Avgust Demšar, Cerkev

Odlična slovenska kriminalka izpod peresa Avgusta Demšarja. Roman Cerkev, ni samo dobra kriminalka, je tudi pravi mali kulturno umetniški vodnik po starem mestnem jedru Maribora in baziliki na Ptujski Gori. Dodobra spoznamo tudi vas Vodnjaki, ki leži pod Pohorjem, če res obstaja pa nisem prepričana. 😎

Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo ekipo reši še en zapleten primer, ki se tokrat zgodi v cerkvi. Pa ne v katerikoli. Morilec si je izbral kar mogočno baziliko Zavetnice Marije s plaščem na Ptujski Gori.

Na Ptujski Gori se je zbralo veliko ljudi. Priromali so na Goro, da bi prisluhnili škofu Ignacu Knezu, ki je tu daroval sveto mašo. Po maši in kosilu z nekaj krajevnimi veljaki, se je škof pomešal med ljudi. Z njimi se je rokoval (korona virus še ni razsajal, vsaj časopisi o tem še niso na veliko pisali), s posamezniki spregovoril kakšno besedo, nato pa se je umaknil v zakristijo na krajši počitek.

Nedolgo zatem ga najdejo mrtvega. Kot vse kaže, je bil 61-letni škof Ignac Knez umorjen. Na prizorišče pride policija in višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo skupino. Zadeva je delikatna in zelo občutljiva. Tu gre vendar za cerkev in njene dostojanstvenike. Potreben je zelo previden potek preiskave. Ali bo Martin Vrenko to upošteval? Prav velike verjetnosti ni.

Prvo kar pride kriminalistom na pamet je, da je umor škofa povezan s finančno svinjarijo mariborske nadškofije, ko je iz njihovih skladov izhlapelo kar osemsto milijonov €. Ne vem zakaj se uporablja izraz svinjarija. Kaj so pujski krivi za človeško lopovščino in pohlep!

Škof Knez je bil znan kot dober in čuteč človek, kar nekaj let je deloval kot misijonar v Afriki, obetal se mu je tudi kardinalski naziv. Pravi mali svetnik. Je možno, da tak človek sodeluje pri finančnih mahinacijah! In zakaj bi takega svetnika kdo umoril? Vse je mogoče, bi rekel sarkastični kriminalist Drago, ki pa je bil tak do vseh, tako do tistih na nižjih položajih kot do tistih na višjih 😎

Obsežna detektivka ima kar šeststo strani in je prvi del trilogije Vodnjaki. Kljub obsežnosti v nobenem trenutku ni dolgovezna. Skupaj z Vrenkom razmišljamo kdo je morilec in predvsem zakaj. Skupaj odpotujemo na Avstrijsko Koroško, kjer v tamkajšnjem samostanu živi menih, ki je škofa dobro poznal. Vseskozi pa se vračamo v vas Vodnjaki pod Pohorjem, ki ima le nekaj hiš in še manj prebivalcev. Po grozodejstvih, ki se tu dogajajo ali so se zgodile v preteklosti pa je vas primerljiva tudi s kakšnim večjim mestom.

Proti koncu se mi že malo svita kdo je morilec. Toda razlog zakaj pa me je popolnoma presenetil. Pisatelj Demšar in višji kriminalistični inšpektor Vrenko nikoli ne razočarata, znata pa zelo dobro presenetiti. Komaj čakam drugi del trilogije. 😊

Kip Matere Božje cerkvi na Sladki Gori

Avgust Demšar

Cerkev

Trilogija Vodnjaki I


Založba Pivec, Maribor, 2020

Zbirka Branje Proza

607 strani





"Mislim, da moramo motiv iskati v času, ko je Knez bival v Sloveniji. Umorili so ga tukaj, ne v Afriki, ne v Rimu. Osredotočimo se na zadnje leto dni, odkar se je v Slovenijo vrnil iz Vatikana. Obenem pa predlagam, da sežemo še bolj nazaj, v čas med letoma dva tisoč osem in dva tisoč enajst, ko je bil v Mariboru. Tega je zdaj že deset let, a vseeno. Če se je takrat zgodilo kaj, zaradi česar bi ga hoteli spraviti s sveta, je mogoče pobegnil v Vatikan. Tam je škofa, vsaj tako si predstavljam, teže umoriti kot v Mariboru. Počakali so, da se je vrnil. Čas njegovega bivanja v Sloveniji pred odhodom v Afriko lahko zanemarimo, od tega je že več kot dvajset let."
(Odlomek iz knjige, stran 95)

Slovenski baročni slikar Franc Jelovšek je avtor razkošne freske na ladijski kupoli cerkve Matere Božje na Sladki Gori.

