Nataša Konc Lorenzutti - Beseda, ki je nimam

 

Roman Beseda, ki je nimam, slovenske avtorice Nataše Konc Lorenzutti, je pretresljiva pripoved o ugrabljenih otrocih v drugi svetovni vojni.

Zgodbe iz krute preteklosti se prepletajo s sedanjostjo. Maturantka Sonja se kljub obveznostim, ki jo čakajo, matura in priprava na sprejemne izpite na igralski akademiji, strastno loti iskanja nonine sestre, ki je bila skupaj z njo in bratom odvzeta staršem. Nona in brat sta se po vojni vrnila, za sestro Sonjo, ki je bila takrat še dojenčica in po kateri je tudi maturantka dobila ime, se je izgubila vsaka sled. 

Kaj se dogaja v glavah ljudi, ki si lahko izmislijo take krutosti?! 😢

Ker se je v nacistični Nemčiji rodilo premalo zdravih in "rasno čistih" otrok, so se lotili kraje otrok iz držav, ki so jih okupirali. Tudi iz takratne naše skupne države Jugoslavije. Staršem so odvzeli otroke, njih pa poslali v taborišča od koder se je malo kdo vrnil. Otroci, ki so izpolnjevali "rasne" kriterije, so šli v posvojitev h nemškim družinam. Ostali, predvsem večji otroci pa so pristali v delovnih taboriščih. 

Nona je večkrat pripovedovala zgodbe iz teh krutih časov. Nekako se ji je zdelo, da jih mora povedati, da ljudje vedo kaj se je dogajalo. Njen brat, ki je bil nekaj let starejši je ubral drugo pot. O krutostih, ki jih je videl in doživel, ni nikoli spregovoril.

Maturantka Sonja s pomočjo svoje družine postopoma odkriva tančice družinskih skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. Bo našla tudi svojo soimenjakinjo, zaradi katere jo je tako potegnilo v raziskovanje ukradenih otrok!

Kljub temu, da je tema romana kruta in nedoumljiva, je roman berljiv in napet do zadnje strani.

Ocena: 4,5/5

Kanjon reke Soče

Nataša Konc Lorenzutti

Beseda, ki je nimam

Založba Miš, Dob pri Domžalah

Zbirka Bisernice

262 strani

'Brala je pričevanje moža, ki je pri petdesetih izvedel, da ni pravi sin svojih nemških staršev, saj je bil vzgojen v Lebensbornovem programu kot otrok Norvežanke, prisiljene v paritev z esesovcem. Takšne matere so bile dvojno kaznovane. Lasten narod jih je izločil in preganjal kot izdajalke, otroci pa so jim bili vzeti. Mož, ki je povedal zgodbo, ni nikoli srečal svoje prave matere. V času, ko se je dokopal do njenega imena, je bila že mrtva. Izbrskal je dokumente, ki so pričali o tem, da je bil oddan v domu Sonnenwiese v Kohren-Sahlisu. Ta naslov pa je Sonja že prej zasledila v brošuri iz noninega predala. Kako jo je odkritje streslo!' (Odlomek iz knjige, Beseda, ki je nimam, stran 97)

Barvitost reke Soče

John Grisham - Nedolžen sem!

 

Pretresljivo. Neverjetno. Nemogoče. Ameriški pisatelj, John Grisham nam v svoji knjigi, Nedolžen sem!, predstavi resnično zgodbo o tem, da je tudi nemogoče lahko mogoče. Demokracija, človekove pravice, pošteno sojenje. Vsega tega v tej resnični zgodbi, ki se je dogajala v ameriški zvezni državi Oklahoma, ni niti za trohico. Da se razjokaš od togote. 😢

Ron Williamson je živel v urejeni in zelo verni družini v mestu Ada, v ameriški zvezni državi Oklahoma. V šoli je dobival dobre ocene. Bil je odličen športnik in gimnazijska zvezda v bejzbolu. Dobil je več ponudb za profesionalno igranje in sklenil pogodbo. Družina in sestri so bili veseli, da mu gre tako dobro. A Ron si je želel več in, ker mu ni uspelo priti v prvo moštvo, se je začelo njegovo popivanje, obiskovanje lokalov in nadlegovanje žensk. 

