Michael Martens - V požaru svetov - Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja

 

Ivo Andrić (9. 10. 1892, Dolac pri Travniku - 13. 3. 1975, Beograd), diplomat, pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1961. Živel in delal je v burnem in prej, ko ne, temačnem obdobju. Ko se je rodil, je bila Bosna pod Avstro-Ogrsko vladavino. V pokrajini se še vedno čuti duh osmanske države. Kot otrok je živel pri teti in stricu v Višegradu, ob znamenitem višegrajskem mostu, ki bo kasneje postal glavna zvezda njegove uspešnice Most na Drini.

Življenje Iva Andrića je pestro in skozenj se prebija s kompromisi, kot diplomat in pisatelj, v mračnem času.

Kot gimnazijec je bil član Mlade Bosne, ki je 28. 6. 1914 izvedla atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda in njegovo ženo Sophie. Andrić je pisec revolucionarnih besedil, vendar pri atentatih ne sodeluje. V tem času je študent v Krakovu in se navdušuje nad poljskimi mladenkami.

V prvi svetovni vojni se izogne vpoklicu, saj boleha na pljučih. 1. 12. 1918 ustanovijo Kraljevino SHS, ki traja dvajset let. V tem letu izide prva Andrićeva knjiga, Ex Ponto. Dobi službo v Ministrstvu za verske zadeve, čeprav je ateist. V službi se dolgočasi. Zaprosi za delo na Zunanjem ministrstvu, kar mu s pomočjo nekdanjega profesorja in nekaj sreče tudi uspe. Začne se njegova diplomatska kariera, kjer se od najnižjega uradnika v Vatikanu, Bukarešti in Trstu, povzpne do namestnika zunanjega ministra. Leta 1939 službuje v Berlinu. Vihra druge svetovne vojne je tik pred vrati. Kljub njegovemu prizadevanju, da Nemčija ne bi napadla Jugoslavije, se to na žalost zgodi.

Ivo Andrić se vrne v Beograd. Med vojno piše in molči. Ničesar ne objavlja. Napiše pa trilogijo, zaradi katere je kasneje nominiran za Nobelovo nagrado. Leta 1942 napiše Travniško kroniko, 1943 Most na Drini in 1944 roman o skoposti, Gospodična. Glavna tema njegovih romanov je osmanska Bosna. Pretirana delovna vnema je zanj strategija preživetja. Svoje romane je napisal, da bi preživel. 20. 10. 1944 je Beograd svoboden. Ivo Andrić nikoli več ne stopi na nemška tla.

Ivo Andrić je bil zaljubljen v književnost, vendar mu tudi ljubezen do žensk ni bila tuja. Tudi če so bile poročene. Tako se je zapletel z ženo pisatelja Gustava Krkleca. Afera se je končala in tako je gospa z dvema pisateljema na koncu ostala sama. 27. 9. 1958 se je Andrić v zrelih letih poročil s precej mlajšo Milico Babić. Milica je s svojim možem delala na poslaništvu v Berlinu pod Andrićevo taktirko. Ker je bil diplomat samski, je Milica opravljala delo njegove spremljevalke na diplomatskih in protokolarnih dogodkih. Mož je bil tiskovni predstavnik. Dobro leto po njegovi smrti se je par poročil. Toda najsrečnejše pisateljevo obdobje ni trajalo dolgo. Po sedmih srečnih letih je Milica umrla za kapjo stara komaj 58 let. 

Odlična biografija svetovno znanega pisatelja Iva Andrića pa tudi zgodovina mračnega obdobja na prostoru nekdanje Jugoslavije, v katerem je Nobelovec živel.

Ocena 5/5

Michael Martens

V požaru svetov - Ivo Andrić

Naslov izvirnika:

Im Brand der Welten, Ivo Andrić. Ein europaisches Leben

Prevod:

Seta Knop

Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 2023

413 strani

"Andrić bo v neštetih različicah vedno znova pisal o tem, kako lahko vera učinkuje in kaj lahko povzroči, kaj vse so pripravljeni ljudje v imenu vere storiti drugim ljudem." (stran 34)

"Kroži šala o vzhodnoevropskem zajcu, ki z območja pod komunistično oblastjo z zadnjimi močmi priskaklja na zahod, k Američanom. Vidi ga zahodni zajec in ga vpraša: Pred čim bežiš zajček?

Pri nas preganjajo slone.

Ampak saj ti nisi slon!

Seveda nisem - ampak nisem prepričan, da lahko to dokažem."

(stran 243/244)

Michael Martens, avtor, ki se je uspešno lotil biografije Nobelovega nagrajenca Iva Andriča, je novinar in dolgoletni dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga za Balkan. Rojen je leta 1973 v Hamburgu. Že z dvaindvajsetimi leti je šel v Rusijo kjer je sedem let poročal iz Sankt Peterburga in Kijeva. Od leta 2002 je sedem let poročal iz Beograda. Med 2009 in 2015 je živel v Istanbulu in v Atenah. Od leta 2018 živi in dela na Dunaju za katerega je v nekem intervjuju dejal: "Dunaj je Balkan, le da z boljšim mestnim prometom in slabšo hrano." 

