Prikaz objav z oznako druga svetovna vojna. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako druga svetovna vojna. Pokaži vse objave

ponedeljek, 27. november 2023

Michael Martens - V požaru svetov - Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja

 

Ivo Andrić (9. 10. 1892, Dolac pri Travniku - 13. 3. 1975, Beograd), diplomat, pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1961. Živel in delal je v burnem in prej, ko ne, temačnem obdobju. Ko se je rodil, je bila Bosna pod Avstro-Ogrsko vladavino. V pokrajini se še vedno čuti duh osmanske države. Kot otrok je živel pri teti in stricu v Višegradu, ob znamenitem višegrajskem mostu, ki bo kasneje postal glavna zvezda njegove uspešnice Most na Drini.

Življenje Iva Andrića je pestro in skozenj se prebija s kompromisi, kot diplomat in pisatelj, v mračnem času.

Kot gimnazijec je bil član Mlade Bosne, ki je 28. 6. 1914 izvedla atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda in njegovo ženo Sophie. Andrić je pisec revolucionarnih besedil, vendar pri atentatih ne sodeluje. V tem času je študent v Krakovu in se navdušuje nad poljskimi mladenkami.

V prvi svetovni vojni se izogne vpoklicu, saj boleha na pljučih. 1. 12. 1918 ustanovijo Kraljevino SHS, ki traja dvajset let. V tem letu izide prva Andrićeva knjiga, Ex Ponto. Dobi službo v Ministrstvu za verske zadeve, čeprav je ateist. V službi se dolgočasi. Zaprosi za delo na Zunanjem ministrstvu, kar mu s pomočjo nekdanjega profesorja in nekaj sreče tudi uspe. Začne se njegova diplomatska kariera, kjer se od najnižjega uradnika v Vatikanu, Bukarešti in Trstu, povzpne do namestnika zunanjega ministra. Leta 1939 službuje v Berlinu. Vihra druge svetovne vojne je tik pred vrati. Kljub njegovemu prizadevanju, da Nemčija ne bi napadla Jugoslavije, se to na žalost zgodi.

Ivo Andrić se vrne v Beograd. Med vojno piše in molči. Ničesar ne objavlja. Napiše pa trilogijo, zaradi katere je kasneje nominiran za Nobelovo nagrado. Leta 1942 napiše Travniško kroniko, 1943 Most na Drini in 1944 roman o skoposti, Gospodična. Glavna tema njegovih romanov je osmanska Bosna. Pretirana delovna vnema je zanj strategija preživetja. Svoje romane je napisal, da bi preživel. 20. 10. 1944 je Beograd svoboden. Ivo Andrić nikoli več ne stopi na nemška tla.

Ivo Andrić je bil zaljubljen v književnost, vendar mu tudi ljubezen do žensk ni bila tuja. Tudi če so bile poročene. Tako se je zapletel z ženo pisatelja Gustava Krkleca. Afera se je končala in tako je gospa z dvema pisateljema na koncu ostala sama. 27. 9. 1958 se je Andrić v zrelih letih poročil s precej mlajšo Milico Babić. Milica je s svojim možem delala na poslaništvu v Berlinu pod Andrićevo taktirko. Ker je bil diplomat samski, je Milica opravljala delo njegove spremljevalke na diplomatskih in protokolarnih dogodkih. Mož je bil tiskovni predstavnik. Dobro leto po njegovi smrti se je par poročil. Toda najsrečnejše pisateljevo obdobje ni trajalo dolgo. Po sedmih srečnih letih je Milica umrla za kapjo stara komaj 58 let. 

Odlična biografija svetovno znanega pisatelja Iva Andrića pa tudi zgodovina mračnega obdobja na prostoru nekdanje Jugoslavije, v katerem je Nobelovec živel.