Debbie Carter je bila študentka in občasno natakarica pri Kočijaževi svetilki v Adi. Najdejo jo mrtvo v njenem stanovanju. Bila je posiljena in kruto umorjena. 

Za dejanje osumijo Rona. Nanj je opozoril Glen Gore, ki je imel debelo kazensko kartoteko. Nasilništvo, streljanje, izgredi, pravi poklicni zločinec. In prav njega si je javni tožilec izbral za verodostojno pričo. Ronov takratni branilec je domneval, da je prav Gore vpleten  v umor Debbie. Zakaj se policija in preiskovalci niso bolj zanimali zanj! To je bilo delno razkrito šele čez štirinajst let.

Skupaj z Ronom je bil osumljen 38-letni diplomirani biolog in učitelj, Dennis Fritz. Proti njemu niso imeli nobenih pravih dokazov. Bil je zgolj Ronov prijatelj, s katerim sta včasih skupaj popivala. Tožilstvo je primer zgradilo na podlagi pričevanj ovaduhov in obsojencev. Ob obljubi nižje kazni ali kakšne druge olajšave so bili pripravljeni pričati karkoli. 

Za izpustitev osumljenih na prostost je bila določena vrtoglava varščina. Izvedenci, ki bi lahko dokazali njuno nedolžnost so bili predragi, da bi jih uporabili pri obrambi revnih obtožencev. Država mora zaščititi davkoplačevalce. 😕

Kljub temu, da je Ron vseskozi zagotavljal, da ni kriv, so mu dosodili smrtno kazen. To, da so psihiatri pri njem ugotovili nihanje razpoloženja, depresijo in celo vrsto psihičnih težav, ni nikogar zanimalo. Dennis je dobil dosmrtni zapor. 

Enajst let se je vlekla njuna zaporniška kalvarija. Psihično labilni Ron je bil zaprt na tako imenovanem hodniku smrti. Tam so zaporniki, v katastrofalnih razmerah, bivali in čakali na izvršitev kazni. Na srečo obstajajo pošteni odvetniki, ki se zavzamejo tudi za revne obsojence, ki so po krivem obsojeni na dolge zaporne kazni ali celo na smrt. 

Ocena: 4/5

Travnik v Bovcu

John Grisham

Nedolžen sem!

Naslov izvirnika:

The innocent man

Prevod:

Dušanka Zabukovec

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2008

Zbirka Krimi

438 strani

'Vsekakor je bil videti sumljiv; čudno se je vedel, hodil okrog ob nenavadnih urah, živel z materjo, ni imel službe, bil znan po tem, da nadleguje ženske, redno obiskoval beznice in, kar je bilo najbolj obremenilno, stanoval je blizu kraja kaznivega dejanja. Če bi ubral bližnjico po stranskih uličicah, bi bil v nekaj minutah lahko v stanovanju Debbie Carter!' (Odlomek iz knjige, stran 88)

Piran, ko morje pokaže svojo moč 

John Grisham - Bratovščina

Otroci z vlaka, Viola Ardone

Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani

'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze

Kate Summerscale

 

Sramota gospe Robinson                                            

Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        

The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            

Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         

303 strani                     

"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.

(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.

Amy Chua

Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:

Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:

Mateja Črv Sužnik in

Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012

248 strani

'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:

1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,

2. da je minus 5 slaba ocena,

3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,

4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,

5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,

6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in

7. da mora biti medalja zlata.' 😎

(Odlomek iz knjige, stran 15)

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)

Tisha, Robert Specht

Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎

Pasma: sibirski haski

Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)

Kje si, Gobi? - Dion Leonard

Nova "pasja" knjiga, za vse pasjeljubce. Kje si, Gobi? Zgodba o simpatičnem rjavem mešančku, ki z roba puščave Gobi prispe vse do Edinburga, a vmes se je zgodilo še marsikaj.

