Sebastijan Pregelj - Beli konjiček

 

Beli konjiček, roman slovenskega pisatelja Sebastijana Preglja, je zgodba družine, ki se prične kmalu po koncu prve svetovne vojne. V vasico Podpeč, na robu Ljubljanskega barja, se vračajo preživeli vojaki s svojimi psihičnimi in fizičnimi travmami. Med njimi je bil tudi mladi Jaka Prežar.

Družinsko zgodbo pripoveduje stoletna prababica Marija svojemu pravnuku. Marija in Jaka sta se poročila in se kmalu preselila v Ljubljano. Imela sta dva sinova in hčer. Jaka je imel dobro službo na železnici, Marija pa je skrbela za dom in otroke.

Družina je bila srečna, lepo so živeli, bili so skromni in zadovoljni s tem kar so imeli. S sosedi v hiši so se dobro razumeli in prababica pravnuku pove tudi njihove zgodbe.

Večidel pripovedi je namenjen obdobju druge svetovne vojne. Obdobje, ko mesto zasedejo fašisti in ga po enem letu obdajo z bodečo žico. Obdobje strahu in lakote. Jaka je bil prvič odpeljan v zapor.

Ko Italija kapitulira, se ljudje razveselijo, a ne za dolgo. Ti, ki so prišli za fašisti, so bili še hujši. Tako pripoveduje prababica. 

Tudi po vojni je bilo zelo pestro. Novi oblastniki, nova pravila. 

Nekateri literarni poznavalci pišejo, da roman deluje kot pravljica. Meni se zdi, da deluje kot grozljivka 20. stoletja. 

Roman je odličen. Vredno branja. 📖

Ocena: 4,5/5

Beli konjiček na hipodromu Stožice 💜

Sebastijan Pregelj

Beli konjiček

Založba Goga, Novo mesto, 2023

306 strani

"Očetje so bili bolj zadržani. Govorili so, da ima Jakob resda dobro službo, vendar to ni vse. Njegove prevratniške ideje so nevarne, Veš, nevarnosti so imeli v letih po vojni vsi dovolj. Želeli so si miru. Želeli so si delati vsak svoje."

(Odlomek iz knjige Beli konjiček, stran 50)

Ljubljansko barje. Peš pot, Ig - Škofljica

Sebastijan Pregelj - V Elvisovi sobi

Lidia Pavlin - Hiške z ženskimi imeni

 

Prvenec avtorice Lidie Pavlin, Hiške z ženskimi imeni, je sklop življenjskih zgodb, uokvirjenih v trikotnik med hrvaško Liko, Ljubljano in otokom Krk. Hiške ne gledajo proti morju, temveč proti gorovju Velebit, za katerim se skriva Lika, in Lindine korenine. Tako je trikotnik sklenjen. 😊 

Linda je uspešna poslovna ženska. Na otoku Krk sta s partnerjem zgradila pet hišk dobrega počutja. Hiške je poimenovala po ženskah, ki so zaznamovale njeno življenje. V pozitivnem smislu. 

Vendar pa roman ni zgolj zgodba o turističnih hiškah na otoku Krku. To je predvsem zgodba o močnih ženskah, o njihovem življenju, o ljubezni, ki so jo iskale, in o družinah, ki so jih ustvarile. 

Lucija je Lindina babica iz hrvaške Like. Odločna ženska z zanimivo ljubezensko zgodbo. Imela je kar devet otrok. Med njimi je Marija, Lindina mati. Tudi Marija je odločna ženska za povrh pa še trmasta. Odločena je, da ne bo živela in ustvarjala družine v revni vasici. Hoče v Ljubljano, k bratu. In tako se je tudi zgodilo. 

Polona je bila Lindina najboljša prijateljica. Bila je nekaj let starejša. Petletna Linda je zelo rada zahajala k njej in priljubila se je vsem v družini. Zgodba s Polono je tako živo napisana, da me je prizadela, kot bi jo tudi jaz poznala. 

Margo je Lindina mlajša sestra. Če si v mladih letih nista bili ravno blizu, se je kasneje njun odnos temeljito spremenil. 

