Robert Menasse - Prestolnica

 

Delovanje Evropske unije, predvsem pa Evropske komisije v leposlovni obliki in skozi satirično pripoved, ali pa tudi ne, avstrijskega pisatelja Roberta Menasseja. In kaj ima z vsem tem pujsek. 😊

Zgodba romana Prestolnica, nas popelje v prestolnico Evropske unije, Bruselj. Med uradnike Evropske komisije, kjer spremljamo njihovo pošteno ali pa nepošteno delovanje. Knjiga se bere bolj kot priročnik o delovanju Evropske komisije, bolj malo je v njej leposlovja. Nekaj ga je.

Nekakšna rdeča nit romana je pujsek, ki ga ljudje videvajo na ulicah in trgih Bruslja. Ali je vse skupaj res, ali pa je zgolj metafora za "svinjarijo", to izvemo, ko preberemo roman do konca. 

V zgodbi je tudi umor, a knjiga ni kriminalka. Mogoče pa je. V hotelu najdejo moško truplo. Moški je bil ustreljen. Pri njem najdejo ponarejen potni list. Kdo je bil in zakaj je bil umorjen? Nihče ni nič videl in nič slišal. Prav vsi pa so, na trgu, videli velikega pujsa. Čigav je, ali je povezan z umorom, kaj dela sredi velikega mesta? Vse to bo moral razrešiti inšpektor Brunfaut. Ko že mislimo, da imamo kriminalko, dobi inšpektor ukaz z vrha. Primer je zaključen, ne preiskuje se več. Konec. Pika.

Evropska komisija v očeh javnosti nima najboljše podobe. Komisarka za kulturo, ki je mimogrede resor, ki ga nihče noče in tudi komisarka svoje imenovanje jemlje kot kazen, saj ona je ja prekaljena ekonomistka, kaj ima to s kulturo. V glavnem, komisarka se odloči speljati Jubilee Project, za izboljšanje javne podobe Evropske komisije. Še bolj pa si želi izboljšati svojo podobo in napredovati v bolj spoštovani resor. Politične igrice se kar vrstijo. Lahko bi priredili tekmovanje v metanju polen pod noge. Konkurenca bi bila izredno močna.  

Skratka, knjiga Prestolnica je literarna mineštra z ogromno sestavinami. Tako gosta je, da jo težko mešamo.

Ocena: 3/5

Pujsek v ZOO Ljubljana

Robert Menasse

Prestolnica

Naslov izvirnika:

Die Hauptstadt

Prevod:

Tanja Petrič

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2021

413 strani

'Nemška kanclerka je bila v preteklem koledarskem letu osemkrat na Kitajskem. Naslednji teden naj bi avstrijski predsednik z letalom polnim ministrov in interesnih predstavnikov iz industrije,  trgovine in kmetijstva odletel v Peking, najvišje na agendi: trgovina s svinjino. Kmalu zatem so se v Pekingu najavili še Holandci. Če bo eni izmed teh držav uspelo skleniti osnovno bilateralno pogodbo s Kitajsko, potem je politično gledano precej neverjetno, da bi EU dobila pogajalska pooblastila. In takrat se bo začel veliki dvoboj, nadvse brutalen, zbijanje cen in poskusi, da bi sosede postavili na hladno. Namesto da bi nastopili skupaj, bodo drug drugega uničili in s svojim pohlepom po nacionalni gospodarski rasti ustvarili evropsko krizo.' (Odlomek iz knjige, stran 119/120)

Trg Evrope, pred zgradbo železniške postaje, združuje Novo Gorico in italijansko Gorico.

 

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani

"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 

Čas koz, Luan Starova

Ob branju knjige Luana Starova, Čas koz, se lahko nasmejiš, lahko pa se tudi razjočeš. Opisuje težko življenje ljudi v Makedoniji po drugi svetovni vojni. Polno pomanjkanja in trpljenja ter boja z lakoto. Edina svetla točka so koze. Simpatične, poskakujoče domače živali in ljubljenke otrok, ki so s svojim mlekom rešile marsikaterega otroka in odraslega. A takratna ideologija je koze označila za sovražnice naroda, saj uničujejo drevesa in pridelke na poljih, zato jih je potrebno izkoreniniti iz naše nove države. Skratka, koze so postale sovražnice delavskega razreda. Ljudi so razdelile na kozarje, to so tisti, ki so jih skušali rešiti in na anti-kozarje, ki so podpirali ideje vladajočih.😎

Pisatelj Luan Starova se je rodil v Albaniji, leta 1941. Ko je bil star dve leti, se je z družino preselil v Makedonijo in takratno Jugoslavijo.