(Prevajalka knjige V požaru svetov, Seta Knop, stran 401)

Trst, pogled s Svetega Justa

Alma Karlin, Moj kitajski ženin

 

Roman Moj kitajski ženin, slovenske pisateljice Alme Karlin (1889. Celje - 1950. Celje), je delno avtobiografski. Napisala ga je v nemškem jeziku. Je njen prvi objavljen roman, tiskan leta 1921. v Dresdnu. 

V prvem delu knjige opisuje svoje življenje in bivanje v Londonu. Živi v majhni in skromni podnajemniški sobici v kateri pozimi zmrzuje saj gospodinja varčuje s kurjavo.

Glavna junakinja Katherine Shulze, v Londonu študira in honorarno dela. Za izboljšanje standarda poučuje jezike. V želji, da bi se naučila tudi kitajskega jezika, najde kitajskega študenta, ki jo uči kitajščine. Spozna mladega Kitajca in postane njegova učiteljica, kmalu pa tudi njegova zaročenka.

Zaročenec je bil iz bogate družine. Denarja za hrano in lepa oblačila mu ni manjkalo. Manjkala mu je samo motivacija za učenje. V Evropo ga je poslal oče v želji, da konča študij in prevzame družinske posle, a sam je študij sovražil. Želel se je vrniti na Kitajsko. 

Želja se mu je izpolnila. Skupaj sta odšla v daljno deželo, ki pa je bila za Katherine prava nočna mora. Povsem drugačna kultura, odnos do žensk ni mogel biti slabši, za povrh pa še sovražno nastrojena tašča. Nekaj podpore in simpatije je dobila le pri tastu. Mandarin in bančnik je opazil snahino inteligenco in znanje ter jo zaposlil v svoji banki. A to ji, v deželi kjer je ženska le mati potomca in uslužna snaha, ni prineslo sreče.

Le kako se bo razpletla ta multikulturna zgodba!

Ocena: 5/5

Alma Karlin

Moj kitajski ženin

Naslov izvirnika:

Mein kleiner Chinese

Prevod:

Jerneja Jezernik

Založba Sanje, Ljubljana, 2019

204 strani

'Srebrna verižica, ki naj bi jo malemu novemu državljanu - če bi bil sin - ob rojstvu obesili okrog vratu in ki naj bi jo vse svoje življenje nosil v spomin na svojo mater ter jo na dan poroke nadomestil z zlato, je bila že kupljena.  Za deklice ne pripravijo ničesar, dekleta pač ne štejejo: medtem ko sina primerjajo z draguljem, deklice opisujejo kot opeko brez vrednosti. Dobri Kitajci pozabljajo, da brez opek ne bi bilo njihovih draguljev.'  (Odlomek iz knjige, stran 159)

Kerri Maher - Pariška knjigarka

 

Roman ameriške avtorice Kerri Maher, Pariška knjigarka, je v večji meri biografija založnice in lastnice slavne pariške knjigarne Shakespeare and Company, Sylvie Beach. V svoji knjigarni je gostila uveljavljene in vzhajajoče zvezde svetovne književnosti.

Sylvia Beach (1887. Baltimore - 1962. Pariz) je bila pogumna ženska, nemirnega duha. Oboževala je Pariz. Tam je spoznala lastnico knjigarne La Maison, Adrienne Monnier. Sylvia se je velikopotezno odločila v isti ulici odpreti svojo knjigarno. Leta 1919. se rodi slavna knjigarna pa tudi izposojevalnica knjig, Shakespeare and Company. V njej je gostila in prodajala dela avtorjev, ki so živeli v Parizu in objavljali v angleškem jeziku. 

Knjigarno obiskujejo: Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, Scott Fitzgerald, danes veliki pisatelj in prav tako Nobelov nagrajenec, v tistem času pa začetnik, Ernest Hemingway, pisateljski par Simone de Beauvoir in Jean Paul Sartre ter mnogi drugi. 

Najbolj čislan pisatelj in rdeča nit romana Pariška knjigarka, je stalni obiskovalec knjigarne, James Joyce in njegov roman Ulikses. Roman je danes klasika. Na začetku 20. stoletja pa so ga v ZDA označili za obscenega in nihče si ga ni upal izdati. Med leti 1918. do 1920. je izhajal v nadaljevanjih, v ameriški reviji The Little Review. 

Leta 1921. se je Sylvia Beach odločila izdati roman Jamesa Joyca pa naj stane kar hoče. In nikakor ni bilo poceni. Poleg visokih stroškov in organizacije okoli izdaje in tiskanja romana, se je morala ukvarjati še z muhavostjo pisatelja. 

Odličen roman, vreden branja.

