Kossi Komla Ebri - Neyla

Avtor romana oziroma novele, Neyla, Kossi Komla - Ebri, je danes zdravnik in kirurg. Študiral je v Italiji, kjer še vedno živi in dela. Rodil se je leta 1954. v afriški državi Togo. V svojem delu piše o migracijah, o življenju ljudi v Afriki, o vsakdanjem boju za preživetje in kot dan in noč različnem življenju v Afriki in Evropi.

Kossi Komla Ebri piše, kako Afričani verjamejo, da je Evropa bogata, da v njej ni revnih in izkoriščanih. To jim potrjujejo tudi številni turisti, ki prihajajo v Afriko, zapravljajo in se vozijo v imenitnih avtomobilih. Nihče jim ne pove, da so taisti turisti, leto ali še več, varčevali in trdo delali, da so si lahko privoščili tako potovanje.

Ko afriški družini uspe poslati v Evropo, na študij ali na delo, svojega odraščajočega otroka, pričakujejo, da bo ta poskrbel za svojo družino v Afriki. Pa ne samo za najožjo družino. Ne, poskrbeti mora za širok krog družinskih članov in še za nemalo prisklednikov, ki se skušajo dokopati do dobrin. 

Iz istega razloga se družina boji, da bi se njihov otrok in prihodnji hranilec družine, poročil z Evropejko. To bi bila katastrofa, saj bi ostali brez pričakovane pomoči. Poročiti se mora z Afričanko, zato ga ob obisku domačih, vedno čaka množica deklet. Družina upa, da bo med njimi tista prava. 😎

V noveli spoznavamo življenje Afričanov v mestu in na podeželju, njihovo vraževerstvo, revščina, boj za preživetje. Kljub, za večino, težkemu življenju pa v odnosih med starimi in mladimi, prekašajo Evropo na celi črti. Spoštljiv odnos do starejših je samoumeven. Če se kakšen mladič spozabi, lahko na javnem mestu posreduje vsaka odrasla oseba in mu pove, kar mu gre. Otrok odraslega upošteva, čeprav v sebi tudi "pogodrnja". 😊Red mora bit.

Ocena: 4/5

Surikate v ZOO Ljubljana

Kossi Komla-Ebri

Neyla

Naslov izvirnika:

Neyla

Prevod:

Ingrid Vidmar

Založba Iskanja, Ljubljana, 2021

161 strani

'Dvorišče je bilo ogromno in lepo urejeno. Pri vhodu so bili stričevi prostori, sledile so sobe njegove prve žene in njenih otrok, na drugi strani sta bivali drugi dve ženi. Odprto kuhinjo na dvorišču so uporabljale vse tri, prav tako kabino za prhanje, ki je bil nekako do pasu ograjen kvadraten prostor na ilovnatih tleh.' (Odlomek iz knjige Neyla, Kossi Komla Ebri, stran 106)

Lisa Jewell - Družina nad nami

Henry Lamb je izhajal iz bogate družine. Nikoli mu ni bilo treba delati in to je s pridom izkoriščal. Službe niti ni iskal. Po očetovi smrti pa se je nedelo samo še okrepilo. Zdaj je vse bogastvo pripadlo samo njemu.

Kupil je veličastno hišo v Chelseaju, kot se za bogataša pač spodobi. V njej je živel s svojo ženo Martino, bila je lepotica in nekdaj slavna igralka. Imela sta dva otroka, sina Henryja in hčerko Lucy. 

Starša, predvsem mama Martina, sta hišo napolnila z lepimi in dragimi predmeti. Otroka sta hodila na prestižno privatno šolo. Življenje je bilo lepo. Vse dokler se ni nanje "prilepila" priskledniška družina, ki je uničila vse kar se je uničiti dalo.

Družina Davida Thomsena je prišla v hišo Lambovih samo za nekaj dni. Dokler si ne najdejo stalnega bivališča. In so si ga. Hišo Lambovih namreč.

David, karizmatičen in prepričljiv človek si kaj hitro podredil vse  prebivalce v hiši. Uspelo mu je tuti zato, ker je starejšega Henryja dvakrat zadela kap in je poslej bolj ali manj preždel v svoji sobi. 

V čudoviti hiši je David Thomsen ustvaril pravi kult. Postavil je nesmiselna pravila, ki jih je vsakodnevno dodajal. Brez njegovega dovoljenja je bilo prepovedano striženje las, gledanje televizije, obiski, celo zdravila. Nihče ni smel zapuščati hiše in tako so kar dve leti preživeli zaprti pa tudi zaklenjeni v svojih sobah. Otroci niso več hodili v šolo. Prepričal je Martino, da so vse vredne stvari in pohištvo prodali ali darovali revežem. Oni teh kapitalističnih vrednot pa res ne potrebujejo. Edini, ki se mu je upal upreti je bil Henry mlajši. Fant je odkril, da njihove stvari niti slučajno niso dobili reveži.

Nekega dne v hiši najdejo tri trupla, v zgornjem nadstropju pa jih je pričakala negovana in vesela dojenčica. O štirih najstnikih, ki so v hiši doživljali pravi pekel, ni bilo ne duha ne sluha. Kam so izginili in čigava je dojenčica, ki jo je nekdo še pred kratkim pazil in negoval. Za Henryja in Martino Lamb ter Davida Thomsena so ugotovili zastrupitev. Otrok niso našli.

