Sebastijan Pregelj - Beli konjiček

 

Beli konjiček, roman slovenskega pisatelja Sebastijana Preglja, je zgodba družine, ki se prične kmalu po koncu prve svetovne vojne. V vasico Podpeč, na robu Ljubljanskega barja, se vračajo preživeli vojaki s svojimi psihičnimi in fizičnimi travmami. Med njimi je bil tudi mladi Jaka Prežar.

Družinsko zgodbo pripoveduje stoletna prababica Marija svojemu pravnuku. Marija in Jaka sta se poročila in se kmalu preselila v Ljubljano. Imela sta dva sinova in hčer. Jaka je imel dobro službo na železnici, Marija pa je skrbela za dom in otroke.

Družina je bila srečna, lepo so živeli, bili so skromni in zadovoljni s tem kar so imeli. S sosedi v hiši so se dobro razumeli in prababica pravnuku pove tudi njihove zgodbe.

Večidel pripovedi je namenjen obdobju druge svetovne vojne. Obdobje, ko mesto zasedejo fašisti in ga po enem letu obdajo z bodečo žico. Obdobje strahu in lakote. Jaka je bil prvič odpeljan v zapor.

Ko Italija kapitulira, se ljudje razveselijo, a ne za dolgo. Ti, ki so prišli za fašisti, so bili še hujši. Tako pripoveduje prababica. 

Tudi po vojni je bilo zelo pestro. Novi oblastniki, nova pravila. 

Nekateri literarni poznavalci pišejo, da roman deluje kot pravljica. Meni se zdi, da deluje kot grozljivka 20. stoletja. 

Roman je odličen. Vredno branja. 📖

Ocena: 4,5/5

Beli konjiček na hipodromu Stožice 💜

Sebastijan Pregelj

Beli konjiček

Založba Goga, Novo mesto, 2023

306 strani

"Očetje so bili bolj zadržani. Govorili so, da ima Jakob resda dobro službo, vendar to ni vse. Njegove prevratniške ideje so nevarne, Veš, nevarnosti so imeli v letih po vojni vsi dovolj. Želeli so si miru. Želeli so si delati vsak svoje."

(Odlomek iz knjige Beli konjiček, stran 50)

Ljubljansko barje. Peš pot, Ig - Škofljica

Sebastijan Pregelj - V Elvisovi sobi

Tadej Golob - Koma

Koma. Ko se resničnost spremeni v fikcijo. Ali kot radi rečemo, vsako slabo za nekaj dobrega. Avtor serije kriminalk s Tarasom Birso v glavni vlogi, Tadej Golob je kot alpinist v bohinjskih gorah doživel hudo nesrečo. Utrpel je precej zlomov, a ga je reševalcem in zdravstvenemu osebju, na njegovo srečo, uspelo rešiti. 

Višji kriminalist ljubljanske policije, Taras Birsa, je tudi strasten alpinist, kolesar, obožuje tek. Podvige v himalajskih stenah je opustil zaradi otrok in družine. Na srečo se mu tam ni zgodilo nič hujšega. Zgodilo pa se je, za izkušene alpiniste "mala mal'ca gori", na Polhograjski Grmadi. 

Taras Birsa je zdrsnil in utrpel kar triindvajset zlomov. V ljubljanskem kliničnem centru je bil nekaj časa v komi in njegovo življenje na nitki. Ko se je zbudil, pa se ni spomnil ne nesreče ne časa pred njo. Nič od nič. Zbudil se je v čas koronske krize in dolgotrajnega okrevanja po nesreči.

Sodelavka Tina mu je v pisni obliki natančno opisala dogodke in osumljene osebe, da bi se spomnil primera umora novinarja, ki so ga raziskovali pred nesrečo. Nastala je prava mala knjiga, v kateri je Tina prepletla tudi stare primere. Zelo pogosto se pojavlja fatalna lepotica iz Doline rož, Klara Zupet.

