Naslednje leto v Havani, Chanel Cleeton

Roman Naslednje leto v Havani je dvoplastna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v različnih obdobjih in različnih, a kljub temu zelo podobnih, družbenih ureditvah na Kubi.

Prva zgodba se dogaja leta 1959. Družina Perez ima podjetje za predelavo sladkorja, ki jim prinaša bogastvo in lagodno življenje. So podporniki predsednika, generala Batiste, zato jim za razliko od večine Kubancev, ne manjka ničesar. Pet hčera živi v razkošju in njihov največji problem je, kaj obleči za večerno zabavo. Razen njihovega brata, se nobeni niti ne sanja, da se okoli Havane zbirajo uporniki, ki želijo odstraniti tiranskega predsednika in prevzeti oblast.

Nekega večera se sestre na skrivaj odpravijo na zabavo, na katero jih starši nikakor ne bi pustili. Tam Elisa spozna Pabla. To srečanje ji življenje postavi na glavo. Prijazen in simpatičen fant ni samo pravnik in odvetnik. Spada med revolucionarje in Castrove podpornike, zaradi česar ga je izobčila celo lastna družina. Kljub temu se med njima razvije ljubezen in večkrat se naskrivaj srečujeta. Elisa zanosi, kmalu za tem pa izve, da so Pabla v gorah ubili.

Na Kubi oblast prevzamejo uporniki s Castrom na čelu. Zagovarjal je spremembe, obljubljal svobodo, demokracijo in poštene volitve. V praksi pa se je med drugim lotil tudi nacionalizacije podjetij. Bogatim je vzel vse, tako da so bili vsi na ničli, vsi enaki, razen njega, ki je živel kot kralj.

Družina Perez se odloči čim prej zapustiti vse kar so do tedaj poznali. Naselijo se na jug Floride. Ni daleč od ljubljene Kube, po morju samo dobrih sto štirideset kilometrov, a vendar povsem drug svet.

Leta 2017. se zgodba skoraj v celoti ponovi. Tokrat je v glavni vlogi Elisina vnukinja Marisol. Babica je nepričakovano umrla. Marisol ji je obljubila, da bo njen pepel raztrosila na Kubi, kot si je Elisa vedno želela. Kot novinarka se tja odpravi pod pretvezo, da bo pisala članek o Kubi. Prebiva pri Elisini stari prijateljici. Z njenim sinom raziskujeta lepoto Havane in Kube. Marisol počasi odkriva družinske skrivnosti, ki jih Elisa nikoli ni omenila. A skrivnosti ima tudi fant v katerega se je zaljubila. Na koncu mora rešiti sebe in njega. Ji bo uspelo 😎

Zanimiv in berljiv roman. Skozi ljubezenski zgodbi spoznamo tudi lepoto Kube, njeno zgodovino, menjavo oblasti, vendar za ljudi se ni kaj dosti spremenilo. Prišli so z dežja pod kap. Roman Naslednje leto v Havani, je prvi kjer sem prebrala negativni zapis o legendarnem revolucionarju Che Guevari.

Chanel Cleeton
Naslednje leto v Havani

Naslov izvirnika:
Next year in Havana

Prevod:
Maja Lihtenvalner

Založba Učila, Tržič, 2020
362 strani


"Zgodovina Kube je zgodovina bojev in razprtij. Ko smo bili otroci, so nam večino zamolčali, ampak obrise smo vseeno slutili, plazili so se čez zidove in ograje. Batista je bil krut predsednik. Rad je imel sladkor, rad je imel denar, ki je pritekal v našo državo z druge strani morja, ni pa imel rad kubanskega naroda. Hotel je biti kralj ljudstvu, ki ni hotelo, da mu kdo vlada."
(Odlomek iz knjige, stran 166)

Piran s pogledom na Trst

Ernesto Che Guevara, Motoristov dnevnik

Zapisi s popotovanja po Latinski Ameriki, mladega Ernesta Guevare, ko še ni bil tisti znameniti revolucionar Che, ampak mladi in brezskrbni avanturist.

V knjigi Motoristov dnevnik, Ernesto Che Guevara, v kratkih zgodbah, kronološko opisuje svoje potovanje po Latinski Ameriki. Na pot se je odpravil s svojim prijateljem Albertom Granado. Sprva sta potovala na motorju, ki je poleg njiju prevažal še njuno prtljago. Preobremenjen in star motor se je zato večkrat pokvaril, pogosto pa sta oba z motorjem vred zgrmela po tleh, kar opisuje na duhovit način. Pri pogostih padcih je bila velika sreča, da sta ostala nepoškodovana. Motor sta imenovala Vsemogočni, toda vsemogočnost ni trajala dolgo. Motor je zdržal slabo tretjino načrtovane poti, nato pa sta bila odvisna od dobre volje voznikov tovornjakov in svojih nog, saj sta prepešačila kar precej kilometrov.

Mlada avanturista, Ernesto Guevara de la Serna (študent zadnjega letnika medicine) in Alberto Granado (biokemik), sta od decembra 1951. do 26. julija 1952. prepotovala velik del Latinske Amerike: Argentina, Čile, Peru, Kolumbija in Venezuela,  Na pot sta se odpravila z namenom, da obiščeta bolnišnice za zdravljenje gobavosti pa tudi, da si ogledata kako živijo ljudje izven Argentine. Ob tem nista pozabila na vse naravne in kulturne znamenitosti, ki sta jih odkrivala na svoji obsežni poti.

Kljub temu, da se je Ernesto rodil v meščanski družini, v kateri mu ni manjkalo nič, če odštejemo napade astme, ki so ga spremljali od drugega leta naprej, je že kot mlad fant opazil izkoriščanje in zatiranje delavcev. Tudi na tej poti sta prijatelja spoznavala težke delovne in zdravstvene pogoje delavcev v rudnikih bakra. Delavci so bili slabo in neredno plačani. Umrljivost je bila zelo velika, odgovarjal pa ni nihče. Bolnišnice so bile ponekod brezplačne, toda slabo opremljene in s premalo osebja. Primanjkovalo je šol ... in še in še. In tako so bili postavljeni temelji za rojstvo Che-ja, ki je kljub ženi in petim otrokom, življenje posvetil revoluciji in prizadevanju za družbene spremembe in boljše življenje "malih" ljudi.

Le kaj bi imel Che povedati danes 😎

 Ernesto Che Guevara
Motoristov dnevnik

Naslov izvirnika:
Notas de Viaje: Diario en Motocicleta

Prevod:
Urša Červ in Tina Malič

Založba Sanje, Ljubljana, 2009
205 strani

"Socialna raven ljudi v Čilu je nižja kakor v Argentini. K temu je treba prišteti še slabe plače, ki se izplačujejo na jugu, majhno število delovnih mest in malo pomoči, ki jo oblasti ponujajo delavcem (kljub temu pa je ta še vedno večja, kot tiste v severnem delu Južne Amerike), zato se v Argentino valijo pravcate trume Čilencev v iskanju sanske dežele zlata, ki jo je prebivalcem zahodne strani Andov uspela prikazati sposobna politična propaganda. Na severu delavce v rudnikih bakra, solitra, žvepla, zlata ipd. bolje plačajo, a življenje je veliko dražje. Na splošno primanjkuje veliko potrošnega blaga, ki je najbolj potrebno, poleg tega pa so podnebne razmere v gorah zelo težke. Spominjam se sugestivnega zmigovanja z rameni, s katerim je vodja rudnika Chuquicamata odgovoril na moja vprašanja o odškodnini, ki jo je treba plačati družinam deset tisoč ali več delavcev, ki so pokopani na lokalnem pokopališču."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)