Po slabih petindvajsetih letih pa se nekdanji najstniki in dojenčica zopet snidejo v svoji hiši. Kje so bili, kaj so počeli in doživeli? Napeto branje do zadnje strani. 😎

Ocena: 4,5/5

Labodji par v ZOO Ljubljana

Lisa Jewell

Družina nad nami

Naslov izvirnika:

The Family Upstairs

Prevod:

Eva Žerjav

Založba Primus, Brežice

365 strani

"Neko jutro, kmalu potem, ko je Phin petič popoldne preživel z mamo in prekršil pravilo, da ne sme zaklepati vrat, sem šel gor in zagledal Davida, ki je s stisnjenimi zobmi odstranjeval ključavnico na Phinovih vratih in močno stiskal ročaj izvijača." (Odlomek iz knjige, stran 195)

Modernistična vila Grivec, zgrajena po načrtih Plečnikovega študenta, arhitekta Franceta Tomažiča.

Lisa Jewell - Resnica o Melody Browne

Brit Bennett - Razblinjajoča se polovica

 

Desiree in Stella Vignes sta dvojčici iz Louisiane. Sestri sta neločljivi, prav vse delata skupaj. Tam, kjer je ena, je tudi druga. Po videzu sta si podobni kot jajce jajcu. Po značaju pa precej različni. Stella je bolj tihe in prestrašene narave, Desiree pa je zgovorna in odprta deklica. S svojo mamo živita v nenavadni vasici Mallard. V njej živijo črnci, ki so bele polti. Ne marajo temnopoltih, belopolti pa ne marajo njih in krog je sklenjen. V svoji vasici, med sebi enakimi, se dobro počutijo.

Zgodba romana Razblinjajoča se polovica, ameriške pisateljice Brit Bennett, se dogaja sredi 20. stoletja in zajema celih petdeset let dolgo obdobje, v katerem se odvija življenje družinskih članov. Zgodba pripoveduje o dvojčicah Vignes, njunih družinah in njunih hčerkah. Ena je bele polti, druga je črna kot oglje. Črnci in belci se še vedno ne mešajo. Vsak v svoji vrsti čakajo za nakup vstopnice za kino in vsak vstopa skozi vrata, ki so namenjena določeni rasi. 

V takem družbenem ozračju odraščata dvojčici Vignes. Kljub temu, da se po videzu ne razlikujeta od belcev, se poslušno postavita v vrsto za temnopolte, za kar se tudi imata.

Nekega dne, še pred osemnajstim rojstnim dnevom, se odločita, da bosta pobegnili. Odideta v večje mesto in na njuno srečo dobita zaposlitev v pralnici. Njuni domači in vaščani so bili prepričani, da se bosta prav kmalu vrnili. 

Desiree se po nekaj letih res vrne v rojstno hišo k materi. Z njo je tudi njena hčerkica Jude, ki je črne polti. Vaščani so osupli in zopet prerokujejo, da več kot mesec dni ne bo ostala doma. Stella, tista, ki je bolj umirjena in plašna, je zbežala tudi od Desiree in uresničila svoje večne sanje. Že večkrat se je pretvarjala, da je belka in vstopila v veleblagovnico ter si tam ogledovala čudovite predmete. Sanjarila je o tem, kako zelo rada bi jih imela.

Sanje se ji uresničijo, toda cena je visoka. Poroči se s svojim šefom, zataji svoje korenine in se izdaja za belko. Zatajila je svojo družino, predvsem pa svojo ljubljeno dvojčico. Stellino "belsko" življenje pa dodobra zamaja njena temnopolta nečakinja Jude, ki v Kaliforniji povsem slučajno naleti na svojo teto in sestrično. In Jude je dekle, ki niti slučajno ne mara pretvarjanja in laži. Resnica ji je na prvem mestu. Se bo tudi Stella končno vrnila k svojim koreninam? 

Ocena: 4/5

Ranunkula

Brit Bennett

Razblinjajoča se polovica

Naslov izvirnika:

The Vanishing Half

Prevod:

Anja Bakan

Hiša knjig, HKZ, Ljubljana, 2021

366 strani

"Zmerjali so jo s katranovko. Črnuhinjo. Zamorkljo. Govorili, češ, nasmehni se, ne vidimo te. Govorili, češ, tako si temna, da se te pred tablo ne vidi. Govorili, češ, stavim, da lahko prideš naga na pogreb. Stavim, da kresnice še podnevi letajo za tabo. Stavim, da si v bazenu taka kot nafta. Izmišljali so si številne šale in pozneje, ko je imela krepko čez štirideset let, jih je na neki večerji v San Franciscu stresala iz rokava. ... Na tisti večerji se je prisiljeno smejala, čeprav se ji takrat ni zdelo smešno."  😢 (Odlomek iz knjige, stran 94)

Arhitekt Jože Plečnik, Križanke v Ljubljani

Deepa Anappara - Patrulja z bazarja Bhut

 

Roman Patrulja z bazarja Bhut, je še ena v vrsti pretresljivih indijskih zgodb o ljudeh, ki so na dnu kastnega sistema. O revežih in revnih, brez pravic in pravega doma. Živijo v revnih naseljih, ki so jih zgradili nelegalno. Ves čas živijo v strahu, da bodo prišli z buldožerji in jim podrli skromne hiške. Vse to še podpihujejo varuhi reda, kljub temu, da jim reveži mesečno plačujejo za varstvo, ki ga niso deležni.