Tadej Golob - Dolina rož

Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎

Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Pariz - premični praznik je zbirka krajših zgodb, ki govori o času, ko je Hemingway živel v Parizu, med leti 1921. do 1926, s svojo prvo ženo Hadley in še ne enoletnim sinom. O času, ko je zapuščal novinarsko delo in se posvečal pisateljevanju. Drobna knjižica je bila po vsej verjetnosti tudi osnova za nastanek romana Pariška žena, pisateljice Paule McLain.

Hemingway je knjigo začel pisati na Kubi leta 1957. in jo dokončal v drugi polovici leta 1960. v Ketchumu,  malo pred smrtjo.

V romanu Pariz - premični praznik, se piše leto 1921. Ernest Hemingway (1899-1961) je pisatelj začetnik. Opušča poročevalsko delo za časopise v Torontu in se popolnoma posveti pisateljevanju. Piše zgodbe in novele, v glavnem o stvareh, ki jih dobro pozna. Trudi se jih prodati a zaenkrat brez večjega uspeha. V Parizu živi z ženo Hadley in sinkom. Rad obiskuje določene restavracije kjer piše, bere, opazuje in uživa ob dobri hrani in vinu.

Rad se sprehaja ob reki Seni kjer so na obrežjih postavljene stojnice s knjigami. Rad stavi na konjskih dirkah. Obožuje smučanje, poleti plavanje in morje. Rad ima boks in bikoborbe. Rad ima svojo ženo in sina. Rad ima ženske. Hadley je zvest mož, a kako dolgo, je samo vprašanje časa. 😎

Hemingway se druži z umetniki, slikarji in pisatelji, eni že uveljavljeni, drugi, tako kot on, v nastajanju. Med njegovimi prijatelji je pisatelj Scott Fitzgerald (1896-1940), ki je pravkar izdal svoj roman Veliki Gatsby. Z njegovo prodajo ni prav zadovoljen, toda obeta se mu tudi pisanje scenarija za film.

Hemingway obiskuje Gertrude Stein (1874-1946). Modernistična pisateljica in zbiralka umetniških slik ter oboževalka Picassa. Marsikaj mu svetuje in marsikaj Hemingway tudi ne upošteva. Njegovo generacijo ameriških umetnikov, ki se znajdejo in ustvarjajo v Parizu, označi za "izgubljeno generacijo".

Pariz - premični praznik je avtobiografska pripoved, kjer nam Hemingway  na odkrit način in včasih tudi z ostrim jezikom pripoveduje o svojih pariških prijateljih, ki danes spadajo med klasike svetovne umetnosti.

Ernest Hemingway
Pariz - premični praznik

Naslov izvirnika:
A moveable feast

Prevod:
Frančišek Mlakar

Založba Obzorja Maribor, 1991
146 strani


"Potem sem se spet lotil pisanja in se poglobil v zgodbo in se v njej izgubil. Zdaj sem jo pisal jaz, nastajala ni več sama, in pogleda nisem več dvignil, nisem se več zavedal časa niti nisem vedel, kje sem, in tudi novega ruma St. James si nisem več naročil. Dovolj mi je bilo ruma St. James in nanj sploh nisem pomislil. Potem je bila zgodba napisana in bil sem zelo utrujen. Prebral sem poslednji odstavek in potem sem dvignil pogled in se ozrl k dekletu, vendar je že odšlo. Upam, da je odšla z dobrim moškim, sem pomislil. Toda bil sem žalosten."
(Odlomek iz knjige, stran 11)

Pariška žena, Paula McLain

Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

Peter James, Na smrt preprosto

Michael Harrison, mlad in uspešen podjetnik, je bil že od nekdaj vodja šestih prijateljev, s katerimi so marsikaj ušpičili. Bil je idejni vodja vseh nenavadnih potegavščin. Ko je druščina odrasla in so se prijatelji drug za drugim poročali, je vsakemu od njih priredil fantovščino, ki so jo še dolgo pomnili, saj je bila bolj kruta kot ne.

Končno je prišla na vrsto tudi Michaelova fantovščina. Prijatelji so pripravljeni na kruto maščevanje. Kako kruto bo, se niti ne zavedajo. Po obisku nekaj pivnic in ko so bili že dobro okajeni, so pijanega Michaela zaprli v krsto, mu dali voki-toki in ga živega zakopali v grob. Za dihanje so mu v majhno luknjico vtaknili cev. Je lahko še bolj kruto? Lahko.

