Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu,
V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.
Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎
Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.
Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.
Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.
Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢
Zanimiv in berljiv roman
Sebastijana Preglja,
V Elvisovi sobi, je dobil
Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.
Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi
Založba Goga,
Novo mesto, 2019
351 strani
'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)