Novinarka in avtorica romana, Deepa Anappara, nam pripoveduje zgodbo skozi oči desetletnega Džaja. Radoveden in živahen fantič živi s starejšo sestro in starši. Šola mu ne diši preveč. Rad se druži z deklico Pari in podjetnim Fajzom. Še najraje pa gleda kriminalke in detektivke na televiziji. 

Ko iz naselja izgine njegov vrstnik Bahadur, da ga ni, so opazili šele po petih dneh, se Džaj odloči, da bo postal detektiv in uporabil vse znanje, ki ga je pridobil v tv nadaljevankah. Varuhi reda Bahadurja ne iščejo, saj po njihovo, otroci zelo radi zbežijo od doma, a se vedno vrnejo nazaj.

A ni bilo čisto tako. V naslednjih dneh in tednih je izginilo še nekaj otrok. Med njimi tudi petletna deklica in šestnajstletna lepotica Ančal, ki je morala vsak dan prenašati nadlegovanje nasprotnega spola. Bila je samozavestno dekle. Hodila je na tečaj angleškega jezika in delala v lepotnem salonu. Toda obrekljivi jeziki so opravili svoje. 'Samozavest je za fante povsem samoumevna pravica, za dekleta pa je to značajska slabost ali pomanjkljiva vzgoja.' 😕

Otroci izginjajo, na televiziji pa je novica dneva, 'Mačka direktorja policije znova doma.' Ko izgine še Runu, Džajeva starejša sestra, ki si je želela postati tekačica, ne pa skrbeti za brata in gospodinjstvo ter kasneje za moža. A to se za dekle ne spodobi. Starši ji prepovejo trenirati tek. Runu je žalostna in nesrečna. Ne želi se vrniti domov, a na žalost se je proti večeru znašla na napačnem kraju in nikoli več je niso videli.

Ljudem je prekipelo in stvari so vzeli v svoje roke. Kar so odkrili je bilo pošastno. Živa groza na kakšen način eni bogatijo. Je šlo za trgovino z ljudmi, za trgovanje z človeškimi organi ali kaj tretjega? 

Pretresljivo, žalostno 😢

Ocena: 4,5/5

Deppa Anappara

Patrulja z bazarja Bhut

Naslov izvirnika:

Djinn patrol on the purple line

Prevod:

Neža Božič

Založba Vida, Ljubljana, 2021

391 strani

'Če bi me zdaj videla Pari, bi rekla, da Indija ravno zato ne bo nikoli najboljša na svetu, tako kot sta Amerika ali Anglija. Tam je otroško delo prepovedano. Tukaj pravzaprav tudi, ampak vsi kršijo zakone. Včasih Pari zagrozi, da bo moške, ki Fajza vzamejo v službo, prijavila policiji, vendar tega ne bo zares storila, ker bi bil Fajz mega besen.' (Odlomek iz knjige, stran 144)

Indijske zgodbe:

Thrity Umrigar - Skrivnosti med nama

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Elizabeth Noble - Družinske počitnice

 

Charlie je vdovec s tremi odraslimi otroci in štirimi vnuki. Živi sam, otroke in vnuke vidi bolj poredko. Čez slabo leto bo imel osemdeset let. Odločil se je, da bo najel luksuzno vilo, vsaj tako jo je oglaševal čudovit katalog, na podeželju in povabil otroke in njihove družine na počitnice in praznovanje.

Po dvajsetih letih zakona, se Laura ločuje. Sin Ethan je najstnik z najstniškimi problemi pa še s kakšnim več. Ločitev ga je prizadela, čakajo ga zaključni izpiti, za povrh pa mu nad glavo visi še ovadba za posilstvo. Sam pravi, da sta se za ta korak z dekletom odločila skupaj. Njen oče, je bil besen kot ris, ko je izvedel kaj se je zgodilo. Ethanu je zagrozil s policijo in bog ne daj, da ga še kdaj vidi v bližini njegove hčerke.

Sin Scott ima triinštirideset let. Dolgo je bil samski. Je uspešen podjetnik. Njegovo delo je v Londonu in New Yorku, zato pogosto potuje. Vse to je spremenila živahna in zgovorna Američanka Heather. Z njo se je poročil in dobil še dve krasni pastorki. 

Nick je najmlajši sin. Ni še minilo eno leto odkar je v prometni nesreči izgubil ženo. Zdaj je samohranilec s tremi majhnimi otroki. Žalost do neba. Zanj, za otroke in celo družino. 

Ko po pošti dobijo očetova vabilo za počitnice v idilični podeželski vili z bazenom, so sprva skeptični, saj so se med seboj rahlo odtujili. A končno vsi potrdijo prihod. Sprememba okolja bo vsem dobro dela. Vsaj upajo tako.