Ocena: 5/5

James Joyce v Trstu

Kerri Maher

Pariška knjigarka

Naslov izvirnika:

The Paris bookseller

Prevod:

Maša Zupančič

Hiša knjig, HKZ, Ljubljana, 2022

373 strani

'Roman je njeni knjigarni prinesel večji sloves, kot si je upala predstavljati. V petek, 3. februarja, ki je bil naporen dan, je postavila svoj izvod Uliksesa v izložbo in glas se je širil po levem bregu Sene kot požar. Vse njene redne stranke so ga prišle občudovat, ogledati pa si ga je želelo tudi na ducate drugih ljudi, ki jih ni videla še nikoli prej in od katerih jih je večina naročila tudi izposojevalno knjižico ali kupila druge knjige.'  (Odlomek iz knjige, Pariška knjigarka, stran 200.)

Jamec Joyce v Ljubljani

Podobno:

Ernest Hemingway - Pariz, premični praznik

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.

Amy Chua

Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:

Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:

Mateja Črv Sužnik in

Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012

248 strani

'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:

1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,

2. da je minus 5 slaba ocena,

3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,

4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,

5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,

6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in

7. da mora biti medalja zlata.' 😎

(Odlomek iz knjige, stran 15)

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)

Čas koz, Luan Starova

Ob branju knjige Luana Starova, Čas koz, se lahko nasmejiš, lahko pa se tudi razjočeš. Opisuje težko življenje ljudi v Makedoniji po drugi svetovni vojni. Polno pomanjkanja in trpljenja ter boja z lakoto. Edina svetla točka so koze. Simpatične, poskakujoče domače živali in ljubljenke otrok, ki so s svojim mlekom rešile marsikaterega otroka in odraslega. A takratna ideologija je koze označila za sovražnice naroda, saj uničujejo drevesa in pridelke na poljih, zato jih je potrebno izkoreniniti iz naše nove države. Skratka, koze so postale sovražnice delavskega razreda. Ljudi so razdelile na kozarje, to so tisti, ki so jih skušali rešiti in na anti-kozarje, ki so podpirali ideje vladajočih.😎

Pisatelj Luan Starova se je rodil v Albaniji, leta 1941. Ko je bil star dve leti, se je z družino preselil v Makedonijo in takratno Jugoslavijo.

Roman Čas koz govori o počasnem povojnem razvoju države. Razvoj industrije je potreboval delavce. Tako so iz kmetov in pastirjev želeli ustvariti novi delavski razred. Načrti za novo socialistično izgradnjo, so narekovali popis vseh koz, saj te uničujejo socialistične dobrine kot so gozdovi. Potrebno jih je iztrebiti pa kaj, če so reševale življenja. V naslednjo petletko, brez koz. Polja bodo bogato obrodila, država bo postala rajski vrt, kozarji pa jeklen, nepremagljiv delavski razred. 😊

Račun brez krčmarja. Ljudje so imeli radi svoje koze. Pred popisovalci koz so jih skrivali in jih tako vsaj nekaj rešili. V podporo svojim kozicam so priredili celo kozji miting. S pravo invazijo koz so vaščani z okoliških hribov preplavili veliki trg v mestu. A tudi to ni dosti pomagalo. Koze so bitko izgubile, enako bi lahko rekli tudi za kmete, ki so postali novi delavski razred. Vse za razvoj in napredek.

Zelo berljiv in tekoče napisan roman Čas koz je le eden izmed sedemnajstih, ki so prava Balkanska saga 20. stoletja. Na žalost pa je zaenkrat edini preveden v slovenski jezik.

Luan Starova
Čas koz

Naslov izvirnika:
Vremeto na kozite

Prevod:
Aleš Mustar

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Zbirka Moderni klasiki
160 strani




"Koze so ostale z njimi kot enakopravni člani družin s številnimi otroki. Te so dokazano v lačnih in prekletih letih dolge vojne rešile veliko družin. V vsaki družini je bilo nekaj generacij koz, njihovi predniki so doživeli druge vojne in nesreče na Balkanu. Brez koz teh ljudi zagotovo ne bi bilo, kot tudi ne pravkar vzniklih novih življenj ..."

Tisha, Robert Specht

Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎

Pasma: sibirski haski

Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)

Prežeta s soljo, Raynor Winn

Roman Prežeta s soljo, je pretresljiva, resnična zgodba o angleškem paru srednjih let, ki sta 20 let lepo in spodobno živela na svoji kmetiji v Walesu, z dvema otrokoma in številnimi domačimi ljubljenčki. Sama sta obnovila svojo kamnito hišo, poslala otroka na študij in zdelo se jima je, da je nastopil čas, ki ga bosta lahko porabila samo zase. A sta se zelo zmotila. Niti v najhujših sanjah si nista predstavljala, da ju bo, ob njun ljubi dom, spravil najboljši prijatelj. Ravno to se je zgodilo.

Moth je bil prijazen in preveč zaupljiv človek. Ko ga je prijatelj prosil, da vloži denar v njegovo podjetje, je v dobri veri to tudi storil. Čez čas je podjetje propadlo, Winnova pa sta dobila pismo sodišča, kjer ju obveščajo, da morata poravnati vse dolgove propadlega podjetja. Tudi sama sta bila brez denarja. Brezplačne pravne pomoči nista dobila, ker jo je država ukinila v sklopu varčevanja. Ko je Ray našla dokument, ki bi lahko ovrgel tožbo in ki je dokazoval, da sama nista nič kriva, jo je sodnik zavrnil, ker sta ga predložila nekaj dni po izteku roka. Adijo pamet in dober dan žalost. 😢

Toliko o prijateljstvu, o državi, ki naj bi skrbela tudi in predvsem za malega človeka in o zdravi pameti, ki jo očitno sodniki ne smejo uporabljati. Uklonila sta se sodišču in postala brezdomca z 48 funti tedenske socialne pomoči.