Avstralski ultramaratonec Dion Leonard, ki s svojo ženo Lucjo živi v Edinburgu, se odpravi na Kitajsko, na večetapni ultramaraton. 250 kilometrov teka čez gorovje Tian Shan, čez peščene sipine in prostrano puščavo Gobi, ki žari v ognjenih barvah kot površje Marsa. Pogoji so peklenski. Vzpon, tudi do 2700 metrov nadmorske višine, mraz, skale, kamnite poti, a vsaj razgledi so enkratni. Nato pa spust v vročino, ki se dvigne tudi na 55 stopinj i tek po puščavi, ob suhih rečnih strugah in skozi redko posejane vasi, od ene kontrolne točke do druge. Tekači so prenočevali v jurtah, velikih šotorih, kjer se je nekega dne prikazal mali kuža, pravzaprav je bila samička, in spremenila Dionu življenje. Vsekakor na bolje. 😍

Mala psička se je vzpenjala h tekačem in prosila za košček hrane. Čeprav je vsak tekač svojo zalogo hrane nosil s seboj v nahrbtniku, je marsikateri z veseljem prepustil košček tudi kosmatinki. Dion je opazoval dogajanje in si mislil, da on pa že ne bo dajal hrane kužku. A to je bil račun brez krčmarja. Kuža se je odločil drugače. Zastrmela se je v Dionove živo rumene gamaše, nato pa je dvignila glavo in ga pogledala v oči in rodila se je brezmejna ljubezen na prvi pogled. Odtlej ga je vseskozi spremljala. Vztrajna in trdoživa psička je z njim pretekla kar tri etape, to je dobrih 120 kilometrov. Na vsaki kontrolni točki pa je bila prava zvezda tekmovanja.

Še pred koncem tekmovanja se je Dion odločil, da bo kosmatinko, ki mu je tako močno zlezla pod kožo in segla v srce, odpeljal s seboj v Edinburg. Poimenoval jo je Gobi, po puščavi v kateri sta se spoznala. A tu se zgodba močno zaplete. Dion odpotuje na Škotsko, Gobi pa zaupa eni od organizatork ultramaratona v dobri veri, da bo poskrbela za vse potrebne dokumente in cepljenja, ki jih kuža potrebuje za potovanje v drugo državo. A mala Gobi skrivnostno izgine.

Kot se pogosto zgodi, take zgodbe ljudi zelo ganejo in v financiranje iskanja Gobi so se vključili tako mediji kot posamezniki. Dion se je vrnil na Kitajsko, da bi s skupino ljudi poiskal Gobi. Izgubila se je v mestu Urumči na severu Kitajske, ki ima okoli tri milijone prebivalcev. Kot bi iskali iglo v senu. Ali jim bo uspelo? Bo Gobi zopet našla svojega ultramaratonca in z njegovo družino, v kateri domuje tudi maček, končno zaživela na Škotskem.

Dion Leonard
in Craig Borlase
Kje si, Gobi?
Majhen pes z velikim srcem

Naslov originala:
Finding Gobi
A little dog with a very big heart

Prevod:
Živa Hren

Društvo Zaživi življenje, Log pri Brezovici, 2019
267 strani



"Ozrl sem se navzdol in zagledal psa, ki sem ga spoznal sinoči. Stal je pri mojih nogah in strmel v živo rumene gamaše, s katerimi sem imel pokrite copate. Nekaj časa je stal kot uročen in nenehno mahal z repom. Nato je naredil nekaj zelo nenavadnega. Dvignil je pogled; najprej je motril moje noge, nato trup v rumeni majici in nazadnje obraz. Zagledal se mi je naravnost v oči; nisem mogel pogledati stran."
(Odlomek iz knjige, stran 48)

Podobno:

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Moje življenje v pasjih šapah

Umor v angleškem dvorcu, Sabine de la Brosse

Dogodek, ki se je zgodil leta 1983. v Westwycombu, na idiličnem angleškem podeželju, kjer so staro kmetijo preuredili v pravi mali dvorec, je pretresel Veliko Britanijo, Kalifornijo in velik del Amerike. Novinarka in pisateljica Sabine de la Brosse je o dogodku napisala pravo aristokratsko kriminalko in resničnosti dodala nekaj fikcije. Kljub temu je Umor v angleškem dvorcu, pretresljiva in grozna zgodba. Toliko bolj, ker vemo, da se je v resnici zgodila.

