Isabel Allende - Dolgi cvetni list morja

 

Sama žalost. Vojna, koncentracijsko taborišče, zlorabe, ponižanja. Roman Dolgi cvetni list morja, čilsko - ameriške pisateljice Isabel Allende, se začne v Španiji leta 1938. Španska državljanska vojna. Več sto tisoč mrtvih, ranjenih in beguncev. Boj proti nacizmu in fašizmu, v katerem so sodelovali tudi številni prostovoljci mnogih držav. Neuspešno. Zmagalo je nasilje in v beg pognalo številne Špance in Španke.

Bežali so v Francijo, kjer pa niso bili najbolje sprejeti. Zaprli so jih v koncentracijska taborišča, kjer ni bilo niti minimalnih standardov za preživetje.  

Kot rešitelj manjšega števila beguncev se pojavi, takrat štiriintridesetletni Pablo Neruda. Že priznan pesnik je gojil simpatije do levice. Bil je konzul v Madridu in prijatelj Federica Garcie Lorce, ki so ga ubili frankisti.

V času reševanja beguncev je bil Neruda konzul za špansko emigracijo v Parizu. Z ladjo Winnipeg je avgusta 1939 v Čile prepeljal okoli dva tisoč španskih beguncev.

Na ladjo sta prišla tudi Victor Dalmau in Roser Bruguera. On študent medicine in pomožni zdravnik na bojišču. Ona, nekoč pastirica, ki jo je Victorjev oče pripeljal v družino, kjer je razvijala svoj glasbeni talent in postala vrhunska glasbenica. V Franciji sta se na hitro poročila, saj so na ladjo sprejemali le družine in Roser je imela majhnega sinčka. 

Victor in Roser sta glavna lika romana. Spremljamo njun prijateljski in spoštljivi odnos, ki se razvije v pravo ljubezensko zgodbo. V Čilu sta se dobro znašla. Victor je dokončal študij in postal cenjen srčni kirurg. Roser pa je poučevala glasbo in vodila orkester. Tri desetletja je družina živela v miru potem pa znova kalvarija. Vojaška hunta je na krut način odstavila vladavino izvoljenega predsednika Allendeja. Victor se je kljub svojim zdravniškim uspehom ponovno znašel v taborišču. Njegov greh je bil igranje šaha s strmoglavljenim predsednikom.

Odličen roman, kjer se prepletajo grozote vojne in beguncev z ljubezensko zgodbo Roser in Victorja. Isabel Allende, tudi sama z begunsko izkušnjo, obvlada.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Dolgi cvetni list morja

Naslov izvirnika:

Largo petalo de mar

Prevod:

Sara Virk

Založba Sanje, Ljubljana, 2023

271 strani

"Ta poletni dan, četrtega avgusta 1939, v Bordeauxu se je za vselej vtisnil v spomin Victorju Dalmauu, Roser Bruguera in več kot dva tisoč drugim Špancem, ki so bili namenjeni v podolgovato deželo, ki se drži gora, da ne bi zdrsnila v morje, o kateri niso vedeli ničesar. Neruda jo je kasneje opisal kot 'dolgi cvetni list morja in vina in snega ...' s 'pasom bele in črne morske pene', a tudi ta opis izgnancem ne bi povedal veliko. Čile se jim je na zemljevidu zdel tako tanek in oddaljen." (Odlomek iz knjige, Dolgi cvetni list morja, Isabel Allende, stran 101)

Isabel Allende - Paula

Japonski ljubimec

Alma Karlin, Moj kitajski ženin

 

Roman Moj kitajski ženin, slovenske pisateljice Alme Karlin (1889. Celje - 1950. Celje), je delno avtobiografski. Napisala ga je v nemškem jeziku. Je njen prvi objavljen roman, tiskan leta 1921. v Dresdnu. 

V prvem delu knjige opisuje svoje življenje in bivanje v Londonu. Živi v majhni in skromni podnajemniški sobici v kateri pozimi zmrzuje saj gospodinja varčuje s kurjavo.

Glavna junakinja Katherine Shulze, v Londonu študira in honorarno dela. Za izboljšanje standarda poučuje jezike. V želji, da bi se naučila tudi kitajskega jezika, najde kitajskega študenta, ki jo uči kitajščine. Spozna mladega Kitajca in postane njegova učiteljica, kmalu pa tudi njegova zaročenka.

