Michael Martens - V požaru svetov - Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja

 

Ivo Andrić (9. 10. 1892, Dolac pri Travniku - 13. 3. 1975, Beograd), diplomat, pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1961. Živel in delal je v burnem in prej, ko ne, temačnem obdobju. Ko se je rodil, je bila Bosna pod Avstro-Ogrsko vladavino. V pokrajini se še vedno čuti duh osmanske države. Kot otrok je živel pri teti in stricu v Višegradu, ob znamenitem višegrajskem mostu, ki bo kasneje postal glavna zvezda njegove uspešnice Most na Drini.

Življenje Iva Andrića je pestro in skozenj se prebija s kompromisi, kot diplomat in pisatelj, v mračnem času.

Kot gimnazijec je bil član Mlade Bosne, ki je 28. 6. 1914 izvedla atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda in njegovo ženo Sophie. Andrić je pisec revolucionarnih besedil, vendar pri atentatih ne sodeluje. V tem času je študent v Krakovu in se navdušuje nad poljskimi mladenkami.

V prvi svetovni vojni se izogne vpoklicu, saj boleha na pljučih. 1. 12. 1918 ustanovijo Kraljevino SHS, ki traja dvajset let. V tem letu izide prva Andrićeva knjiga, Ex Ponto. Dobi službo v Ministrstvu za verske zadeve, čeprav je ateist. V službi se dolgočasi. Zaprosi za delo na Zunanjem ministrstvu, kar mu s pomočjo nekdanjega profesorja in nekaj sreče tudi uspe. Začne se njegova diplomatska kariera, kjer se od najnižjega uradnika v Vatikanu, Bukarešti in Trstu, povzpne do namestnika zunanjega ministra. Leta 1939 službuje v Berlinu. Vihra druge svetovne vojne je tik pred vrati. Kljub njegovemu prizadevanju, da Nemčija ne bi napadla Jugoslavije, se to na žalost zgodi.

Ivo Andrić se vrne v Beograd. Med vojno piše in molči. Ničesar ne objavlja. Napiše pa trilogijo, zaradi katere je kasneje nominiran za Nobelovo nagrado. Leta 1942 napiše Travniško kroniko, 1943 Most na Drini in 1944 roman o skoposti, Gospodična. Glavna tema njegovih romanov je osmanska Bosna. Pretirana delovna vnema je zanj strategija preživetja. Svoje romane je napisal, da bi preživel. 20. 10. 1944 je Beograd svoboden. Ivo Andrić nikoli več ne stopi na nemška tla.

Ivo Andrić je bil zaljubljen v književnost, vendar mu tudi ljubezen do žensk ni bila tuja. Tudi če so bile poročene. Tako se je zapletel z ženo pisatelja Gustava Krkleca. Afera se je končala in tako je gospa z dvema pisateljema na koncu ostala sama. 27. 9. 1958 se je Andrić v zrelih letih poročil s precej mlajšo Milico Babić. Milica je s svojim možem delala na poslaništvu v Berlinu pod Andrićevo taktirko. Ker je bil diplomat samski, je Milica opravljala delo njegove spremljevalke na diplomatskih in protokolarnih dogodkih. Mož je bil tiskovni predstavnik. Dobro leto po njegovi smrti se je par poročil. Toda najsrečnejše pisateljevo obdobje ni trajalo dolgo. Po sedmih srečnih letih je Milica umrla za kapjo stara komaj 58 let. 

Odlična biografija svetovno znanega pisatelja Iva Andrića pa tudi zgodovina mračnega obdobja na prostoru nekdanje Jugoslavije, v katerem je Nobelovec živel.

Ocena 5/5

Michael Martens

V požaru svetov - Ivo Andrić

Naslov izvirnika:

Im Brand der Welten, Ivo Andrić. Ein europaisches Leben

Prevod:

Seta Knop

Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 2023

413 strani

"Andrić bo v neštetih različicah vedno znova pisal o tem, kako lahko vera učinkuje in kaj lahko povzroči, kaj vse so pripravljeni ljudje v imenu vere storiti drugim ljudem." (stran 34)

"Kroži šala o vzhodnoevropskem zajcu, ki z območja pod komunistično oblastjo z zadnjimi močmi priskaklja na zahod, k Američanom. Vidi ga zahodni zajec in ga vpraša: Pred čim bežiš zajček?

Pri nas preganjajo slone.

Ampak saj ti nisi slon!

Seveda nisem - ampak nisem prepričan, da lahko to dokažem."

(stran 243/244)

Michael Martens, avtor, ki se je uspešno lotil biografije Nobelovega nagrajenca Iva Andriča, je novinar in dolgoletni dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga za Balkan. Rojen je leta 1973 v Hamburgu. Že z dvaindvajsetimi leti je šel v Rusijo kjer je sedem let poročal iz Sankt Peterburga in Kijeva. Od leta 2002 je sedem let poročal iz Beograda. Med 2009 in 2015 je živel v Istanbulu in v Atenah. Od leta 2018 živi in dela na Dunaju za katerega je v nekem intervjuju dejal: "Dunaj je Balkan, le da z boljšim mestnim prometom in slabšo hrano." 

(Prevajalka knjige V požaru svetov, Seta Knop, stran 401)

Trst, pogled s Svetega Justa

Lucinda Riley - Sedem sester (Majina zgodba)

Ob Ženevskem jezeru stoji pravljično lep dvorec, zgrajen konec 18. stoletja. V njem živi oče s šestimi hčerami in varuško. Vsaka od hčera je poimenovana po zvezdi iz ozvezdja Sedem sester in vsaka od njih je posvojena. 

