Boris Pahor, Trikrat ne

Roman Trikrat ne, pisatelja, publicista, zamejskega Slovenca in velikega pričevalca 20. stoletja, Borisa Pahorja, je napisan v obliki intervjuja, v sodelovanju z novinarko Milo Orlić.

Malo je takih ljudi, ki bi si ali pa so se upali, reči ne enemu režimu. Boris Pahor je imel pogum, da se je v imenu resnice, uprl kar trem totalitarnim režimom: fašizmu, nacizmu in komunizmu.

Mnogo bridkosti je v svojem dolgem življenju doživel Boris Pahor. Že kot sedemletni deček je bil z mlajšo sestrico, priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Ob goreči Fabianijevi palači so plesali in se veselili v črno oblečeni možje.  Malemu dečku ni bilo jasno, zakaj se veselijo! V letih, ki so sledila je izvedel vse o italijanskem fašizmu, ki se je čedalje bolj krepil. Zatirali so Slovence, jim poitalijančevali imena in priimke ter prepovedali rabo slovenskega jezika. Sovraštvo se je samo še krepilo.

Boris Pahor popiše tudi največjo rano 20. stoletja, drugo svetovno vojno in kruta taborišča, ki jih je izkusil tudi sam in komaj preživel. Dotakne se tudi zloglasnih fojb, povojnih pobojev in opiše svojo podporo pisatelju in takratnem politiku Edvardu Kocbeku, zaradi česar mu oblast za dve leti prepove vstop v Jugoslavijo pa tudi njegovih knjig ne izdajajo več. Kljub vsemu pokončen človek vztraja pri svojem prepričanju in svojim tretjim ne!

Vsako temo v knjigi spremljajo odlomki iz njegovih novel in romanov: Parnik trobi nji, Grmada v pristanu, Nomadi brez oaze in ostalih.

Ni najbolj prijetno branje, je pa obvezno branje za mlade in starejše, da se seznanijo z zgodovino, ki se ne sme ponoviti.

Boris Pahor
v sodelovanju z Milo Orličevo

Trikrat ne
Spomini svobodnega človeka

Naslov izvirnika: Tre volte no
Prevedla: Marija Kacin

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011
119 strani

'Aretirali so me 21. januarja 1944. V zaporu sem ostal do konca februarja. Iz Trsta so nas odpeljali s prvim transportom: bilo nas je šeststo. Bili smo večinoma Slovenci, bil pa je tudi kak istrski Hrvat, v glavnem član TIGR-a, in bilo je tudi nekaj Italijanov.
Večkrat sem se vprašal, kako jim je uspelo zajeti tako veliko število ljudi. Pozneje, ko sem bil v zaporu, sem razumel metodo, ki so jo uporabljali domobranci v svoji umazani igri, v svojem lovu na sovražnika: prihajali so na slovenske domove, se izdajali za partizane in na tak način zavajali ljudi; ker so jih slišali govoriti slovensko, so jim brezpogojno zaupali, se tako izdali ter neizbežno padali v nastavljene pasti. Kolaboracionisti so pošiljali izurjene in zelo zgovorne ljudi.' (Odlomek iz knjige, stran 55, Boris Pahor)

 'Za nas Slovence je bil to kraj privilegiranih snidenj, pravo osrčje naše kulture. Za nas otroke pa je bil to prav poseben kraj: 6. decembra, na Miklavževo, smo vsako leto šli tja. Eden izmed odraslih se je preoblekel v svetega Miklavža in nam vsem razdeljeval darila. V paketih so bile vedno slaščice, pa tudi kaka slovenska knjiga.
Ko so podtaknili ogenj, tistega usodnega 13. julija 1920, je bilo od daleč videti zublje in nebo, ki je žarelo.
Spominjam se, da je tistega dne Mitzi pritekla po stopnicah. "Narodni dom gori," je dejala moji materi. Prestrašena nam je povedala, da so ga polili z bencinom. Nekatere osebe, je ponavljala, so poskakale z oken. Moja sestra Evelina in jaz, ona štiriletna meni pa je bilo sedem let, sva stekla na cesto, da bi videla, kaj se dogaja. Ni mi do danes uspelo pozabiti, kar sem videl. Tisti prizor se mi je neizbrisno vtisnil v spomin. Gledal sem tisti grozljivi prizor in nisem razumel, zakaj se ga nekateri tako veselijo.' (Odlomek iz knjige, stran 22-23, Boris Pahor)

Rdeči zvezek, Arantxa Urretabizkaia