Zaročenec je bil iz bogate družine. Denarja za hrano in lepa oblačila mu ni manjkalo. Manjkala mu je samo motivacija za učenje. V Evropo ga je poslal oče v želji, da konča študij in prevzame družinske posle, a sam je študij sovražil. Želel se je vrniti na Kitajsko. 

Želja se mu je izpolnila. Skupaj sta odšla v daljno deželo, ki pa je bila za Katherine prava nočna mora. Povsem drugačna kultura, odnos do žensk ni mogel biti slabši, za povrh pa še sovražno nastrojena tašča. Nekaj podpore in simpatije je dobila le pri tastu. Mandarin in bančnik je opazil snahino inteligenco in znanje ter jo zaposlil v svoji banki. A to ji, v deželi kjer je ženska le mati potomca in uslužna snaha, ni prineslo sreče.

Le kako se bo razpletla ta multikulturna zgodba!

Ocena: 5/5

Alma Karlin

Moj kitajski ženin

Naslov izvirnika:

Mein kleiner Chinese

Prevod:

Jerneja Jezernik

Založba Sanje, Ljubljana, 2019

204 strani

'Srebrna verižica, ki naj bi jo malemu novemu državljanu - če bi bil sin - ob rojstvu obesili okrog vratu in ki naj bi jo vse svoje življenje nosil v spomin na svojo mater ter jo na dan poroke nadomestil z zlato, je bila že kupljena.  Za deklice ne pripravijo ničesar, dekleta pač ne štejejo: medtem ko sina primerjajo z draguljem, deklice opisujejo kot opeko brez vrednosti. Dobri Kitajci pozabljajo, da brez opek ne bi bilo njihovih draguljev.'  (Odlomek iz knjige, stran 159)

Isabel Allende - Paula

 

Žalostna življenjska zgodba južnoameriške pisateljice Isabel Allende, ki že nekaj let živi in ustvarja v Kaliforniji. Ko je imela njena hči Paula 26 let, je zbolela za gensko boleznijo in padla v komo.

Paula je bila že kot otrok pridna deklica, ki se je rada učila in pomagala drugim. Zrasla je v lepo dekle. Študirala je psihologijo in na univerzi spoznala bodočega moža. Njuna sreča ni trajala dolgo. Kmalu po poročnem potovanju je Paula zbolela in za družino se je začela kalvarija, ki jo lahko povzroči le bolezen ljubljenega otroka.

Bolezen, ki je doletela Paulo je dedna. Imata jo tudi njen oče in mlajši brat. A ravno pri Pauli je udarila s polno močjo. Zdravili so jo v bolnišnici v Madridu. Tamkajšnji zdravniki tako hude oblike te bolezni še niso videli. Paulo so obiskovali sorodniki in prijatelji, a ob njej je bila ves čas njena mama Isabel. Za svojo hčer se je borila kot levinja. Vztrajno in na vso moč. Kljub skeptičnim zdravnikom je Isabel verjela, da bo njena deklica ozdravela.

Isabel, ob hčerini bolniški postelji, piše zgodbo svojega življenja. Ko se bo Paula zbudila, bo lahko prebrala kaj vse je njena družina prestala in doživela. 

Isabel pripoveduje o svojem otroštvu in odraščanju, o krutem življenju pod diktaturo Pinochetove vladavine, o begu družine iz Čila, saj so bili bližnji sorodniki ubitega predsednika Allendeja. Ob tem razkriva tudi družinske skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. 

Ves čas se bori za hčerino življenje. Kljub nasprotovanju zdravnikov Paulo odpelje iz bolnišnice v Madridu v svoj dom v Kaliforniji. Zanjo skrbi, s pomočjo negovalk in družine, 24 ur na dan. Ne brani se niti pomoči okultnega zdravilca. A njena ljubljena Paula, kljub vsem prizadevanju, pred njenimi očmi čedalje bolj usiha.