"Brezdomca sva, izgubila sva hišo, posel, vse, za kar sva garala vse življenje, ostala sva brez ficka in jaz umiram, zato sva pomislila: Jebiga, greva pa hodit. Prišla sva iz Mineheada, zdaj greva proti zahodu, potem pa bogve."
(Odlomek iz knjige, stran 169)

In sta šla, hodit. V dveh etapah sta prehodila Jugozahodno obalno pot (South West Coast Path), ki je dolga kar 1014 kilometrov, ob tem, da je imel Moth smrtonosno diagnozo, kontikobazalna degeneracija. Ena od oblik Parkinsonove bolezni. Nasvet zdravnika, počivajte, ne hodite predaleč, ne nosite težkih stvari. Ni ga poslušal.

Z nahrbtnikoma, majhnim šotorom in z le najnujnejšim kar sta potrebovala na poti sta premagovala razdalje, vzpone in spuste, deževje in sončno pripeko. Ko sta premišljevala kaj bosta storila, ko bosta prenehala hoditi, sta občudovala naravo. Z visokih klifov je bil lep pogled na razigrane delfine, tjulnje in galebe. Ob poti sta opazovala krave in ovce na paši. Pot so jima prekrižali številni divji zajci. Prava idila.

Kot pravijo, vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Na poti se je bolezen ustavila, Moth se je počutil bolje. Srečala sta tudi prijazne ljudi, ki so jima pomagali naprej. Bosta končno prišla do svojega doma ali bo šotor njuno stalno prebivališče!

Pretresljiva zgodba o tem kako se lahko življenje obrne na glavo, ko to najmanj pričakuješ. In ni vsak prijatelj pravi prijatelj. 😎

Raynor Winn
Prežeta s soljo

Naslov originala:
The Salt Path

Prevod:
Jolanda Blokar

Založba Aktivni mediji d.o.o., Preserje, 2019
347 strani





"Hočem, da me imaš nekje v škatli. Ko boš umrla, te lahko otroka streseta vanjo, jo pretreseta in naju raztrosita. Skupaj. Najbolj od vsega me teži misel, da bi bila ločena. Lahko naju raztrosijo na obali, v veter, da bova skupaj poiskala obzorje."
(Odlomek iz knjige, stran 305)

1014 km dolga Jugozahodna obalna pot na jugozahodu Anglije - South West Coast Path. (zemljevid preslikan iz knjige Prežeta s soljo, Raynor Winn)

Slikarka, Mary Basson

Roman Slikarka, ameriške avtorice in docentke Muzeja umetnosti Milwaukee, Mary Basson, je zgodba o življenju nemške ekspresionistične slikarke Gabriele Munter (19. februar 1877. Berlin - 19. maj 1962. Murnau na Bavarskem). Je zgodba o njenem slikarskem talentu in vztrajnosti, da se kot mlada samska ženska, v prvih letih 20. stoletja, posveti slikarstvu in umetniškem ustvarjanju. Je tudi zgodba o njeni veliki ljubezni in zvezi z bolj znanim ruskim slikarjem Vasilijem Kandinskim (16. december 1866. Moskva - 13. december 1944. Neuilly sur Seine, Francija).

Gabriele Munter, ali Ella, kot so jo klicali domači, se je že kot mlado dekle, preselila iz Berlina v Munchen. Želela je študirati slikarstvo. Na začetku 20. stoletja, so bile slikarske akademije namenjene zgolj moškemu svetu. Dekleta so se morala zadovoljiti s tečaji ali zasebnimi šolami. Podobno se je šolala tudi znamenita slovenska slikarka Ivana Kobilca.

Ellin učitelj na večernem tečaju slikarstva je bil Vasilij Kandinski. Po izobrazbi je bil pravnik. Izhajal je iz premožne ruske družine, ki je trgovala s čajem. Sam je bil nekaj časa sodnik, pri svojih tridesetih letih pa se je odločil posvetiti slikarstvu. Kot pravnik je bil uspešen, kot slikar pa je dosegel svetovno slavo. Sprva je bil ekspresionistični slikar, kasneje pa se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Štejejo ga za utemeljitelja in začetnika te veje slikarstva.

Ella in Kandinski sta se zbližala tudi v zasebnem življenju. Mlada slikarka, v nastajanju, se je zaljubila v svojega mentorja. Tudi on ji je vračal čustva, a bolj s figo v žepu. Mojster je bil namreč poročen, a tega Elli sprva ni povedal. Da bi lahko zaživela skupaj, sta potovala po številnih državah Evrope in Afrike ter čakala na slikarjevo ločitev.