Zdaj so odrasle, imajo svoje poklice in odletele so iz varnega gnezda. Le Maja najstarejša med njimi, prevajalka in samotarska lepotica, je ostala na posestvu s pretvezo, da bo skrbela za očeta. 

Družinska harmonija, v kateri so lepo živeli, se zruši, ko oče nenadoma umre. V tem času je bila odsotna tudi Maja. Ko se sestre pretresene zberejo v domači hiši, izvejo, da so očeta že pokopali. V jekleni krsti leži na dnu morja. Tako kot je naročil in zapisal v svojih navodilih. Za vsako je zapisal koordinate mesta, kjer so se rodile. Če želijo, ga lahko obiščejo in najdejo svoje korenine.

Maja se na hitro odloči, da bo obiskala rojstno mesto. Pot jo vodi v Brazilijo, v Rio de Janeiro. Tam živi tudi pisatelj, čigar knjigo je prevedla v francoski jezik. Kot nalašč je pisatelj tudi zgodovinar in z veseljem ji pomaga pri odkrivanju korenin.

Marsikaj odkrijeta. Maja je potomka italijanskih priseljencev, ki so v Braziliji obogateli s kavo, in obubožane aristokratske družine. Odkrijeta srce parajočo ljubezensko zgodbo med njeno prababico Izabelo in mladim francoskim kiparjem Laurentom, ki ga je spoznala med nekajmesečnim bivanjem v Parizu. 

V tem času je v ateljeju kiparja Landowskega nastajal megalomanski kip Kristusa, ki še danes stoji na gori Corcovado in bdi nad prebivalci in obiskovalci Ria. Landowskega je k delu pritegnil brazilski arhitekt, gradbenik in načrtovalec velikega kipa, Heitor. V tem ateljeju sta se Izabel in Laurent spoznala in zaljubila.

Izabel se mora vrniti domov, saj je zaročena z Gustavom. Vest ji ne pusti razočarati očeta, ki si je zelo prizadeval, da bi se njegova družina združila z aristokrati. Mora pozabiti na Laurenta. A ta se nepričakovano prikaže v Riu. Kaj bo prevagalo? Vest ali ljubezen. 💜

Dinamičen in berljiv zgodovinsko - ljubezenski roman Sedem sester (Majina zgodba), žal prezgodaj umrle severnoirske pisateljice Lucinde Riley.

Ocena: 4,5/5

Lucinda Riley

Sedem sester

Majina zgodba

Naslov izvirnika:

The Seven Sisters

Prevod:

Bernarda Plavec

Založba Vida, Ljubljana, 2023

661 strani

'Želel si je raziskati Rio, a preden bi se tega lahko lotil, se je moral sestati z vodjo gradnje monsieurja da Silve Coste, Heitorjem Levyjem, ki mu je pustil sporočilo pri osebju hotela, da danes ob enajstih dopoldne pride ponj. Glavo in roke Kristusa so razložili z ladje, preden se je zasidrala v glavnem pristanišču, in jih razstavili nekje na prostem, saj je imel monsieur Levy v bližini luke v lasti manjšo kmetijo. Laurent je lahko le upal, da so jo krhki deli kipa odnesli brez poškodb. Štirikrat dnevno jih je hodil pregledovat v skladišče, zdaj pa je molil, da so preživeli tudi raztovarjanje.'

(Odlomek iz knjige Sedem sester, stran 422)

Palace hotel v Portorožu 

Sebastijan Pregelj - Beli konjiček

 

Beli konjiček, roman slovenskega pisatelja Sebastijana Preglja, je zgodba družine, ki se prične kmalu po koncu prve svetovne vojne. V vasico Podpeč, na robu Ljubljanskega barja, se vračajo preživeli vojaki s svojimi psihičnimi in fizičnimi travmami. Med njimi je bil tudi mladi Jaka Prežar.

Družinsko zgodbo pripoveduje stoletna prababica Marija svojemu pravnuku. Marija in Jaka sta se poročila in se kmalu preselila v Ljubljano. Imela sta dva sinova in hčer. Jaka je imel dobro službo na železnici, Marija pa je skrbela za dom in otroke.

Družina je bila srečna, lepo so živeli, bili so skromni in zadovoljni s tem kar so imeli. S sosedi v hiši so se dobro razumeli in prababica pravnuku pove tudi njihove zgodbe.

Večidel pripovedi je namenjen obdobju druge svetovne vojne. Obdobje, ko mesto zasedejo fašisti in ga po enem letu obdajo z bodečo žico. Obdobje strahu in lakote. Jaka je bil prvič odpeljan v zapor.

Ko Italija kapitulira, se ljudje razveselijo, a ne za dolgo. Ti, ki so prišli za fašisti, so bili še hujši. Tako pripoveduje prababica. 

Tudi po vojni je bilo zelo pestro. Novi oblastniki, nova pravila. 

Nekateri literarni poznavalci pišejo, da roman deluje kot pravljica. Meni se zdi, da deluje kot grozljivka 20. stoletja. 

Roman je odličen. Vredno branja. 📖

Ocena: 4,5/5

Beli konjiček na hipodromu Stožice 💜

Sebastijan Pregelj

Beli konjiček

Založba Goga, Novo mesto, 2023

306 strani

"Očetje so bili bolj zadržani. Govorili so, da ima Jakob resda dobro službo, vendar to ni vse. Njegove prevratniške ideje so nevarne, Veš, nevarnosti so imeli v letih po vojni vsi dovolj. Želeli so si miru. Želeli so si delati vsak svoje."