Roman Čas koz govori o počasnem povojnem razvoju države. Razvoj industrije je potreboval delavce. Tako so iz kmetov in pastirjev želeli ustvariti novi delavski razred. Načrti za novo socialistično izgradnjo, so narekovali popis vseh koz, saj te uničujejo socialistične dobrine kot so gozdovi. Potrebno jih je iztrebiti pa kaj, če so reševale življenja. V naslednjo petletko, brez koz. Polja bodo bogato obrodila, država bo postala rajski vrt, kozarji pa jeklen, nepremagljiv delavski razred. 😊

Račun brez krčmarja. Ljudje so imeli radi svoje koze. Pred popisovalci koz so jih skrivali in jih tako vsaj nekaj rešili. V podporo svojim kozicam so priredili celo kozji miting. S pravo invazijo koz so vaščani z okoliških hribov preplavili veliki trg v mestu. A tudi to ni dosti pomagalo. Koze so bitko izgubile, enako bi lahko rekli tudi za kmete, ki so postali novi delavski razred. Vse za razvoj in napredek.

Zelo berljiv in tekoče napisan roman Čas koz je le eden izmed sedemnajstih, ki so prava Balkanska saga 20. stoletja. Na žalost pa je zaenkrat edini preveden v slovenski jezik.

Luan Starova
Čas koz

Naslov izvirnika:
Vremeto na kozite

Prevod:
Aleš Mustar

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Zbirka Moderni klasiki
160 strani




"Koze so ostale z njimi kot enakopravni člani družin s številnimi otroki. Te so dokazano v lačnih in prekletih letih dolge vojne rešile veliko družin. V vsaki družini je bilo nekaj generacij koz, njihovi predniki so doživeli druge vojne in nesreče na Balkanu. Brez koz teh ljudi zagotovo ne bi bilo, kot tudi ne pravkar vzniklih novih življenj ..."

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani

'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)

Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...

Sodni dnevi, Peter Čeferin in Vasja Jager

Pozabite na Grishama, prihaja Čeferin. 😎 Slovenski odvetnik Peter Čeferin je v preteklosti napisal in izdal odlične anekdote iz svoje odvetniške prakse. Tokrat pa se je lotil kriminalke, ki je prav tako odlična in napeta do zadnje strani. Pri nastajanju romana je sodeloval tudi novinar Vasja Jager. Dogaja se v Ljubljani, na sodišču, v Budvi in v Beogradu. Nekakšna "balkanska posla" bi lahko rekli. Ampak, kaj pa če je vse res!

Edvard Melik je odličen in uspešen odvetnik. Ima odraslega sina in pravkar mu je umrla žena. Čeprav je bilo njegovo odvetniško delo vedno na prvem mestu pa ga je ženina smrt zelo pretresla. Zapre se v svojo razkošno vilo in se utaplja v svoji žalosti in viskiju. Da bi se zaprl v hišo skupaj z ženo, ko je bila ta še živa in zdrava, mu ni nikoli prišlo na misel. Vse je bilo podrejeno reševanju obtoženih za različna kriminalna dejanja pri čemur so mu pomagala tudi ženska bitja in s kakšno se je zbližal tudi drugače.

Kakor koli že, Edvard Melik se le odloči zapustiti svoje žalostno domovanje in se odpravi v pisarno kjer ga že nestrpno pričakujejo. Za pomoč ga zaprosi zaskrbljena mama čigar sina so obtožili umora. Melik se odloči, da bo primer sprejel in vsaj malo preusmeril svoje misli drugam.

Tomi Klajn je tridesetletni mladenič s paleto težav. Največja je obtožba, da je v Budvi umoril svojega partnerja Karla Marona, ko je ta bival v svoji obmorski vili. Maron je bil novopečeni bogataš. Kako je obogatel ne ve niti sam bog. Preprodaja orožja, mamil, poceni odkupljeni certifikati ...? Zdaj mu vse to nagrabljeno bogastvo ne pomaga prav nič pa tudi Klajnu ne. Država, sodišče, tožilstvo, skorumpirani politiki, stric iz ozadja, ki vpletene drži v šahu in zahteva obsodbo. Odvetnik Melik je prepričan v nedolžnost svojega klienta in zanj se bori kot lev. Postopoma mu je postajalo vse bolj jasno, da tu ne more zmagati. Potrditev je dobil, ko so ga zvabili v Beograd in ga tam skoraj ubili. Obsodili bojo nedolžnega.

Po končanem sojenju, po čistem naključju ali pa niti ne, Melik sreča na pokopališču strica iz ozadja. Ta mu mirno razkrije vso resnico o primeru Maron in nato mirno odide. Njegovi resnici je bilo zadoščeno. Ni važno kako in na kakšen način 😎

Peter Čeferin
Vasja Jager

Sodni dnevi


Cankarjeva založba, Ljubljana, 2019
231 strani



"Melik je gledal skozi okno v gostilni As. Videl je obrise nogometnih kibicev, ki so na drugi strani pri Cutty Sarku pred zasloni spremljali neko tekmo in mahali natakarici za novo rundo. Slišal je smeh in radostne klice. Kozarci so žvenketali, ko so trkali skupaj. Najpomembnejša tekma v življenju. Vsak teden znova.
Razredni prepad je pot, ki teče med dvorišči skozi Knafljev prehod. Nič posebnega, siva in prašna, golobji iztrebki in pozabljen kovanec na tlaku. Dobra dva metra širine. Pa vendar ločuje svetove."
(Odlomek, stran 118/119)

Če še niste vedeli, zdaj veste, ko boste šli skozi Knafljev prehod, da se boste lahko pravilno odločili 😎