Isabel Allende - Dolgi cvetni list morja

 

Sama žalost. Vojna, koncentracijsko taborišče, zlorabe, ponižanja. Roman Dolgi cvetni list morja, čilsko - ameriške pisateljice Isabel Allende, se začne v Španiji leta 1938. Španska državljanska vojna. Več sto tisoč mrtvih, ranjenih in beguncev. Boj proti nacizmu in fašizmu, v katerem so sodelovali tudi številni prostovoljci mnogih držav. Neuspešno. Zmagalo je nasilje in v beg pognalo številne Špance in Španke.

Bežali so v Francijo, kjer pa niso bili najbolje sprejeti. Zaprli so jih v koncentracijska taborišča, kjer ni bilo niti minimalnih standardov za preživetje.  

Kot rešitelj manjšega števila beguncev se pojavi, takrat štiriintridesetletni Pablo Neruda. Že priznan pesnik je gojil simpatije do levice. Bil je konzul v Madridu in prijatelj Federica Garcie Lorce, ki so ga ubili frankisti.

V času reševanja beguncev je bil Neruda konzul za špansko emigracijo v Parizu. Z ladjo Winnipeg je avgusta 1939 v Čile prepeljal okoli dva tisoč španskih beguncev.

Na ladjo sta prišla tudi Victor Dalmau in Roser Bruguera. On študent medicine in pomožni zdravnik na bojišču. Ona, nekoč pastirica, ki jo je Victorjev oče pripeljal v družino, kjer je razvijala svoj glasbeni talent in postala vrhunska glasbenica. V Franciji sta se na hitro poročila, saj so na ladjo sprejemali le družine in Roser je imela majhnega sinčka. 

Victor in Roser sta glavna lika romana. Spremljamo njun prijateljski in spoštljivi odnos, ki se razvije v pravo ljubezensko zgodbo. V Čilu sta se dobro znašla. Victor je dokončal študij in postal cenjen srčni kirurg. Roser pa je poučevala glasbo in vodila orkester. Tri desetletja je družina živela v miru potem pa znova kalvarija. Vojaška hunta je na krut način odstavila vladavino izvoljenega predsednika Allendeja. Victor se je kljub svojim zdravniškim uspehom ponovno znašel v taborišču. Njegov greh je bil igranje šaha s strmoglavljenim predsednikom.

Odličen roman, kjer se prepletajo grozote vojne in beguncev z ljubezensko zgodbo Roser in Victorja. Isabel Allende, tudi sama z begunsko izkušnjo, obvlada.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Dolgi cvetni list morja

Naslov izvirnika:

Largo petalo de mar

Prevod:

Sara Virk

Založba Sanje, Ljubljana, 2023

271 strani

"Ta poletni dan, četrtega avgusta 1939, v Bordeauxu se je za vselej vtisnil v spomin Victorju Dalmauu, Roser Bruguera in več kot dva tisoč drugim Špancem, ki so bili namenjeni v podolgovato deželo, ki se drži gora, da ne bi zdrsnila v morje, o kateri niso vedeli ničesar. Neruda jo je kasneje opisal kot 'dolgi cvetni list morja in vina in snega ...' s 'pasom bele in črne morske pene', a tudi ta opis izgnancem ne bi povedal veliko. Čile se jim je na zemljevidu zdel tako tanek in oddaljen." (Odlomek iz knjige, Dolgi cvetni list morja, Isabel Allende, stran 101)

Isabel Allende - Paula

Japonski ljubimec

Isabel Allende - Paula

 

Žalostna življenjska zgodba južnoameriške pisateljice Isabel Allende, ki že nekaj let živi in ustvarja v Kaliforniji. Ko je imela njena hči Paula 26 let, je zbolela za gensko boleznijo in padla v komo.

Paula je bila že kot otrok pridna deklica, ki se je rada učila in pomagala drugim. Zrasla je v lepo dekle. Študirala je psihologijo in na univerzi spoznala bodočega moža. Njuna sreča ni trajala dolgo. Kmalu po poročnem potovanju je Paula zbolela in za družino se je začela kalvarija, ki jo lahko povzroči le bolezen ljubljenega otroka.

Bolezen, ki je doletela Paulo je dedna. Imata jo tudi njen oče in mlajši brat. A ravno pri Pauli je udarila s polno močjo. Zdravili so jo v bolnišnici v Madridu. Tamkajšnji zdravniki tako hude oblike te bolezni še niso videli. Paulo so obiskovali sorodniki in prijatelji, a ob njej je bila ves čas njena mama Isabel. Za svojo hčer se je borila kot levinja. Vztrajno in na vso moč. Kljub skeptičnim zdravnikom je Isabel verjela, da bo njena deklica ozdravela.

Isabel, ob hčerini bolniški postelji, piše zgodbo svojega življenja. Ko se bo Paula zbudila, bo lahko prebrala kaj vse je njena družina prestala in doživela. 

Isabel pripoveduje o svojem otroštvu in odraščanju, o krutem življenju pod diktaturo Pinochetove vladavine, o begu družine iz Čila, saj so bili bližnji sorodniki ubitega predsednika Allendeja. Ob tem razkriva tudi družinske skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. 

Ves čas se bori za hčerino življenje. Kljub nasprotovanju zdravnikov Paulo odpelje iz bolnišnice v Madridu v svoj dom v Kaliforniji. Zanjo skrbi, s pomočjo negovalk in družine, 24 ur na dan. Ne brani se niti pomoči okultnega zdravilca. A njena ljubljena Paula, kljub vsem prizadevanju, pred njenimi očmi čedalje bolj usiha.