Anka je bila Lindina osnovnošolska učiteljica. Učila je angleški jezik in vodila dramski krožek. V Lindi je spoznala velik talent za jezike, blestela je tudi v igri. Vse to ji je v odraslem življenju zelo pomagalo do uspešne kariere.

Berljiv in zelo zanimiv roman se zaključi s slavnostno otvoritvijo hišk dobrega počutja. V krogu družine, prijateljev in domačinov, z dobro hrano in pijačo.

Ocena: 4/5

Lidia Pavlin

Hiške z ženskimi imeni

Založba Nicha, Ljubljana, 2022

258 strani

"Kdo pa je rekel, da bom šla s tabo v Bosno! Tukaj bom ostala in delala bom, kar bom želela. Nihče mi ne bo ukazoval, kaj naj počnem v življenju. Moja starša mi nista in ti mi sploh ne boš," je odločno rekla Marija in se zasukala na petah. "Pridi, Mari, veselice je konec." (Odlomek iz knjige, stran 136)

Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju

 

Zgodovinski roman, Ne bom se več drsal na bajerju, slovenskega kritika, dramaturga, pisatelja pa še bi lahko naštevali, Lada Kralja, je za prebivalce ljubljanske Šiške, že skoraj obvezno branje.

Dogaja se med drugo svetovno vojno, v Spodnji Šiški, ko je Ljubljana že obdana z žico in fašisti delujejo na polno. 😢 

Mladi pripovedovalec zgodbe o takratnem dogajanju v Šiški je Ivan. Stanuje v manjšem bloku, Na jami 8. Blok še vedno stoji. V bližini je dvorec Jama. V njem je samostan in dekliška šola, obdajajo ga vrtovi, kjer nune pridelujejo zelenjavo. Na dvorišču je vodnjak z najboljšo vodo v Evropi. K dvorcu je spadal tudi bajer. Sprva so v njem gojili ribe, potem pa je služil bolj za zabavo mladim. Poleti so v njem plavali, pozimi so na bajerju drsali. Vsega tega danes ni več. Po vojni so dvorec podrli in zgradili bolnišnico, tudi vodnjak z najboljšo vodo so zasuli in zgradili cesto. V bajer so se naselile žabe. Te so s svojim "reganjem" tako zelo motile bližnje stanovalce, predvsem tistega, ki se je naselil v bližnjo mogočno vilo, da so ga zasuli. Za mladino so zgradili skakalnico. Kaj češ boljšega. "Planico" lahko spremljaš kar iz svoje dnevne sobe. No, tudi te ni več. Ostal je le še stolp na vrhu hriba. Tega so hoteli zrušiti novi oblastniki v samostojni Sloveniji. Saj to jim ni uspelo. 😎

V bližini stare cerkve oziroma cerkve sv. Jerneja, kjer danes stojijo stolpnice, je stala tovarna čevljev. Po vojni so jo podrli. Čevlje bodo izdelovali v Rusiji, saj oni to znajo bolje. Od tam jih bomo uvažali. Naši delavci, ki so izgubili službe, pa bodo dobili delo v nastajajočih Litostrojskih delavnicah, ki jih gradijo onkraj Celovške ceste. 😎

Zanimiva pripoved o življenju in nelepih dogodkih, v vojnem času, v naši lepi Šiški. Danes šišenske hiške izginjajo kot po tekočem traku. Na njihovem mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju. Ceste ostajajo enake, avtomobilov je čedalje več, onesnažujejo na polno. Le kje se bodo vozili novi prebivalci, ki bodo naselili stolpnice. Po moje bo Pipistrel Ljubljani doniral nekaj svojih malih letal, ker po Celovški in Vodnikovi cesti ne bo šlo. 😉