Pisateljica Isabel Allende je pripoved začela kot pismo hčerki Pauli. Razvila se je v pretresljivo avtobiografijo, ki seže do srca.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Paula

Naslov izvirnika:

Paula

Prevod:

Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Sanje, Ljubljana, 2022

Zbirka Sanje Roman

335 strani

'Bil je generalni konzul za več arabskih držav, s sedežem v Bejrutu, prelepem mestu, ki je tedaj veljalo za bližnjevzhodni Pariz in kjer je bil promet moten zaradi kamel in šejkov v kadilakih z zlatimi blatniki, muslimanke, zavite v črna ogrinjala z režo na višini oči, pa so na tržnici kupovale pomešane med dekoltirane tujke. Ob sobotah so nekatere gospodinje iz ameriške kolonije prale svoje avtomobile, oblečene v kratke hlače, nad katerimi je bil na ogled nepokrit del trebuha. Arabski moški, ki so ženske redko videli nezastrte, so na oslu prijahali vso mučno pot iz zakotnih vasi, da bi si napasli oči na napol nagih tujkah. Ogleduhi so si lahko najeli stol; ko so v vrstah sedeli na nasprotni strani ceste, pa so si lahko kupili tudi kavo in vloženo sadje.' (Odlomek iz knjige, stran 68)

Ranunkula

Isabel Allende - Otok pod morjem

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Tove Alsterdal - Slepi rov

 

Sonja in Daniel sta švedska zakonca srednjih let. On je bil zaposlen v založbi kjer je službo izgubil. Ona je bila učiteljica. Dala je odpoved, ker sta se odločila prodati svojo vrstno hišo v Stockholmu in kupiti kmetijo  z vinogradom, na kateri bosta živela, pridelovala vino in ga prodajala. O pridelovanju in prodaji vina ne vesta ničesar. A bosta že kako. 😎

Kupita razpadajočo hišo in zapuščen vinograd v Sudetih, na Češkem. Zakaj prav tam? Jezika ne znata, kmetija je v razsulu, vse je potrebno obnoviti, daleč od prijateljev in znancev sta. Cena je bila nizka in sprejemljiva in ta je prevagala. Da nikakor ne dobita podpisane pogodbe, ju začne malo skrbeti.

Ko pod hišo odkrijeta rove in steklenice predvojnega vina, se razveselita. Vino je staro, lahko ga bosta drago prodala. A vino je zanič. Ko v zapuščenih rovih najdeta truplo dečka, se njuna zaskrbljenost stopnjuje. Kdo je deček, kdaj in kako je umrl?  Kaj ima z njuno kmetijo Anna Jones, ki pravi, da samo malo potuje naokoli in preganja dolgčas. Tudi njo najdejo mrtvo pod njuno staro lipo.

Švedska pisateljica Tove Alsterdal je v svojem romanu Slepi rov opisala resnično dogajanje v času po drugi svetovni vojni, ko so iz Češke izgnali Sudetske Nemce, ki so tam bivali stoletja. Zapustili so domove in imetje. Rešili so si življenje, vendar ne vsi. Nasilje rodi nasilje. Kar so nekateri zagrešili med vojno, so morali plačati drugi. Verjetno je sodeloval tudi kdo od teh drugih, a večina je bila izgnana po krivici. 

Tove Alsterdal je združila resničnost s fikcijo in ustvarila zanimiv in berljiv roman v katerem se prepleta sedanjost in preteklost v neki češki vasici. Lahko bi bilo tudi kje drugje.

Ocena: 4,5/

Barvitost

Tove Alsterdal

Slepi rov

Naslov izvirnika:

Blindtunnel

Prevod:

Darko Čuden

Založba Sanje, Ljubljana, 2021

Zbirka Sanje roman

271 strani

'Pod zemljo je bil zapleten sistem rovov, ponekod tudi v treh nadstropjih. Izkopali so jih v srednjem veku, da so v vojnih časih po njih nosili hrano, v času starih kraljev, so v njih skladiščili smodnik, služili so za pobeg in skrivališče. Na začetku devetnajstega stoletja so jih zazidali, ker je v ihti modernizacije vse sililo na svetlobo, na zemljo.' (Odlomek iz knjige, stran 24)

Rov oziroma tunel v Posočju, pri trdnjavi Kluže

Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie

 

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, se je v obsežnem romanu Amerikanka, lotila kar nekaj tem, ki so vseskozi aktualne. Migracije, rasizem, ameriški in neameriški črnci, Barack Obama in predsedniške volitve v Ameriki, življenje v Nigeriji pa tudi ljubezni ne manjka v pričujočem romanu.