Ocena 5/5


Michael Martens
V požaru svetov - Ivo Andrić

Naslov izvirnika:
Im Brand der Welten, Ivo Andrić. Ein europaisches Leben

Prevod:
Seta Knop

Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 2023
413 strani


"Andrić bo v neštetih različicah vedno znova pisal o tem, kako lahko vera učinkuje in kaj lahko povzroči, kaj vse so pripravljeni ljudje v imenu vere storiti drugim ljudem." (stran 34)

"Kroži šala o vzhodnoevropskem zajcu, ki z območja pod komunistično oblastjo z zadnjimi močmi priskaklja na zahod, k Američanom. Vidi ga zahodni zajec in ga vpraša: Pred čim bežiš zajček?
Pri nas preganjajo slone.
Ampak saj ti nisi slon!
Seveda nisem - ampak nisem prepričan, da lahko to dokažem."
(stran 243/244)


Michael Martens, avtor, ki se je uspešno lotil biografije Nobelovega nagrajenca Iva Andriča, je novinar in dolgoletni dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga za Balkan. Rojen je leta 1973 v Hamburgu. Že z dvaindvajsetimi leti je šel v Rusijo kjer je sedem let poročal iz Sankt Peterburga in Kijeva. Od leta 2002 je sedem let poročal iz Beograda. Med 2009 in 2015 je živel v Istanbulu in v Atenah. Od leta 2018 živi in dela na Dunaju za katerega je v nekem intervjuju dejal: "Dunaj je Balkan, le da z boljšim mestnim prometom in slabšo hrano." 
(Prevajalka knjige V požaru svetov, Seta Knop, stran 401)

Trst, pogled s Svetega Justa


ponedeljek, 31. julij 2023

Sebastijan Pregelj - Beli konjiček

 
Beli konjiček, roman slovenskega pisatelja Sebastijana Preglja, je zgodba družine, ki se prične kmalu po koncu prve svetovne vojne. V vasico Podpeč, na robu Ljubljanskega barja, se vračajo preživeli vojaki s svojimi psihičnimi in fizičnimi travmami. Med njimi je bil tudi mladi Jaka Prežar.

Družinsko zgodbo pripoveduje stoletna prababica Marija svojemu pravnuku. Marija in Jaka sta se poročila in se kmalu preselila v Ljubljano. Imela sta dva sinova in hčer. Jaka je imel dobro službo na železnici, Marija pa je skrbela za dom in otroke.

Družina je bila srečna, lepo so živeli, bili so skromni in zadovoljni s tem kar so imeli. S sosedi v hiši so se dobro razumeli in prababica pravnuku pove tudi njihove zgodbe.

Večidel pripovedi je namenjen obdobju druge svetovne vojne. Obdobje, ko mesto zasedejo fašisti in ga po enem letu obdajo z bodečo žico. Obdobje strahu in lakote. Jaka je bil prvič odpeljan v zapor.

Ko Italija kapitulira, se ljudje razveselijo, a ne za dolgo. Ti, ki so prišli za fašisti, so bili še hujši. Tako pripoveduje prababica. 

Tudi po vojni je bilo zelo pestro. Novi oblastniki, nova pravila. 

Nekateri literarni poznavalci pišejo, da roman deluje kot pravljica. Meni se zdi, da deluje kot grozljivka 20. stoletja. 

Roman je odličen. Vredno branja. 📖

Ocena: 4,5/5


Beli konjiček na hipodromu Stožice 💜


Sebastijan Pregelj

Beli konjiček


Založba Goga, Novo mesto, 2023

306 strani






"Očetje so bili bolj zadržani. Govorili so, da ima Jakob resda dobro službo, vendar to ni vse. Njegove prevratniške ideje so nevarne, Veš, nevarnosti so imeli v letih po vojni vsi dovolj. Želeli so si miru. Želeli so si delati vsak svoje."
(Odlomek iz knjige Beli konjiček, stran 50)

Ljubljansko barje. Peš pot, Ig - Škofljica


petek, 19. maj 2023

Kristin Hannah - Slavček

 


Pretresljivo, žalostno, nedoumljivo. Nedoumljivo, česa vse je zmožen človek do sočloveka. 

Ameriška avtorica Kristin Hannah nas v svojem romanu, Slavček, odpelje v čas druge svetovne vojne. V čas nacistične okupacije Francije, v čas kolaboracije, odporniškega gibanja, ki se vse bolj razrašča, in v katerem se vsak izkaže na svoj način.