Štirje pijani prijatelji, peti, ki je tudi Michaelov poslovni partner, je zaradi zamude letala odsoten, se s kombijem odpeljejo. Alkohol, objestnost in prehitra vožnja botrujejo hudi prometni nesreči v kateri umrejo trije prijatelji, četrti pa umre v bolnišnici, nekaj dni kasneje.

Sorodniki in prijatelji so zaradi nesreče pretreseni in v šoku. Toda kje je Michael? Njegova nevesta Ashley Harper je prepričana, da se mu je nekaj zgodilo, saj bi se v nasprotnem gotovo oglasil po telefonu ali kako drugače sporočil, da je z njim vse v redu.

Glede na to kakšen sloves ima Michael, so policisti sprva prepričani, da je to zopet ena njegovih potegavščin in se bo že pojavil, takoj ko bo izvedel za hudo nesrečo. Vse bolj pa je jasno, da je zadeva zrela za komisarja Roya Gracea. Mu bo uspelo pravočasno najti Michaela? Kako to, da Mark, ki je organizator fantovščine, nima pojma kje bi lahko bil prijatelj. In lepa, prijazna zaročenka Ashley, ki se vsem takoj prikupi, je tudi v resnici takšna? S takimi in podobnimi vprašanji se ukvarja komisar Grace. Pisatelj Peter James, nas skozi napeto zgodbo, z mnogimi preobrati, pripelje do zadnje strani, ko smo tudi bralci prav tako izmučeni kot komisar s svojo ekipo. 😎


Peter James
Na smrt preprosto

Prvi primer komisarja Roya Gracea

Naslov izvirnika:
Dead simple

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2016
398 strani




Grace je prikimal. "Tale Michael Harrison je ambiciozen in zaposlen poslovnež. Jutri zjutraj naj bi se poročil z žensko, ki se vsem po vrsti zdi nepopisno lepa. Dvajset minut pred usodno prometno nesrečo, v kateri so življenje izgubili štirje njegovi prijatelji, je njegov telefon crknil. V preteklem letu je na skrivaj preusmerjal denar iz svojega podjetja na bančni račun na Kajmanskih otokih - vemo vsaj za milijon funtov. Njegov poslovni partner, ki bi ravno tako moral biti na fantovščini, je bil iz določenih razlogov odsoten. Do zdaj vsa dejstva držijo?"
(Odlomek iz knjige, stran 134)

Britanski pisatelj Peter James se je rodil 22. avgusta 1948. v mestu Brighton in Hove, v Veliki Britaniji. Najbolj znan je po kriminalkah, v katerih nastopa v glavni vlogi pronicljivi štiridesetletni komisar Roy Grace. Njegove knjige so bile prevedene v 37 jezikov. Po marsikaterem pa so posneli tudi film. (peterjames.com)

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Robert Galbraith, Smrtonosna belina

Karizmatični detektiv Cormoran Strike, je v svoji mali detektivski agenciji sam in čemeren. Odpustil je svojo zvesto pomočnico Robin, ker ni upoštevala njegovih napotkov. Ko sta skupaj lovila serijskega morilca, se je kljub prepovedi sama odpravila za njim in napako skoraj plačala z življenjem.

Zdaj je Striku žal, pogreša Robin. Dobro sta sodelovala pa tudi drugače sta se dobro razumela. Da je njegova čemernost še večja, se je Robin poročila s svojim dolgoletnim fantom.

Cormoranovo kujanje prekine mlad fant, ki je očitno zmeden in prestrašen. Pove zgodbo o majhni deklici, ki so jo zadavili in zakopali, zavito v roza odejico. Fantu je ime Billy in dogodek, ki mu je bil priča v zgodnjem otroštvu, ga mori že vrsto let. Prepričan je, da mu lahko pomaga samo Strike. Toda tako kot je prišel, je fant tudi izginil v strahu, da bodo ubili tudi njega.

Robin se že na poroki zave, da je storila veliko napako. Matthew pokaže svoj pravi obraz, je manipulator in prešuštnik, kar je sodu izbilo dno in Robin ga zapusti.

Robin in Strike začneta novo sodelovanje, ko ju najame sam minister za kulturo. Želi, da raziščeta in najdeta osebo, ki mu grozi in ga izsiljuje. Zakaj? To se ministru svita, a ne želi razkriti. Za dobra detektiva je to pravi izziv pa še plačilo je super.