Michael Telling je boječ, neroden in vedno v nekakšnem krču. A pred drugimi vse to uspešno prikrije bogastvo, ki ga ima, saj je član ene najbogatejših družin na Otoku, družine Vestey. Ukvarjajo se z govedorejo in pridelavo hrane, svoja posestva imajo od Avstralije pa vse do Venezuele. Klan za svoje družinske člane skrbi več kot odlično. Kljub temu, da Michael ne dela nič, ima visoko rento, ki jo velikodušno deli med "prijatelje", ki mu na ta način ostajajo zvesti.

Monika Zumstag je njegovo pravo nasprotje. Močna, živahna in precej stremuška. Živi s starši v Kaliforniji in tu se z Michaelom spoznata.

Kmalu se poročita in preselita na bogataško angleško podeželje, v njun razkošen dom. Monika je navdušena nad tovrstnim življenjem. Z denarjem, ki ji ga Michael velikodušno daje, si lahko kupi karkoli si zaželi. Našla si je tudi prijatelje in vse se ji je zdelo čudovito. A ne za dolgo. Monica spozna, da je njen mož impotenten in to sproži pravi plaz zaničevanja in poniževanja. Tudi pred prijatelji mu ne prizanaša. Njena stalna mantra je, da se bo ločila in se vrnila v Kalifornijo. Michaela to zelo prizadene saj je noro ljubosumen, poudarek je na noro. Vohuni za njo in ji grozi: "Poskrbel bom, da me ne boš mogla zapustiti."

To se tudi zgodi. Na najbolj krut način, z umorom. Za dinastijo Vestey je to škandal in sramota, ki škoduje njihovemu imenu. Na vsak način morajo dokazati, da je Michael bolnik, ki se ne zaveda svojih dejanj. Samo tako si bodo lahko oprali svoje ime. Jim bo uspelo 😎

Sabine de la Brosse
Umor v angleškem dvorcu

Naslov izvirnika:
Meurtre dans un manoir

Prevod:
Stane Ivanc

Založba Prešernova družba Ljubljana, 1987
253 strani

"Začenjam se navajati na napetost, ki je med nama. Mogoče je tvegano, toda ravno zaradi te razdraženosti čutim, da živim. To je kot mamilo ... kot kokain, ki ga kdaj pa kdaj vzamem. Moram vibrirati, obstajati. Nikar ne misli, da nisem spoznala pravega Michaela. Celo bojim se ga, vendar čutim, da mi nič ne more. Kadar ni v krizi, vedno na koncu zmagam jaz."

(Odlomek iz knjige, Umor v angleškem dvorcu, stran 68)

Francozinja Sabine de la Brosse je bila novinarka in poročevalka časopisa Paris-Match. Pisala je članke o zdravju. Bila je lepa, elegantna, vedno brezhibno naličena in nikoli ni marala kavbojk. Primerjali so jo z Audreuy Hepburn. Vanjo je bil zaljubljen angleški igralec Peter O'Toole, vendar ga ni uslišala. Poročila se je s francoskim kirurgom. Umrla je maja 2017. v starosti 78 let. (parismatch.com)

Patrick Gray in Justin Skeesuck, Nikoli vama ne bo uspelo!

"800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček."

Justin Skeesuck in Patrick Grey sta prijatelja že od rane mladosti. Živela sta v istem mestu, hodila na isto šolo, skupaj sta zganjala otroške norčije.  Bila sta nerazdružljiva, vse do odhoda na študij, ko sta odšla vsak na svoj konec Amerike. Kljub temu sta ostala v stiku in se pogosto pogovarjala po telefonu.

V najstniških letih so se pri Justinu pojavile resne zdravstvene težave. Noge so mu začele odpovedovati in moral je nositi opornice, da je sploh lahko hodil. Zdravniki niso znali določiti diagnoze, njegovo zdravstveno stanje pa se je slabšalo. Po dolgem času so odkrili, da gre za živčno mišično bolezen, ki naj bi jo sprožila prometna nesreča, ki sta jo kot najstnika doživela prijatelja.