Družina Chamberlain se v skoraj polni sestavi zbere v najeti hiši. Hiša je čudovita. Všeč jim je, še posebno so veseli otroci. Bazen, okolica, narava. Navdušeni so. Namestijo se v prijetnih sobah in počitnice se lahko pričnejo. 

Edino kar si Charlie želi za svoje otroke in njihove družine je, da bi bili srečni. Da bi vsaj za nekaj časa pozabili na težave, ki so se nabrale in da bi uživali v družinskem krogu. Ali se mu bo želja izpolnila! Nekaj težav bo, a brez njih ne gre.

Berljivo počitniško branje.

Ocena: 4/5

Tihožitje v lesenem koritu, z lesenimi žeblji

Elizabeth Noble

Družinske počitnice

Naslov izvirnika:

The Family Holiday

Prevod:

Nataša Hrovat

Mladinska knjiga, Založba, Ljubljana, 2021

Zbirka Oddih

429 strani

'Ethan je dvomil, da bo minilo. Ni videl rešitve. Vse je pokvaril, ne? Vse, česar se dotakne, spremeni v drek. Kmalu bi ubil Arthurja. Vsa družina ga sovraži. Sam se sovraži. Saskie ni več. Prijatelji so že skoraj naredili križ čezenj. Rezultati bojo najbrž eno usrano povprečje. Mogoče ga celo razglasijo za posiljevalca, madona. Vse se mu je zdelo brezupno. Ni mu rešitve. (Odlomek iz knjige, stran 282)

Piran 💙 Malo piha 😊

Ana Johns - Ženska v belem kimonu

David Nicholls - Midva

 

Midva. Onadva sta Connie in Dauglas. Različna, da bolj ne bi mogla biti. A ona pravi, da jo je ravno to pritegnilo. 

Connie je študirala slikarstvo. Je taka vihrava umetniška duša. Rada se zabava, ima veliko prijateljev. No ja, bolj so znanci kot prijatelji, toda več kot jih je, bolje se počuti.

Douglas je biokemik. Z dušo in telesom pri svojem znanstvenem delu. Samotar, ki ni nikoli povsem dojel, zakaj se je Connie poročila ravno z njim. Pa se je. In tako so postali oni trije. 

Sin Albie je po mami umetniška dušica. Rad bi bil fotograf. Motivi na njegovih fotografijah so milo rečeno nenavadni, da ne rečemo bizarni. Kljub temu ga mama podpira, oče pa si želi, da bi fant študiral kakšno bolj "prizemljeno smer", s katero se bo lahko tudi preživljal.

Ponavadi večina zmaga. Tudi pri družini Petersen in tako se prične Albie se pripravljati na študij v drugem kraju. Odselil se bo, ostala bosta sama, ali vsak sam. Connie se prav takrat odloči, da bo Douglasa zapustila. Veliko let je rabila, da je dognala, da vsako pretiravanje škoduje. V tem primeru njuna različnost.

Douglas jo prepriča v skupno popotovanje po Evropi. Oni trije, umetnost, galerije, stara mestna jedra, dobra hrana. Kaj bi šlo lahko narobe. Vedno je še kaj kar gre lahko narobe.

Z družino se odpravimo iz Londona skozi predor pod Rokavskim prelivom do Pariza kjer jih čaka veličastna umetniška zbirka v muzeju Louvre. Amsterdam z Rembrandtovo muzejsko hišo in Van Goghovim muzejem. Munchen in Stara pinakoteka, Benetke in Accademia, Firence in Galerija Uffizi s Tizianom in drugimi velikani svetovne umetnosti. Ni, da ni. Douglas se je za svojo družino in njen obstanek maksimalno potrudil in prilagodil. Ustvaril je popoln potovalni načrt, ki pritegne vsakega bralca in ljubitelja umetnosti. Tudi jaz bi šla z njimi ali pa sama. 😊

Tudi vse te lepote ne obdržijo družine skupaj. V Firencah bi se moralo potovanje zaključiti, a tekom nepredvidljivih dogodkov, ki bi se lahko tragično končali, se je nadaljevalo še v Španijo. Če si že tam je nujen ogled muzeja Prado v Madridu z velikim Goyo in Picassovo Guernico v muzeju kraljice Sofije. 

Umetniško popotovanje po Evropi je trojico zopet zbližalo. Toda ali bo družina Petersen ostala in živela skupaj ali bo živel vsak sam in bodo kljub temu ohranili dobre prijateljske vezi. Samo odločiti se morajo.

Po knjigi so posneli tudi televizijsko nadaljevanko.

Ocena: 4/5

Midva, črna laboda 💚

David Nicholls

Midva

Naslov izvirnika:

Us

Prevod:

Nataša Muller

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016

Zbirka Kapučino

451 strani

'Nagibam se k mnenju, da nam po določeni starosti okus, čuti in nagnjenja otrdijo kot beton. Toda takrat sem bil mlad oziroma mlajši, dovzetnejši in prilagodljivejši  in v Conniejinih rokah prožen kot plastelin. (Odlomek iz knjige, stran 143)

Ljubljana, grad Tivoli, Mednarodni grafični likovni center.

