vidmar Knafeljc

Založba Totaliteta, Ljubljana, 2019

192 strani

'Dopoldne je šel Markus k avtomatu za kavo. Opazil je, da se mu sodelavci umikajo. Počutil se je kot Mojzes pred Rdečim morjem. Prispodoba je morda pretirana, toda treba je razumeti kontekst. Markus, najbolj nevpadljiv in nezanimiv med zaposlenimi, lahko bi rekli kar nihče, je v manj kot enem dnevu začel hoditi z eno od najlepših žensk v podjetju, če ne celo z najlepšo (in da ne bi nič pokvarilo njegovega junaškega podviga, je bila ta ženska sicer tako rekoč neodzivna na zapeljevanje) in šel na večerjo s šefom. Zjutraj so ju celo videli, kako sta skupaj prišla v službo, kar je še začinilo govorice.' (Odlomek iz knjige Delikatno - David Foenkinos, stran 153)

Labod na tivolskem bajerju. S kopnega čuva svojo labodko 💜

Robert James Waller - Mostovi Madisona

Mostovi Madisona, ki ga je napisal ameriški pisatelj in fotograf, Robert James Waller (1. avgust 1939. Rockford, Iowa - 10. marec 2017. Fredericksburg, Teksas), je majhen roman (po številu strani) z veliko zgodbo, ki se je znašla tudi v zelo uspešnem istoimenskem filmu.

Ljubezenska zgodba dveh ljudi, ki se je zgodila avgusta 1965. in v samo štirih dneh dosegla kar večina ne doživi v celem življenju. 😊

Robert Kincaid je bil fotograf, pisatelj, pesnik, skratka taka samotarska umetniška dušica. Potoval je po celem svetu in fotografiral za revijo National Geographic. 

Francesca Johnson je med drugo svetovno vojno v Neaplju spoznala ameriškega vojaka Richarda Johnsona. Poročila sta se in odpotovala v Ameriko. Živela sta na kmetiji v Madisonu, v zvezni državi Iowa. Nekaj časa je poučevala na gimnaziji, ko pa se je družina povečala, je ostala doma in skrbela za moža, sina in hčerko.

Nekega dne, ko je sama sedela pred svojo hišo, na dovoz pripelje razmajan poltovornjak. Dolgolasi moški, srednjih let, se je opravičil in vprašal za pot do pokritega mostu, ki ga je moral poslikati a ga nikakor ni našel. 

Francesca je bila sama doma. Mož in otroka so odšli, za en teden, na kmetijski sejem. Ker ji je bilo že malce dolgčas, je prisedla in mu pokazala pot do mostu. Tako se je začela zgodovina štiridnevnega druženja, ki je oba zaznamovala do konca svojih dni. 

Francesca je imela zelo rada svojo družino, a ljubezen, ki se je v trenutku vnela med njima, je bilo nekaj o čemer je lahko samo sanjala. Štiri dni sta se pogovarjala, plesala in ljubila. Prišel je čas, ko se bosta morala odločiti kako naprej. Na eni strani strastna ljubezen, spoštovanje in potovanja. Na drugi strani družina. Kaj izbrati!

Ocena: 4,5/5

Robert James Waller

Mostovi Madisona

Naslov izvirnika:

The Bridges of Madison County

Prevod:

Maja Lavrač

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007

Zbirka Moj roman

156 strani

'Da, tu je po svoje precej dolgočasno. Moje življenje, mislim. V njem ni nobene romantike, nobene erotike, ni plesanja ob svečah v kuhinji ne tistega čudovitega občutka, ki ti ga lahko da le moški, ki zna ljubiti žensko. Ni tebe. Ampak muči me ta prekleti občutek odgovornosti. Do Richarda, do otrok. Če bi odšla, bi pomenilo, da bi odnesla s seboj svojo telesno navzočnost, kar bi bilo za Richarda verjetno preveč. Lahko bi ga zlomilo.' (Odlomek iz knjige, stran110)

Ljubljana, litoželezni Hradeckega most

Ana Johns - Ženska v belem kimonu

 

Ameriška avtorica Ana Johns se je v svojem ljubezensko zgodovinskem romanu Ženska v belem kimonu, lotila zelo težke teme. Govori o otrocih, ki so se rodili ameriško japonskim parom, na Japonskem, malo po drugi svetovni vojni. Več kot deset tisoč takih otrok je bilo in japonska družba jih nikakor ni sprejela.

