Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.
Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry.
Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎
Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.
Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.
"Poznate Kobarid?"
"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)
 |
| Bohinjsko jezero |