Justin in Patrick sta si ustvarila družino, vsak je imel dva otroka in svoj dom. Srečo je kalila samo Justinova bolezen, ki je tako napredovala, da tudi rok ni več mogel uporabljati in popolnoma je bil odvisen od drugih. Največ mu je pomagala žena, da bi jo malo razbremenil pa je občasno za nekaj dni prišel Patrick.

Kljub bolezni in nemoči je Justin ostal vedrega duha, duhovit in poln optimizma. Nekega dne Justin razkrije prijatelju svojo veliko željo. Rad bi se odpravil na popotovanje po Caminu, španski duhovni poti, imenovani tudi Jakobova pot. Patrick ni prav dolgo premišljeval. Odločil se je, da bo pomagal prijatelju. Naročila sta prilagojen invalidski voziček, ki ga je bilo možno potiskati in vleči. Začela sta trenirati, predvsem Patrick je potreboval veliko moči in energije za težko romanje.

Tako se je začela njuna 800 kilometrov dolga pot od francosko španske meje do romarskega svetišča svetega Jakoba v Galiciji. Pot za katero so jima skoraj vsi napovedali, da je nemogoče, da bi jo premagala, sta premagala. Nemogoče je postalo mogoče. S trdno voljo in z veliko željo ter ob obilni pomoči romarjev, ki so jima nesebično priskočili na pomoč, jima je uspelo nemogoče.

Zgodba dveh prijateljev, ki je lahko v navdih prav vsakomur.

Patrick Gray in Justin Skeesuck
Nikoli vama ne bo uspelo!

800-kilometrsko romanje v Kompostelo,
dva prijatelja in en invalidski voziček

Naslov izvirnika: 
I'll push You
Prevod: Andrej Turk

Družina, Ljubljana, 2018
242 strani

"Po celodnevnem druženju z drugimi romarji čutim kljub veliki utrujenosti v kosteh energijo, ki sem jo prejel zaradi njihove navzočnosti in pomoči. Razmišljam, kako težko se je spopadati z življenjskimi izzivi in nepričakovanimi težavami, če si sam. Nismo ustvarjeni za samoto, ampak drug za drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 124)

Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom

Roman Pod škrlatnim nebom, ameriškega pisatelja Marka Sullivana, je napisan po resničnih in pretresljivih dogodkih, ki so se dogajali po kapitulaciji Italije, leta 1943.

Zgodba romana je postavljena v Severno Italijo, v Milano in v italijanske Alpe, ob meji s Švico. V romanu nastopajo resnični ljudje, ki so se vsak na svoj način borili proti fašizmu, po njegovem zlomu pa tudi proti nič manj krutemu nacizmu.

Glavni akter je šestnajstletni Pino Lella. S svojo družino živi v središču Milana, v bližini znamenite milanske stolnice, kjer imajo tudi zelo uspešno modno trgovino.

Nekega večera se Pino in njegov brat odpravita v bližnji kino, kjer doživita in na srečo tudi preživita bombni napad zaveznikov. Ker so napadi na Milano čedalje bolj pogosti, se starša odločita in oba fanta pošljeta h duhovniku Reju, ki v italijanskih Alpah vodi deško šolo. Pino je bil strasten smučar in neustrašen alpinist. Oče Re je v njem zaznal velik potencial. Tako je Pino začel voditi manjše skupine preganjanih ljudi, čez gore do meje s Švico, kjer so jih prevzeli drugi. Mladenič je rešil veliko ljudi.

Ljudje so verjeli, da bo vojne kmalu konec. Italijanski fašisti so kapitulirali, toda prišli so nemški nacisti, ki v svoji krutosti niso prav nič zaostajali.

Pino bo kmalu star osemnajst let in lahko bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Zato ga starša prisilita, da se sam prijavi v nemško vojsko. Kljub silovitemu upiranju, se Pino na koncu vendarle vda. Postane osebni voznik generala Leyersa, ki ga spremlja vse do konca vojne. General je  neizprosen in hladen petdesetletnik, ki za izpolnitev svoje naloge ne izbira sredstev.