Okvir obravnavanih tem je ljubezen med Ifemelu in Obinzejem. Živita v revnejšem predelu Lagosa. Skupaj sta že iz šolskih dni in skupaj sanjarita, kako bosta odšla na študij v obljubljeno deželo Ameriko. 

Ifemelu uspe dobiti vizum in delno štipendijo za pokritje stroškov študija. Zelo nerada se odpravi na pot brez ljubljenega fanta, toda Obinze ne uspe pridobiti ameriške vize kljub večkratnem poskusu. 

Dokaj hitro je Ifemelu spoznala, da oboževana Amerika ni to o čemer sta z Obinzejem sanjala. Za bivanje je potrebovala dodaten denar, toda službe nikakor ni dobila. Končno se ji je nasmehnila sreča in dobila je delo varuške pri premožni družini. Tudi s stanovanjem ni bilo nič lažje. Z denarjem je bila tako na tesnem, da je nepremišljeno sprejela nespodobno ponudbo teniškega trenerja. Dobila je denar a gnus in sram jo je oddaljil od fanta. Ni ga več klicala, ni odgovarjala na njegove klice in elektronska sporočila. Sram je bil prevelik.

Čez čas se je Ifemelu umirila in začela svoje ameriško življenje. Ob študiju, službi in družbi, je začela pisati svoj blog z naslovom "Rasna vprašanja ali nenavadna opažanja neameriške črnke o črnskosti v Ameriki".  V blogu je malo pozitivnih stvari. Piše o rasizmu, za katerega pravi, da je stvar moči bele skupine in v Ameriki so belci tisti, ki imajo moč. (stran 343)  

Ifemelu je bila pri svojem delu uspešna. Tudi finančno si je opomogla. Imela je nekaj razmerij, a vseeno je čutila, da to ni to. V Ameriki je bila nesrečna. Po petnajstih letih se je odločila zapustiti Ameriko in se vrniti v Nigerijo. Njeni prijatelji in sorodniki so mislili, da se šali. Vrnila se je in med drugimi srečala tudi svojo ljubezen. Kljub letom, ki so minila, je v njunih očeh še vedno tlela iskra ljubezni. A Obinze je bil poročen in imel je majhno hčerkico zaradi katere je vztrajal v zakonu, ki si ga ni želel. Jima bo uspelo premostiti vse težave in po toliko letih končno zaživeti skupaj 💗

Srednjeveško okno v Radovljici

Chimamanda Ngozi Adichie

Amerikanka

Naslov izvirnika:

Americanah

Prevod:

Gabriela Babnik

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

494 strani

Alexa in drugi gostje in morda celo Georgina, vsi so razumeli beg pred vojno, pred tiste vrste revščino, ki zdrobi človeško dušo, vendar ne bi razumeli potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire. Ne bi razumeli, zakaj so se ljudje, kot je on, ki jim med odraščanjem ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ki so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran, ki so bili prepričani, da se prava življenja zgodijo nekje drugje, zdaj odločili početi nevarne stvari, samo da bi odšli, čeprav ni nihče od njih stradal, ali bil posiljen, ali za seboj pustil požgane vasi, bili so zgolj lačni izbire in varnosti.  (Odlomek iz knjige, stran 291)

Vsi različni, vsi enakopravni 💜

David Brooks, Pogovor

         

Krajši roman z naslovom Pogovor, je delo avstralskega pisatelja in profesorja književnosti Davida Brooksa. Napisal je zanimivo zgodbo o dveh neznancih, ki se srečata zgolj po naključju in se zapleteta v dolg pogovor, kot bi se poznala že od nekdaj.

On je Stephen Mitchell, petdesetletni Avstralec. Trenutno z družino živi v Parizu in obožuje francosko književnost. V Trst je prišel na poslovni pogovor, po izobrazbi je elektro inženir. 

Ona je Irena Rizzoli, pol mlajša Italijanka. Trenutno živi in dela v Torinu. Za avtomobilsko industrijo prevaja kataloge in podobne stvari. V Trst je prišla na obisk k prijateljici. 

Cela zgodba oziroma pogovor se odvija v restavraciji, na Trgu enotnosti - Piazza Unita v Trstu. Če ne bi bilo nenadnega sunka vetra, ki je prevrnil njegov kozarec vina in odpihnil razglednico, ki jo je hotel poslati sinu, se ne bi nikoli zapletla v pogovor. Tako pa ga je ona povabila za svojo mizo kjer je ostal ves večer. 