Knjiga je nastala po resničnih dogodkih, ki jih je Ana Johns uspešno spletla s fikcijo in ustvarila pretresljivo a berljivo zgodbo. 

Američan s slovaškimi koreninami, Jimmy Kovač, se je s sedemnajstimi leti prijavil v mornarico. Pisalo se je leto 1957. in Jimmy se je z vojaško ladjo znašel na Japonskem. Poleg vojaškega dela so imeli mladi marinci kar nekaj prostega časa, ki so ga radi preživljali v družbi lepih Japonk.

Nekega dne je Jimmy v mestu srečal mlado, nasmejano Japonko Naoko. Bila je ljubezen na prvi pogled. Obojestranska. Naoko je bila šolarka in članica tradicionalne družine v kateri je oče glavni, nato sinovi, žena in hčere pa skrbijo za gospodinjstvo in vse strogo začrtane rituale, ki jih japonska družba pozna in izvaja. In ni jih malo.

Taka družina težko sprejme ameriškega marinca za svojega zeta in to samo nekaj let po morilski vojni. Naoko je bila pridna in ubogljiva hči in sestra a, ko se je za nekaj odločila, je znala biti tudi trmasta in odločna. Družino je prepričala, da Jimmija povabijo na čaj. Z njim je vadila tradicionalno pitje čaja, kajti vsaka kretnja je življenjskega pomena za njuno srečo. Prišel je težko pričakovani dan, ko je Jimmy prišel na obisk v tradicionalno hišo s čudovitim vrtom. Pogled nanj je šokiral družino. Prišel je namreč v uniformi ameriškega marinca. Oče ga je zgrožen takoj napodil in zanj je bila ta zgodba končana.

Do tu je resnična zgodba avtoričinega očeta. Z Naoko pa je ustvarila lik neštetih japonskih deklet, ki so zanosila z ameriškimi vojaki. Naoko se je odločila za Jimmija, ki ga je imenovala Hajime. Družino je morala zapustiti. Z njo in njenim dojenčkom niso hoteli imeti nič, z Američanom še manj. Iz razkošja dobro stoječe trgovske hiše, se Naoko preseli v revno hiško, ki jo je zanju najel Hajime. Zaljubljenca se poročita. Nevesta je v čudovitem, poročnem belem kimonu, ki ji ga na skrivaj prinese njena mama. Sreča je popolna a ne za dolgo.

Hajime mora z ladjo na nekaj tedensko patruljo, nepričakovano ji umre mama, za kar družina krivi Naoko, njo pa s pretvezo, da gre na pregled, pošljejo v zloglasno hišo za noseče matere. Tam je več mesecev zaprta, med dekleti z enako usodo. Kaj naredijo, ko se dojenček rodi ne morem niti napisati. Z eno besedo, grozodejstvo. Po več poskusih bega, Naoko končno uspe rešiti sebe in otročka. A njena kalvarija se nadaljuje.

Pretresljiv roman v katerem multikultura ni dobrodošla. Dogajalo se je sredi 20. stoletja. Je na začetku 21. stoletja kaj drugače!

Ocena: 4,5/5

Japonka v Piranu

Ana Johns

Ženska v belem kimonu

Naslov izvirnika:

The Woman in the White Kimono

Prevod:

Karmen Filipič

Založba Meander, Izola, 2021

351 strani

'Ko je ženska tik pred porodom, običajno odide iz moževe hiše in se vrne k domačim. Družina me je poslala sem. Mislim, da je babica rekla očetu, da mi bo bolje v domu za noseče ženske. Sklepam, da mu je zamolčala, za kakšen dom gre. Gotovo ji zaupa, ker kot ženska ve, kaj je najbolje. Ustvarila je laž, ki nima kratkih nog. Zrasla so ji ostudna krila in jo ponesla onkraj mojega odpuščanja. Misel, da oče pozna resnico, je temelj svetilnika. Brez luči.' (Odlomek iz knjige, stran 243)

Slovenska ladja Triglav

Andre Gide - Ozka vrata

 

Francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost, Andre Gide, je svoj roman Ozka vrata, napisal na začetku 20. stoletja. Izdali so ga leta 1908. 