Dobre zgodbe - Družbeni roman:

Ana Johns - Ženska v belem kimonu

Eugen Ruge - V časih pojemajoče svetlobe

 

Roman V Časih pojemajoče svetlobe, nas popelje v nekdanjo Vzhodno Nemčijo oziroma NDR - Nemško demokratično republiko. Spremljamo življenje več generacij družine Umnitzer, njihovih prijateljev in sodelavcev, v času pred drugo svetovno vojno pa do malo po padcu Berlinskega zidu in združitvi obeh Nemčij.

Roman je sestavljen iz poglavij, ki si ne sledijo kronološko. Časovni preskoki nas tako prisilijo, da še bolj pozorno spremljamo literarne junake Eugena Rugeja.

Nekaj poglavij se posveča Wilhelmu in Charlotte. Leta 1940. sta iz internacijskega taborišča v Franciji zbežala in se naselila v Mehiki. Tam sta živela nekaj let, po vojni sta se vrnila v NDR. Oba sta goreča člana Komunistične partije in kljub pomanjkljivi izobrazbi sta zasedala kar pomembne položaje v novi državi. Še posebno Wilhelm je za svoje "dosežke", ki so bili bolj ali manj napihnjeni in celo izmišljeni, saj se resnični dosežki ne bi dobro prilegali v njegovo biografijo, vsako leto dobil odlikovanje.

Kurt je Charlottin sin. Pred prihajajočim nacizmom se je umaknil v takratno Sovjetsko zvezo. Ko je ta s Hitlerjem sklenila sporazum o nekakšnem prijateljstvu, je pisal svojemu bratu in v pismu izrazil svoje pomisleke o sporazumu, češ da iz tega ne more biti nič dobrega. Kaznovali so ga na večletno prisilno delo v delovnem taborišču. Tam na daljnem Severnem Uralu je spoznal svojo bodočo ženo Irino. Po vojni sta se preselila v NDR. Imata sina Alexandra.

Nekaj poglavij se dogaja v letu 2001. Ko Alexander izve, da ima Nehodgkinov limfom, zanj neozdravljivo bolezen, zapusti starega in bolnega očeta ter se z njegovim denarjem odpravi v Mehiko, v kraje kjer je bivala njegova babica. 

Avtobiografija in prvenec nemškega avtorja Eugena Rugeja na zanimiv in berljiv način prikaže življenje ljudi v komunistični državi. Lahko bi rekli, da je tudi zgodovinski roman o ne tako davni preteklosti in načinu življenja v delu Evrope.

Ocena: 4/5

Eugen Ruge

V časih pojemajoče svetlobe

Naslov izvirnika:

In Zeiten des abnehmenden Lichts

Prevod:

Štefan Vevar

Založba KUD Sodobnost International, Ljubljana, 2021

Zbirka Horizont

355 strani

'V konzumu imajo mleko na karte. Z veliko zajemalko prodajalka napolni kanglico. Prej je to zmeraj delala gospa Blumert. Ampak gospo Blumert so zaprli. Ve tudi, zakaj: ker je prodajala mleko brez kart. Povedal mu je Achim Schliepner. Mleko brez kart je strogo prepovedano.' (Odlomek iz knjige, stran 64)

Ljubljana, park Tivoli, ribnik in narcise.

Petra Soukupova - Pod snegom

 

Družbeni roman Pod snegom, češke pisateljice Petre Soukupove, je roman o sodobni češki družini, kjer je na zunaj vse lepo in prav, v resnici pa ni vse tako.

Marie se je poročila s svojim profesorjem, ki je živel s svojo mamo, na podeželju. Bila je ljubezen, vsaj z njene strani, a ni trajala prav dolgo. Preselila se je na podeželje, zanosila in opustila študij. Tašča je bila neprijetna ženska, ki jo je komandirala na vsakem koraku. Sicer se je preselila v kilometer oddaljeno hišo, a to ni bila ovira, da ne bi vsak dan prihajala v njun dom in ukazovala. Marie se ne postavi zase, prilagodi se ji in jo v vsem uboga.

Kljub spoznanju, da je s poroko naredila napako, nezadovoljna in čedalje bolj zagrenjena Marie, vztraja v zakonu kjer se rodijo tri hčere. Zaposli se na bližnji pošti in se posveča svojim otrokom.

Osrednja zgodba romana je potovanje treh odraslih hčera na očetovo rojstnodnevno zabavo. Najstarejša hči Olga ali Olina je samohranilka, ima petletnega sina in je zaposlena kot pravnica. Srednja hči je Blanka. Že od malega je debelušna, je pa edina, ki zadosti vse družbene norme 😎 Je poročena, mati treh otrok, družina živi v lepi hiši, imajo dva psa in dva avtomobila. Bolje že ne gre, a lahko gre na slabše. Najmlajša Kristyna ali Tyna se požvižga na družbene norme. Živi sama, otrok noče, za dobro mero se dobiva s poročenim moškim.

