Kristin Hannah - Slavček

 

Pretresljivo, žalostno, nedoumljivo. Nedoumljivo, česa vse je zmožen človek do sočloveka. 

Ameriška avtorica Kristin Hannah nas v svojem romanu, Slavček, odpelje v čas druge svetovne vojne. V čas nacistične okupacije Francije, v čas kolaboracije, odporniškega gibanja, ki se vse bolj razrašča, in v katerem se vsak izkaže na svoj način.

V ospredju romana je zgodba dveh sester, ki ju življenje pesti že od zgodnjega otroštva. Vianne in nekaj let mlajša Isabelle Rossignol sta že v mladih letih ostali brez mame. Umrla je za rakom. Njun oče, ki je preživel grozote prve svetovne vojne, in si nikoli ni povsem opomogel, ju je prepustil v varstvo grobe tujke. 

Vianne je preudarna, umirjena, ima svojo družbo in za mlajšo sestro se ne zmeni kaj dosti. Rosno mlada se je poročila in z možem sta dobila deklico Sophie.

Isabelle je bila popolno nasprotje sestre. Vihravo, zaletavo in večkrat jezno dekle je zrastlo v prav takšno žensko. Ko so nacisti zasedli Francijo, je Isabelle, na vsakem koraku stresala jezo na vojake. Vojna je bila še na začetku in vojaki še niso bili tako krvoločni, kot so se izkazali proti koncu vojne.

Vianne je skrbela za hčerko in se izogibala vojakom, čeprav se je eden naselil tudi v njeni hiši. Na srečo, če lahko temu tako rečemo, je bil stotnik Beck do Vianne in Sophie spoštljiv.

Isabelle se je odpravila v Pariz. Pridružila se je odporniškemu gibanju in dobila vzdevek Slavček. Bila je zelo pogumna. Sestreljene angleške pilote je vodila čez Pireneje v San Sebastian, kjer jih je prevzel angleški konzulat. 

Obe sestri sta izkusili vojno v najkrutejši obliki. Izkoriščanje, poniževanje, posilstva, smrti, koncentracijsko taborišče. Jima bo sploh uspelo preživeti vse to. 😢

S čustvi pa tudi z grozo nabito branje, ob katerem je škatla z robčki skoraj obvezna.

Ocena: 4,5/5

'V ljubezni spoznamo kdo želimo biti, in v vojni spoznamo, kdo smo.' 

(Citat na naslovnici romana Slavček - Kristin Hannah)

Mozaik

Kristin Hannah

Slavček

Naslov originala:

The nightingale

Prevod:

Irena Furlan

Založba Učila, Tržič, 2015

486 strani

'Vianne ni oklevala. Zdaj je vedela, da nihče ne more ostati nevtralen - ne več - in kolikor jo je bilo strah, da bi hči odrasla v svetu, kjer dobri ljudje niso storili ničesar, da bi ustavili zlo, kjer je lahko dobra ženska obrnila hrbet roteči prijateljici. Segla je po otroku in ga vzela v naročje.'

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Slavček, stran 298)

Hijacinta

Michel Bussi - Črni lokvanji

 

Kriminalka z umetniškim navdihom. Dogaja se v Normandiji, v slikoviti francoski vasici Giverny, ki jo pozna skoraj ves svet. V njej je živel sloviti francoski slikar, impresionist Claude Monet. Tu so več desetletij nastajale njegove slike z motivi za katere je sam ustvaril vrtove z lokvanji, rastlinjaki in japonskim mostičkom na majhnem jezercu. Monetovi vrtovi so še danes prava atrakcija za turiste.

V tej impresionistični idili, mnogo let po Monetovi smrti, najdejo v potoku moško truplo. Umorjeni je bil Jerome Morval, uspešni očesni zdravnik z ordinacijo v Parizu. V Givernyju, kjer je odraščal, je imel eno najlepših hiš. Imel je tudi dve strasti, lepe slike in lepe ženske. Njegova žena Patricia je vedela za obe. 