V ospredju romana je zgodba dveh sester, ki ju življenje pesti že od zgodnjega otroštva. Vianne in nekaj let mlajša Isabelle Rossignol sta že v mladih letih ostali brez mame. Umrla je za rakom. Njun oče, ki je preživel grozote prve svetovne vojne, in si nikoli ni povsem opomogel, ju je prepustil v varstvo grobe tujke. 

Vianne je preudarna, umirjena, ima svojo družbo in za mlajšo sestro se ne zmeni kaj dosti. Rosno mlada se je poročila in z možem sta dobila deklico Sophie.

Isabelle je bila popolno nasprotje sestre. Vihravo, zaletavo in večkrat jezno dekle je zrastlo v prav takšno žensko. Ko so nacisti zasedli Francijo, je Isabelle, na vsakem koraku stresala jezo na vojake. Vojna je bila še na začetku in vojaki še niso bili tako krvoločni, kot so se izkazali proti koncu vojne.

Vianne je skrbela za hčerko in se izogibala vojakom, čeprav se je eden naselil tudi v njeni hiši. Na srečo, če lahko temu tako rečemo, je bil stotnik Beck do Vianne in Sophie spoštljiv.

Isabelle se je odpravila v Pariz. Pridružila se je odporniškemu gibanju in dobila vzdevek Slavček. Bila je zelo pogumna. Sestreljene angleške pilote je vodila čez Pireneje v San Sebastian, kjer jih je prevzel angleški konzulat. 

Obe sestri sta izkusili vojno v najkrutejši obliki. Izkoriščanje, poniževanje, posilstva, smrti, koncentracijsko taborišče. Jima bo sploh uspelo preživeti vse to. 😢

S čustvi pa tudi z grozo nabito branje, ob katerem je škatla z robčki skoraj obvezna.

Ocena: 4,5/5


'V ljubezni spoznamo kdo želimo biti, in v vojni spoznamo, kdo smo.
(Citat na naslovnici romana Slavček - Kristin Hannah)

Mozaik

Kristin Hannah
Slavček

Naslov originala:
The nightingale

Prevod:
Irena Furlan

Založba Učila, Tržič, 2015

486 strani



'Vianne ni oklevala. Zdaj je vedela, da nihče ne more ostati nevtralen - ne več - in kolikor jo je bilo strah, da bi hči odrasla v svetu, kjer dobri ljudje niso storili ničesar, da bi ustavili zlo, kjer je lahko dobra ženska obrnila hrbet roteči prijateljici. Segla je po otroku in ga vzela v naročje.'
(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Slavček, stran 298)

Hijacinta


nedelja, 1. januar 2023

Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju

 

Beletrina, Ljubljana
Zgodovinski roman, Ne bom se več drsal na bajerju, slovenskega kritika, dramaturga, pisatelja pa še bi lahko naštevali, Lada Kralja, je za prebivalce ljubljanske Šiške, že skoraj obvezno branje.

Dogaja se med drugo svetovno vojno, v Spodnji Šiški, ko je Ljubljana že obdana z žico in fašisti delujejo na polno. 😢 

Mladi pripovedovalec zgodbe o takratnem dogajanju v Šiški je Ivan. Stanuje v manjšem bloku, Na jami 8. Blok še vedno stoji. V bližini je dvorec Jama. V njem je samostan in dekliška šola, obdajajo ga vrtovi, kjer nune pridelujejo zelenjavo. Na dvorišču je vodnjak z najboljšo vodo v Evropi. K dvorcu je spadal tudi bajer. Sprva so v njem gojili ribe, potem pa je služil bolj za zabavo mladim. Poleti so v njem plavali, pozimi so na bajerju drsali. Vsega tega danes ni več. Po vojni so dvorec podrli in zgradili bolnišnico, tudi vodnjak z najboljšo vodo so zasuli in zgradili cesto. V bajer so se naselile žabe. Te so s svojim "reganjem" tako zelo motile bližnje stanovalce, predvsem tistega, ki se je naselil v bližnjo mogočno vilo, da so ga zasuli. Za mladino so zgradili skakalnico. Kaj češ boljšega. "Planico" lahko spremljaš kar iz svoje dnevne sobe. No, tudi te ni več. Ostal je le še stolp na vrhu hriba. Tega so hoteli zrušiti novi oblastniki v samostojni Sloveniji. Saj to jim ni uspelo. 😎