(Odlomek iz knjige Beli konjiček, stran 50)

Ljubljansko barje. Peš pot, Ig - Škofljica

Sebastijan Pregelj - V Elvisovi sobi

Kristin Hannah - Moja Aljaska

 

V romanu Slavček, ameriške pisateljice Kristin Hannah smo se znašli sredi druge svetovne vojne in francoskega odporniškega gibanja. Tudi v njenem romanu Moja Aljaska je kruta vojna vplivala na vedenje ljudi, ki so jo preživeli.

Tokrat gre za vojno v Vietnamu. Ernt Allbright je bil pred vojno vesel, nasmejan in ljubeč človek. Oboževal je svojo ženo Coro in hčerko Leni. 

V vojni je bil zajet in kaj je preživel v vietnamskem zaporu, ve samo on. Nikoli ni govoril o tem. Travma in depresija sta ga spremljali povsod, strokovne pomoči pa od nikjer. Njegov značaj se je spremenil. Iz vedrega človeka je postal zagrenjen, hitre jeze in sovražen do vsega in vsakogar. 

Coro in Leni je imel zelo rad, kljub temu je bila Cora večkrat deležna nasilja in udarcev. Kasneje mu je bilo žal, opravičeval se je, obljubil, da tega ne bo nikoli več storil. Do naslednjič. 

Ernt se je trudil obvladovati jezo, a mu to brez strokovne pomoči ni prav dobro uspevalo. Odločil se je, da z družino spremenijo okolje. Vojni tovariš, ki je izgubil življenje, mu je na Aljaski zapustil nekaj zemlje in hiško. Odločil se je, da se preselijo Aljasko. Pravijo, da so tam nebesa na zemlji. A to velja le za močne in trdožive. Tam prevladuje zima z obilico snega in nizkih temperatur. Tema traja do osemnajst ur. Tistih nekaj mesecev, ko ni zime, se peščica prebivalcev pripravlja nanjo. Sekajo drva za kurjavo, lovijo losose in divjad, konzervirajo hrano za preživetje. 

Kako bo Cora preživela na Aljaski, saj je do sedaj hodila v visokih petah, bila je pravo mestno dekle. O tem Ernt ni preveč razmišljal. S starim kombijem so se odpravili na pot in čez nekaj dni prispeli do svojega novega doma. Zanemarjena lesena hiška sredi ničesar, obdana z drevesi, do nje pelje blatna pot, ki se tu konča, naprej je prepad.

Kristin Hannah tako živo opisuje življenje ljudi v tej divji lepoti, da imaš občutek, da si tudi ti tam. Kljub temu, da sosedje ne živijo prav blizu, si med seboj pomagajo. Novo družino so vzeli pod svoje okrilje in jih naučili, kako živeti in preživeti na Aljaski. Nekaj časa je družini Allbright dobro kazalo. Leni je hodila v vaško šolo in dobila novega prijatelja Matthewa, Cora se je naučila kuhati, Ernt se je umiril, dobro se je počutil v tej divjini. A strahovi in nasilje so se vrnili. Ko je napadel Leni, je Cora vzela stvari v svoje roke in končala to bizarno ljubezen.

To je Aljaska. Nič ni lahko.

Ocena: 4,5/5

Kristin Hannah

Moja Aljaska

Naslov izvirnika:

The great alone

Prevod:

Suzana Pečnik

Založba Učila, Tržič, 2023

448 strani

"Resnica je bila takšna: zima se je šele začela. Mraz in tema bosta trajala še zelo, zelo dolgo, onidve pa sta bili tu gori sami, ujeti v tej koči z njim.

Brez lokalne policije ali kogarkoli, ki bi ga lahko poklicali na pomoč. Ves ta čas jo je oče učil, kako nevaren je zunanji svet. Resnica pa je bila, da se je največja nevarnost skrivala v njenem domu."

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Moja Aljaska, stran 135)

Kristin Hannah - Slavček

Kristin Hannah - Slavček

 

Pretresljivo, žalostno, nedoumljivo. Nedoumljivo, česa vse je zmožen človek do sočloveka. 

Ameriška avtorica Kristin Hannah nas v svojem romanu, Slavček, odpelje v čas druge svetovne vojne. V čas nacistične okupacije Francije, v čas kolaboracije, odporniškega gibanja, ki se vse bolj razrašča, in v katerem se vsak izkaže na svoj način.

V ospredju romana je zgodba dveh sester, ki ju življenje pesti že od zgodnjega otroštva. Vianne in nekaj let mlajša Isabelle Rossignol sta že v mladih letih ostali brez mame. Umrla je za rakom. Njun oče, ki je preživel grozote prve svetovne vojne, in si nikoli ni povsem opomogel, ju je prepustil v varstvo grobe tujke. 

Vianne je preudarna, umirjena, ima svojo družbo in za mlajšo sestro se ne zmeni kaj dosti. Rosno mlada se je poročila in z možem sta dobila deklico Sophie.

Isabelle je bila popolno nasprotje sestre. Vihravo, zaletavo in večkrat jezno dekle je zrastlo v prav takšno žensko. Ko so nacisti zasedli Francijo, je Isabelle, na vsakem koraku stresala jezo na vojake. Vojna je bila še na začetku in vojaki še niso bili tako krvoločni, kot so se izkazali proti koncu vojne.

Vianne je skrbela za hčerko in se izogibala vojakom, čeprav se je eden naselil tudi v njeni hiši. Na srečo, če lahko temu tako rečemo, je bil stotnik Beck do Vianne in Sophie spoštljiv.

Isabelle se je odpravila v Pariz. Pridružila se je odporniškemu gibanju in dobila vzdevek Slavček. Bila je zelo pogumna. Sestreljene angleške pilote je vodila čez Pireneje v San Sebastian, kjer jih je prevzel angleški konzulat. 