Zgodbo nam pripoveduje 84-letna ženska, ki živi s svojim nemškim ovčarjem Neptunom, v štirinadstropnem stolpu, ki je središče nekdanjega mlina. S stolpa je čudovit razgled daleč naokoli. Stanovalka je zato z vsem vaškim dogajanjem zelo dobro seznanjena. 

In ja Neptuna imajo vsi radi in tudi on obožuje vse vaščane. Še najraje ima otroke in vsak dan zvesto čaka prod vaško šolo, da bo lahko tekal z njimi. Še najraje ima enajstletno Fanette, ki je nadarjena slikarka. Učiteljica edinega razreda vaške šole Stephanie jo spodbuja, da se prijavi na nagradni natečaj z bogatimi nagradami. Fanette se z vso strastjo vrže na slikanje Monetovih lokvanjev. Ves čas jo spremljajo sošolci, med njimi tudi Vincent, ki je že kar malo obseden s slikarko v nastajanju.

Umor raziskuje novopečeni inšpektor Serenac z ekipo. Ugotovijo, da se je leta 1937. zgodil enak umor, na istem mestu. Serenac je skoraj prepričan, da je morilec bolestno ljubosumen mož vaške učiteljice, v katero se je zagledal tudi sam. 

V romanu nastopa množica oseb v različnih časovnih obdobjih, ki jih pripovedovalka vseskozi preskakuje. Na koncu ugotovimo ... aja, ne smem povedat. 😊 In kaj imajo z vsem tem slavni Monetovi lokvanji? Zelo dobra kriminalka, ki nas vodi po idiličnem Monetovem Givernyju. Z veseljem bi ga obiskala.

Ocena: 4,5/5

Nemški ovčar v ZOO Ljubljana

Michel Bussi

Črni lokvanji

Naslov izvirnika:

Nympheas noirs

Prevod:

Maja Lihtenvalner

Založba Učila, Tržič

336 strani

"Theodore Robinson je bil ameriški slikar. Najbolj znan impresionist pri nas v Združenih državah. Edini ameriški slikar, ki se je tesno spoprijateljil s Claudom Monetom. Drugih se je Monet izogibal kot kuge. Robinson je v Givernyju ostal osem let ... Naslikal je celo svatbo Monetove najljubše pastorke, Suzanne, ko se je poročila z ameriškim slikarjem Theodorjem Butlerjem. In prav to je čudno, Fanette, neka druga od njegovih najslavnejših slik predstavlja isti prizor, ki ga slikaš ti ..."  (Odlomek iz knjige, stran 63/64)

Lokvanj v ljubljanskem parku Tivoli

Michel Bussi - Letalo brez nje

Jean Luc Bannalec - Bretonske specialitete

 

Komisar Dupin razreši deveti primer. Devet let je že minilo odkar so Georgesa Dupina kazensko premestili iz Pariza v Bretanjo, na policijsko postajo v Concarneau. Sprva veliko razočaranje in občutek nazadovanja v karieri, se je izkazalo za nekaj najboljšega kar se mu je v življenju zgodilo. Ko je po nekaj letih dobil odlično ponudbo za delo v Parizu, jo je gladko zavrnil. Kdo bi zamenjal morje, sonce in odlično hrano v čudoviti Bretanji za delo drugje pa čeprav je v igri sama francoska prestolnica. 😊

Tokrat so komisarja Dupina poslali na seminar o sodelovanju bretonskih policijskih postaj, ki se je odvijal v zgradbi policijske šole v letoviškem mestu Saint-Malo. Mestece odlikujejo sami presežniki, kot je to za Bretanjo v Bannalecovih romanih že v navadi. Kulinarika, znamenitosti, narava, morje, stare prestižne vile, vse je naj naj. 

