Ernest Hemingway - Zbogom, orožje!

 

Mladi Američan Henry Frederic se je odpravil v večni Rim na želeni študij arhitekture. Nepričakovano pa se je znašel sredi vojne vihre. Na Soški fronti, ki je potekala po hribovju, ob danes čudoviti reki Soči, takrat pa je bila najverjetneje povsem drugačne barve. Henry se je znašel v vlogi voznika reševalnega avtomobila v enoti prve pomoči. Bil je tudi poročnik italijanske vojske. 

Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.

Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry. 

Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎

Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.

Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.

Ernest Hemingway

Zbogom, orožje!

Naslov izvirnika:

A farewell to arms

Prevod in spremna beseda:

Rado Bordon

Založba Obzorja, Maribor, 1991

358 strani

"Poznate Kobarid?"

"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)

Bohinjsko jezero

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja

Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Pariz - premični praznik je zbirka krajših zgodb, ki govori o času, ko je Hemingway živel v Parizu, med leti 1921. do 1926, s svojo prvo ženo Hadley in še ne enoletnim sinom. O času, ko je zapuščal novinarsko delo in se posvečal pisateljevanju. Drobna knjižica je bila po vsej verjetnosti tudi osnova za nastanek romana Pariška žena, pisateljice Paule McLain.

Hemingway je knjigo začel pisati na Kubi leta 1957. in jo dokončal v drugi polovici leta 1960. v Ketchumu,  malo pred smrtjo.

V romanu Pariz - premični praznik, se piše leto 1921. Ernest Hemingway (1899-1961) je pisatelj začetnik. Opušča poročevalsko delo za časopise v Torontu in se popolnoma posveti pisateljevanju. Piše zgodbe in novele, v glavnem o stvareh, ki jih dobro pozna. Trudi se jih prodati a zaenkrat brez večjega uspeha. V Parizu živi z ženo Hadley in sinkom. Rad obiskuje določene restavracije kjer piše, bere, opazuje in uživa ob dobri hrani in vinu.

Rad se sprehaja ob reki Seni kjer so na obrežjih postavljene stojnice s knjigami. Rad stavi na konjskih dirkah. Obožuje smučanje, poleti plavanje in morje. Rad ima boks in bikoborbe. Rad ima svojo ženo in sina. Rad ima ženske. Hadley je zvest mož, a kako dolgo, je samo vprašanje časa. 😎

Hemingway se druži z umetniki, slikarji in pisatelji, eni že uveljavljeni, drugi, tako kot on, v nastajanju. Med njegovimi prijatelji je pisatelj Scott Fitzgerald (1896-1940), ki je pravkar izdal svoj roman Veliki Gatsby. Z njegovo prodajo ni prav zadovoljen, toda obeta se mu tudi pisanje scenarija za film.

Hemingway obiskuje Gertrude Stein (1874-1946). Modernistična pisateljica in zbiralka umetniških slik ter oboževalka Picassa. Marsikaj mu svetuje in marsikaj Hemingway tudi ne upošteva. Njegovo generacijo ameriških umetnikov, ki se znajdejo in ustvarjajo v Parizu, označi za "izgubljeno generacijo".

Pariz - premični praznik je avtobiografska pripoved, kjer nam Hemingway  na odkrit način in včasih tudi z ostrim jezikom pripoveduje o svojih pariških prijateljih, ki danes spadajo med klasike svetovne umetnosti.

Ernest Hemingway
Pariz - premični praznik

Naslov izvirnika:
A moveable feast

Prevod:
Frančišek Mlakar

Založba Obzorja Maribor, 1991
146 strani


"Potem sem se spet lotil pisanja in se poglobil v zgodbo in se v njej izgubil. Zdaj sem jo pisal jaz, nastajala ni več sama, in pogleda nisem več dvignil, nisem se več zavedal časa niti nisem vedel, kje sem, in tudi novega ruma St. James si nisem več naročil. Dovolj mi je bilo ruma St. James in nanj sploh nisem pomislil. Potem je bila zgodba napisana in bil sem zelo utrujen. Prebral sem poslednji odstavek in potem sem dvignil pogled in se ozrl k dekletu, vendar je že odšlo. Upam, da je odšla z dobrim moškim, sem pomislil. Toda bil sem žalosten."
(Odlomek iz knjige, stran 11)