Ocena:4,5/5

Detajl gospodarskega poslopja v Šiški

Lado Kralj

Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana, 2022

296 strani

'Ne bom se več drsal na bajerju. Nikdar več. Varuj se teh maškar, to niso samo maškare, ampak tudi podivjane zverine, stekli psi. Jaz sem bil tam spodaj, ko se je to zgodilo. Bil sem z Evo, kar pomeni, da sem jo nepremišljeno in objestno peljal v past, namesto da bi jo opozoril, da se je takim krajem treba izogibat. Videl sem jih, karabinjerje, kako se tiho bližajo vhodu na bajer, eni peš in eni z dvema kamionoma, ustavijo se in vojaki skačejo na tla.' (Odlomek iz knjige, Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju, stran 215)

Visoko pritlična hiška na Gasilski ulici v Spodnji Šiški še vedno stoji. Okoli nje je vse podrto, le kaj bodo novega zgradili. 

Detajl starega gospodarskega poslopja v Spodnji Šiški

Pritlična hiša, nekoč obrtna delavnica, na ulici Milana Majcna v Spodnji Šiški, je preteklost, ki izginja. Ni je več. 😎

Osnovna šola Spodnja Šiška. Zgradba je bila zgrajena leta 1908. Med drugo vojno so se vanjo vselili italijanski vojaki, kot omenja Lado Kralj v svoji knjigi Ne bom se več drsal na bajerju.

Spominska plošča padlim v drugi vojni, na vogalu osnovne šole Spodnja Šiška

Avgust Demšar - Tajkun

 

Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Tega resnično še nismo pričakovali. Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko se je zopet upokojil. 😎 Upam, da bo izjemni Vrenko ustanovil s. p. in še naprej reševal zapletene primere.

Ekipa mariborskih preiskovalcev je ostala brez dobrega vodje, a tudi sami so se odlično znašli. No, nekaj malega so se obrnili tudi na upokojenega Martina Vrenka in ta se je z veseljem odzval.

Tako kot v prvem delu trilogije, z naslovom Cerkev, se tudi v drugem delu, Tajkun, odpravimo v vasico Vodnjaki, na obronkih Pohorja. Zdaj že vem, da je izmišljena. Tu ima vikend hišo nepremičninski mogotec in podjetnik Štefan Matjašič. S svojo ženo Vido in najstniško hčerko Saro je tu večkrat. Pa ne zato, ker bi užival v družinskem krogu. Matjašič si je zamislil nesrečno vasico spremeniti v srečno in bogato letovišče za sprostitev in ljubo zdravje oziroma nekakšen spa, kot se to moderno imenuje. 😏

Ko se je zdelo, da gredo posli kot po maslu, se je zgodilo. Sara Matjašič se ni vrnila iz Ljubljane, kjer je na RTV snemala mladinsko oddajo v režiji starejše sestre Hanne. Hanna je Matjašičeva hči iz prvega zakona. Zapustil jo je že kot malo deklico in z njo nikoli ni navezal stika. Ni ga zanimalo, kako je, kako živi, kaj počne. Z njo ni želel imeti nobenega opravka. Že to pove dosti o njegovem značaju. Žalostno, ampak resnično. 😢

Prav kmalu se je izkazalo, da so Saro ugrabili. Kot dokaz sta Matjašičeva dobila pismo, v njem pa Sarine lase. Čez nekaj časa dobita elektronsko pošto, brez besed, samo znesek 150.000 €. Matjašič bi lahko znesek z lahkoto plačal. Toda ne, on se odloči in najame bivšega kriminalista, da najde njegovo hčer. Res jo najde. V zapuščeni hiški, v gozdu, skupaj z domnevnim ugrabiteljem. Med prerivanjem se sproži pištola bivšega kriminalista in zadene Saro. 

Zdaj ni več primer ugrabitve, zdaj gre za umor. Skupina nekdanjih Vrenkovih sodelavcev, ki jo zdaj začasno vodi kriminalistka Ivana Premk, se loti primera. Iščejo morilca in ugrabitelja ali več njih. Vse je mogoče. Nesrečna smrt najstnice Sare sproži plaz grozljivih dogodkov. V vodnjaku, v Vodnjakih, prav v tem kjer so tudi v preteklosti že našli kakšno truplo, najdejo mrtvo Hanno. V vikend hiši naletijo na zabodeno Vido Matjašič. Kdo se je napadel družino bogatega podjetnika Matjašiča? So krivi neporavnani tajkunski posli, ali je kaj drugega, nekaj bolj zloveščega!