V bližini stare cerkve oziroma cerkve sv. Jerneja, kjer danes stojijo stolpnice, je stala tovarna čevljev. Po vojni so jo podrli. Čevlje bodo izdelovali v Rusiji, saj oni to znajo bolje. Od tam jih bomo uvažali. Naši delavci, ki so izgubili službe, pa bodo dobili delo v nastajajočih Litostrojskih delavnicah, ki jih gradijo onkraj Celovške ceste. 😎

Zanimiva pripoved o življenju in nelepih dogodkih, v vojnem času, v naši lepi Šiški. Danes šišenske hiške izginjajo kot po tekočem traku. Na njihovem mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju. Ceste ostajajo enake, avtomobilov je čedalje več, onesnažujejo na polno. Le kje se bodo vozili novi prebivalci, ki bodo naselili stolpnice. Po moje bo Pipistrel Ljubljani doniral nekaj svojih malih letal, ker po Celovški in Vodnikovi cesti ne bo šlo. 😉

Ocena:4,5/5

Detajl gospodarskega poslopja v Šiški





Lado Kralj
Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana, 2022

296 strani








'Ne bom se več drsal na bajerju. Nikdar več. Varuj se teh maškar, to niso samo maškare, ampak tudi podivjane zverine, stekli psi. Jaz sem bil tam spodaj, ko se je to zgodilo. Bil sem z Evo, kar pomeni, da sem jo nepremišljeno in objestno peljal v past, namesto da bi jo opozoril, da se je takim krajem treba izogibat. Videl sem jih, karabinjerje, kako se tiho bližajo vhodu na bajer, eni peš in eni z dvema kamionoma, ustavijo se in vojaki skačejo na tla.' (Odlomek iz knjige, Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju, stran 215)

Slovenija
Visoko pritlična hiška na Gasilski ulici v Spodnji Šiški še vedno stoji. Okoli nje je vse podrto, le kaj bodo novega zgradili. 

Slovenija
Detajl starega gospodarskega poslopja v Spodnji Šiški

Slovenija
Pritlična hiša, nekoč obrtna delavnica, na ulici Milana Majcna v Spodnji Šiški, je preteklost, ki izginja. Ni je več. 😎

Slovenija
Osnovna šola Spodnja Šiška. Zgradba je bila zgrajena leta 1908. Med drugo vojno so se vanjo vselili italijanski vojaki, kot omenja Lado Kralj v svoji knjigi Ne bom se več drsal na bajerju.

Slovenija
Spominska plošča padlim v drugi vojni, na vogalu osnovne šole Spodnja Šiška



nedelja, 27. marec 2022

Nataša Konc Lorenzutti - Beseda, ki je nimam

 

Založba Miš, Dob pri Domžalah
Roman Beseda, ki je nimam, slovenske avtorice Nataše Konc Lorenzutti, je pretresljiva pripoved o ugrabljenih otrocih v drugi svetovni vojni.

Zgodbe iz krute preteklosti se prepletajo s sedanjostjo. Maturantka Sonja se kljub obveznostim, ki jo čakajo, matura in priprava na sprejemne izpite na igralski akademiji, strastno loti iskanja nonine sestre, ki je bila skupaj z njo in bratom odvzeta staršem. Nona in brat sta se po vojni vrnila, za sestro Sonjo, ki je bila takrat še dojenčica in po kateri je tudi maturantka dobila ime, se je izgubila vsaka sled. 