Obe sestri sta izkusili vojno v najkrutejši obliki. Izkoriščanje, poniževanje, posilstva, smrti, koncentracijsko taborišče. Jima bo sploh uspelo preživeti vse to. 😢

S čustvi pa tudi z grozo nabito branje, ob katerem je škatla z robčki skoraj obvezna.

Ocena: 4,5/5

'V ljubezni spoznamo kdo želimo biti, in v vojni spoznamo, kdo smo.' 

(Citat na naslovnici romana Slavček - Kristin Hannah)

Mozaik

Kristin Hannah

Slavček

Naslov originala:

The nightingale

Prevod:

Irena Furlan

Založba Učila, Tržič, 2015

486 strani

'Vianne ni oklevala. Zdaj je vedela, da nihče ne more ostati nevtralen - ne več - in kolikor jo je bilo strah, da bi hči odrasla v svetu, kjer dobri ljudje niso storili ničesar, da bi ustavili zlo, kjer je lahko dobra ženska obrnila hrbet roteči prijateljici. Segla je po otroku in ga vzela v naročje.'

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Slavček, stran 298)

Hijacinta

Isabel Allende - Dolgi cvetni list morja

 

Sama žalost. Vojna, koncentracijsko taborišče, zlorabe, ponižanja. Roman Dolgi cvetni list morja, čilsko - ameriške pisateljice Isabel Allende, se začne v Španiji leta 1938. Španska državljanska vojna. Več sto tisoč mrtvih, ranjenih in beguncev. Boj proti nacizmu in fašizmu, v katerem so sodelovali tudi številni prostovoljci mnogih držav. Neuspešno. Zmagalo je nasilje in v beg pognalo številne Špance in Španke.

Bežali so v Francijo, kjer pa niso bili najbolje sprejeti. Zaprli so jih v koncentracijska taborišča, kjer ni bilo niti minimalnih standardov za preživetje.  

Kot rešitelj manjšega števila beguncev se pojavi, takrat štiriintridesetletni Pablo Neruda. Že priznan pesnik je gojil simpatije do levice. Bil je konzul v Madridu in prijatelj Federica Garcie Lorce, ki so ga ubili frankisti.

V času reševanja beguncev je bil Neruda konzul za špansko emigracijo v Parizu. Z ladjo Winnipeg je avgusta 1939 v Čile prepeljal okoli dva tisoč španskih beguncev.

Na ladjo sta prišla tudi Victor Dalmau in Roser Bruguera. On študent medicine in pomožni zdravnik na bojišču. Ona, nekoč pastirica, ki jo je Victorjev oče pripeljal v družino, kjer je razvijala svoj glasbeni talent in postala vrhunska glasbenica. V Franciji sta se na hitro poročila, saj so na ladjo sprejemali le družine in Roser je imela majhnega sinčka. 

Victor in Roser sta glavna lika romana. Spremljamo njun prijateljski in spoštljivi odnos, ki se razvije v pravo ljubezensko zgodbo. V Čilu sta se dobro znašla. Victor je dokončal študij in postal cenjen srčni kirurg. Roser pa je poučevala glasbo in vodila orkester. Tri desetletja je družina živela v miru potem pa znova kalvarija. Vojaška hunta je na krut način odstavila vladavino izvoljenega predsednika Allendeja. Victor se je kljub svojim zdravniškim uspehom ponovno znašel v taborišču. Njegov greh je bil igranje šaha s strmoglavljenim predsednikom.

Odličen roman, kjer se prepletajo grozote vojne in beguncev z ljubezensko zgodbo Roser in Victorja. Isabel Allende, tudi sama z begunsko izkušnjo, obvlada.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Dolgi cvetni list morja

Naslov izvirnika:

Largo petalo de mar

Prevod:

Sara Virk

Založba Sanje, Ljubljana, 2023

271 strani

"Ta poletni dan, četrtega avgusta 1939, v Bordeauxu se je za vselej vtisnil v spomin Victorju Dalmauu, Roser Bruguera in več kot dva tisoč drugim Špancem, ki so bili namenjeni v podolgovato deželo, ki se drži gora, da ne bi zdrsnila v morje, o kateri niso vedeli ničesar. Neruda jo je kasneje opisal kot 'dolgi cvetni list morja in vina in snega ...' s 'pasom bele in črne morske pene', a tudi ta opis izgnancem ne bi povedal veliko. Čile se jim je na zemljevidu zdel tako tanek in oddaljen." (Odlomek iz knjige, Dolgi cvetni list morja, Isabel Allende, stran 101)

Isabel Allende - Paula

Japonski ljubimec

Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju

 

Zgodovinski roman, Ne bom se več drsal na bajerju, slovenskega kritika, dramaturga, pisatelja pa še bi lahko naštevali, Lada Kralja, je za prebivalce ljubljanske Šiške, že skoraj obvezno branje.