Pino, na poti vidi veliko gorja in krutosti. Zelo težko prenaša, toda v oporo mu je družina, ki ga spodbuja. Pino je namreč tudi vohun. Na poti z generalom vidi marsikaj in vse to družina prenese zaveznikom.

Pisatelj pravi, da je zgodba resnična. A pri takih zgodbah nikoli ne veš kaj natančno je res in kje se začne pisateljeva domišljija. Kako se je Pino po vojni rešil etikete, da je nacist in izdajalec Italije? In kaj se je zgodilo z generalom?

Mark Sullivan
Pod škrlatnim nebom

Naslov izvirnika:
Beneath a scarlet sky

Prevedla: Anica Baša

Založba Učila, Tržič, 2018
500 strani



'Vorarbeiter Lella je v tistem trenutku že skoraj izgubil vero v božji načrt zanj. Ko je tako prišel na postajo, je bil še vedno besen zaradi položaja, v katerem se je znašel. V to ga je prisilila mama. V Casi Alpini je počel pomembne stvari, ravnal je dobro in pravilno, z vodenjem beguncev je veliko tvegal, njegova dejanja so bila pogumna. Njegovo življenje po tistem pa je postalo eno samo urjenje, neskončen niz pohodov, telovadnih vaj, ur nemščine in drugih neuporabnih znanj. Vsakič, ko je pogledal svastiko, bi si jo najraje strgal z roke in se odpravil v hribe k partizanom.'
(Odlomek iz knjige, Pod škrlatnim nebom, stran 179)

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani

Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)

Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Artur, čistokrvni mešanček, kuža iz Ekvadorja, ki se je nekje na začetku ekvadorske puščave odločil, da se pridruži ekipi ekstremnih športnikov iz Švedske in z njimi tudi ostane.

Mikael Lindnord
Artur
Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Naslov izvirnika: 
Artur
The dog who crossed the jungle to find a home

Prevod: 
Miriam Drev

Založba UMco, Ljubljana, 2017
279 strani



Resnična zgodba štirih švedskih ekstremnih športnikov, ki se je podala na Pustolovske dirke v južno ameriško državo Ekvador, bolj natančno v Ekvadorsko Amazonijo. Napori, na sedemsto kilometrov dolgi poti, so ubijalski. Vzpon na višino več kot 4.000 metrov, spust, dež, blato, mraz, vročina. Na tej poti so se preizkusili v teku, kolesarjenju, veslanju in soteskanju.

Ekstremna pot in ekstremne obremenitve, ki jih je potrebno premagati. Ob tem pa se pri marsikomu odprejo tudi stare poškodbe. V vsaki ekipi so trije moški in ena ženska. Na poti so tudi počivališča, kjer si ekipa odpočije in zaceli rane. Vsaka minuta je dragocena, zato se na počivališčih zadržujejo čim manj časa. Vse čestitke ljudem, ki se udeležujejo takih tekmovanj. Čestitke za pogum, vztrajnost, trmo in vzdržljivost. Toda mene je zgodba pritegnila šele, ko se na nekem počivališču, sredi ničesar, pojavi kuža, ki kljub svojemu slabemu stanju, mirno opazuje vrvež okoli sebe.

Na začetku ekvadorske puščave se v nekem trenutku, iz oči v oči, srečata vodja švedske ekipe Mikael in kuža kraljevske drže, ki res ne more bit nič drugega kot Artur 💓 Ko Mikael z Arturjem deli še svoje skromno kosilo, mu ta sledi skozi puščavo in vse do Švedske, kjer upam, da še danes živita srečno življenje 🐕.

Ni bilo vse gladko in enostavno. Preden je Artur, s svojimi tačkami, stopil na švedska tla, je skupaj z ekipo preživljal še dodatne adrenalinske dneve. Kljub temu, da so za kužka imeli vse potrebne papirje za izhod iz države pa so se na carini odločili, da Artur ne sme iz države. Iz države, ki je v vrhu lestvice po številu potepuških psov in kjer z njimi ljudje slabo ravnajo, so se odločili, da v krdelu potepuških psov nujno potrebujejo tudi Arturja.