Četrta zgodba o detektivu Striku je dolga a ne dolgočasna. Ogromno oseb je vpletenih in prepletenih. Izkaže se, da je tudi zgodba, ki jo je povedal zmedeni in prestrašeni Billy, del zarote z grožnjami. Ko najdejo ministra za kulturo Jasperja Chiswella mrtvega na njegovem lastnem posestvu, se preiskovanje izsiljevanja in grožnje, spremeni v preiskavo umora. Kaj iz preteklosti je ministra tako bremenilo, da nihče od družinskih članov noče tega razkriti. Nekaj kar je bilo takrat zakonito, danes pa ni več. Strike in Robin tudi tokrat uspešno rešita primer 😎

Robert Galbraith (psevdonim)
J. K. Rowling
Smrtonosna belina

Naslov izvirnika:
Lethal White

Prevod:
Tina Stanek

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
620 strani



'Ne eden ne drugi ne bi znal povedati, kdo se je zganil prvi in ali nista morda tega oba naredila hkrati. Preden sta se zavedela, kaj se dogaja, sta se že tesno objemala. Robinina brada je pristala na Strikovi rami, njegov obraz na njenih laseh. Zaudarjal je po potu, pivu in bolnišničnih razkužilih, ona pa je dišala po vrtnicah in nežnem parfumu, ki ga je pogrešal, ko je ni bilo več v pisarno. V objemu jo je občutil kot nekaj novega in hkrati znanega, kot bi jo objemal že pred davnimi časi in bi jo leta pogrešal, ne da bi se tega zavedal.'
(Odlomek iz knjige, stran 30)

Robert Galbraith je psevdonim zelo znane britanske pisateljice Joanne K. Rowling, ki je avtorica serije knjižnih uspešnic o Harryju Potterju. 53-letna pisateljica se je zdaj lotila tudi pisanja kriminalk, kjer v glavni vlogi nastopa karizmatični detektiv Cormoran Strike. In tudi tu je zelo uspešna. Eni pač znajo 😎

Viveca Sten, Tiha voda

Sandhamn je otok na Švedskem, nedaleč stran od glavnega mesta Stockholma. Na idiličnem otoku, z lesenimi hiškami, se ljudje ukvarjajo z ribolovom in turizmom. Na njem živijo tudi ljudje z drugimi poklici, ki sta jim ribolov in jadranje zgolj hobi. Pa tudi takšni in drugačni bogataši, ki so na otoku kupili posestvo in tu počitnikujejo. V tak idiličen kraj je, švedska pisateljica in nekdanja odvetnica Viveca Sten, umestila dogajanje v seriji knjig s skupnim imenom, Umori na Sandhamnu. Prva med njimi ima naslov, Tiha voda.

Nekega jutra prebivalce otoka presune novica, da je jutranji sprehajalec s svojim kužkom, na obali našel moško truplo zapleteno v ribiško mrežo.

Na prizorišče stopi inšpektor Thomas Andreasson. Štiridesetletnik, ki je odraščal in živel na sosednjem otoku. Tja zdaj hodi občasno saj je doživel nekaj najhujšega kar se lahko zgodi človeku. V spanju mu je umrla komaj tri mesece stara hči. Tega ne preboliš zlahka. Ko sta se ločila z ženo pa se je Thomas zakopal v delo, da bi vsaj malo pozabil na vse gorje, ki ga je doletelo.

Očitno je bil moški kar nekaj časa v morju. Nihče ne ve kdo je. Vsi so si edini, da ni domačin. Čez nekaj dni najdejo še eno truplo. Tokrat je to ženska, srednjih let. Tudi ona ni z otoka. Thomas ugotovi, da sta umrla v sorodstvu. Sta bratranec in sestrična. Kaj sta iskala na otoku, kdo in zakaj ju je umoril? Vprašanj ogromno, odgovorov premalo. Da je zmešnjava še večja, na nekoč miren otok, naplavi še eno truplo. Tokrat ga prepoznajo. Gre za domačina, ki je opravljal priložnostna dela in je veljal za zelo umirjenega človeka.

Inšpektor Thomas Andreasson bo seveda razvozlal vse vozle in nam razkril presenetljiv konec. Pri tem mu pomagajo sodelavci in prijateljica Nora, ki je odvetnica in z družino živi na otoku. Thomas in Nora sta zelo dobra prijatelja še iz otroških let.