Njun pogovor se je razvijal ob odlični lokalni hrani, kjer sta uživala in okušala testenine, ročno izdelane njoke iz špinače in krompirja, ocvrte bučne cvetove, solato, različne sire, popečeno zelenjavo kot prilogo. In seveda dolce, brez sladice ne gre, nikakor. Jaz sem že lačna. 😊 

Pogovor je trajal več ur in ob modrovanju in filozofiranju, sta dobro hrano pridno zalivala z odličnim teranom. Tako kot je bila raznolika hrana, je bile raznolike tudi teme, ki sta jih načenjala. Od splošnih do povsem intimnih. Branje te tako pritegne, da se ti zdi, da tudi sam sediš v restavraciji ob monumentalni Mazzolenijevi fontani na velikem trgu ob morju.

                               

David Brooks

Pogovor

Naslov originala:

The Conversation

Prevod:

Barbara Skubic

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

159 strani

"Ime trga se je neprestano spreminjalo. Kakor pogovor, sem nekoč slišala nekoga reči. Zelo natančno mi je bilo razloženo, ko sem prvič prišla sem. Izvorno je bil Trg svetega Petra - nekoč je bila tam na sredi cerkev, se mi zdi - potem je postal Veliki trg in tako se je imenoval skozi vse devetnajsto stoletje. Trg edinosti je postal šele ob združitvi Trsta z Italijo leta 1918. Potem ne spomnim se, kdaj, nekoliko pozneje - je postal Piazza Francesco Giuseppe, in potem ko se je mesto po kratki okupaciji Tita in obdobju ameriške in britanske administracije združilo z Italijo, je bil spet spremenjen v Trg enotnosti."

(Odlomek iz knjige, stran 140)

Viewegh Michal, Primer nezveste Klare

Roman češkega pisatelja Michala Viewegha, Primer nezveste Klare, govori predvsem o nezvestobi, kot nam pove že naslov pa tudi o prijateljstvu in medsebojnih odnosih.

V detektivsko agencijo, v Pragi, ki je najboljša za raziskovanje nezvestobe, pride uspešen pisatelj Norbert Černy. Pod pretvezo, da želi raziskovati za svoj najnovejši roman o nezvestobi. Kaj kmalu se izkaže, da je bil to samo izgovor. Norbert je bolestno ljubosumen na svojo dvajset let mlajšo partnerko Klaro in želi, da detektiv Denis razišče ali ga dekle res vara.

Po nekaj srečanjih in pogovorih, ko izpraznita kar nekaj steklenic kvalitetnega vina, postaneta moška, ki mimogrede varata na veliko, prijatelja. Denis in sodelavka Nina se lotita dela. Sprva nič ne kaže, da je Klara, dvajsetletna študentka sinologije, nezvesta. Toda, samo sprva. V nekem motelu jo zalotita s svojim profesorjem. V želji, da bi obvaroval svojega novega prijatelja, mu Denis dogodek prikrije. Njegovo poročilo govori, da je Klara ena sama zvestoba. 😊

Zadovoljen, a kot vedno malce sumničav, Norbert Klari podari potovanje na Kitajsko, ki jo tako zelo obožuje. Prav tako nagrado da tudi Denisu, ki rad potuje. Mimogrede pa bo še malo popazil na Klaro, drugače povedano, še vedno bo vohunil za njo in poročal. A zadeve se zapletejo, ko se opazovalec in opazovanka zbližata in ko tudi detektive zasledujejo detektivi, ki niso prav nič sočutni.  😎

Michal Viewegh
Primer nezveste Klare

Naslov izvirnika:
Pripad neverne Klary

Prevod:
Nives Vidrih

Založba Sanje, Ljubljana, 2010
207 strani





"Veste, koliko danes stane poroka, kot se šika? Obleka iz Pariza, briljantna prstana, pojedina za dvesto ljudi? Enih štirideset jurjev je v primerjavi s tem mala malica."
Prvotno sem ga nameraval vprašati, tako kot vprašam vsakega klienta, če ve, kako bo ukrepal, ko bo zvedel resnico - ampak s svojo pripombo mi je v bistvu posredno odgovoril.
Če se bo izkazalo, da ga Klara vara, se ne bo poročil z njo.
(Odlomek iz romana, stran 57)

Michal Viewegh, češki pisatelj, se je rodil 31. marca 1962. v Pragi. Nekoč učitelj, danes uspešen pisatelj leposlovja. V svojih romanih se na duhovit pa tudi ironičen način loteva medsebojnih odnosov.