V času za malico se je Dupin sprehodil do bližnje pokrite tržnice. Ustavil se je pri stojnici, z njemu najljubšo hrano, sir na sto in en način. In ja, ta stojnica s siri je bila med najboljšimi, če ne celo najboljša. Odločitev je bila težka, najraje bi kar vsakega malo. Ko se je končno odločil in plačal, se je nedaleč stran zaslišalo vpitje in trušč. Nekdo je skoraj pred komisarjevimi očmi zabodel žensko in zbežal. 

Izkazalo se je, da je morilka Lucille Trouin, umorjena pa njena sestra Blanche. Obe kuharski mojstrici, vsaka s svojo restavracijo, vendar je med njima že od nekdaj vladala zagrizena tekmovalnost. Morilko ujamejo in zaprejo a v času, ko je v priporu umorijo tudi Blanchinega moža in trgovca s starinami. Na idilično obmorsko mesto pade senca strahu in groze. Je na delu serijski morilec? 

Vse to in še več razreši sanjska trojka, dream team komisarjev, ki so bili navzoči na seminarju. Med njimi je tudi komisar Dupin, trojko pa vodi komisarka Huppert iz krajevne policijske postaje. Napeto in kulinarično doživeto. 😎 

Ocena: 5/5

Galebi nad piranskim morjem

Jean Luc Bannalec

Bretonske specialitete

Komisar Dupin razreši deveti primer

Naslov izvirnika:

Bretonische Spezialitaten

Prevod:

Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2021

287 strani

'Dupin je nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil. Plaža, morje, sipine, nebo, barve - pokrajina je bila veličastna. Poleg tega se je prejšnji dan začelo poletje, tega ni mogel spremeniti niti nočni naliv. Vsako leto je bilo mogoče natanko določiti dneve njegovega prihoda. Poletje ob morju je v Dupinu vzbudilo skoraj evforičen občutek, občutek velike svobode.' (Odlomek iz knjige, stran 64)

Piran, staro mestno jedro 💙

Jean Luc Bannalec:

1. Neznani Gauguin  2. Nemirno morje  3. Belo zlato

4. Na koncu sveta

5. Sedem grobov

6. Življenje v rožnatem

7. Bretonske skrivnosti

8. Stara zgodba

9. Bretonske specialitete

10. Bretonska idila

Kristian Bang Foss - Smrt se vozi v audiju

 

Asger živi s svojo partnerko Saro in njeno malo hčerkico, v Kobenhavnu. S svojim življenjem in svojo mlado družino je zadovoljen. Dela v oglaševalski agenciji, kjer je uspešen in dobro zasluži. A prav tu se zalomi in njegovo življenje se obrne na glavo.

Ko Asger dobi nov oglaševalski posel, v pomanjkanju časa, za svoj projekt vzame tuje fotografije, ki jih najde na spletu. V upanju, da tega ne bo nihče odkril, jih tudi uporabi. A svet je majhen, tudi objave na spletu so avtorsko delo, in njegovo nezakonito početje so odkrili. V službi so ga takoj odpustili. Namesto da bi si našel drugo službo, se je prepustil obupu in tega tudi pridno zalival z alkoholom. S tem je dosegel, da ga je tudi Sara odpustila oziroma ga je vrgla iz stanovanja.

Preselil se je v manjše stanovanje in tam nadaljeval s svojim pomilovanjem kar nekaj časa. Končno se je le ovedel, da tako ne gre več naprej. V časopisu je našel oglas, da 22-letni fant potrebuje in išče pomočnika. Službo je dobil.

Waldemar, kot je bilo fantu ime, je bil suhljat in bledičen fant. Imel je številne bolezni. Hitro se je utrudil a vse to mu ni preprečevalo, da si ne bi občasno zvil kakšen džoint. 

Kljub temu, da je bil Asgar enkrat starejši, sta se z Waldemarjem dobro ujela. Bil je bolj fantov družabnik in mojster za manjša popravila. Waldemar je slišal za čudežnega zdravilca v Maroku, ki je ozdravil že veliko ljudi. Njegov cilj je bil poslej samo še Maroko. Nič ni pomagalo prepričevanje, da je zdravilec verjetno šarlatan. Želel si je na pot pa kar bo pa bo. In sta šla.

