Boris Pahor, Trikrat ne

Roman Trikrat ne, pisatelja, publicista, zamejskega Slovenca in velikega pričevalca 20. stoletja, Borisa Pahorja, je napisan v obliki intervjuja, v sodelovanju z novinarko Milo Orlić.

Malo je takih ljudi, ki bi si ali pa so se upali, reči ne enemu režimu. Boris Pahor je imel pogum, da se je v imenu resnice, uprl kar trem totalitarnim režimom: fašizmu, nacizmu in komunizmu.

Mnogo bridkosti je v svojem dolgem življenju doživel Boris Pahor. Že kot sedemletni deček je bil z mlajšo sestrico, priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Ob goreči Fabianijevi palači so plesali in se veselili v črno oblečeni možje.  Malemu dečku ni bilo jasno, zakaj se veselijo! V letih, ki so sledila je izvedel vse o italijanskem fašizmu, ki se je čedalje bolj krepil. Zatirali so Slovence, jim poitalijančevali imena in priimke ter prepovedali rabo slovenskega jezika. Sovraštvo se je samo še krepilo.

Boris Pahor popiše tudi največjo rano 20. stoletja, drugo svetovno vojno in kruta taborišča, ki jih je izkusil tudi sam in komaj preživel. Dotakne se tudi zloglasnih fojb, povojnih pobojev in opiše svojo podporo pisatelju in takratnem politiku Edvardu Kocbeku, zaradi česar mu oblast za dve leti prepove vstop v Jugoslavijo pa tudi njegovih knjig ne izdajajo več. Kljub vsemu pokončen človek vztraja pri svojem prepričanju in svojim tretjim ne!

Vsako temo v knjigi spremljajo odlomki iz njegovih novel in romanov: Parnik trobi nji, Grmada v pristanu, Nomadi brez oaze in ostalih.

Ni najbolj prijetno branje, je pa obvezno branje za mlade in starejše, da se seznanijo z zgodovino, ki se ne sme ponoviti.

Boris Pahor
v sodelovanju z Milo Orličevo

Trikrat ne
Spomini svobodnega človeka

Naslov izvirnika: Tre volte no
Prevedla: Marija Kacin

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011
119 strani

'Aretirali so me 21. januarja 1944. V zaporu sem ostal do konca februarja. Iz Trsta so nas odpeljali s prvim transportom: bilo nas je šeststo. Bili smo večinoma Slovenci, bil pa je tudi kak istrski Hrvat, v glavnem član TIGR-a, in bilo je tudi nekaj Italijanov.
Večkrat sem se vprašal, kako jim je uspelo zajeti tako veliko število ljudi. Pozneje, ko sem bil v zaporu, sem razumel metodo, ki so jo uporabljali domobranci v svoji umazani igri, v svojem lovu na sovražnika: prihajali so na slovenske domove, se izdajali za partizane in na tak način zavajali ljudi; ker so jih slišali govoriti slovensko, so jim brezpogojno zaupali, se tako izdali ter neizbežno padali v nastavljene pasti. Kolaboracionisti so pošiljali izurjene in zelo zgovorne ljudi.' (Odlomek iz knjige, stran 55, Boris Pahor)

 'Za nas Slovence je bil to kraj privilegiranih snidenj, pravo osrčje naše kulture. Za nas otroke pa je bil to prav poseben kraj: 6. decembra, na Miklavževo, smo vsako leto šli tja. Eden izmed odraslih se je preoblekel v svetega Miklavža in nam vsem razdeljeval darila. V paketih so bile vedno slaščice, pa tudi kaka slovenska knjiga.
Ko so podtaknili ogenj, tistega usodnega 13. julija 1920, je bilo od daleč videti zublje in nebo, ki je žarelo.
Spominjam se, da je tistega dne Mitzi pritekla po stopnicah. "Narodni dom gori," je dejala moji materi. Prestrašena nam je povedala, da so ga polili z bencinom. Nekatere osebe, je ponavljala, so poskakale z oken. Moja sestra Evelina in jaz, ona štiriletna meni pa je bilo sedem let, sva stekla na cesto, da bi videla, kaj se dogaja. Ni mi do danes uspelo pozabiti, kar sem videl. Tisti prizor se mi je neizbrisno vtisnil v spomin. Gledal sem tisti grozljivi prizor in nisem razumel, zakaj se ga nekateri tako veselijo.' (Odlomek iz knjige, stran 22-23, Boris Pahor)

Rdeči zvezek, Arantxa Urretabizkaia

Vinko Lenarčič, Plečnik ...

Zanimiva knjiga spominov na znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, kot se ga spominja njegov študent Vinko Lenarčič, s katerim sta bila v stiku skoraj trideset let.