Ernesto Che Guevara, Motoristov dnevnik

Zapisi s popotovanja po Latinski Ameriki, mladega Ernesta Guevare, ko še ni bil tisti znameniti revolucionar Che, ampak mladi in brezskrbni avanturist.

V knjigi Motoristov dnevnik, Ernesto Che Guevara, v kratkih zgodbah, kronološko opisuje svoje potovanje po Latinski Ameriki. Na pot se je odpravil s svojim prijateljem Albertom Granado. Sprva sta potovala na motorju, ki je poleg njiju prevažal še njuno prtljago. Preobremenjen in star motor se je zato večkrat pokvaril, pogosto pa sta oba z motorjem vred zgrmela po tleh, kar opisuje na duhovit način. Pri pogostih padcih je bila velika sreča, da sta ostala nepoškodovana. Motor sta imenovala Vsemogočni, toda vsemogočnost ni trajala dolgo. Motor je zdržal slabo tretjino načrtovane poti, nato pa sta bila odvisna od dobre volje voznikov tovornjakov in svojih nog, saj sta prepešačila kar precej kilometrov.

Mlada avanturista, Ernesto Guevara de la Serna (študent zadnjega letnika medicine) in Alberto Granado (biokemik), sta od decembra 1951. do 26. julija 1952. prepotovala velik del Latinske Amerike: Argentina, Čile, Peru, Kolumbija in Venezuela,  Na pot sta se odpravila z namenom, da obiščeta bolnišnice za zdravljenje gobavosti pa tudi, da si ogledata kako živijo ljudje izven Argentine. Ob tem nista pozabila na vse naravne in kulturne znamenitosti, ki sta jih odkrivala na svoji obsežni poti.

Kljub temu, da se je Ernesto rodil v meščanski družini, v kateri mu ni manjkalo nič, če odštejemo napade astme, ki so ga spremljali od drugega leta naprej, je že kot mlad fant opazil izkoriščanje in zatiranje delavcev. Tudi na tej poti sta prijatelja spoznavala težke delovne in zdravstvene pogoje delavcev v rudnikih bakra. Delavci so bili slabo in neredno plačani. Umrljivost je bila zelo velika, odgovarjal pa ni nihče. Bolnišnice so bile ponekod brezplačne, toda slabo opremljene in s premalo osebja. Primanjkovalo je šol ... in še in še. In tako so bili postavljeni temelji za rojstvo Che-ja, ki je kljub ženi in petim otrokom, življenje posvetil revoluciji in prizadevanju za družbene spremembe in boljše življenje "malih" ljudi.

Le kaj bi imel Che povedati danes 😎

 Ernesto Che Guevara
Motoristov dnevnik

Naslov izvirnika:
Notas de Viaje: Diario en Motocicleta

Prevod:
Urša Červ in Tina Malič

Založba Sanje, Ljubljana, 2009
205 strani

"Socialna raven ljudi v Čilu je nižja kakor v Argentini. K temu je treba prišteti še slabe plače, ki se izplačujejo na jugu, majhno število delovnih mest in malo pomoči, ki jo oblasti ponujajo delavcem (kljub temu pa je ta še vedno večja, kot tiste v severnem delu Južne Amerike), zato se v Argentino valijo pravcate trume Čilencev v iskanju sanske dežele zlata, ki jo je prebivalcem zahodne strani Andov uspela prikazati sposobna politična propaganda. Na severu delavce v rudnikih bakra, solitra, žvepla, zlata ipd. bolje plačajo, a življenje je veliko dražje. Na splošno primanjkuje veliko potrošnega blaga, ki je najbolj potrebno, poleg tega pa so podnebne razmere v gorah zelo težke. Spominjam se sugestivnega zmigovanja z rameni, s katerim je vodja rudnika Chuquicamata odgovoril na moja vprašanja o odškodnini, ki jo je treba plačati družinam deset tisoč ali več delavcev, ki so pokopani na lokalnem pokopališču."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)