Ivana Premk bo s svojo skupino kriminalistov, zadevi prišla do dna. Z Vrenkom ali brez njega. Ji bo uspelo ustaviti pokole in najti krivce!

Napeto do konca.

Ocena: 4,5/5

Grad Slovenska Bistrica

Avgust Demšar

Tajkun

Trilogija Vodnjaki II

Zbirka Branje, Proza

Založba Pivec, Maribor, 2022

366 strani

'Vida in Štefan Matjašič sta stala sredi njune razkošne vile in gledala dve kriminalistki in enega kriminalista na drugi strani. Kriminalistka, ki se je predstavila kot Ivana in še nekaj, jima je pravkar povedala, da so pred dobrima dvema urama na območju med Mariborom in Slovensko Bistrico našli truplo dekleta, za katerega upravičeno sklepajo, da je Sara Matjašič.' (Odlomek iz knjige Tajkun, Avgusta Demšarja, stran 98)

Ljubljana, Zlata ladjica 

Prvi del trilogije Vodnjaki

Avgust Demšar - Cerkev

Tadej Golob - Virus

 

V času, ko naša življenja kroji in omejuje coronavirus, se spodobi, da dobimo tudi kakšen roman na to temo. In smo ga. No ja, približno. Slovenski avtor Tadej Golob nas je osrečil z novo kriminalko z naslovom Virus. V njej višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa rešuje svoj četrti primer. 

V Gadovi Peči, na Dolenjskem, v deželi vinogradov in cvička, v neki zidanici, najdejo moško truplo. Nekdo je izpraznil vinske sode, tako da je truplo plavalo v vinu. Kasneje ugotovijo, da gre za lastnika zidanice in posestva, petinšestdesetletnega Stanislava Kovača, upokojenega direktorja gradbene firme in novopečenega vinogradnika, ki je za svoj cviček že prejel številna priznanja.

Čeprav se umor ni zgodil na območju PU Ljubljana kjer deluje Tarasova ekipa, je primer dodeljen prav njim in to pod okriljem GPU - Generalne policijske uprave. Zakaj? Nihče ne ve, a Taras se v to niti ne poglablja preveč, kar je treba opraviti, je pač treba.

Čez teden dni najdejo še eno truplo, na Primorskem. Umorjeni je bil  avtomehanik, našli so ga v njegovi delavnici med pnevmatikami. Mine še en teden in zopet truplo. Umorjeni je bil duhovnik. Najdejo ga v cerkvi, v vasici Sveti Duh nad Solčavo. Starejši duhovnik je imel na čelu odtisnjen križ. 

Kaj se dogaja, je na delu serijski morilec! Vsak petek nov umor. In kaj imajo skupnega vse tri žrtve. Na prvi pogled prav nič, razen da so bile umorjene z enakim strelnim orožjem. 

Kriminalisti ugotovijo, da je družina "uspešnega" vinogradnika Kovača v takem razsulu, da bolj ne more biti. Žena je pred leti naredila samomor, hči je v zavodu Hrastovec, kjer je popolnoma neodzivna, sin je zaprt v celjskih zaporih, ostarela mati živi sama v ljubljanski vili in se ne briga za nobenega. Tudi prej se ni. Razen da je prikrivala gnusna dejanja svojega sinčka.

Tarasa Birso njegov šesti čut ni pustil na cedilu. Umori so bili res povezani. 😎

Hrastovec, vhod na dvorišče

Tadej Golob

Virus

Založba Goga, Novo mesto, 2020

496 strani

'Mogoče tudi zaradi tega in pa zaradi blage svetlobe notranjost cerkve ni delovala kot prizorišče zločina. Navsezadnje je človek, ki je ležal pred oltarjem, sodil vanjo tako kot veliko leseno razpelo z Jezusom nad njim.'  (Odlomek iz knjige, stran 288)

Grad Hrastovec v Slovenskih Goricah in ohranjen manjši ribnik pod njim

Vinska klet v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in obvezen cviček. 