Jerome Palissier je že v otroških letih svoje počitnice preživljal pri stricu v Normandiji. Ta je bil poročen s kreolko Lucile, s katero sta imela dve hčerki in sina. Ničkaj bogaboječa Lucile, je kljub trem otrokom, zapustila svojo družino in zbežala z mlajšim ljubimcem. Njeno pravo nasprotje je bila najstarejša hči Alissa, ki je osrednji lik romana Ozka vrata.

Jerome in Alissa se zaljubita, a njuna ljubezen je nenavadna. Alissa je tista, ki njuno zaroko in poroko kar naprej odlaga. Leta minevajo, Alissa živi v domači hiši v Le Havru. Z mislimi je vseskozi pri Jeromu, ki je medtem odslužil vojaščino, končal šolanje in prepotoval številne dežele. Videvata se bolj malo, zato pa so njuna pisma pogosta in obširna.

A tudi pisma sčasoma zamrejo. Alissa se nikakor ne more znebiti misli na svojo ubežno mater. Noče biti niti približno taka kot je bila ona. Knjige, ki jih je prebirala sama ali z Jeromom, ki so bogatile njeno malo knjižnico, je sčasoma umaknila. Nadomestila jih je s svetimi podobicami, njena glavna literatura je poslej Sveto pismo. Vse bolj živi v prepričanju, da je pot ki jo uči Gospod tako ozka, da po njej ne moreta stopati dva drug ob drugem. Umakne se od družine in Jeroma, a to se ne konča dobro.

Ocena: 4/5

Botanični vrt, Ljubljana. Narava se prebuja

Andre Gide

Ozka vrata

Naslov izvirnika:

La porte etroite

Prevod:

Božo Vodušek

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

144 strani

'Tisto jutro sem se začudi, ko na zidu nad njeno posteljo nisem več zagledal dveh velikih posnetkov Masacciovih slik, ki sem ji jih prinesel iz Italije. Ravno sem jo hotel vprašati, kaj se je zgodilo z njima, ko sem nehote pogledal tik zraven na polico, kjer so ponavadi stale njene najljubše knjige. Ta mala knjižnica je nastajala počasi, deloma iz knjig, ki sem ji jih podaril, deloma iz tistih, ki sva jih skupaj prebirala. Nenadoma sem opazil, da so vse te knjige manjkale in so bile zamenjane z neznatnimi nabožnimi, prav vsakdanjimi delci, ki jih je mogla, kakor sem upal, le zaničevati. Ko sem tisti hip pogledal kvišku, sem opazil Alisso, kako se je smejala - da, opazovala me je in se smejala.'

(Odlomek iz knjige, stran 93)

Ljubljana, Šišenski hrib, podlesna vetrnica

Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, se je rodil v Parizu, 22. novembra 1869. Umrl je 19. februarja 1951. prav tako v Parizu. Leta 1947. je dobil Nobelovo nagrado za književnost. 

Slikarka, Mary Basson

Roman Slikarka, ameriške avtorice in docentke Muzeja umetnosti Milwaukee, Mary Basson, je zgodba o življenju nemške ekspresionistične slikarke Gabriele Munter (19. februar 1877. Berlin - 19. maj 1962. Murnau na Bavarskem). Je zgodba o njenem slikarskem talentu in vztrajnosti, da se kot mlada samska ženska, v prvih letih 20. stoletja, posveti slikarstvu in umetniškem ustvarjanju. Je tudi zgodba o njeni veliki ljubezni in zvezi z bolj znanim ruskim slikarjem Vasilijem Kandinskim (16. december 1866. Moskva - 13. december 1944. Neuilly sur Seine, Francija).

