Ericka Waller - Pasji dnevi

 

Roman Pasji dnevi, prvenec angleške avtorice Ericke Waller, je zgodba o ljudeh, ki se trudijo s premagovanjem svojih večjih in manjših težav. V veliko pomoč so jim njihovi zvesti spremljevalci, kužki, ki jih sprejemajo prav takšne kot so. 

George je nesramen, nejevoljen nergač, ki zelo rad žali ljudi. Le njegova zvesta žena je v njem videla dobroto, ki jo tako uspešno skriva pred drugimi. Po več desetletjih skupnega življenja, je umrla za rakom. Georgu ni povedala, da je hudo bolna, zato je zanj ta smrt nenadna in nepričakovana. Vse zgoraj naštete Georgeve lastnosti se še bolj okrepijo. Žena mu je zapustila malo jazbečarko Poppy. Ni mu jasno zakaj, saj psov niti slučajno ne mara, prav tako kot tudi ljudi ne. A Poppy se ne preda zlahka. Le kdo bo zmagal v tej bitki! Stavim na Poppy. 💙

Lizzie je priljubljena učiteljica naravoslovja. Je prava enciklopedija različnih dejstev, ki jih rada podaja drugim. Poročena je in ima sedem letnega sina. Idilično življenje se spremeni, ko se s sinom znajde v varni hiši. Trdi, da jo je mož fizično napadel, po telesu ima polno ožganin in ureznin. Pri premagovanju svojih psihičnih travm ji poleg ljubezni do sina, pomaga tudi hišni kuža pasme Jack Russell, Maud, s katerim hodi na vsakodnevne sprehode. A izkaže se, da Lizzina zgodba ne drži povsem.

Dan je terapevt, ki tudi sam potrebuje terapijo, a si tega ne prizna. Živi s svojim pasjim terapevtom, ki je skoraj labradorec. Dobrodušni kuža Fitz obožuje svojega sostanovalca. Skupaj tečeta, se zabavata in tolažita. Dan potrebuje tolažbo. Zaveda se, da so mu všeč fantje, a tega noče pokazati v javnosti. 

Vse tri usode se prepletajo s hišnimi ljubljenčki. Zgodbe so v bistvu žalostne a jih protagonisti skušajo spremeniti. Njihovi kužki poskrbijo, da nas zgodbe za trenutek tudi nasmejejo. 

Ocena: 5/5

Ilustracija: Beci Kelly - Pasji dnevi, Ericka Waller

Ericka Waller

Pasji dnevi

Naslov izvirnika:

Dog days

Ilustracije: Beci Kelly

Prevod:

Maruša Mušinović

Založba Pipinova knjiga, Podsmreka, 2022

357 strani

'Niso skupina ljudi, ki bi se zbirala skupaj. George in Betty, Dan in Tom, Luke in Smrketa in ženska po imenu Beth, a psi združujejo ljudi, ki jim ni nič skupnega. Psi jih spodbudijo, da gredo na sprehod tudi v slabem vremenu, tudi jo jih zebe in ko živčno postopajo v dežju le zato, da lahko psi še malo tečejo. Ko psi združijo svoje ljudi v veliko čredo, Betty privzdigne pokrov posode Tupperware, in razširi se vonj po bananinem pecivu.' (Odlomek iz knjige, Pasji dnevi, stran 356)

Labradorec 💜

Podobne dobre zgodbe:

Moje življenje v pasjih šapah

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.

Amy Chua

Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:

Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:

Mateja Črv Sužnik in

Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012

248 strani

'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:

1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,

2. da je minus 5 slaba ocena,

3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,

4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,

5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,

6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in

7. da mora biti medalja zlata.' 😎

(Odlomek iz knjige, stran 15)

Kje si, Gobi? - Dion Leonard

Nova "pasja" knjiga, za vse pasjeljubce. Kje si, Gobi? Zgodba o simpatičnem rjavem mešančku, ki z roba puščave Gobi prispe vse do Edinburga, a vmes se je zgodilo še marsikaj.

