Kristin Hannah - Štirje vetrovi

 

Štirje vetrovi, ameriške pisateljice Kristin Hannah, je žalosten in pretresljiv roman o Ameriki v času med obema svetovnima vojnama. Borzni zlom, posledično tudi gospodarski zlom in brezposelnost. Kot da ne bi bilo dovolj gorja, jo je zagodla še narava. Predele ameriške zvezne države Teksas so kar nekaj let pestili peščeni viharji, ki so znani kot Prašna oziroma peščena skleda. Ti so prinesli sušo, opustošena polja in množično selitev prebivalstva proti Kaliforniji, obljubljeni deželi.

Tudi Elsa je morala zapustiti domačo kmetijo. S hčerko in mlajšim sinom so se odpravili na dolgo pot proti Kaliforniji. Oče jih je zapustil že prej. Sredi noči je izginil brez besed in slovesa. Bo že mama poskrbela za otroka, on ne zdrži več. 😎

Elsa in otroka so dokaj uspešno prebrodili nevšečnosti na poti. Ponoči so s tovornjakom prevozili tudi puščavo Mojave, čez dan je bil ta podvig nemogoč, kajti temperatura se dvigne krepko nad 40 stopinj. 

Spoznanje, kakšno je življenje priseljencev v Kaliforniji, je bilo kruto. Še slabše, kot se je bala Elsa. Kljub temu da so bili vsi Američani, so jih domačini slabo sprejeli. Zaničevali so jih, zmerjali in se jim izogibali. Služb in stanovanj za več tisoč novih priseljencev ni bilo. Kljub temu so prihajali novi in novi. Živeli so v šotorih in v "hiškah", zgrajenih iz kartonov in lesa, ki so ga nabrali v okolici. Vodo so prekuhavali, hrana, ki so jo uspeli dobiti, je bila slaba in bilo jo je malo. 

Pohlepni posestniki so priseljence izkoriščali. Za deset in več ur obiranja bombaža na poljih so dobili skromno plačilo. Ker je bilo obubožanih in lačnih delavcev v izobilju so kruti posestniki še dodatno zniževali borno plačilo. Ljudje so postajali vedno bolj nezadovoljni. Vse, kar so želeli, je pošteno plačilo za svoje delo, da bodo nahranili svoje otroke in imeli streho nad glavo. S pomočjo Delavske zveze se polagoma, a zanesljivo začenja upor proti pohlepu in izkoriščanju. Bogatejši so še bolj bogati, revni, ali so lahko revni še bolj revni! Je danes kaj drugače. 😢

Ocena: 4,5/5

Japonska kutina

Kristin Hannah

Štirje vetrovi

Naslov izvirnika:

The four winds

Prevod:

Vanja Rendulič Medvešček

Založba Učila, Tržič, 2023

464 strani

"Je naredila napako, ko ju je pripeljala sem? Za sabo so pustili vse, kar so poznali in imeli radi, da bi tukaj začeli znova, a kaj, če tu ni bilo novega začetka? Kaj, če gre za enako stisko in lakoto, kot je tista, ki so jo pustili za sabo? Ali za kaj hujšega?"

(Odlomek iz knjige: Štirje vetrovi, Kristin Hannah, stran 258)

Urbana kmetija. Siesta jagenjčkov 💜

Kristin Hannah - Slavček

Moja Aljaska

Isabel Allende - Paula

 

Žalostna življenjska zgodba južnoameriške pisateljice Isabel Allende, ki že nekaj let živi in ustvarja v Kaliforniji. Ko je imela njena hči Paula 26 let, je zbolela za gensko boleznijo in padla v komo.

Paula je bila že kot otrok pridna deklica, ki se je rada učila in pomagala drugim. Zrasla je v lepo dekle. Študirala je psihologijo in na univerzi spoznala bodočega moža. Njuna sreča ni trajala dolgo. Kmalu po poročnem potovanju je Paula zbolela in za družino se je začela kalvarija, ki jo lahko povzroči le bolezen ljubljenega otroka.

Bolezen, ki je doletela Paulo je dedna. Imata jo tudi njen oče in mlajši brat. A ravno pri Pauli je udarila s polno močjo. Zdravili so jo v bolnišnici v Madridu. Tamkajšnji zdravniki tako hude oblike te bolezni še niso videli. Paulo so obiskovali sorodniki in prijatelji, a ob njej je bila ves čas njena mama Isabel. Za svojo hčer se je borila kot levinja. Vztrajno in na vso moč. Kljub skeptičnim zdravnikom je Isabel verjela, da bo njena deklica ozdravela.

Isabel, ob hčerini bolniški postelji, piše zgodbo svojega življenja. Ko se bo Paula zbudila, bo lahko prebrala kaj vse je njena družina prestala in doživela. 

Isabel pripoveduje o svojem otroštvu in odraščanju, o krutem življenju pod diktaturo Pinochetove vladavine, o begu družine iz Čila, saj so bili bližnji sorodniki ubitega predsednika Allendeja. Ob tem razkriva tudi družinske skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. 

Ves čas se bori za hčerino življenje. Kljub nasprotovanju zdravnikov Paulo odpelje iz bolnišnice v Madridu v svoj dom v Kaliforniji. Zanjo skrbi, s pomočjo negovalk in družine, 24 ur na dan. Ne brani se niti pomoči okultnega zdravilca. A njena ljubljena Paula, kljub vsem prizadevanju, pred njenimi očmi čedalje bolj usiha.

