Ilaria Tuti - Cvetje nad peklom

 

Zgodba romana Cvetje nad peklom, italijanske avtorice Ilarie Tuti, je grozljiva in pretresljiva. Dogaja se v idilični alpski vasici, ki leži na meji med Italijo in Avstrijo. To kar se je dogajalo na obeh straneh meje pa ni prav nič idilično.

V gozdu najdejo iznakaženo moško truplo. Izkaže se, da gre za gradbenega inženirja, ki je bil vodja gradbišča nove smučarske proge. Nasprotnikov gradnje, predvsem pa odkupu zemljišč po katerih bo potekala nova smučarska proga, je bilo kar nekaj. Primer dodelijo komisarki Teresi Battaglia.

Šestdesetletna izkušena preiskovalka ima tudi sama velike težave. Živela je z nasilnim možem, zdaj pa jo pesti sladkorna bolezen in kar je še huje ima simptome hude, neozdravljive bolezni. Kljub temu se primera loti zavzeto in z vso vnemo. Njeno ekipo dopolni mladi novinec, inšpektor Massimo Marini. 

Najdejo še dve trupli. Kljub temu, da je vaščane strah pa pri preiskavi neradi sodelujejo. Živijo od smučarskega turizma in strah pred izgubo zaslužka je večji.

Komisarka Teresa Bataglia odkrije, da so za rešitev primera ključni štirje desetletniki. Mathias, Diego, Oliver in Lucia so dobri prijatelji, ki skrbijo drug za drugega. Srečujejo se globoko v gozdu in se pogovarjajo o svojih težavah doma, kjer so namesto ljubezni in varnosti, deležni zanemarjanja in marsikdaj tudi udarcev. Otrokom je v gozdu očitno nekdo prisluškoval, kajti vsi umorjeni so povezani z njimi.

Vzporedna zgodba se dogaja leta 1978. Nekdanjo Šolo so spremenili v avstrijsko sirotišnico. Nič nenavadnega, če ne bi tamkajšnji zdravnik izvajal grozljive poskuse na dojenčkih. V prvem nadstropju, v sobi z imenom Gnezdo, so zaklenili otroke brez imen, imeli so samo številke. Otročki niso imeli nobenih stikov z ljudmi, da o objemih in ljubkovanju niti ne govorimo. Tisti, ki jih je hranil, je imel na glavo poveznjeno kapo in izrez za oči. Osebje se je ravnalo po načelu 'Glej, opazuj in pozabi.' Namen sprijene raziskave je bil ali so družabni stiki bistveni za preživetje človeka. Najhuje je, da so tovrstne raziskave resnično delali in zgodba Ilarie Tuti ni popolna fikcija. 

Ocena: 4/5

Ilaria Tuti

Cvetje nad peklom

Naslov izvirnika:

Fiori sopra l'inferno

Prevod:

Maša Sitar

Založba Učila, Tržič, 2020

336 strani

'Lutka iz blaga jo je gledala. Sedela je na verandi, ki jo je Lucia čistila. Bila je nenavadna, zaradi česar ji je bila všeč. Ni bila kot nobena druga lutka na svetu. Nekdo jo je sešil z vrvico, z robatimi šivi, dobro vidnimi v juti. Lasje so bili iz konjske žime in so imeli enak vonj, kot ga je neznanec pustil v hiši: vonj po živali, močan, a ne neprijeten. Bil je vonj po naravi, po njenem krogu življenja in smrti. Divji, topel. Lucia ga je dolgo duhala in se spraševala, čemu takšno darilo.' (Odlomek iz knjige, stran 137)

Botanični vrt Ljubljana

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani

"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 

Jean-Luc Bannalec, Bretonske skrivnosti

Jean-Luc Bannalec v svoji sedmi knjigi, Bretonske skrivnosti, pošlje komisarja Dupina in njegovo ekipo v notranjost Bretanje. Ekipa se odloči, da bo prijetno združila s koristnim in si tako ustvarila nekakšen delovni izlet. Komisar bo, na prošnjo bivšega sodelavca iz Pariza, zaslišal znanstvenika Fabiena Cadioua, potem pa bo ekipa, v sproščenem duhu, raziskovala tamkajšnje znamenitosti. A zadeva ne gre ravno po njihovih načrtih. 😎

Nemški pisatelj, ki si je za ustvarjanje kriminalnih zgodb s komisarjem Dupinom v glavni vlogi, nadel francosko ime Jean-Luc Bannalec, nas tudi v sedmem Dupinovem primeru, seznani z znamenitostmi Bretanje. Tokrat je to celinski del, ki je prepreden s številnimi rekami in znamenitim gozdom, Broceliande. Tega znanstveniki povezujejo z Arturjem, vitezom okrogle mize.