Sestre se s tremi otroci, dojenčkom in psom odpravijo z avtom iz Prage na podeželje. Čaka jih nekaj ur vožnje in tako smo priča njihovim zanimivim debatam pa tudi zbadljivkam, tekmovanju katera je bolje vzgojila svoje otroke, nekajkrat se tudi pošteno skregajo. Tik pred ciljem, v zasneženi pokrajini, jim za dobro mero zgod in nezgod, poči še guma na avtomobilu.

Ko končno prispejo, namesto umirjenega rojstnodnevnega praznovanja, sankanja in teka na smučeh, se neugodna presenečenja kar nadaljujejo. 

Berljiv roman o sodobnih pripetljajih sodobnih družin.

Ocena 4/5 

Petra Soukupova

Pod snegom

Naslov izvirnika:

Pod snehem

Prevod:

Nives Vidrih

Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2017

361 strani

'Med dojenjem premišlja, kako bi najbolje organizirala današnji dan, ko podoji Filipka, ga za hipec položi nazaj v posteljico in mu požene vrtiljak, medtem bo pripravila zajtrk zase in za punci, prisilila Betko, da bo šla z Baronom ven (z Lordom bo šel pozneje Libor, mu pa mora to napisati, ker bo Libor najbrž malo potegnil, zadnje čase spet prihaja vsak dan iz službe šele ob enajstih in potem sedi v delovni sobi do dveh, ali dela, tega Blanka ne preverja in tudi ne bo primerjala, je pa jasno, da bi se rad en dan v tednu naspal, prepodi misel, kdaj se bo naspala ona, kdaj ji bo kdo to pustil), s Fanynkino pomočjo spakira za čez vikend, da bojo ob desetih lahko odpotovali.' (Odlomek iz knjige, stran36)

Zasneženi Tivoli v nekih prejšnjih letih 😊

Petra Soukupova, sodobna češka pisateljica je rojena 25. julija 1982. v Češki Lipi.

Mamina zapuščina, Minae Mizumura

Roman Mamina zapuščina, japonske pisateljice Minae Mizumura, je večplastna zgodba družine Katsura. Istočasno pa nam prikaže tudi življenje in navade ljudi na Japonskem. 

Osrednja zgodba je skrb dveh hčera v srednjih letih za ostarelo mamo. Vsakdanja skrb za starše je na Japonskem tradicionalna naloga prvorojenca ali neveste. Marsikateri starostnik to tradicijo s pridom izkorišča. Ena takih je tudi  oblastna in neznosna mama Noriko. Ko je zbolel njen mož, je skrb zanj mirne duše prepustila hčerkama in se zanj ni kaj dosti brigala. Zdaj je sama bolna, poškodovana in ostarela. Od svojih hčera zahteva popolno skrb. Vsak dan morata na obisk, ji prinašati hrano in prigrizke, ki jih ima rada, obregne se tudi ob njuno urejenost. Hčerki je pripeljala tako daleč, da sta si želeli, da mama umre. Ob tem sta še preračunavali koliko denarja bi dobili povrnjeno od doma za ostarele, kamor naj bi se preselila mama in sta morali nekaj plačati vnaprej. Srhljivo.

Za mamo bolj skrbi mlajša hčerka Mitsuki, kar ni ravno po japonski tradiciji. Toda starejša Natsuki se spretno izgovarja na svoje številne bolehnosti in mamo obišče le redko, kljub temu, da je mama zanjo v mladosti storila veliko več kot za sestro.

V mladih letih se je mama bolj zavzela za Natsuki. Zdelo se ji je, da je bolj nadarjena in tudi lepša, kar tudi ni za odmet, in bo lahko prej pripomogla do vzpona družine po družbeni lestvici. Za ta cilj bi mama naredila prav vse. Natsuki se uči igranja klavirja, toda tudi mlajša Mitsuki ne zaostaja za njo. 

Kljub temu, da je mama zapravljiva in neodgovorna nakupovalka stvari, je družina uspela nekaj denarja nameniti za Natsukijin študij v Parizu. Tam se zaljubi v moškega, ki za družino ni primeren, zato se mora po enem letu vrniti domov. Poroči se v bogato družino in dobi dve hčerki.

Tudi Mitsuki dobi svojo pariško priložnost. Postane prevajalka za francoski in angleški jezik. A tudi ona tam spozna ljubezen svojega življenja. Ta je za družino bolj sprejemljiv saj je fant Japonec. Sicer iz revne družine, za študij v Parizu je dobil štipendijo za nadarjene, a postal bo profesor na fakulteti, to pa tudi ni zanemarljivo. 

Roman nas vodi v različna življenjska obdobja glavnih likov, od otroštva in mladostnih let naprej. V ospredju so ženski liki. Poleg ukvarjanja s starostniki, se roman dotakne tudi preživetja žensk v srednjih letih, ko se ločijo od svojih mož, od katerih so bile ves čas finančno odvisne. Čeprav je marsikatera poleg skrbi za otroke in gospodinjstvo tudi sama prispevala v družinski proračun. Mitsuki je ves čas prevajala in poučevala na fakulteti, toda ko se je želela ločiti, je bil denar zelo velik problem. Na koncu je tudi mama prispevala za njeno boljše samsko življenje, saj je hčerkama zapustila kar lepo vsoto. 