Dogaja se med drugo svetovno vojno, v Spodnji Šiški, ko je Ljubljana že obdana z žico in fašisti delujejo na polno. 😢 

Mladi pripovedovalec zgodbe o takratnem dogajanju v Šiški je Ivan. Stanuje v manjšem bloku, Na jami 8. Blok še vedno stoji. V bližini je dvorec Jama. V njem je samostan in dekliška šola, obdajajo ga vrtovi, kjer nune pridelujejo zelenjavo. Na dvorišču je vodnjak z najboljšo vodo v Evropi. K dvorcu je spadal tudi bajer. Sprva so v njem gojili ribe, potem pa je služil bolj za zabavo mladim. Poleti so v njem plavali, pozimi so na bajerju drsali. Vsega tega danes ni več. Po vojni so dvorec podrli in zgradili bolnišnico, tudi vodnjak z najboljšo vodo so zasuli in zgradili cesto. V bajer so se naselile žabe. Te so s svojim "reganjem" tako zelo motile bližnje stanovalce, predvsem tistega, ki se je naselil v bližnjo mogočno vilo, da so ga zasuli. Za mladino so zgradili skakalnico. Kaj češ boljšega. "Planico" lahko spremljaš kar iz svoje dnevne sobe. No, tudi te ni več. Ostal je le še stolp na vrhu hriba. Tega so hoteli zrušiti novi oblastniki v samostojni Sloveniji. Saj to jim ni uspelo. 😎

V bližini stare cerkve oziroma cerkve sv. Jerneja, kjer danes stojijo stolpnice, je stala tovarna čevljev. Po vojni so jo podrli. Čevlje bodo izdelovali v Rusiji, saj oni to znajo bolje. Od tam jih bomo uvažali. Naši delavci, ki so izgubili službe, pa bodo dobili delo v nastajajočih Litostrojskih delavnicah, ki jih gradijo onkraj Celovške ceste. 😎

Zanimiva pripoved o življenju in nelepih dogodkih, v vojnem času, v naši lepi Šiški. Danes šišenske hiške izginjajo kot po tekočem traku. Na njihovem mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju. Ceste ostajajo enake, avtomobilov je čedalje več, onesnažujejo na polno. Le kje se bodo vozili novi prebivalci, ki bodo naselili stolpnice. Po moje bo Pipistrel Ljubljani doniral nekaj svojih malih letal, ker po Celovški in Vodnikovi cesti ne bo šlo. 😉

Ocena:4,5/5

Detajl gospodarskega poslopja v Šiški

Lado Kralj

Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana, 2022

296 strani

'Ne bom se več drsal na bajerju. Nikdar več. Varuj se teh maškar, to niso samo maškare, ampak tudi podivjane zverine, stekli psi. Jaz sem bil tam spodaj, ko se je to zgodilo. Bil sem z Evo, kar pomeni, da sem jo nepremišljeno in objestno peljal v past, namesto da bi jo opozoril, da se je takim krajem treba izogibat. Videl sem jih, karabinjerje, kako se tiho bližajo vhodu na bajer, eni peš in eni z dvema kamionoma, ustavijo se in vojaki skačejo na tla.' (Odlomek iz knjige, Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju, stran 215)

Visoko pritlična hiška na Gasilski ulici v Spodnji Šiški še vedno stoji. Okoli nje je vse podrto, le kaj bodo novega zgradili. 

Detajl starega gospodarskega poslopja v Spodnji Šiški

Pritlična hiša, nekoč obrtna delavnica, na ulici Milana Majcna v Spodnji Šiški, je preteklost, ki izginja. Ni je več. 😎

Osnovna šola Spodnja Šiška. Zgradba je bila zgrajena leta 1908. Med drugo vojno so se vanjo vselili italijanski vojaki, kot omenja Lado Kralj v svoji knjigi Ne bom se več drsal na bajerju.

Spominska plošča padlim v drugi vojni, na vogalu osnovne šole Spodnja Šiška

Joseph Roth - Kapucinska grobnica

 

Roman Kapucinska grobnica, avstrijskega pisatelja Josepha Rotha, je nekakšno nadaljevanje romana Radetzkyjeva koračnica. Ni tako obsežen kot je prvi del. V njem se bliskovito "sprehodimo" skozi prvo svetovno vojno in skozi rusko ujetništvo v osrednjem delu Sibirije, kamor odpeljejo glavnega junaka ter se vrnemo v povojni Dunaj, ki ga mnogi ne spoznajo in težko sprejemajo.

Glavni junak romana Kapucinska grobnica je Franc Ferdinand Trotta, vnuk brata junaka Solferina, ki smo ga spoznali v prvi knjigi. Ta veja družine Trotta ni imela plemiškega naslova, bila pa je precej premožna. Oče je imel zelo radikalne nazore, ki jih je javno razglašal, zato je moral zapustiti monarhijo. Odpravi se v Ameriko. Tam dela kot kemik in obogati. Vrne se na Dunaj kjer pa po dveh letih umre.

Mladi Franc Trotta postane premožen ne da bi mignil s prstom. V tem slogu nadaljuje svoje življenje. Nič ne dela, ponoči s prijatelji popiva, čez dan spi, vse dokler začetek prve svetovne vojne in mobilizacija korenito ne spremenita življenja v monarhiji.

Po vojni se Franc Trotta vrne iz ruskega ujetništva. Globoko v mrzli Sibiriji, ob reki Leni je preživel skoraj vsa leta vojne. Njegov ljubljeni Dunaj je popolnoma spremenjen. Cesarsko kraljeve monarhije ni več. Ljudje, ki so preživeli kruto vojno, žalujejo za širno domovino, ki se je zdaj precej zmanjšala. Pogrešajo red in točnost, toda živeti morajo naprej. Tudi mladi in nekoč razvajeni Trotta, mora zavihati rokave in začeti novo, drugačno življenje.