Taras Birsa počasi a vztrajno okreva. Počasi in po koščkih se vrača tudi spomin. Čedalje bolj se sprašuje, ali je res doživel nesrečo ali pa ga je nekdo poskušal umoriti. Verjetno bo kmalu nadaljevanje. 😎

Ocena: 4/5

Ferata Mojstrana

Tadej Golob

Koma

Založba Goga, Novo mesto, 2022

426 strani

'Taras je medtem ležal doma in se trudil brati. Literaturo. Zdržal je največ petnajst minut. Po tem ni vedel, ali je odložil knjigo zaradi poškodbe ali zato, ker mu preprosto ni bilo več do branja. Zdelo se mu je, da je celo dosje o primeru Krep v rokah držal dlje. Razumel je vse, spomnil se pa, če je bil pošten, ni ničesar. Polistal je po Tininem izdelku.' (Odlomek iz knjige Koma - Tadeja Goloba, stran, 157)

Mangart z glavo v oblakih 😉

Tadej Golob - Virus

Dolina rož

Tadej Golob - Virus

 

V času, ko naša življenja kroji in omejuje coronavirus, se spodobi, da dobimo tudi kakšen roman na to temo. In smo ga. No ja, približno. Slovenski avtor Tadej Golob nas je osrečil z novo kriminalko z naslovom Virus. V njej višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa rešuje svoj četrti primer. 

V Gadovi Peči, na Dolenjskem, v deželi vinogradov in cvička, v neki zidanici, najdejo moško truplo. Nekdo je izpraznil vinske sode, tako da je truplo plavalo v vinu. Kasneje ugotovijo, da gre za lastnika zidanice in posestva, petinšestdesetletnega Stanislava Kovača, upokojenega direktorja gradbene firme in novopečenega vinogradnika, ki je za svoj cviček že prejel številna priznanja.

Čeprav se umor ni zgodil na območju PU Ljubljana kjer deluje Tarasova ekipa, je primer dodeljen prav njim in to pod okriljem GPU - Generalne policijske uprave. Zakaj? Nihče ne ve, a Taras se v to niti ne poglablja preveč, kar je treba opraviti, je pač treba.

Čez teden dni najdejo še eno truplo, na Primorskem. Umorjeni je bil  avtomehanik, našli so ga v njegovi delavnici med pnevmatikami. Mine še en teden in zopet truplo. Umorjeni je bil duhovnik. Najdejo ga v cerkvi, v vasici Sveti Duh nad Solčavo. Starejši duhovnik je imel na čelu odtisnjen križ. 

Kaj se dogaja, je na delu serijski morilec! Vsak petek nov umor. In kaj imajo skupnega vse tri žrtve. Na prvi pogled prav nič, razen da so bile umorjene z enakim strelnim orožjem. 

Kriminalisti ugotovijo, da je družina "uspešnega" vinogradnika Kovača v takem razsulu, da bolj ne more biti. Žena je pred leti naredila samomor, hči je v zavodu Hrastovec, kjer je popolnoma neodzivna, sin je zaprt v celjskih zaporih, ostarela mati živi sama v ljubljanski vili in se ne briga za nobenega. Tudi prej se ni. Razen da je prikrivala gnusna dejanja svojega sinčka.

Tarasa Birso njegov šesti čut ni pustil na cedilu. Umori so bili res povezani. 😎

Hrastovec, vhod na dvorišče

Tadej Golob

Virus

Založba Goga, Novo mesto, 2020

496 strani

'Mogoče tudi zaradi tega in pa zaradi blage svetlobe notranjost cerkve ni delovala kot prizorišče zločina. Navsezadnje je človek, ki je ležal pred oltarjem, sodil vanjo tako kot veliko leseno razpelo z Jezusom nad njim.'  (Odlomek iz knjige, stran 288)

Grad Hrastovec v Slovenskih Goricah in ohranjen manjši ribnik pod njim

Vinska klet v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in obvezen cviček. 

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Tadej Golob - Dolina rož

Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎

Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)