Ekipa se ni niti dobro namestila, ko Dupin najde mrtvega znanstvenika, ki ga je prišel zaslišat v njegov dvorec. Ugotovi, da ni umrl naravne smrti. Kmalu za tem, v gozdu. ob znamenitem vodnjaku, kjer potekajo tudi arheološka izkopavanja, najdejo še enega umorjenca. Gre za arheologa, ki v gozdu išče sledi, ki bi potrdile, da je znameniti vitez okrogle mize, hodil tudi po Bretanji.

Kaj se dogaja v tem prelepem gozdu? Skupina znanstvenikov, različnih znanj in usmeritev, članov Arturjevega združenja, se vsako leto udeleži strokovnega posveta in raziskovanja njegovega življenja. Toda, zakaj umori! Kdo in zakaj bi ubijal znanstvenike? Za Dupina so osumljenci vsi člani Arturjevega združenja. Kaj pa, če je morila znanstvenikova žena, ki je podjetnica in želi v gozdu speljati projekt doživljajskega parka. Komisarju Dupinu in ekipi se čedalje bolj dozdeva, da so znanstveniki nečemu na sledi, nekaj iščejo in vsak od njih si želi to nekaj najti prvi. Čeprav se uradno vse vrti okoli raziskovanja pa je za te ljudi zelo pomemben ugled, moč, denar in vodilna delovna mesta, za katera se med seboj borijo.

Ali bo komisarju uspelo najti morilca ali morilko, saj se umori kar množijo. Seveda bo. Vse bo postavil na svoje mesto in se vrnil na obalo, ki jo je vzljubil in k svoji Clare, s katero si bosta privoščila okusno morsko pojedino, ki jo ljubi še bolj 😎

Jean-Luc Bannalec
Bretonske skrivnosti

Umori v slikoviti Bretanji
Komisar Dupin razreši sedmi primer

Naslov izvirnika:
Bretonische Geheimnisse

Prevedla:
Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila
Tržič, 2018
362 strani



'"Ne obstaja ena Bretanja, obstaja veliko Bretanij." In Dupin je vedel, da je to res. Stal je na vrhu mitičnih Monts d'Arree - enem najstarejših gorovij na svetu -, hodil po bizarnih resavah in močvirnatih pokrajinah, stal na najbolj neprijaznih, najbolj divjih plažah, na katerih so se lomili valovi Atlantika, potem ko so prepotovali na tisoče kilometrov, videl mogočne, ostre čeri, milo sredozemsko vzdušje v idiličnih zalivih, karibske sanjske plaže v živih barvah - koralni pesek iz časa, ko je bila Bretanja na ekvatorju -, fantastične rožnate skalne formacije kot na Marsu, začarane doline, prazna polja in travnike, kjer sta si lisica in zajec zaželela lahko noč. Celinsko Bretanjo, Argoat. In zdaj še globoki, temni čarobni gozd Broceliande. Nobena pokrajina pa ni bila takšna kot ta: popolna podeželska obrečna pokrajina. Neskončno očarljiva. Nekateri prizori so bili tako popolni, da si pomislil, da si jih je izmislil slikar. V tem primeru eden največjih impresionistov s konca devetnajstega stoletja.'  
(Odlomek iz knjige, stran 128. Hvalnica pisatelja Bretanji, deželi na severu Francije.)

Jean-Luc Bannalec, s pravim imenom Jorg Bong, se je rodil leta 1966. v Nemčiji, v okrožju Bad Godesberg, Bonn. Večino leta preživlja v Nemčiji, tri mesece pa preživi v svoji vili v Bretanji, v obmorskem mestu Nevez, kjer nastajajo krimi zgodbe s komisarjem Dupinom v glavni vlogi. Knjige so v obeh državah doživele velik uspeh in turistične agencije pridno organizirajo izlete v kraje, kjer je hodil in reševal različne primere komisar Dupin. V zgodbah spoznavamo tudi znamenitosti in odlično kulinariko Bretanje. (Vir: concarneau.fr)


Jean-Luc Bannalec:

Neznani Gauguin, Nemirno morje in Belo zlato

Na koncu sveta