Ocena: 4/5

Joseph Roth

Kapucinska grobnica

Naslov izvirnika:

Die Kapuzinergruft

Prevod:

Mira Miladinovič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 1984

159 strani

"Veliko preveč razvajeno so bili odraščali na Dunaju, ki so ga neprenehno napajale kronske dežele, neškodljivi, skoraj smešno neškodljivi otroci razvajenega, veliko prevečkrat opevanega glavnega in rezidenčnega mesta, ki je, podobno svetlečemu se, zapeljivemu pajku, sedelo v sredini mogočne, črno rumene mreže in neprenehno dobivalo moč in sok in sij od obdajajočih ga kronskih dežel. Od davkov, ki jih je plačeval moj ubogi bratranec, maronar Joseph Branco Trotta iz Sipolja, od davkov, ki jih je plačeval moj bedno živeči židovski fijakar Manes Reisiger iz Zlotogroda, so živele ponosne hiše ob Ringu, ki so bile last zbaronizirane židovske družine Todesco, in javne zgradbe, parlament, pravosodna palača, univerza, zemljiški kreditni zavod, burgteater, dvorna opera, in celo policijska direkcija. Pisana vedrina cesarskega, glavnega in rezidenčnega mesta se je čisto razločno hranila - moj oče je to tolikokrat rekel - s tragično ljubeznijo kronskih dežel do Avstrije: tragično, ker ni bila nikoli vračana." (Odlomek iz knjige, stran 62)

Trdnjava Kluže v Posočju

Joseph Roth - Radetzkyjeva koračnica

Ana Johns - Ženska v belem kimonu

 

Ameriška avtorica Ana Johns se je v svojem ljubezensko zgodovinskem romanu Ženska v belem kimonu, lotila zelo težke teme. Govori o otrocih, ki so se rodili ameriško japonskim parom, na Japonskem, malo po drugi svetovni vojni. Več kot deset tisoč takih otrok je bilo in japonska družba jih nikakor ni sprejela.

Knjiga je nastala po resničnih dogodkih, ki jih je Ana Johns uspešno spletla s fikcijo in ustvarila pretresljivo a berljivo zgodbo. 

Američan s slovaškimi koreninami, Jimmy Kovač, se je s sedemnajstimi leti prijavil v mornarico. Pisalo se je leto 1957. in Jimmy se je z vojaško ladjo znašel na Japonskem. Poleg vojaškega dela so imeli mladi marinci kar nekaj prostega časa, ki so ga radi preživljali v družbi lepih Japonk.

Nekega dne je Jimmy v mestu srečal mlado, nasmejano Japonko Naoko. Bila je ljubezen na prvi pogled. Obojestranska. Naoko je bila šolarka in članica tradicionalne družine v kateri je oče glavni, nato sinovi, žena in hčere pa skrbijo za gospodinjstvo in vse strogo začrtane rituale, ki jih japonska družba pozna in izvaja. In ni jih malo.

Taka družina težko sprejme ameriškega marinca za svojega zeta in to samo nekaj let po morilski vojni. Naoko je bila pridna in ubogljiva hči in sestra a, ko se je za nekaj odločila, je znala biti tudi trmasta in odločna. Družino je prepričala, da Jimmija povabijo na čaj. Z njim je vadila tradicionalno pitje čaja, kajti vsaka kretnja je življenjskega pomena za njuno srečo. Prišel je težko pričakovani dan, ko je Jimmy prišel na obisk v tradicionalno hišo s čudovitim vrtom. Pogled nanj je šokiral družino. Prišel je namreč v uniformi ameriškega marinca. Oče ga je zgrožen takoj napodil in zanj je bila ta zgodba končana.

Do tu je resnična zgodba avtoričinega očeta. Z Naoko pa je ustvarila lik neštetih japonskih deklet, ki so zanosila z ameriškimi vojaki. Naoko se je odločila za Jimmija, ki ga je imenovala Hajime. Družino je morala zapustiti. Z njo in njenim dojenčkom niso hoteli imeti nič, z Američanom še manj. Iz razkošja dobro stoječe trgovske hiše, se Naoko preseli v revno hiško, ki jo je zanju najel Hajime. Zaljubljenca se poročita. Nevesta je v čudovitem, poročnem belem kimonu, ki ji ga na skrivaj prinese njena mama. Sreča je popolna a ne za dolgo.

Hajime mora z ladjo na nekaj tedensko patruljo, nepričakovano ji umre mama, za kar družina krivi Naoko, njo pa s pretvezo, da gre na pregled, pošljejo v zloglasno hišo za noseče matere. Tam je več mesecev zaprta, med dekleti z enako usodo. Kaj naredijo, ko se dojenček rodi ne morem niti napisati. Z eno besedo, grozodejstvo. Po več poskusih bega, Naoko končno uspe rešiti sebe in otročka. A njena kalvarija se nadaljuje.

Pretresljiv roman v katerem multikultura ni dobrodošla. Dogajalo se je sredi 20. stoletja. Je na začetku 21. stoletja kaj drugače!

Ocena: 4,5/5

Japonka v Piranu

Ana Johns

Ženska v belem kimonu

Naslov izvirnika:

The Woman in the White Kimono

Prevod:

Karmen Filipič

Založba Meander, Izola, 2021

351 strani

'Ko je ženska tik pred porodom, običajno odide iz moževe hiše in se vrne k domačim. Družina me je poslala sem. Mislim, da je babica rekla očetu, da mi bo bolje v domu za noseče ženske. Sklepam, da mu je zamolčala, za kakšen dom gre. Gotovo ji zaupa, ker kot ženska ve, kaj je najbolje. Ustvarila je laž, ki nima kratkih nog. Zrasla so ji ostudna krila in jo ponesla onkraj mojega odpuščanja. Misel, da oče pozna resnico, je temelj svetilnika. Brez luči.' (Odlomek iz knjige, stran 243)

Slovenska ladja Triglav

Mariah Fredericks - Smrt novoameričanke

 

Zgodovinsko kriminalni roman, pisateljice Mariah Fredericks. Smrt novoameričanke, je nadaljevanje romana Smrt nepomembne osebe. Osrednji lik je Jane Prescott, osebna pomočnica bogate Louise Benchley in uspešna preiskovalka umorov.