Avstralski ultramaratonec Dion Leonard, ki s svojo ženo Lucjo živi v Edinburgu, se odpravi na Kitajsko, na večetapni ultramaraton. 250 kilometrov teka čez gorovje Tian Shan, čez peščene sipine in prostrano puščavo Gobi, ki žari v ognjenih barvah kot površje Marsa. Pogoji so peklenski. Vzpon, tudi do 2700 metrov nadmorske višine, mraz, skale, kamnite poti, a vsaj razgledi so enkratni. Nato pa spust v vročino, ki se dvigne tudi na 55 stopinj i tek po puščavi, ob suhih rečnih strugah in skozi redko posejane vasi, od ene kontrolne točke do druge. Tekači so prenočevali v jurtah, velikih šotorih, kjer se je nekega dne prikazal mali kuža, pravzaprav je bila samička, in spremenila Dionu življenje. Vsekakor na bolje. 😍

Mala psička se je vzpenjala h tekačem in prosila za košček hrane. Čeprav je vsak tekač svojo zalogo hrane nosil s seboj v nahrbtniku, je marsikateri z veseljem prepustil košček tudi kosmatinki. Dion je opazoval dogajanje in si mislil, da on pa že ne bo dajal hrane kužku. A to je bil račun brez krčmarja. Kuža se je odločil drugače. Zastrmela se je v Dionove živo rumene gamaše, nato pa je dvignila glavo in ga pogledala v oči in rodila se je brezmejna ljubezen na prvi pogled. Odtlej ga je vseskozi spremljala. Vztrajna in trdoživa psička je z njim pretekla kar tri etape, to je dobrih 120 kilometrov. Na vsaki kontrolni točki pa je bila prava zvezda tekmovanja.

Še pred koncem tekmovanja se je Dion odločil, da bo kosmatinko, ki mu je tako močno zlezla pod kožo in segla v srce, odpeljal s seboj v Edinburg. Poimenoval jo je Gobi, po puščavi v kateri sta se spoznala. A tu se zgodba močno zaplete. Dion odpotuje na Škotsko, Gobi pa zaupa eni od organizatork ultramaratona v dobri veri, da bo poskrbela za vse potrebne dokumente in cepljenja, ki jih kuža potrebuje za potovanje v drugo državo. A mala Gobi skrivnostno izgine.

Kot se pogosto zgodi, take zgodbe ljudi zelo ganejo in v financiranje iskanja Gobi so se vključili tako mediji kot posamezniki. Dion se je vrnil na Kitajsko, da bi s skupino ljudi poiskal Gobi. Izgubila se je v mestu Urumči na severu Kitajske, ki ima okoli tri milijone prebivalcev. Kot bi iskali iglo v senu. Ali jim bo uspelo? Bo Gobi zopet našla svojega ultramaratonca in z njegovo družino, v kateri domuje tudi maček, končno zaživela na Škotskem.

Dion Leonard
in Craig Borlase
Kje si, Gobi?
Majhen pes z velikim srcem

Naslov originala:
Finding Gobi
A little dog with a very big heart

Prevod:
Živa Hren

Društvo Zaživi življenje, Log pri Brezovici, 2019
267 strani



"Ozrl sem se navzdol in zagledal psa, ki sem ga spoznal sinoči. Stal je pri mojih nogah in strmel v živo rumene gamaše, s katerimi sem imel pokrite copate. Nekaj časa je stal kot uročen in nenehno mahal z repom. Nato je naredil nekaj zelo nenavadnega. Dvignil je pogled; najprej je motril moje noge, nato trup v rumeni majici in nazadnje obraz. Zagledal se mi je naravnost v oči; nisem mogel pogledati stran."
(Odlomek iz knjige, stran 48)

Podobno:

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Moje življenje v pasjih šapah