Kar je kasneje Kandinski storil Elli, samo upam, da je ta del romana fikcija in ne resničnost. Med vojno je odšel v Rusijo. Kot Rus ni mogel ostati v Nemčiji, ona kot Nemka, ni mogla z njim v Rusijo. Niti slutila ni, da ga je videla poslednjič.

Vojna se je končala, od Kandinskega pa niti glasu od nikoder. Na Ellina številna pisma ni odgovarjal. Bila je prepričana, da je umrl. Nekega dne pa dobi notarjevo pismo, ki jo za pet let spravilo na bolniško posteljo. Slikarske kariere je bilo s tem konec in samo sestri se lahko zahvali, da jo niso zaprli v psihiatrično bolnišnico, kot so nameravali in svetovali zdravniki.

Kaj je pisalo v pismu? Gospod in gospa Kandinski želita, da Gabriele Munter, vse slike, ki jih je hranila in mimogrede, med vojno tudi rešila pred nacisti, pošlje na nemški naslov Kandinskega, v nasprotnem bosta ukrepala preko sodišča. Gospod je preživel vojno, se na novo poročil in znova začel poučevati v Nemčiji, njegova dolgoletna ljubezen pa ni bila vredna niti toliko, da bi ji to sam povedal ali vsaj odgovoril na njena nešteta pisma.

Joj no, Vasilij pa ravno sem razmišljala, da bi šla na razstavo v Verono, kjer so, med drugimi, na ogled tudi dela tega ruskega umetnika. 😎

Zanimiva in berljiva zgodba izpod peresa Mary Basson, kustosinje Muzeja umetnosti Milwaukee, ki hrani eno večjih zbirk slik Gabriele Munter.

Mary Basson
Slikarka

Naslov originala:
Saving Kandinsky

Prevod:
Neža Kralj

Založba Učila, Tržič, 2019
349 strani






"Ko se je vlak usmeril proti prihodnosti, se je ozrla na leta, ki so ostala za njo. Kaj je dosegla s svojim trudom? Nekaj ducat razstav? Nekaj recenzij? Nekaj prodanih slik? V delu je prav gotovo uživala. Toda imela je sedemintrideset let, bila je neporočena in brez otrok, nežnost in strast ter upanje na ljubeče življenje z moškim, ki ji je pomenil vse, pa so se razblinili. Še huje: v Munchnu sta pustila na stotine slik in risb, ki so bile zdaj na milost in nemilost prepuščene muhavosti vojne."

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja

Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)

Boris Pahor, Trikrat ne

Roman Trikrat ne, pisatelja, publicista, zamejskega Slovenca in velikega pričevalca 20. stoletja, Borisa Pahorja, je napisan v obliki intervjuja, v sodelovanju z novinarko Milo Orlić.

Malo je takih ljudi, ki bi si ali pa so se upali, reči ne enemu režimu. Boris Pahor je imel pogum, da se je v imenu resnice, uprl kar trem totalitarnim režimom: fašizmu, nacizmu in komunizmu.

Mnogo bridkosti je v svojem dolgem življenju doživel Boris Pahor. Že kot sedemletni deček je bil z mlajšo sestrico, priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Ob goreči Fabianijevi palači so plesali in se veselili v črno oblečeni možje.  Malemu dečku ni bilo jasno, zakaj se veselijo! V letih, ki so sledila je izvedel vse o italijanskem fašizmu, ki se je čedalje bolj krepil. Zatirali so Slovence, jim poitalijančevali imena in priimke ter prepovedali rabo slovenskega jezika. Sovraštvo se je samo še krepilo.

Boris Pahor popiše tudi največjo rano 20. stoletja, drugo svetovno vojno in kruta taborišča, ki jih je izkusil tudi sam in komaj preživel. Dotakne se tudi zloglasnih fojb, povojnih pobojev in opiše svojo podporo pisatelju in takratnem politiku Edvardu Kocbeku, zaradi česar mu oblast za dve leti prepove vstop v Jugoslavijo pa tudi njegovih knjig ne izdajajo več. Kljub vsemu pokončen človek vztraja pri svojem prepričanju in svojim tretjim ne!

Vsako temo v knjigi spremljajo odlomki iz njegovih novel in romanov: Parnik trobi nji, Grmada v pristanu, Nomadi brez oaze in ostalih.

Ni najbolj prijetno branje, je pa obvezno branje za mlade in starejše, da se seznanijo z zgodovino, ki se ne sme ponoviti.