Tokrat smo v letu 1912. Zgodila se je katastrofalna nesreča. Potopila se je ladja Titanic in umrlo je več kot tisoč petsto ljudi. Zgodbe nesrečnikov polnijo časopisne stolpce, ljudje berejo in komentirajo.

V tem letu so ženske pripravile in izvedle velik protestni shod in zahtevale volilno pravico za ženske. 

Za novopečeno bogatašinjo, gospo Benchley pa so na obzorju druge skrbi, ki so zanjo bolj pomembne. Njena starejša hčerka Louise, prestrašena, tiha in nesamozavestna mlada ženska, se je zaročila z Williamom Tylerjem in priprave na poroko so v polnem teku.

Dve leti nazaj so se priprave na poroko mlajše hčerke izjalovile na celi črti. Končalo se je z umorom ženina. 

Louise in William si želita skromno in tiho poroko, toda to je račun brez krčmarja ali bolje rečeno brez obeh tašč. Obe načrtujeta bogato in odmevno poroko z veliko pomembnimi povabljenci. Zgodila naj bi se na velikem posestvu strica Charlesa Tylerja in njegove žene Alve.

Ko ima hudič mlade, jih ima veliko in gospa Benchley s porokami svojih hčera res nima prave sreče. Zopet se je zgodil umor. Tokrat so umorili mlado varuško, italijanskega rodu, ki je varovala dojenčka Alve in Charlesa. Kljub strogim varnostnim ukrepom, je nekomu le uspelo priti na posestvo, priplezati v četrto nadstropje Tylerjevega dvorca in ubiti varuško. Tako so zadevo ocenili krajevni policisti. Z zadevo se poslej niso preveč ukvarjali. Umorjena je bila priseljenka, ti pa itak nimajo volilne pravice in za državo ne prispevajo kaj dosti. Zaslužijo denar in se vrnejo od koder so prišli. 😎

Bistroumna Jane Prescott se z njimi ni strinjala. Seveda ne javno. Po tihem, vztrajno in s pomočjo novinarja Michaela Behana, je ugotovila kdo in zakaj je umoril varuško. In razplet je res presenetljiv.

Ocena 4/5

Mariah Fredericks

Smrt novoameričanke

Naslov izvirnika:

Death of a New American

Prevod:

Barbara Marovt

Založba Meander, Izola, 2020

299 strani

'Sama sem pomislila na gospo Tyler, utrujeno od materinstva in rojevanja otrok, na Louise, vso prestrašeno ob misli, da jo čakajo ti izzivi, na Sofio, ki zdaj nikoli ne bo imela možnosti za to. S sunkom komolca v mehak, osrednji del telesa gospoda poleg sebe sem rekla: "Ali resnično verjamete, da se ženske ne soočajo z resničnostjo življenja? Ali ni rojstvo prva resničnost življenja?"  (Odlomek iz knjige, stran 233)

Mariah Fredericks - Smrt novoameričanke  (prva knjiga)

Mariah Fredericks - Smrt nepomembne osebe

 

Roman Smrt nepomembne osebe, ameriške pisateljice Mariah Fredericks, je bolj zgodovinski roman kot kriminalka oziroma je kar oboje hkrati. 😎

Zgodba se dogaja na začetku 20. stoletja v New Yorku kjer se starim, bogatim družinam pridružuje čedalje več novopečenih bogatašev. Ena takih je bila tudi družina Benchley, ki je v New Yorku živela eno leto. Pri njih se je kot služkinja zaposlila mlada Jane Prescott.

Jane je skrbela za odrasli sestri Benchley. Mlajša Charlotte je bila lepotica in spogledljivka. Vabili so jo na plese v vse večje vile v mestu. Starejša Louise je bila "malo manj lepa". Družba jo je imela za nezanimivo in celo dolgočasno.

Enolično bogataško življenje prekine nasilna smrt Charlottinega ženina Norria Newsoma. Norrie je bil sin in dedič najbogatejšega newyorčana in lastnika številnih rudnikov. V preteklosti je odklonil reševanje zasutih rudarjev. med katerimi je bilo kar nekaj otrok. Preiskovalci domnevajo, da je umor maščevanje. Naj tudi bogati občutijo kako je, ko izgubiš otroka. 

Umor se je zgodil na božični večer leta 1910. v veličastni štirinadstropni graščini bogate družine Newsome. Poleg rahlo neuspešnih preiskovalcev, ki so že skoraj prepričani, da je umor maščevanje članov nastajajočih sindikatov in borcev za pravice delavcev in delavk, se raziskovanja lotita tudi Jane Prescott in novinar Michael Behan. 

Jane in Michael prideta do presenetljivih odkritij, ki nimajo nič kaj dosti s sindikalnimi aktivisti

Zanimiva zgodovinska zgodba in vpogled v življenje newyorških družin na začetku 20. stoletja. Zgodovinska zgodba se prevesi v kriminalko z zanimivimi in presenetljivimi odkritji.