Problemi, ki jih opisuje Minae Mizumura v svoji knjigi Mamina zapuščina, so tudi njeni lastni. Sama je kar trideset let skrbela za nemočnega očeta, medtem ko si je njena mama omislila ljubimca in se za očeta ni kaj dosti brigala. (Spremna beseda prevajalca Iztoka Ilca)

Pretresljiva družinska saga.

                                                                 

Minae Mizumura

Mamina zapuščina

Naslov originala:

Haha no Isan - Shimbun Shosetsu

Prevod:

Iztok Ilc

Japonska književnost

Založba Litera, Maribor, 2019

Zbirka Babilon

499 strani

'Po enem letu Kalifornije je vsaka misel na stanovanje v centru popolnoma izginila iz njene glave. Skrb za starša ji je vzela še več časa, bila je vse bolj izgorela.

Najprej je oče zbolel za pljučnico, kakor da bi jo prav čakal, da se vrne. Da ga je lahko obiskovala, je najela sobo v hotelu v bližini bolnišnice. Nato je prišel mamin telefonski klic. Telefonski klic zatreskane mame, ob katerem si je zaželela, da bi mama umrla. In potem je mamo tisto popoldne, ko je prejela pismo, v katerem ji je Mitsuki napisala, da si želi pretrgati z njo vse vezi, zbil kolesar.'                (Odlomek iz knjige, stran 315)

Amanda Hampson, Oljčni sestri

Zgodba romana Oljčni sestri govori o življenju in preživetju italijanske družine, ki se je v iskanju boljšega življenja preselila iz Italije v Avstralijo.     

Italijanska družina, z dvema hčerkama, ni najbolje sprejeta med tamkajšnjimi domačini. Zaničujejo jih a glava družine se ne da tako zlahka. Ukvarjajo se s pridelavo zelenjave, kar imajo viška pa prodajo na obcestni stojnici. Iz Italije jim je uspelo pretihotapit sadike oljk. Zasadili so jih in tekom let je nastal ogromen oljčnik a kaj, ko Avstralci ne marajo oliv. Šele čez mnoga leta, ko bo kmetijo prevzela vnukinja, bo oljčnik zaživel tako kot si je predstavljal in želel Franco, glava družine.

Glavna zgodba romana se vrti okoli sester. Starejša Isabelle, resna in preudarna ter mlajša Rosanna, živahna, zgovorna in pregnana. Sestri se odlično razumeta. Vse dokler se Isabella ne poroči z rudarskim strokovnjakom Jackom. Ko dobita hčerkico, se odselita s kmetije in sestri se nikoli več ne vidita in ne slišita.

Zakaj je tako in kaj se je zgodilo? Skrivnost oljčnih sester, kot so jima pravili vaščani, odkriva Isabellina hči Adrienne. Na zanemarjeno in opuščeno kmetijo se je naselila, ko je njeno donosno podjetje v Sidneyju propadlo in prisiljena je bila prodati tudi svoje razkošno stanovanje in avto, da je lahko plačala vse dolgove. Ne želi si živeti na kmetiji. Čim prej se želi vrniti v poslovni svet in si povrniti premoženje. A umirjeno vaško življenje, odkrivanje skrivnosti njene družine pa tudi postavni sosed Joe, vse to jo vse bolj prepričuje, da je mogoče njena sreča prav na domači kmetiji. 

Kakšna je skrivnost družine in kaj bo s kmetijo in ogromnim oljčnikom? Zelo berljiv roman poln emocij in truda kako obdržati skrivnosti pred zunanjim svetom. 😎   

Oljka

Amanda Hampson 

Oljčni sestri

Naslov izvirnika:

The Olive Sisters

Prevod:

Diana Ramšak

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2008

Zbirka Srebrne niti

307 strani                                             

"Moje življenje je zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Ni glamurja in nihče me ne občuduje zaradi dela (večinoma je dolgočasno in naporno). Denarja ni na pretek. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj pretežko. Čeprav ni kot v pravljici, so vseeno dnevi, ki so popolni. Srake veselo kričijo, jutranja kavica je božanska in srebrnkasti listi oljk se bleščijo v soncu. Ob večerih si z Joejem zakuriva v kaminu in si privoščiva kozarček rdečega. V mojem življenju so ljudje, ki jih imam rada. Vem, da je to moj dom, in prvič v življenju se počutim varno. Končno sem se osvobodila ujetništva nesreče."

(Odlomek iz knjige, stran 295)

 

Vrtnice

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)

John Grisham, Obračun

 Ameriški pisatelj John Grisham, je svoj roman Obračun razdelil na tri dele. V prvem delu, Usmrtitev, se zgodi kar se v romanu zgoditi mora.

Pete Banning, 43-letni lastnik velikega posestva kjer se ukvarja z gojenjem bombaža, oče dveh študentov in vojni junak. Prijazen do družine in svojih črncev, ki delajo na bombažnih poljih. Nekega dne se odloči in uresniči načrt, ki ga je očitno pripravljal že nekaj časa. Vzame svojo vojaško pištolo, se odpravi v župnišče in hladnokrvno ustreli tamkajšnjega pastorja, ki je bil zelo priljubljen med ljudmi. Preda se policiji in kljub temu, da mu grozi smrtna kazen, svojega motiva nikoli ne pove. Odvetnikov trud je zaman, Peta usmrtijo na električnem stolu.