Našel se je celo sponzor, ki je Waldemarju doniral nekaj deset tisoč evrov. Kupila sta star "folcvagen", denar spravila v plastično vrečko, kdo bi še zaupal bankam, in se odpravila na dolgo pot, ki se je začela na Danskem. Z veliko humorja in dobre volje sta se vozila čez Francijo. Tu sta se za nekaj dni ustavila v zapuščeni gorski hiši, ki so jo zasedli nerazumljeni umetniki. Denar jima ukradejo zato se odpravita v Monako, da bi si ga v igralnici priigrala nazaj. 

Po vseh zgodah in nezgodah ter z obilico humorja, prispeta v Španijo in od tam v Maroko kjer doživita kulturni šok. A svoj cilj sta le dosegla in tudi zdravilca sta obiskala, toda ...

Komedija v tragediji, roman vreden branja. 

Ocena: 4/5

Kristian Bang Foss

Smrt se vozi v audiju

Naslov izvirnika:

Doden korer Audi

Prevod:

Darko Čuden

Sodobnost International, Ljubljana, 2020

Knjižna zbirka Horizont

172 strani

'Prispela sva v Gibraltar in šla čez mejno kontrolo in zapeljala čez majhno pristajalno stezo na edinem ravnem koščku zemlje med mejo in mestom. Parkirala sva, v nekem lokalčku pozajtrkovala, plačala lokalnega vodiča, da naju je odpeljal na Gibraltarsko skalo, ki je v vročini drhtela kot puding. Na vrhu so bile opice, izkazalo se je, da so to berberski makaki. Največji od vseh, posebno zloben eksemplar, podoben Hakonu, se je stegnil z veje in sunil Waldemarju slamnik in si ga posadil na glavo. Pustila sva mu ga, drugega nama tudi ni preostalo, ko sva videla, kako brusi ostre podočnike.' (Odlomek iz knjige, stran 136)

Andre Gide - Ozka vrata

 

Francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost, Andre Gide, je svoj roman Ozka vrata, napisal na začetku 20. stoletja. Izdali so ga leta 1908. 

Jerome Palissier je že v otroških letih svoje počitnice preživljal pri stricu v Normandiji. Ta je bil poročen s kreolko Lucile, s katero sta imela dve hčerki in sina. Ničkaj bogaboječa Lucile, je kljub trem otrokom, zapustila svojo družino in zbežala z mlajšim ljubimcem. Njeno pravo nasprotje je bila najstarejša hči Alissa, ki je osrednji lik romana Ozka vrata.

Jerome in Alissa se zaljubita, a njuna ljubezen je nenavadna. Alissa je tista, ki njuno zaroko in poroko kar naprej odlaga. Leta minevajo, Alissa živi v domači hiši v Le Havru. Z mislimi je vseskozi pri Jeromu, ki je medtem odslužil vojaščino, končal šolanje in prepotoval številne dežele. Videvata se bolj malo, zato pa so njuna pisma pogosta in obširna.

A tudi pisma sčasoma zamrejo. Alissa se nikakor ne more znebiti misli na svojo ubežno mater. Noče biti niti približno taka kot je bila ona. Knjige, ki jih je prebirala sama ali z Jeromom, ki so bogatile njeno malo knjižnico, je sčasoma umaknila. Nadomestila jih je s svetimi podobicami, njena glavna literatura je poslej Sveto pismo. Vse bolj živi v prepričanju, da je pot ki jo uči Gospod tako ozka, da po njej ne moreta stopati dva drug ob drugem. Umakne se od družine in Jeroma, a to se ne konča dobro.