Plečnik
kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec
Vinko Lenarčič

Uredil: Simon Lenarčič (oprema, opombe in dodatna besedila), vnuk arhitekta Vinka Lenarčiča

Izdal: Simon Lenarčič, samozaložba, Ješovec pri Kozjem, 2016
416 strani

Vinko Lenarčič (1904-1966) je bil Plečnikov študent in občudovalec. Pri njem je leta 1928. tudi diplomiral in postal arhitekt. Za diplomsko nalogo je naredil načrt za monumentalno zgradbo Ljudske posojilnice v Celju, ki pa jo večina stroke pripisuje Plečniku. Glede na to, da je bil Plečnik njegov profesor in mentor, se zdi logično, da je v zgradbi prepoznavna Plečnikova šola. Kakorkoli že, arhitekt in urbanist Vinko Lenarčič, nam je zapustil dragoceno pričevanje o trideset letnem druženju z velikim Plečnikom in nam odkril marsikaj bolj osebnega iz njegovega življenja. Njegov rokopis z dodanimi opombami, je v samozaložbi izdal njegov vnuk.

Plečnikova pipa v obliki ribe. Zakristija cerkve sv. Frančiška v ljubljanski Šiški

Odlomek iz knjige Vinka Lenarčiča - Plečnik, stran 104: "Plečnik je dobro vedel, da niti dva ne čutita enako, ne doživita enako, da pa lahko narodi - in tudi celo človeštvo - enako hočejo! Skupno hotenje v arhitekturi in umetnosti sploh je hotel Plečnik doseči najprej pri svojih učencih v šoli, posredno pa pri Slovencih - vsaj pri njih, da ne rečem pri Slovanih. Bil je namreč predvsem Slovan, to je mnogokrat poudaril."

Po značaju je bil Plečnik sprva vzkipljive, že skoraj divje narave. S pomočjo katoliške vere, ki ji je do konca življenja zvesto sledil pa je postal dober in plemenit človek. Lenarčič se spominja svojih študentskih let, ko jim je Plečnik z veseljem razdajal svoje znanje in z njim so ure in ure risali, kajti risanje je osnova arhitekture. Plečnik je bil nenavadno priden in delaven. Ogromno je risal in načrtoval. Njegovi načrti so imeli veliko ornamentov, ko pa se je začela gradnja, jih je bilo vse manj. Plečnik je vedno mislil tudi na kamnoseke, kako bodo mojstri izklesali njegovo idejo. Zaradi njih je marsikaj poenostavil. V knjigi izvemo, da na obiske ni hodil, tudi sprejemal jih je bolj malo. Njegovi sprehodi so bili z razlogom. Ogledoval si je okolico in snoval kaj in na kakšen način bi zadeve izboljšal. Zahajal je v gostilno Kolovrat, kjer sta se srečevala z bratom Janezom.

Jože Plečnik, garderobe in ogledala v kleti NUK-a

Plečnik o napuhu in pohlepu, stran 148: "Velike, da ne rečem vse nesreče sta kriva napuh in pohlep, ki sta v človeku in jima človek podleže. Zato je pametno in pravilno, da kratkomalo sovražimo denar, komfort, blišč ..., kar so viri greha. Mučijo se in garajo ljudje za vsakdanji kruhek - ni za pomagat! -, ali brezobzirno se borijo za denar, za blišč, za ženske, ker so lakomni in poželjivi."
S svojo arhitekturo bi lahko Plečnik veliko zaslužil, vendar temu ni tako. Res, da je bogatim naročnikom pošteno zaračunal, vendar je velikokrat, predvsem pri sakralni arhitekturi, delal zastonj pa še sam je kaj plačal ali podaril. Vedno je poskrbel, da so bili njegovi študentje, ki so mu pomagali pri risanju načrtov, za svoje delo pošteno plačani.
O denarju je pravil: "Denar je hudič, bojte se ga." Pa tudi: "Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas lahko vsak nekam sune ..." Skratka, zmernost pri vsaki stvari.

Plečnikov šah je oblikoval arhitekt Janez Suhadolc, po motivih njegovih del. Konj je tak kot kljuka na vratih NUK-a, tekač in kmet sta v obliki stožca, tako kot spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah ...

Plečnik o prostorski postavitvi Nebotičnika, stran 219: "Pogled na Ljubljano s poti na Bellevue je bil edinstven! Sedaj imam zaradi Nebotičnika vtis, kot da bi me kdo za uho udaril, mi dal klofuto. Grad je izgubil merilo!" Nisem razumel, zato je pojasnil: "Poglejte, preje je Grad res dominiral nad mestom, čutili ste njegovo višino. Sloki zvoniki so še povečali ta občutek. Neprimerna gmota Nebotičnika pa je čisto ubila to harmonijo."

Preddverje Plečnikove gimnazije v Ljubljani

Plečnik o nagoti in o sončenju, stran 368: "Človekovo telo je lepo, celo zelo lepo. Nagota pa je nevarna in je hitro lahko svinjarija."
"Ne zdi se mi prav, da človek ves božji dan preleži in žge svoje telo na soncu."
O cerkvi sv. Petra v Rimu: "Polna je napuha"
O ženskem oblačenju: "Francozinja se obleče, Nemka pa nekaj nase navleče!"
O Francetu Prešernu: "Njegovi verzi in soneti so zloženi kot prava arhitektura."

Vinko Lenarčič o Plečniku: "Kot arhitekt je bil umetnik, kot profesor pedagog in psiholog, kot človek pa filozof s povsem jasnim svetovnim nazorom."