Pisateljica Isabel Allende je pripoved začela kot pismo hčerki Pauli. Razvila se je v pretresljivo avtobiografijo, ki seže do srca.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Paula

Naslov izvirnika:

Paula

Prevod:

Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Sanje, Ljubljana, 2022

Zbirka Sanje Roman

335 strani

'Bil je generalni konzul za več arabskih držav, s sedežem v Bejrutu, prelepem mestu, ki je tedaj veljalo za bližnjevzhodni Pariz in kjer je bil promet moten zaradi kamel in šejkov v kadilakih z zlatimi blatniki, muslimanke, zavite v črna ogrinjala z režo na višini oči, pa so na tržnici kupovale pomešane med dekoltirane tujke. Ob sobotah so nekatere gospodinje iz ameriške kolonije prale svoje avtomobile, oblečene v kratke hlače, nad katerimi je bil na ogled nepokrit del trebuha. Arabski moški, ki so ženske redko videli nezastrte, so na oslu prijahali vso mučno pot iz zakotnih vasi, da bi si napasli oči na napol nagih tujkah. Ogleduhi so si lahko najeli stol; ko so v vrstah sedeli na nasprotni strani ceste, pa so si lahko kupili tudi kavo in vloženo sadje.' (Odlomek iz knjige, stran 68)

Ranunkula

Isabel Allende - Otok pod morjem

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Ernesto Che Guevara, Motoristov dnevnik

Zapisi s popotovanja po Latinski Ameriki, mladega Ernesta Guevare, ko še ni bil tisti znameniti revolucionar Che, ampak mladi in brezskrbni avanturist.

V knjigi Motoristov dnevnik, Ernesto Che Guevara, v kratkih zgodbah, kronološko opisuje svoje potovanje po Latinski Ameriki. Na pot se je odpravil s svojim prijateljem Albertom Granado. Sprva sta potovala na motorju, ki je poleg njiju prevažal še njuno prtljago. Preobremenjen in star motor se je zato večkrat pokvaril, pogosto pa sta oba z motorjem vred zgrmela po tleh, kar opisuje na duhovit način. Pri pogostih padcih je bila velika sreča, da sta ostala nepoškodovana. Motor sta imenovala Vsemogočni, toda vsemogočnost ni trajala dolgo. Motor je zdržal slabo tretjino načrtovane poti, nato pa sta bila odvisna od dobre volje voznikov tovornjakov in svojih nog, saj sta prepešačila kar precej kilometrov.

Mlada avanturista, Ernesto Guevara de la Serna (študent zadnjega letnika medicine) in Alberto Granado (biokemik), sta od decembra 1951. do 26. julija 1952. prepotovala velik del Latinske Amerike: Argentina, Čile, Peru, Kolumbija in Venezuela,  Na pot sta se odpravila z namenom, da obiščeta bolnišnice za zdravljenje gobavosti pa tudi, da si ogledata kako živijo ljudje izven Argentine. Ob tem nista pozabila na vse naravne in kulturne znamenitosti, ki sta jih odkrivala na svoji obsežni poti.

Kljub temu, da se je Ernesto rodil v meščanski družini, v kateri mu ni manjkalo nič, če odštejemo napade astme, ki so ga spremljali od drugega leta naprej, je že kot mlad fant opazil izkoriščanje in zatiranje delavcev. Tudi na tej poti sta prijatelja spoznavala težke delovne in zdravstvene pogoje delavcev v rudnikih bakra. Delavci so bili slabo in neredno plačani. Umrljivost je bila zelo velika, odgovarjal pa ni nihče. Bolnišnice so bile ponekod brezplačne, toda slabo opremljene in s premalo osebja. Primanjkovalo je šol ... in še in še. In tako so bili postavljeni temelji za rojstvo Che-ja, ki je kljub ženi in petim otrokom, življenje posvetil revoluciji in prizadevanju za družbene spremembe in boljše življenje "malih" ljudi.

Le kaj bi imel Che povedati danes 😎

 Ernesto Che Guevara
Motoristov dnevnik

Naslov izvirnika:
Notas de Viaje: Diario en Motocicleta

Prevod:
Urša Červ in Tina Malič

Založba Sanje, Ljubljana, 2009
205 strani

"Socialna raven ljudi v Čilu je nižja kakor v Argentini. K temu je treba prišteti še slabe plače, ki se izplačujejo na jugu, majhno število delovnih mest in malo pomoči, ki jo oblasti ponujajo delavcem (kljub temu pa je ta še vedno večja, kot tiste v severnem delu Južne Amerike), zato se v Argentino valijo pravcate trume Čilencev v iskanju sanske dežele zlata, ki jo je prebivalcem zahodne strani Andov uspela prikazati sposobna politična propaganda. Na severu delavce v rudnikih bakra, solitra, žvepla, zlata ipd. bolje plačajo, a življenje je veliko dražje. Na splošno primanjkuje veliko potrošnega blaga, ki je najbolj potrebno, poleg tega pa so podnebne razmere v gorah zelo težke. Spominjam se sugestivnega zmigovanja z rameni, s katerim je vodja rudnika Chuquicamata odgovoril na moja vprašanja o odškodnini, ki jo je treba plačati družinam deset tisoč ali več delavcev, ki so pokopani na lokalnem pokopališču."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)