Ocena: 4/5

Botanični vrt, Ljubljana. Narava se prebuja

Andre Gide

Ozka vrata

Naslov izvirnika:

La porte etroite

Prevod:

Božo Vodušek

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

144 strani

'Tisto jutro sem se začudi, ko na zidu nad njeno posteljo nisem več zagledal dveh velikih posnetkov Masacciovih slik, ki sem ji jih prinesel iz Italije. Ravno sem jo hotel vprašati, kaj se je zgodilo z njima, ko sem nehote pogledal tik zraven na polico, kjer so ponavadi stale njene najljubše knjige. Ta mala knjižnica je nastajala počasi, deloma iz knjig, ki sem ji jih podaril, deloma iz tistih, ki sva jih skupaj prebirala. Nenadoma sem opazil, da so vse te knjige manjkale in so bile zamenjane z neznatnimi nabožnimi, prav vsakdanjimi delci, ki jih je mogla, kakor sem upal, le zaničevati. Ko sem tisti hip pogledal kvišku, sem opazil Alisso, kako se je smejala - da, opazovala me je in se smejala.'

(Odlomek iz knjige, stran 93)

Ljubljana, Šišenski hrib, podlesna vetrnica

Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, se je rodil v Parizu, 22. novembra 1869. Umrl je 19. februarja 1951. prav tako v Parizu. Leta 1947. je dobil Nobelovo nagrado za književnost. 

Jean-Luc Bannalec - Stara zgodba

Policijsko postajo v Concarneau so začeli obnavljati. In kot se to pogosto zgodi, ne rečem, da vedno, ampak pogosto, se je obnova zavlekla. Bilo je tako moteče, da so se vsi Dupinovi sodelavci razbežali, celo vsestranska Nowlen si je vzela dopust in se s svojim možem odpravila na kolesarski potep po čudoviti Bretanji.

Komisar Georges Dupin ni šel prav daleč. Zleknil se je na travo in užival ob opazovanju Atlantika in bližnjih otočkov. Kdaj že je tako brezskrbno poležaval, se niti ne spomni. A tudi tokrat mu ni uspelo prav dolgo. Zazvonil je telefon in klicali so ga na kraj nesreče, ki se je ravno zgodila. In to pri njegovem priljubljenem lokalu Amiral. Nad njim je živel zdravnik dr. Chaboseau in občasno tudi njegova žena. Prav ta ga je našla na dvorišču. Padel je skozi panoramsko okno v nadstropju in obležal mrtev.

Izkaže se, da mu je pri tem nekdo "pomagal". Komisar Dupin začne preiskavo brez svoje ekipe, dobi pa dve novi sodelavki, ki se izkažeta za izredno dojemljivi in učinkoviti.

Skupaj ugotovijo, da zdravnik ni bil samo zdravnik, temveč tudi strasten zbiratelj umetnin, ki jih cenijo na okoli 40 milijonov €, nepremičninar, lastnik zemljišč in vlagatelj v številna mala podjetja. V podjetniških poslih je sodeloval z dvema prijateljema, trgovcem z vinom in lekarnarjem.

Ko najdejo mrtvega tudi trgovca z vinom, se komisar Dupin osredotoči na prijateljsko trojico. Ugotovi, da so člani bogatih družin, ki so do svojega bogastva prišli na bolj ali manj nepošten način. Za pridobivanje svojega bogastva, so uničili življenja kar nekaj mladeničev in posledično tudi njihovih družin.

Dogajanje ekipo čedalje bolj spominja na zgodbo Rumeni pes, ki jo je napisal mojster kriminalk Georges Simenon, ko je tudi sam bival v Concarneau. V njegovi zgodbi nastopajo ljudje z enakimi zanimanji kot tile Dupinovi prijatelji. Ali gre za maščevanje? Se je na trojico spravil kakšen potomec iz uničene družine? Kot pravi komisar Dupin, "Na slab način zaslužen denar prinese samo slabo."