Kaj se dogaja v glavah ljudi, ki si lahko izmislijo take krutosti?! 😢

Ker se je v nacistični Nemčiji rodilo premalo zdravih in "rasno čistih" otrok, so se lotili kraje otrok iz držav, ki so jih okupirali. Tudi iz takratne naše skupne države Jugoslavije. Staršem so odvzeli otroke, njih pa poslali v taborišča od koder se je malo kdo vrnil. Otroci, ki so izpolnjevali "rasne" kriterije, so šli v posvojitev h nemškim družinam. Ostali, predvsem večji otroci pa so pristali v delovnih taboriščih. 

Nona je večkrat pripovedovala zgodbe iz teh krutih časov. Nekako se ji je zdelo, da jih mora povedati, da ljudje vedo kaj se je dogajalo. Njen brat, ki je bil nekaj let starejši je ubral drugo pot. O krutostih, ki jih je videl in doživel, ni nikoli spregovoril.

Maturantka Sonja s pomočjo svoje družine postopoma odkriva tančice družinskih skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. Bo našla tudi svojo soimenjakinjo, zaradi katere jo je tako potegnilo v raziskovanje ukradenih otrok!

Kljub temu, da je tema romana kruta in nedoumljiva, je roman berljiv in napet do zadnje strani.

Ocena: 4,5/5


Kanjon reke Soče




Nataša Konc Lorenzutti
Beseda, ki je nimam

Založba Miš, Dob pri Domžalah

Zbirka Bisernice

262 strani








'Brala je pričevanje moža, ki je pri petdesetih izvedel, da ni pravi sin svojih nemških staršev, saj je bil vzgojen v Lebensbornovem programu kot otrok Norvežanke, prisiljene v paritev z esesovcem. Takšne matere so bile dvojno kaznovane. Lasten narod jih je izločil in preganjal kot izdajalke, otroci pa so jim bili vzeti. Mož, ki je povedal zgodbo, ni nikoli srečal svoje prave matere. V času, ko se je dokopal do njenega imena, je bila že mrtva. Izbrskal je dokumente, ki so pričali o tem, da je bil oddan v domu Sonnenwiese v Kohren-Sahlisu. Ta naslov pa je Sonja že prej zasledila v brošuri iz noninega predala. Kako jo je odkritje streslo!' (Odlomek iz knjige, Beseda, ki je nimam, stran 97)

Slovenija, Primorska
Barvitost reke Soče


ponedeljek, 15. junij 2020

John Grisham, Obračun

Založba Učila, kriminalka
 Ameriški pisatelj John Grisham, je svoj roman Obračun razdelil na tri dele. V prvem delu, Usmrtitev, se zgodi kar se v romanu zgoditi mora.

Pete Banning, 43-letni lastnik velikega posestva kjer se ukvarja z gojenjem bombaža, oče dveh študentov in vojni junak. Prijazen do družine in svojih črncev, ki delajo na bombažnih poljih. Nekega dne se odloči in uresniči načrt, ki ga je očitno pripravljal že nekaj časa. Vzame svojo vojaško pištolo, se odpravi v župnišče in hladnokrvno ustreli tamkajšnjega pastorja, ki je bil zelo priljubljen med ljudmi. Preda se policiji in kljub temu, da mu grozi smrtna kazen, svojega motiva nikoli ne pove. Odvetnikov trud je zaman, Peta usmrtijo na električnem stolu.

Drugi del z naslovom Kostnica, je zgodba o drugi svetovni vojni. Krvavi boji med ameriškimi in japonskimi vojaki in kruta usoda ameriških vojnih ujetnikov med katerimi je bil tudi Pete. Priznam, v tem delu sem izpustila cele odstavke. Tovrstno branje ni zame.