S pomočjo dobrih ljudi iz celega sveta in predvsem pravih ljudi v Ekvadorju, se je vse dobro končalo. Artur je srečno pristal na Švedskem, preživel nekaj mesečno karanteno in kar nekaj operacij. Zdravstveno si je opomogel in zaživel s svojo švedsko družino. Mikael in Artur sta ustanovila sklad za pomoč in boljše življenje ekvadorskih kužkov.

Preslikana fotografija iz knjige Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

"S pogledom sem ošinil Arturja, ki je capljal ob meni. Ne, sem pomislil sam pri sebi, ti pač svoj živi dan nisi imel svojega doma, kajne? Neskončno daleč smo od kraja, kjer sva se srečala in ne morem se slepiti, da imaš sploh kam iti, če ne boš odpotoval z mano. Vse si stavil name, ne morem te pustiti na cedilu. Naj stane, kar hoče." (Odlomek iz knjige)

"Ne obstaja zvestoba, ki ne bi bila prelomljena, razen zvestobe resnično vdanega psa." Konrad Lorenz, 1903-1989, avstrijski zoolog, etolog in ornitolog, ki se je ukvarjal z živalsko psihologijo. Leta 1973. je dobil Nobelovo nagrado (wikipedija)

Označena pot ekstremnega tekmovanja v Ekvatorski Amazoniji in kraj kjer se je Artur prvič srečal s švedsko ekipo ekstremnih športnikov. (Preslikano iz knjige)

Laurent Seksik, Primer Eduard Einstein

"Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv." Albert Einstein

Laurent Seksik
Primer Eduard Einstein

Naslov izvirnika:
Le Cas Eduard Einstein

Prevod: Ludvik Jevšenak

Celjska Mohorjeva družba, 2016
209 strani

Čas dogajanja: prva polovica 20. stoletja
Kraj dogajanja: Zurich, Švica, Princeton, Amerika


Pretresljiva pripoved o mlajšem sinu velikega genija Alberta Einsteina in njegove prve žene Mileve Marić.

Francoski zdravnik in pisatelj Laurent Seksik je napisal tudi biografijo o Albertu Einsteinu. Ko je iskal podatke za svojo knjigo, je opazil, da skoraj nihče ne omenja njegovih otrok, še najmanj pa njegovega mlajšega sina Eduarda Einsteina. Tako je nastala knjiga Primer Eduard  Einstein. V njej, v prvi osebi, opisuje življenje bistrega otroka, nadarjenega pianista in kasneje študenta prvega letnika medicine, ki je več kot polovico svojega življenja preživel v psihiatrični bolnišnici Burgholzli, na obrobju Zuricha.

Ko je bil Eduard star 20 let se je za družino Einstein začela prava kalvarija. Postavili so mu diagnozo, shizofrenija. Rojen je bil leta 1910. Od 20. leta pa vse do smrti leta 1965. je bil njegov dom psihiatrična bolnišnica Burgholzli.

Albert Einstein in Mileva Marić, sta bila v tem času že ločena. Oče je zapustil družino in se znova poročil. Z novo ženo je živel v Berlinu. Fanta sta živela z materjo v Zurichu in z očetom nista imela stikov. Tega mu nista nikoli odpustila.

V knjigi spremljamo žalostno življenjsko zgodbo Eduarda pa tudi njegove matere, ki mu zvesto stoji ob strani. Oče ga je obiskal samo enkrat, na začetku, ko se je sam odpravljal v Ameriko, saj se je nacizem v Berlinu krepil, prav tako pa tudi sovraštvo do Judov. S sinom sta priredila skoraj pravi koncert, ko sta zaigrala nekaj skladb za klavir in violino. Ob tej priložnosti je nastala njuna zadnja skupna fotografija, ki je uporabljena tudi za naslovnico pričujoče knjige.