Jean-Luc Bannalec
Stara zgodba

Komisar Dupin razreši osmi primer

Naslov originala:
Bretonisches Vermachtnis

Prevod:
Maruša Mugrli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2019
264 strani

"Razgled od tam zgoraj je bil osupljiv. Dupin je imel pred seboj veličastni Atlantik, bizarne čeri - spominjale so na zmajev rep -, sredi morja dva vratolomna svetilnika na neprijaznih skalah in v daljavi fantastični Ile de Sein. Če si resnično želel doživeti konec sveta, najverjetneje ni bilo primernejšega kraja od Pointe du Raz. Videlo se ga je, čutilo: finis terrae. Zadnji branik, ki je kljuboval divjemu, skoraj neskončnemu morju. 'Kopno' je nenadoma delovalo vrtoglavo krhko."
(Odlomek iz knjige, stran 10)

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Jean-Luc Bannalec in komisar Dupin

Jean-Luc Bannalec, Bretonske skrivnosti

Jean-Luc Bannalec v svoji sedmi knjigi, Bretonske skrivnosti, pošlje komisarja Dupina in njegovo ekipo v notranjost Bretanje. Ekipa se odloči, da bo prijetno združila s koristnim in si tako ustvarila nekakšen delovni izlet. Komisar bo, na prošnjo bivšega sodelavca iz Pariza, zaslišal znanstvenika Fabiena Cadioua, potem pa bo ekipa, v sproščenem duhu, raziskovala tamkajšnje znamenitosti. A zadeva ne gre ravno po njihovih načrtih. 😎

Nemški pisatelj, ki si je za ustvarjanje kriminalnih zgodb s komisarjem Dupinom v glavni vlogi, nadel francosko ime Jean-Luc Bannalec, nas tudi v sedmem Dupinovem primeru, seznani z znamenitostmi Bretanje. Tokrat je to celinski del, ki je prepreden s številnimi rekami in znamenitim gozdom, Broceliande. Tega znanstveniki povezujejo z Arturjem, vitezom okrogle mize.

Ekipa se ni niti dobro namestila, ko Dupin najde mrtvega znanstvenika, ki ga je prišel zaslišat v njegov dvorec. Ugotovi, da ni umrl naravne smrti. Kmalu za tem, v gozdu. ob znamenitem vodnjaku, kjer potekajo tudi arheološka izkopavanja, najdejo še enega umorjenca. Gre za arheologa, ki v gozdu išče sledi, ki bi potrdile, da je znameniti vitez okrogle mize, hodil tudi po Bretanji.

Kaj se dogaja v tem prelepem gozdu? Skupina znanstvenikov, različnih znanj in usmeritev, članov Arturjevega združenja, se vsako leto udeleži strokovnega posveta in raziskovanja njegovega življenja. Toda, zakaj umori! Kdo in zakaj bi ubijal znanstvenike? Za Dupina so osumljenci vsi člani Arturjevega združenja. Kaj pa, če je morila znanstvenikova žena, ki je podjetnica in želi v gozdu speljati projekt doživljajskega parka. Komisarju Dupinu in ekipi se čedalje bolj dozdeva, da so znanstveniki nečemu na sledi, nekaj iščejo in vsak od njih si želi to nekaj najti prvi. Čeprav se uradno vse vrti okoli raziskovanja pa je za te ljudi zelo pomemben ugled, moč, denar in vodilna delovna mesta, za katera se med seboj borijo.

Ali bo komisarju uspelo najti morilca ali morilko, saj se umori kar množijo. Seveda bo. Vse bo postavil na svoje mesto in se vrnil na obalo, ki jo je vzljubil in k svoji Clare, s katero si bosta privoščila okusno morsko pojedino, ki jo ljubi še bolj 😎

Jean-Luc Bannalec
Bretonske skrivnosti

Umori v slikoviti Bretanji
Komisar Dupin razreši sedmi primer

Naslov izvirnika:
Bretonische Geheimnisse

Prevedla:
Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila
Tržič, 2018
362 strani