Drugi del z naslovom Kostnica, je zgodba o drugi svetovni vojni. Krvavi boji med ameriškimi in japonskimi vojaki in kruta usoda ameriških vojnih ujetnikov med katerimi je bil tudi Pete. Priznam, v tem delu sem izpustila cele odstavke. Tovrstno branje ni zame.

Tretji del, Izdajstvo. Presenetljiv razplet. Po Grishamovsko napeto in neverjetno. A tako je tudi v resničnem življenju. Če se ljudje ne pogovarjajo med seboj in si vsak zase misli, da nekaj ve in je to kot pribito res, se lahko življenje čez noč obrne na glavo. 😢

John Grisham
Obračun

Naslov izvirnika:
The reckoning

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2020
446 strani





'Ker se je vojna šele pred kratkim končala in so bili spomini še sveži, sodnik Oswalt ni imel druge izbire, kot da izpostavi tudi to. Brez pretiranih podrobnosti je opisal Peta Banninga kot večkrat odlikovanega vojaka, ki je bil vojni ujetnik. Vprašal je, ali so med kandidati kakšni vojni veterani. Vstalo jih je sedem in vse po vrsti jih je izpraša. Vsi do zadnjega so bili prepričani, da jih ne bodo vodili niti predsodki niti naklonjenost, temveč bodo sledili zakonu in navodilom sodišča.'
(Odlomek iz knjige, stran 118)

O koncu žalosti, Benedict Wells

Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.

Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani

'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)

Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...

Pariška žena, Paula McLain

Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)

Čisto običajna družina, Mattias Edvardsson

Čisto običajna družina, oče Adam Sandell je pastor, mama Ulrike je uspešna odvetnica in hči Stella je bolj ali manj uspešna najstnica, vse dokler je ne obtožijo umora prijatelja in ljubimca, ki ga označijo tudi za psihopata, tridesetletnega Chrisa Olsena.

Švedski pisatelj Mattias Edvardsson je tudi profesor psihologije. V svojem romanu 'Čisto običajna družina', se loti tudi psihološke obravnave medsebojnih odnosov družinskih članov.

Družina Sandell živi v idiličnem mestu Lund, na skrajnem jugu Švedske. Koliko se med seboj poznajo! Mama se posveča svoji advokatski karieri, zaradi katere je večino časa v Stockholmu. Za Stello v glavnem skrbi oče. V mlajših letih je čas preživljala z očetom pastorjem, v cerkvi.

Stella je bila od nekdaj nenavaden otrok. Čeprav ji učenje ni delalo težav pa se je težko sprijaznila s pravili strogega reda, ki niso dopuščala nobene samostojnosti. Tudi z drugimi otroci se je težko spoprijateljila. Njena edina prijateljica, ki jo je razumela in sprejela tako kot je, je bila Amina. Skupaj sta trenirali rokomet in bili zelo uspešni. Toda Stella se je naveličala trenerjevih ukazov in je igranje rokometa opustila.

Dekleti se še vedno družita. Zdaj sta stari devetnajst let in skupaj pohajkujeta tudi po lokalih in diskotekah. Zabava mora bit. Pogovarjata se o fantih in se nedolžno spogledujeta. Vse dokler v nekem lokalu ne naletita na nekoliko starejšega šarmerja Chrisa. Ta v svoje osvajalske mreže uspešno zapelje obe. Nekega dne pa ga najdejo zabodenega. Nekdo ga je umoril in vse sledi kažejo na Stello, ki jo aretirajo in zaprejo.

Starša sta pretresena, ne moreta verjeti, da se jim kaj takega dogaja, saj oni so ja čisto običajna družina. Toda sodni mlini so se zagnali in potrebno je rešiti kar se rešiti da.

Izredno napet in berljiv psihološko, kriminalni roman, kjer lahko bralci samo molimo, da dekleti nimata nič z umorom psihopata. 😎

Mattias Edvardsson
Čisto običajna družina

Naslov originala:
En helt vanligfamilj

Prevod:
Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2019
447 strani





"Stella Sandell je utemeljeno osumljena umora."
'Noben starš ne verjame, da bo kdaj slišal ime svojega otroka, izgovorjeno v takem kontekstu. Nihče, ki mu je otrok ležal na prsih in brcal z miniaturnimi nožicami ter z brbotajočim smehom, si tega ne bi mogel predstavljati. Zgodi se drugim. Ne nama. 
Nimava težav z zasvojenostjo, sva akademika z visokimi prihodki. Dobrega zdravja sva, telesno in duševno. Nismo neurejena družina z obrobja in finančnimi težavami.
Bili smo čisto običajna družina. Ne bi smela sedeti tukaj. A sva vseeno sedela.'
(Odlomek iz knjige, stran 70.)

Mattias Edvardsson se je rodil leta 1977. Živi v bližini mesta Lund, kamor je postavil dogajanje svojega romana Čisto običajna družina. Je švedski pisatelj in profesor psihologije in švedskega jezika na srednji šoli. Ukvarja se tudi s petjem v punk skupini in treniranjem nogometa. (Vir: mattiasedvardsson.se)