Tretji del, Izdajstvo. Presenetljiv razplet. Po Grishamovsko napeto in neverjetno. A tako je tudi v resničnem življenju. Če se ljudje ne pogovarjajo med seboj in si vsak zase misli, da nekaj ve in je to kot pribito res, se lahko življenje čez noč obrne na glavo. 😢




John Grisham
Obračun

Naslov izvirnika:
The reckoning

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2020
446 strani





'Ker se je vojna šele pred kratkim končala in so bili spomini še sveži, sodnik Oswalt ni imel druge izbire, kot da izpostavi tudi to. Brez pretiranih podrobnosti je opisal Peta Banninga kot večkrat odlikovanega vojaka, ki je bil vojni ujetnik. Vprašal je, ali so med kandidati kakšni vojni veterani. Vstalo jih je sedem in vse po vrsti jih je izpraša. Vsi do zadnjega so bili prepričani, da jih ne bodo vodili niti predsodki niti naklonjenost, temveč bodo sledili zakonu in navodilom sodišča.'
(Odlomek iz knjige, stran 118)


torek, 26. maj 2020

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Slovenija
Mira Mihelič
Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.


knjiga, leposlovje, roman




Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020

ponedeljek, 11. februar 2019

Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom

Roman Pod škrlatnim nebom, ameriškega pisatelja Marka Sullivana, je napisan po resničnih in pretresljivih dogodkih, ki so se dogajali po kapitulaciji Italije, leta 1943.

Zgodba romana je postavljena v Severno Italijo, v Milano in v italijanske Alpe, ob meji s Švico. V romanu nastopajo resnični ljudje, ki so se vsak na svoj način borili proti fašizmu, po njegovem zlomu pa tudi proti nič manj krutemu nacizmu.

Glavni akter je šestnajstletni Pino Lella. S svojo družino živi v središču Milana, v bližini znamenite milanske stolnice, kjer imajo tudi zelo uspešno modno trgovino.

Nekega večera se Pino in njegov brat odpravita v bližnji kino, kjer doživita in na srečo tudi preživita bombni napad zaveznikov. Ker so napadi na Milano čedalje bolj pogosti, se starša odločita in oba fanta pošljeta h duhovniku Reju, ki v italijanskih Alpah vodi deško šolo. Pino je bil strasten smučar in neustrašen alpinist. Oče Re je v njem zaznal velik potencial. Tako je Pino začel voditi manjše skupine preganjanih ljudi, čez gore do meje s Švico, kjer so jih prevzeli drugi. Mladenič je rešil veliko ljudi.

Ljudje so verjeli, da bo vojne kmalu konec. Italijanski fašisti so kapitulirali, toda prišli so nemški nacisti, ki v svoji krutosti niso prav nič zaostajali.

Pino bo kmalu star osemnajst let in lahko bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Zato ga starša prisilita, da se sam prijavi v nemško vojsko. Kljub silovitemu upiranju, se Pino na koncu vendarle vda. Postane osebni voznik generala Leyersa, ki ga spremlja vse do konca vojne. General je  neizprosen in hladen petdesetletnik, ki za izpolnitev svoje naloge ne izbira sredstev.

Pino, na poti vidi veliko gorja in krutosti. Zelo težko prenaša, toda v oporo mu je družina, ki ga spodbuja. Pino je namreč tudi vohun. Na poti z generalom vidi marsikaj in vse to družina prenese zaveznikom.

Pisatelj pravi, da je zgodba resnična. A pri takih zgodbah nikoli ne veš kaj natančno je res in kje se začne pisateljeva domišljija. Kako se je Pino po vojni rešil etikete, da je nacist in izdajalec Italije? In kaj se je zgodilo z generalom?



Mark Sullivan
Pod škrlatnim nebom

Naslov izvirnika:
Beneath a scarlet sky

Prevedla: Anica Baša

Založba Učila, Tržič, 2018
500 strani



'Vorarbeiter Lella je v tistem trenutku že skoraj izgubil vero v božji načrt zanj. Ko je tako prišel na postajo, je bil še vedno besen zaradi položaja, v katerem se je znašel. V to ga je prisilila mama. V Casi Alpini je počel pomembne stvari, ravnal je dobro in pravilno, z vodenjem beguncev je veliko tvegal, njegova dejanja so bila pogumna. Njegovo življenje po tistem pa je postalo eno samo urjenje, neskončen niz pohodov, telovadnih vaj, ur nemščine in drugih neuporabnih znanj. Vsakič, ko je pogledal svastiko, bi si jo najraje strgal z roke in se odpravil v hribe k partizanom.'
(Odlomek iz knjige, Pod škrlatnim nebom, stran 179)