Zakaj Albert Einstein ni nikoli obiskal sina, čeprav je zanj finančno skrbel, je tudi sam veliko razmišljal.
Pisatelj Laurent Seksik o tem napiše: "Ne gre za naravo. Gre za pogum. Imel ga je dovolj. Upiral se je gestapu, med prvimi podprl pravice črncev, pomagal ustanavljati izraelsko državo, kljuboval FBI-ju, ni upogibal hrbtenice, nikoli ni popuščal, pisal je Rooseveltu, naj izdela bombo proti rajhu in pisal Rooseveltu naj ustavi bombo, namenjeno Japonski. Podpiral v rajhu preganjane Jude. Pošiljal peticije. Bil v prvih bojnih vrstah. A to, da bi obiskal sina, presega njegove moči." (odlomek iz knjige, stran 170)

Eduard Einstein pravi v knjigi: "Ne vem kaj mi pripravlja prihodnost. To je usoda vsakogar, a nad enimi se znese bolj kakor nad drugimi."

Laurent Seksik se je rodil v Nici, leta 1962. Je francoski pisatelj in zdravnik, ali obratno. Oboje opravlja enako zavzeto in uspešno. Napisal je že kar nekaj knjig, največ biografij, med njimi tudi biografijo Alberta Einsteina. (wikipedia.fr)

Moje življenje v pasjih šapah, Wendy Hilling

Pretresljiva, resnična zgodba o hudi in redki bolezni, še bolj pa je to vesela in optimistična zgodba o življenju s pasjimi pomočniki.

Wendy Hilling
Moje življenje v pasjih šapah

Naslov izvirnika: My life in his paws

Založba Učila, 2016
281 strani

Kraj dogajanja: Devon, Velika Britanija
Čas dogajanja: sedanjost
Zvrst: resnična zgodba

Wendy Hilling se je rodila z redko, težko in neozdravljivo kožno boleznijo. Imenuje se bulozna epidermoliza. Bolezen pri kateri je koža izredno občutljiva na vsak močnejši dotik ali udarec, ob katerem nastanejo boleči mehurji.

Resnična zgodba v pričujoči knjigi pa ne govori toliko o bolezni, bolj je zgodba o pasjih pomočnikih, ki so Wendy pomagali in ji še pomagajo, da je njena kvaliteta življenja boljša. S pomočjo izurjenega psa je bolj samostojna, s tem pa tudi bolj samozavestna.

Pes, ki tako nesebično in zvesto pomaga Wendy, je pasme zlati prinašalec. To pasmo obožuje že od otroških let. Njen prvi pomočnik je bil najdenček Monty, drugi pa prav tako zlati prinašalec Ted, ki je k Wendy prišel že kot mladič. Urila ga je predvsem sama in s pomočjo Canine Partners, ki v Veliki Britaniji uri pse pomočnike. Slednji tudi preveri kaj vse pes zmore in na koncu mu dodelijo vijolično oprsnico, s katero lahko pes svojega človeka spremlja povsod. Delo psa redno spremljajo in ko ta z leti določena dela neha opravljati, ga čaka upokojitev, največkrat v kakšni rejniški družini, toda ne pri Wendy. Pri njej, njeni kužki ostanejo do konca pa četudi je potrebno spremeniti pravila.

Tedi je igriv, vesel in prijazen kuža, pravi zlati prinašalec pač. Svojo Wendy spravlja v smeh in dobro voljo, vendar pa opravlja tudi resna dela. Z Wendy nakupuje v supermarketu, s polic jemlje blago, ki mu ga pokaže, na blagajni pa s sprednjima tacama skoči na pult in izroči blagajničarki denarnico. Ni potrebno posebej poudariti, kako tak pasji prizor vpliva na okolico. Vsi "pasjeljubci" so razneženi in radi bi Teda pobožali. To seveda ni priporočljivo, kajti pes pomočnik mora biti osredotočen na osebo, ki ji pomaga in komunicirati samo z njo. Za razliko od psov terapevtov, ki morajo biti prijazni do vseh ljudi, morajo biti "mečkabilni", kot so pri nas, meni zelo ljube, Tačke pomagačke.

Knjiga Moje življenje v pasjih šapah je zgodba o pasjem pomočniku, ki svoje delo opravlja z veseljem in veliko ljubeznijo, je zgodba odločne, trmaste in nepopustljive Wendy, ki se junaško spopada s svojo boleznijo in svojimi omejitvami, a s pomočjo Teda in obojestranskega zaupanja in ljubezni je vse za malenkost lažje.

Počitniško branje:

Babica vas pozdravlja in se opravičuje