Pisateljica Isabel Allende je pripoved začela kot pismo hčerki Pauli. Razvila se je v pretresljivo avtobiografijo, ki seže do srca.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Paula

Naslov izvirnika:

Paula

Prevod:

Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Sanje, Ljubljana, 2022

Zbirka Sanje Roman

335 strani

'Bil je generalni konzul za več arabskih držav, s sedežem v Bejrutu, prelepem mestu, ki je tedaj veljalo za bližnjevzhodni Pariz in kjer je bil promet moten zaradi kamel in šejkov v kadilakih z zlatimi blatniki, muslimanke, zavite v črna ogrinjala z režo na višini oči, pa so na tržnici kupovale pomešane med dekoltirane tujke. Ob sobotah so nekatere gospodinje iz ameriške kolonije prale svoje avtomobile, oblečene v kratke hlače, nad katerimi je bil na ogled nepokrit del trebuha. Arabski moški, ki so ženske redko videli nezastrte, so na oslu prijahali vso mučno pot iz zakotnih vasi, da bi si napasli oči na napol nagih tujkah. Ogleduhi so si lahko najeli stol; ko so v vrstah sedeli na nasprotni strani ceste, pa so si lahko kupili tudi kavo in vloženo sadje.' (Odlomek iz knjige, stran 68)

Ranunkula

Isabel Allende - Otok pod morjem

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Brit Bennett - Razblinjajoča se polovica

 

Desiree in Stella Vignes sta dvojčici iz Louisiane. Sestri sta neločljivi, prav vse delata skupaj. Tam, kjer je ena, je tudi druga. Po videzu sta si podobni kot jajce jajcu. Po značaju pa precej različni. Stella je bolj tihe in prestrašene narave, Desiree pa je zgovorna in odprta deklica. S svojo mamo živita v nenavadni vasici Mallard. V njej živijo črnci, ki so bele polti. Ne marajo temnopoltih, belopolti pa ne marajo njih in krog je sklenjen. V svoji vasici, med sebi enakimi, se dobro počutijo.

Zgodba romana Razblinjajoča se polovica, ameriške pisateljice Brit Bennett, se dogaja sredi 20. stoletja in zajema celih petdeset let dolgo obdobje, v katerem se odvija življenje družinskih članov. Zgodba pripoveduje o dvojčicah Vignes, njunih družinah in njunih hčerkah. Ena je bele polti, druga je črna kot oglje. Črnci in belci se še vedno ne mešajo. Vsak v svoji vrsti čakajo za nakup vstopnice za kino in vsak vstopa skozi vrata, ki so namenjena določeni rasi. 

V takem družbenem ozračju odraščata dvojčici Vignes. Kljub temu, da se po videzu ne razlikujeta od belcev, se poslušno postavita v vrsto za temnopolte, za kar se tudi imata.

Nekega dne, še pred osemnajstim rojstnim dnevom, se odločita, da bosta pobegnili. Odideta v večje mesto in na njuno srečo dobita zaposlitev v pralnici. Njuni domači in vaščani so bili prepričani, da se bosta prav kmalu vrnili. 

Desiree se po nekaj letih res vrne v rojstno hišo k materi. Z njo je tudi njena hčerkica Jude, ki je črne polti. Vaščani so osupli in zopet prerokujejo, da več kot mesec dni ne bo ostala doma. Stella, tista, ki je bolj umirjena in plašna, je zbežala tudi od Desiree in uresničila svoje večne sanje. Že večkrat se je pretvarjala, da je belka in vstopila v veleblagovnico ter si tam ogledovala čudovite predmete. Sanjarila je o tem, kako zelo rada bi jih imela.

Sanje se ji uresničijo, toda cena je visoka. Poroči se s svojim šefom, zataji svoje korenine in se izdaja za belko. Zatajila je svojo družino, predvsem pa svojo ljubljeno dvojčico. Stellino "belsko" življenje pa dodobra zamaja njena temnopolta nečakinja Jude, ki v Kaliforniji povsem slučajno naleti na svojo teto in sestrično. In Jude je dekle, ki niti slučajno ne mara pretvarjanja in laži. Resnica ji je na prvem mestu. Se bo tudi Stella končno vrnila k svojim koreninam? 

Ocena: 4/5

Ranunkula

Brit Bennett

Razblinjajoča se polovica

Naslov izvirnika:

The Vanishing Half

Prevod:

Anja Bakan

Hiša knjig, HKZ, Ljubljana, 2021

366 strani

"Zmerjali so jo s katranovko. Črnuhinjo. Zamorkljo. Govorili, češ, nasmehni se, ne vidimo te. Govorili, češ, tako si temna, da se te pred tablo ne vidi. Govorili, češ, stavim, da lahko prideš naga na pogreb. Stavim, da kresnice še podnevi letajo za tabo. Stavim, da si v bazenu taka kot nafta. Izmišljali so si številne šale in pozneje, ko je imela krepko čez štirideset let, jih je na neki večerji v San Franciscu stresala iz rokava. ... Na tisti večerji se je prisiljeno smejala, čeprav se ji takrat ni zdelo smešno."  😢 (Odlomek iz knjige, stran 94)

Arhitekt Jože Plečnik, Križanke v Ljubljani