'"Ne obstaja ena Bretanja, obstaja veliko Bretanij." In Dupin je vedel, da je to res. Stal je na vrhu mitičnih Monts d'Arree - enem najstarejših gorovij na svetu -, hodil po bizarnih resavah in močvirnatih pokrajinah, stal na najbolj neprijaznih, najbolj divjih plažah, na katerih so se lomili valovi Atlantika, potem ko so prepotovali na tisoče kilometrov, videl mogočne, ostre čeri, milo sredozemsko vzdušje v idiličnih zalivih, karibske sanjske plaže v živih barvah - koralni pesek iz časa, ko je bila Bretanja na ekvatorju -, fantastične rožnate skalne formacije kot na Marsu, začarane doline, prazna polja in travnike, kjer sta si lisica in zajec zaželela lahko noč. Celinsko Bretanjo, Argoat. In zdaj še globoki, temni čarobni gozd Broceliande. Nobena pokrajina pa ni bila takšna kot ta: popolna podeželska obrečna pokrajina. Neskončno očarljiva. Nekateri prizori so bili tako popolni, da si pomislil, da si jih je izmislil slikar. V tem primeru eden največjih impresionistov s konca devetnajstega stoletja.'  
(Odlomek iz knjige, stran 128. Hvalnica pisatelja Bretanji, deželi na severu Francije.)

Jean-Luc Bannalec, s pravim imenom Jorg Bong, se je rodil leta 1966. v Nemčiji, v okrožju Bad Godesberg, Bonn. Večino leta preživlja v Nemčiji, tri mesece pa preživi v svoji vili v Bretanji, v obmorskem mestu Nevez, kjer nastajajo krimi zgodbe s komisarjem Dupinom v glavni vlogi. Knjige so v obeh državah doživele velik uspeh in turistične agencije pridno organizirajo izlete v kraje, kjer je hodil in reševal različne primere komisar Dupin. V zgodbah spoznavamo tudi znamenitosti in odlično kulinariko Bretanje. (Vir: concarneau.fr)


Jean-Luc Bannalec:

Neznani Gauguin, Nemirno morje in Belo zlato

Na koncu sveta

Jean-Luc Bannalec, Neznani Gauguin in Nemirno morje in Belo zlato

Tri kriminalke, francoskega pisatelja Jean-Luc Bannaleca, Neznani Gauguin in Nemirno morje pa še Belo zlato, so ravno pravšnji za počitniško branje. Dogajanje je umeščeno na slikoviti polotok Bretanja, na severozahodu Francije, ob Atlantskem oceanu. Sledimo komisarju Dupinu, ki je bil "izgnan" iz Pariza, v to oddaljeno provinco, bogu za hrbtom. Tako vsaj mislijo Parižani, Dupin pa vse bolj spoznava to čudovito pokrajino ob morju in vse bolj uživa v njenih naravnih lepotah in v vseh morsko, kulinaričnih dobrotah, ki jih nudi.

Jean-Luc Bannalec
Neznani Gauguin

Založba Učila, 2015
272 strani

Prvi primer komisarja Dupina.

V idiličnem, slikarskem mestecu Pont Aven, v Bretanji, najdejo umorjenega lastnika butičnega hotela. Hotel in mesto sta znana meka slikarskih navdušencev. Še posebej pa slikovita pokrajina, s svojimi griči, polji, travniki in gozdovi. Prednica starega hotelirja, je gostila številne slavne slikarje, med njimi tudi Paula Gauguina.

Kdo bi lahko umoril 91-letnega hotelirja? Komisar Dupin izloči štiri možne storilce. Pokojnikov sin, neuspešen podjetnik, ki trguje z medom pa upokojeni učitelj in predsednik turističnega društva, kateremu je umorjeni kar precej doniral. Tu je še prijatelj in prijateljica, že dolga leta zaposlena v hotelu, s katero je imel tajno razmerje. Vsi so omenjeni v oporoki in prav vsak od njih bi lahko bil morilec.