Gabriele Munter, ali Ella, kot so jo klicali domači, se je že kot mlado dekle, preselila iz Berlina v Munchen. Želela je študirati slikarstvo. Na začetku 20. stoletja, so bile slikarske akademije namenjene zgolj moškemu svetu. Dekleta so se morala zadovoljiti s tečaji ali zasebnimi šolami. Podobno se je šolala tudi znamenita slovenska slikarka Ivana Kobilca.

Ellin učitelj na večernem tečaju slikarstva je bil Vasilij Kandinski. Po izobrazbi je bil pravnik. Izhajal je iz premožne ruske družine, ki je trgovala s čajem. Sam je bil nekaj časa sodnik, pri svojih tridesetih letih pa se je odločil posvetiti slikarstvu. Kot pravnik je bil uspešen, kot slikar pa je dosegel svetovno slavo. Sprva je bil ekspresionistični slikar, kasneje pa se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Štejejo ga za utemeljitelja in začetnika te veje slikarstva.

Ella in Kandinski sta se zbližala tudi v zasebnem življenju. Mlada slikarka, v nastajanju, se je zaljubila v svojega mentorja. Tudi on ji je vračal čustva, a bolj s figo v žepu. Mojster je bil namreč poročen, a tega Elli sprva ni povedal. Da bi lahko zaživela skupaj, sta potovala po številnih državah Evrope in Afrike ter čakala na slikarjevo ločitev.

Kar je kasneje Kandinski storil Elli, samo upam, da je ta del romana fikcija in ne resničnost. Med vojno je odšel v Rusijo. Kot Rus ni mogel ostati v Nemčiji, ona kot Nemka, ni mogla z njim v Rusijo. Niti slutila ni, da ga je videla poslednjič.

Vojna se je končala, od Kandinskega pa niti glasu od nikoder. Na Ellina številna pisma ni odgovarjal. Bila je prepričana, da je umrl. Nekega dne pa dobi notarjevo pismo, ki jo za pet let spravilo na bolniško posteljo. Slikarske kariere je bilo s tem konec in samo sestri se lahko zahvali, da jo niso zaprli v psihiatrično bolnišnico, kot so nameravali in svetovali zdravniki.

Kaj je pisalo v pismu? Gospod in gospa Kandinski želita, da Gabriele Munter, vse slike, ki jih je hranila in mimogrede, med vojno tudi rešila pred nacisti, pošlje na nemški naslov Kandinskega, v nasprotnem bosta ukrepala preko sodišča. Gospod je preživel vojno, se na novo poročil in znova začel poučevati v Nemčiji, njegova dolgoletna ljubezen pa ni bila vredna niti toliko, da bi ji to sam povedal ali vsaj odgovoril na njena nešteta pisma.

Joj no, Vasilij pa ravno sem razmišljala, da bi šla na razstavo v Verono, kjer so, med drugimi, na ogled tudi dela tega ruskega umetnika. 😎

Zanimiva in berljiva zgodba izpod peresa Mary Basson, kustosinje Muzeja umetnosti Milwaukee, ki hrani eno večjih zbirk slik Gabriele Munter.

Mary Basson
Slikarka

Naslov originala:
Saving Kandinsky

Prevod:
Neža Kralj

Založba Učila, Tržič, 2019
349 strani






"Ko se je vlak usmeril proti prihodnosti, se je ozrla na leta, ki so ostala za njo. Kaj je dosegla s svojim trudom? Nekaj ducat razstav? Nekaj recenzij? Nekaj prodanih slik? V delu je prav gotovo uživala. Toda imela je sedemintrideset let, bila je neporočena in brez otrok, nežnost in strast ter upanje na ljubeče življenje z moškim, ki ji je pomenil vse, pa so se razblinili. Še huje: v Munchnu sta pustila na stotine slik in risb, ki so bile zdaj na milost in nemilost prepuščene muhavosti vojne."

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja

Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎

Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)