Viveca Sten
Tiha voda
Umori na Sandhamnu

Naslov izvirnika:
I de lugnaste vatten

Prevod:
Irena Modrijan

Založba Didakta, Radovljica, 2016
353 strani

'Pred oči si je naslikala podobe več družin, ki so v preteklih letih prišle na Sandhamn. Kot vsi drugi, le da imajo več denarja. Nekateri od njih se skušajo kar najbolj vključiti v skupnost, drugi pa zanjo sploh nimajo občutka. Nekateri zapravijo celo premoženje za obnovo posestva, ki so ga kupili, drugi pa hišo uničijo s tem, da vse zmečejo ven in jo prenovijo po najnovejših trendih, ali pa zgradijo strahotno grde prizidke, ki niso za nikamor.'
(Odlomek iz knjige, stran 170)

Viveca Sten se je rodila 18. junija 1959. v Stockholmu na Švedskem. Delala je kot odvetnica, leta 2011. pa se je posvetila pisateljevanju. Njena družina ima že sto let hiško na otoku Standhamn, kamor je postavila dogajanja v svojih kriminalkah. Z možem in tremi otroci živi severno od Stockholma. (Vir: vivecasten.com)

Paulo Coelho, Vohunka

V Braziliji rojeni pisatelj, Paulo Coelho, je v drobnem romanu Vohunka, opisal predvsem zadnji del življenja Mate Hari, ki jo skoraj vsi poznamo kot vohunko. Pa je bila res?

Coelhov roman Vohunka se začne na koncu. Mata Hari, plesalka in kurtizana, je obsojena na smrt. Obtožili so jo vohunstva, celo dvojnega vohunstva. Vohunila naj bi za Nemčijo in za svojo novo domovino Francijo, v kateri je preživela večino svojega odraslega življenja.

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876, kot Margaretha Zelle, v nizozemskem mestu Leeuwardn. Želela si je bolj svobodnega življenja in zdelo se ji je, da ga lahko dobi samo s poroko. Leta 1895. se je poročila s precej starejšim častnikom in z njim živela v takratni nizozemski koloniji Vzhodna Indija, ki je bila pod nizozemsko oblastjo od leta 1800. Od leta 1942. je to Indonezija z otokom Java, ki je eden najbolj poseljenih otokov na svetu. Tu je kasnejša Mata Hari rodila dva otroka, deklico in dečka. Oba sta končala zelo žalostno. Dečka je umorila ljubosumna "prijateljica", ko je imel samo nekaj let. Deklica, ki je kasneje živela z očetom pa je pri 21-ih letih umrla za posledicami možganske kapi.

Življenje na otoku je bilo za Margaretho prava katastrofa. Tako družinsko kot tudi družabno. Ko se je družina preselila na Nizozemsko, je izkoristila prvo priložnost, zapustila hčer in moža ter pobegnila v Francijo.

Pariz ji je prinesel novo, drugačno življenje in novo ime. Rodila se je Mata Hari. Postala je plesalka, bila je kurtizana, živela je na visoki nogi, kot temu rečemo. Vse za lepe obleke, denar in moč. Živela je življenje kot si ga je vedno želela.

Toda, marsikatero življenje ima tudi svojo kruto in temačno stran in Mata Hari jo je doživela v najhujši obliki. Obtožili so jo vohunstva in jo obsodili na smrt. Ves čas, ko je bila zaprta v pariškem zaporu je zatrjevala, da je nedolžna in upala na pomilostitev. Priznala je, da je od Nemcev dobila denar, vendar jim ni nikoli izdala prav nobene zaupne informacije. Žal pa pravica v času vojne ni enaka pravici v času, ko vlada ljubi mir. Obsodba je bila izvršena 15. oktobra 1917.

Paulo Coelho
Vohunka

Naslov izvirnika: A espia
Prevedla: Katja Mikelj

Založba Učila, Tržič, 2016
188 strani

Kraj in čas dogajanja:
Nizozemska vzhodna Indija (Indonezija), Pariz, Berlin
konec 19. stoletja do leta 1917





Odlomek iz knjige Vohunka:

'Vitka in visoka nas z elegantno gibkostjo divje zveri in vihrajočimi črnimi lasmi zapelje v čarovnijo.
Najbolj ženstvena med vsemi ženskami, ki s svojim telesom piše stihe neznane tragedije.
Na tisoče oblin in gibov, ki se do potankosti zlijejo s tisoč različnimi ritmi.'

Odlomek iz knjige Vohunka:

'Potem bom spregovorila o svojem plesanju - še dobro, da imam nekaj fotografij, na katerih je razvidna večina plesnih figur in oblačil, ki sem jih nosila. V nasprotju s tem, kar so govorili kritiki, ki me na odru nikoli niso zares razumeli, sem se med plesom preprosto osvobodila ženske, kakršna sem bila običajno, in vse, kar sem imela, ponudila Bogu. Prav zato sem se tako zlahka razgaljala, saj v tistem trenutku nisem bila nič, ne jaz, ne moje telo; bila sem le gibi, ki govorijo z vesoljem.'


Počitniško branje: In dobila je krila, Sue Monk Kidd