Ob opisih idilične pokrajine in slastne kulinarike, bi se človek z največjim veseljem takoj odpravil v Bretanjo. Toda še prej moramo najti morilca. Je eden izmed štirih naštetih ali je kdo povsem drugi? In kaj ima pri vsem tem znameniti francoski slikar, Paul Gauguin, ki je v tem mestecu, konec 19. stoletja ustanovil tudi slikarsko šolo, Ecole de Pont-Aven?

Jean-Luc Bannalec
Nemirno morje

Naslov izvirnika: 

Bretonische Brandung
Založba Učila, 2015
316 strani

Drugi primer komisarja Dupina

Na otočju Glenan, natančneje, na največjem otoku arhipelaga, z imenom Le Loc'h, najdejo tri trupla. Na nenaseljenem otoku je samo staro pokopališče, razvaline nekdanjega samostana in ostanki tovarne. Kako so se trupla znašla tu, saj ni nobenih ostankov barke ali jadralnih desk?

Komisar Dupin, ne more prav dolgo uživati v tem morskem raju, s kristalno čistim morjem in plažami, obloženimi s koralnim peskom pa ob slastnem jastogu, da o okusnih škampih, niti ne govorimo. Čaka ga težko delo, ki ga je potrebno opraviti, v morskih sladkostih bo užival pozneje.

Komisar Dupin izve za velika trenja, ki so se dogajala na otokih, med tistimi, ki so hoteli otoke spremeniti v množičen turizem in tistimi, ki so hoteli ta morski raj ohraniti neokrnjenega tudi za naslednje rodove. Med akterji drastičnih sprememb je bila tudi trojica umorjenih. Jih je hotel kdo na tak način ustaviti in kdo?

Na otočju, se je zaradi neugodnih vetrov in vremenskih razmer, že od nekdaj zgodilo kar nekaj brodolomov in na dnu morja so se skrivali številni zakladi, ki so jih iskali potapljači. Je bil to razlog umorov? Je trojica našla zaklad, ki ga je hotel še nekdo drug? Kaj pa Pomorski inštitut in raziskovalci, ki so svoje izsledke prodajali? Pa korupcija, napihnjeni turistični načrti, pogoltnih posameznikov! Vprašanj več kot dovolj. Komisar Dupin še nekaj časa ne bo užival ob jastogu in drugih morskih sadežih, toda na koncu bo tudi to prišlo in užitek bo še večji.

Jean-Luc Bannalec
Belo zlato

Naslov izvirnika: Bretonisches Gold
Založba Učila, 2015
304 strani

Komisar Georges Dupin, se na prošnjo prijateljice in novinarke Lilou Breval, odpravi v soline, kjer naj bi si ogledal sumljive modre sode. Soline sicer niso v njegovem delovnem območju, toda za prijatelje se je treba potruditi. Med vožnjo je razmišljal o bretonskem morskem listu, zlato zapečenem na soljenem maslu in kozarcu hladnega belega vina. Na hitro si bo ogledal sode, potem pa se bo odpravil na morsko pojedino, ki si jo je zamislil.


Načrt je dober, toda do uresničitve bo preteklo kar nekaj časa. V solinah je nekdo streljal na komisarja, ga ranil v ramo in ušel. Čez nekaj časa najdejo truplo novinarke, ki je očitno pri svojem raziskovanju modrih sodov, naletela na nekaj, kar jo je stalo življenja.

Sol ali belo zlato je od nekdaj strateškega pomena. Tudi tu se bijejo bitke med solinarji, kooperanti in upravljavci solin. Po vseh dogodkih, za komisarja Dupina, postane preiskava osebna. Ker ni na svojem območju, preiskujeta skupaj s komisarko Rose. Morata odkriti kje so ti modri sodi in kaj je v njih. Morata najti tudi morilca, saj novinarka ni edina žrtev.

Kaj pa če sodi in umori niso povezani s soljo, s čim pa so!