Boris Pahor
v sodelovanju z Milo Orličevo

Trikrat ne
Spomini svobodnega človeka

Naslov izvirnika: Tre volte no
Prevedla: Marija Kacin

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011
119 strani

'Aretirali so me 21. januarja 1944. V zaporu sem ostal do konca februarja. Iz Trsta so nas odpeljali s prvim transportom: bilo nas je šeststo. Bili smo večinoma Slovenci, bil pa je tudi kak istrski Hrvat, v glavnem član TIGR-a, in bilo je tudi nekaj Italijanov.
Večkrat sem se vprašal, kako jim je uspelo zajeti tako veliko število ljudi. Pozneje, ko sem bil v zaporu, sem razumel metodo, ki so jo uporabljali domobranci v svoji umazani igri, v svojem lovu na sovražnika: prihajali so na slovenske domove, se izdajali za partizane in na tak način zavajali ljudi; ker so jih slišali govoriti slovensko, so jim brezpogojno zaupali, se tako izdali ter neizbežno padali v nastavljene pasti. Kolaboracionisti so pošiljali izurjene in zelo zgovorne ljudi.' (Odlomek iz knjige, stran 55, Boris Pahor)

 'Za nas Slovence je bil to kraj privilegiranih snidenj, pravo osrčje naše kulture. Za nas otroke pa je bil to prav poseben kraj: 6. decembra, na Miklavževo, smo vsako leto šli tja. Eden izmed odraslih se je preoblekel v svetega Miklavža in nam vsem razdeljeval darila. V paketih so bile vedno slaščice, pa tudi kaka slovenska knjiga.
Ko so podtaknili ogenj, tistega usodnega 13. julija 1920, je bilo od daleč videti zublje in nebo, ki je žarelo.
Spominjam se, da je tistega dne Mitzi pritekla po stopnicah. "Narodni dom gori," je dejala moji materi. Prestrašena nam je povedala, da so ga polili z bencinom. Nekatere osebe, je ponavljala, so poskakale z oken. Moja sestra Evelina in jaz, ona štiriletna meni pa je bilo sedem let, sva stekla na cesto, da bi videla, kaj se dogaja. Ni mi do danes uspelo pozabiti, kar sem videl. Tisti prizor se mi je neizbrisno vtisnil v spomin. Gledal sem tisti grozljivi prizor in nisem razumel, zakaj se ga nekateri tako veselijo.' (Odlomek iz knjige, stran 22-23, Boris Pahor)

Rdeči zvezek, Arantxa Urretabizkaia

Paulo Coelho, Vohunka

V Braziliji rojeni pisatelj, Paulo Coelho, je v drobnem romanu Vohunka, opisal predvsem zadnji del življenja Mate Hari, ki jo skoraj vsi poznamo kot vohunko. Pa je bila res?

Coelhov roman Vohunka se začne na koncu. Mata Hari, plesalka in kurtizana, je obsojena na smrt. Obtožili so jo vohunstva, celo dvojnega vohunstva. Vohunila naj bi za Nemčijo in za svojo novo domovino Francijo, v kateri je preživela večino svojega odraslega življenja.

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876, kot Margaretha Zelle, v nizozemskem mestu Leeuwardn. Želela si je bolj svobodnega življenja in zdelo se ji je, da ga lahko dobi samo s poroko. Leta 1895. se je poročila s precej starejšim častnikom in z njim živela v takratni nizozemski koloniji Vzhodna Indija, ki je bila pod nizozemsko oblastjo od leta 1800. Od leta 1942. je to Indonezija z otokom Java, ki je eden najbolj poseljenih otokov na svetu. Tu je kasnejša Mata Hari rodila dva otroka, deklico in dečka. Oba sta končala zelo žalostno. Dečka je umorila ljubosumna "prijateljica", ko je imel samo nekaj let. Deklica, ki je kasneje živela z očetom pa je pri 21-ih letih umrla za posledicami možganske kapi.

Življenje na otoku je bilo za Margaretho prava katastrofa. Tako družinsko kot tudi družabno. Ko se je družina preselila na Nizozemsko, je izkoristila prvo priložnost, zapustila hčer in moža ter pobegnila v Francijo.

Pariz ji je prinesel novo, drugačno življenje in novo ime. Rodila se je Mata Hari. Postala je plesalka, bila je kurtizana, živela je na visoki nogi, kot temu rečemo. Vse za lepe obleke, denar in moč. Živela je življenje kot si ga je vedno želela.

Toda, marsikatero življenje ima tudi svojo kruto in temačno stran in Mata Hari jo je doživela v najhujši obliki. Obtožili so jo vohunstva in jo obsodili na smrt. Ves čas, ko je bila zaprta v pariškem zaporu je zatrjevala, da je nedolžna in upala na pomilostitev. Priznala je, da je od Nemcev dobila denar, vendar jim ni nikoli izdala prav nobene zaupne informacije. Žal pa pravica v času vojne ni enaka pravici v času, ko vlada ljubi mir. Obsodba je bila izvršena 15. oktobra 1917.

Paulo Coelho
Vohunka

Naslov izvirnika: A espia
Prevedla: Katja Mikelj

Založba Učila, Tržič, 2016
188 strani

Kraj in čas dogajanja:
Nizozemska vzhodna Indija (Indonezija), Pariz, Berlin
konec 19. stoletja do leta 1917





Odlomek iz knjige Vohunka:

'Vitka in visoka nas z elegantno gibkostjo divje zveri in vihrajočimi črnimi lasmi zapelje v čarovnijo.
Najbolj ženstvena med vsemi ženskami, ki s svojim telesom piše stihe neznane tragedije.
Na tisoče oblin in gibov, ki se do potankosti zlijejo s tisoč različnimi ritmi.'