Tadej Golob - Dolina rož

Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎

Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)

Sodni dnevi, Peter Čeferin in Vasja Jager

Pozabite na Grishama, prihaja Čeferin. 😎 Slovenski odvetnik Peter Čeferin je v preteklosti napisal in izdal odlične anekdote iz svoje odvetniške prakse. Tokrat pa se je lotil kriminalke, ki je prav tako odlična in napeta do zadnje strani. Pri nastajanju romana je sodeloval tudi novinar Vasja Jager. Dogaja se v Ljubljani, na sodišču, v Budvi in v Beogradu. Nekakšna "balkanska posla" bi lahko rekli. Ampak, kaj pa če je vse res!

Edvard Melik je odličen in uspešen odvetnik. Ima odraslega sina in pravkar mu je umrla žena. Čeprav je bilo njegovo odvetniško delo vedno na prvem mestu pa ga je ženina smrt zelo pretresla. Zapre se v svojo razkošno vilo in se utaplja v svoji žalosti in viskiju. Da bi se zaprl v hišo skupaj z ženo, ko je bila ta še živa in zdrava, mu ni nikoli prišlo na misel. Vse je bilo podrejeno reševanju obtoženih za različna kriminalna dejanja pri čemur so mu pomagala tudi ženska bitja in s kakšno se je zbližal tudi drugače.

Kakor koli že, Edvard Melik se le odloči zapustiti svoje žalostno domovanje in se odpravi v pisarno kjer ga že nestrpno pričakujejo. Za pomoč ga zaprosi zaskrbljena mama čigar sina so obtožili umora. Melik se odloči, da bo primer sprejel in vsaj malo preusmeril svoje misli drugam.

Tomi Klajn je tridesetletni mladenič s paleto težav. Največja je obtožba, da je v Budvi umoril svojega partnerja Karla Marona, ko je ta bival v svoji obmorski vili. Maron je bil novopečeni bogataš. Kako je obogatel ne ve niti sam bog. Preprodaja orožja, mamil, poceni odkupljeni certifikati ...? Zdaj mu vse to nagrabljeno bogastvo ne pomaga prav nič pa tudi Klajnu ne. Država, sodišče, tožilstvo, skorumpirani politiki, stric iz ozadja, ki vpletene drži v šahu in zahteva obsodbo. Odvetnik Melik je prepričan v nedolžnost svojega klienta in zanj se bori kot lev. Postopoma mu je postajalo vse bolj jasno, da tu ne more zmagati. Potrditev je dobil, ko so ga zvabili v Beograd in ga tam skoraj ubili. Obsodili bojo nedolžnega.

Po končanem sojenju, po čistem naključju ali pa niti ne, Melik sreča na pokopališču strica iz ozadja. Ta mu mirno razkrije vso resnico o primeru Maron in nato mirno odide. Njegovi resnici je bilo zadoščeno. Ni važno kako in na kakšen način 😎

Peter Čeferin
Vasja Jager

Sodni dnevi


Cankarjeva založba, Ljubljana, 2019
231 strani



"Melik je gledal skozi okno v gostilni As. Videl je obrise nogometnih kibicev, ki so na drugi strani pri Cutty Sarku pred zasloni spremljali neko tekmo in mahali natakarici za novo rundo. Slišal je smeh in radostne klice. Kozarci so žvenketali, ko so trkali skupaj. Najpomembnejša tekma v življenju. Vsak teden znova.
Razredni prepad je pot, ki teče med dvorišči skozi Knafljev prehod. Nič posebnega, siva in prašna, golobji iztrebki in pozabljen kovanec na tlaku. Dobra dva metra širine. Pa vendar ločuje svetove."
(Odlomek, stran 118/119)

Če še niste vedeli, zdaj veste, ko boste šli skozi Knafljev prehod, da se boste lahko pravilno odločili 😎