Odlomek iz knjige Vohunka:

'Potem bom spregovorila o svojem plesanju - še dobro, da imam nekaj fotografij, na katerih je razvidna večina plesnih figur in oblačil, ki sem jih nosila. V nasprotju s tem, kar so govorili kritiki, ki me na odru nikoli niso zares razumeli, sem se med plesom preprosto osvobodila ženske, kakršna sem bila običajno, in vse, kar sem imela, ponudila Bogu. Prav zato sem se tako zlahka razgaljala, saj v tistem trenutku nisem bila nič, ne jaz, ne moje telo; bila sem le gibi, ki govorijo z vesoljem.'


Počitniško branje: In dobila je krila, Sue Monk Kidd

Vinko Lenarčič, Plečnik ...

Zanimiva knjiga spominov na znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, kot se ga spominja njegov študent Vinko Lenarčič, s katerim sta bila v stiku skoraj trideset let.

Plečnik
kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec
Vinko Lenarčič

Uredil: Simon Lenarčič (oprema, opombe in dodatna besedila), vnuk arhitekta Vinka Lenarčiča

Izdal: Simon Lenarčič, samozaložba, Ješovec pri Kozjem, 2016
416 strani

Vinko Lenarčič (1904-1966) je bil Plečnikov študent in občudovalec. Pri njem je leta 1928. tudi diplomiral in postal arhitekt. Za diplomsko nalogo je naredil načrt za monumentalno zgradbo Ljudske posojilnice v Celju, ki pa jo večina stroke pripisuje Plečniku. Glede na to, da je bil Plečnik njegov profesor in mentor, se zdi logično, da je v zgradbi prepoznavna Plečnikova šola. Kakorkoli že, arhitekt in urbanist Vinko Lenarčič, nam je zapustil dragoceno pričevanje o trideset letnem druženju z velikim Plečnikom in nam odkril marsikaj bolj osebnega iz njegovega življenja. Njegov rokopis z dodanimi opombami, je v samozaložbi izdal njegov vnuk.

Plečnikova pipa v obliki ribe. Zakristija cerkve sv. Frančiška v ljubljanski Šiški

Odlomek iz knjige Vinka Lenarčiča - Plečnik, stran 104: "Plečnik je dobro vedel, da niti dva ne čutita enako, ne doživita enako, da pa lahko narodi - in tudi celo človeštvo - enako hočejo! Skupno hotenje v arhitekturi in umetnosti sploh je hotel Plečnik doseči najprej pri svojih učencih v šoli, posredno pa pri Slovencih - vsaj pri njih, da ne rečem pri Slovanih. Bil je namreč predvsem Slovan, to je mnogokrat poudaril."

Po značaju je bil Plečnik sprva vzkipljive, že skoraj divje narave. S pomočjo katoliške vere, ki ji je do konca življenja zvesto sledil pa je postal dober in plemenit človek. Lenarčič se spominja svojih študentskih let, ko jim je Plečnik z veseljem razdajal svoje znanje in z njim so ure in ure risali, kajti risanje je osnova arhitekture. Plečnik je bil nenavadno priden in delaven. Ogromno je risal in načrtoval. Njegovi načrti so imeli veliko ornamentov, ko pa se je začela gradnja, jih je bilo vse manj. Plečnik je vedno mislil tudi na kamnoseke, kako bodo mojstri izklesali njegovo idejo. Zaradi njih je marsikaj poenostavil. V knjigi izvemo, da na obiske ni hodil, tudi sprejemal jih je bolj malo. Njegovi sprehodi so bili z razlogom. Ogledoval si je okolico in snoval kaj in na kakšen način bi zadeve izboljšal. Zahajal je v gostilno Kolovrat, kjer sta se srečevala z bratom Janezom.

Jože Plečnik, garderobe in ogledala v kleti NUK-a

Plečnik o napuhu in pohlepu, stran 148: "Velike, da ne rečem vse nesreče sta kriva napuh in pohlep, ki sta v človeku in jima človek podleže. Zato je pametno in pravilno, da kratkomalo sovražimo denar, komfort, blišč ..., kar so viri greha. Mučijo se in garajo ljudje za vsakdanji kruhek - ni za pomagat! -, ali brezobzirno se borijo za denar, za blišč, za ženske, ker so lakomni in poželjivi."
S svojo arhitekturo bi lahko Plečnik veliko zaslužil, vendar temu ni tako. Res, da je bogatim naročnikom pošteno zaračunal, vendar je velikokrat, predvsem pri sakralni arhitekturi, delal zastonj pa še sam je kaj plačal ali podaril. Vedno je poskrbel, da so bili njegovi študentje, ki so mu pomagali pri risanju načrtov, za svoje delo pošteno plačani.
O denarju je pravil: "Denar je hudič, bojte se ga." Pa tudi: "Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas lahko vsak nekam sune ..." Skratka, zmernost pri vsaki stvari.

Plečnikov šah je oblikoval arhitekt Janez Suhadolc, po motivih njegovih del. Konj je tak kot kljuka na vratih NUK-a, tekač in kmet sta v obliki stožca, tako kot spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah ...

Plečnik o prostorski postavitvi Nebotičnika, stran 219: "Pogled na Ljubljano s poti na Bellevue je bil edinstven! Sedaj imam zaradi Nebotičnika vtis, kot da bi me kdo za uho udaril, mi dal klofuto. Grad je izgubil merilo!" Nisem razumel, zato je pojasnil: "Poglejte, preje je Grad res dominiral nad mestom, čutili ste njegovo višino. Sloki zvoniki so še povečali ta občutek. Neprimerna gmota Nebotičnika pa je čisto ubila to harmonijo."

Preddverje Plečnikove gimnazije v Ljubljani

Plečnik o nagoti in o sončenju, stran 368: "Človekovo telo je lepo, celo zelo lepo. Nagota pa je nevarna in je hitro lahko svinjarija."
"Ne zdi se mi prav, da človek ves božji dan preleži in žge svoje telo na soncu."
O cerkvi sv. Petra v Rimu: "Polna je napuha"
O ženskem oblačenju: "Francozinja se obleče, Nemka pa nekaj nase navleče!"
O Francetu Prešernu: "Njegovi verzi in soneti so zloženi kot prava arhitektura."

Vinko Lenarčič o Plečniku: "Kot arhitekt je bil umetnik, kot profesor pedagog in psiholog, kot človek pa filozof s povsem jasnim svetovnim nazorom."

Laurent Seksik, Primer Eduard Einstein

"Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv." Albert Einstein

Laurent Seksik
Primer Eduard Einstein

Naslov izvirnika:
Le Cas Eduard Einstein

Prevod: Ludvik Jevšenak

Celjska Mohorjeva družba, 2016
209 strani

Čas dogajanja: prva polovica 20. stoletja
Kraj dogajanja: Zurich, Švica, Princeton, Amerika


Pretresljiva pripoved o mlajšem sinu velikega genija Alberta Einsteina in njegove prve žene Mileve Marić.

Francoski zdravnik in pisatelj Laurent Seksik je napisal tudi biografijo o Albertu Einsteinu. Ko je iskal podatke za svojo knjigo, je opazil, da skoraj nihče ne omenja njegovih otrok, še najmanj pa njegovega mlajšega sina Eduarda Einsteina. Tako je nastala knjiga Primer Eduard  Einstein. V njej, v prvi osebi, opisuje življenje bistrega otroka, nadarjenega pianista in kasneje študenta prvega letnika medicine, ki je več kot polovico svojega življenja preživel v psihiatrični bolnišnici Burgholzli, na obrobju Zuricha.

Ko je bil Eduard star 20 let se je za družino Einstein začela prava kalvarija. Postavili so mu diagnozo, shizofrenija. Rojen je bil leta 1910. Od 20. leta pa vse do smrti leta 1965. je bil njegov dom psihiatrična bolnišnica Burgholzli.

Albert Einstein in Mileva Marić, sta bila v tem času že ločena. Oče je zapustil družino in se znova poročil. Z novo ženo je živel v Berlinu. Fanta sta živela z materjo v Zurichu in z očetom nista imela stikov. Tega mu nista nikoli odpustila.

V knjigi spremljamo žalostno življenjsko zgodbo Eduarda pa tudi njegove matere, ki mu zvesto stoji ob strani. Oče ga je obiskal samo enkrat, na začetku, ko se je sam odpravljal v Ameriko, saj se je nacizem v Berlinu krepil, prav tako pa tudi sovraštvo do Judov. S sinom sta priredila skoraj pravi koncert, ko sta zaigrala nekaj skladb za klavir in violino. Ob tej priložnosti je nastala njuna zadnja skupna fotografija, ki je uporabljena tudi za naslovnico pričujoče knjige.

Zakaj Albert Einstein ni nikoli obiskal sina, čeprav je zanj finančno skrbel, je tudi sam veliko razmišljal.
Pisatelj Laurent Seksik o tem napiše: "Ne gre za naravo. Gre za pogum. Imel ga je dovolj. Upiral se je gestapu, med prvimi podprl pravice črncev, pomagal ustanavljati izraelsko državo, kljuboval FBI-ju, ni upogibal hrbtenice, nikoli ni popuščal, pisal je Rooseveltu, naj izdela bombo proti rajhu in pisal Rooseveltu naj ustavi bombo, namenjeno Japonski. Podpiral v rajhu preganjane Jude. Pošiljal peticije. Bil v prvih bojnih vrstah. A to, da bi obiskal sina, presega njegove moči." (odlomek iz knjige, stran 170)

Eduard Einstein pravi v knjigi: "Ne vem kaj mi pripravlja prihodnost. To je usoda vsakogar, a nad enimi se znese bolj kakor nad drugimi."

Laurent Seksik se je rodil v Nici, leta 1962. Je francoski pisatelj in zdravnik, ali obratno. Oboje opravlja enako zavzeto in uspešno. Napisal je že kar nekaj knjig, največ biografij, med njimi tudi biografijo Alberta Einsteina. (wikipedia.fr)