Ocena 4/5

Mariah Fredericks

Smrt nepomembne osebe

Naslov izvirnika:

A death of no importance

Prevod:

Tanja Rojc

Založba Meander, Izola, 2020

254 strani

'Louise je na postelji tarnala, medtem ko sem ji jaz z vlažno krpo brisala čelo ter ji ponujala sladek čaj, ko je zaradi joka pričela kolcati. Nisem je obsojala. Ni bilo dovolj to, da je bila Charlotte ljubka, Louise pa ne. Ali da je imela številne snubce, Louise pa nobenega. Ali da je dobila že tri ženitne ponudbe, medtem ko je Louise morala prenašati materino bojazen, da bo ostala samska. Toda to, da je njeni mlajši sestri uspelo ujeti takšno partijo, to pa je bilo težko prenesti.' (Odlomek iz knjige, stran 25)

Mariah Fredericks - Smrt novoameričanke

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze

Kate Summerscale

 

Sramota gospe Robinson                                            

Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        

The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            

Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         

303 strani                     

"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.

(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Čas koz, Luan Starova

Ob branju knjige Luana Starova, Čas koz, se lahko nasmejiš, lahko pa se tudi razjočeš. Opisuje težko življenje ljudi v Makedoniji po drugi svetovni vojni. Polno pomanjkanja in trpljenja ter boja z lakoto. Edina svetla točka so koze. Simpatične, poskakujoče domače živali in ljubljenke otrok, ki so s svojim mlekom rešile marsikaterega otroka in odraslega. A takratna ideologija je koze označila za sovražnice naroda, saj uničujejo drevesa in pridelke na poljih, zato jih je potrebno izkoreniniti iz naše nove države. Skratka, koze so postale sovražnice delavskega razreda. Ljudi so razdelile na kozarje, to so tisti, ki so jih skušali rešiti in na anti-kozarje, ki so podpirali ideje vladajočih.😎

Pisatelj Luan Starova se je rodil v Albaniji, leta 1941. Ko je bil star dve leti, se je z družino preselil v Makedonijo in takratno Jugoslavijo.

Roman Čas koz govori o počasnem povojnem razvoju države. Razvoj industrije je potreboval delavce. Tako so iz kmetov in pastirjev želeli ustvariti novi delavski razred. Načrti za novo socialistično izgradnjo, so narekovali popis vseh koz, saj te uničujejo socialistične dobrine kot so gozdovi. Potrebno jih je iztrebiti pa kaj, če so reševale življenja. V naslednjo petletko, brez koz. Polja bodo bogato obrodila, država bo postala rajski vrt, kozarji pa jeklen, nepremagljiv delavski razred. 😊

Račun brez krčmarja. Ljudje so imeli radi svoje koze. Pred popisovalci koz so jih skrivali in jih tako vsaj nekaj rešili. V podporo svojim kozicam so priredili celo kozji miting. S pravo invazijo koz so vaščani z okoliških hribov preplavili veliki trg v mestu. A tudi to ni dosti pomagalo. Koze so bitko izgubile, enako bi lahko rekli tudi za kmete, ki so postali novi delavski razred. Vse za razvoj in napredek.

Zelo berljiv in tekoče napisan roman Čas koz je le eden izmed sedemnajstih, ki so prava Balkanska saga 20. stoletja. Na žalost pa je zaenkrat edini preveden v slovenski jezik.

Luan Starova
Čas koz

Naslov izvirnika:
Vremeto na kozite

Prevod:
Aleš Mustar

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Zbirka Moderni klasiki
160 strani




"Koze so ostale z njimi kot enakopravni člani družin s številnimi otroki. Te so dokazano v lačnih in prekletih letih dolge vojne rešile veliko družin. V vsaki družini je bilo nekaj generacij koz, njihovi predniki so doživeli druge vojne in nesreče na Balkanu. Brez koz teh ljudi zagotovo ne bi bilo, kot tudi ne pravkar vzniklih novih življenj ..."

Slikarka, Mary Basson

Roman Slikarka, ameriške avtorice in docentke Muzeja umetnosti Milwaukee, Mary Basson, je zgodba o življenju nemške ekspresionistične slikarke Gabriele Munter (19. februar 1877. Berlin - 19. maj 1962. Murnau na Bavarskem). Je zgodba o njenem slikarskem talentu in vztrajnosti, da se kot mlada samska ženska, v prvih letih 20. stoletja, posveti slikarstvu in umetniškem ustvarjanju. Je tudi zgodba o njeni veliki ljubezni in zvezi z bolj znanim ruskim slikarjem Vasilijem Kandinskim (16. december 1866. Moskva - 13. december 1944. Neuilly sur Seine, Francija).

Gabriele Munter, ali Ella, kot so jo klicali domači, se je že kot mlado dekle, preselila iz Berlina v Munchen. Želela je študirati slikarstvo. Na začetku 20. stoletja, so bile slikarske akademije namenjene zgolj moškemu svetu. Dekleta so se morala zadovoljiti s tečaji ali zasebnimi šolami. Podobno se je šolala tudi znamenita slovenska slikarka Ivana Kobilca.

Ellin učitelj na večernem tečaju slikarstva je bil Vasilij Kandinski. Po izobrazbi je bil pravnik. Izhajal je iz premožne ruske družine, ki je trgovala s čajem. Sam je bil nekaj časa sodnik, pri svojih tridesetih letih pa se je odločil posvetiti slikarstvu. Kot pravnik je bil uspešen, kot slikar pa je dosegel svetovno slavo. Sprva je bil ekspresionistični slikar, kasneje pa se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Štejejo ga za utemeljitelja in začetnika te veje slikarstva.

Ella in Kandinski sta se zbližala tudi v zasebnem življenju. Mlada slikarka, v nastajanju, se je zaljubila v svojega mentorja. Tudi on ji je vračal čustva, a bolj s figo v žepu. Mojster je bil namreč poročen, a tega Elli sprva ni povedal. Da bi lahko zaživela skupaj, sta potovala po številnih državah Evrope in Afrike ter čakala na slikarjevo ločitev.

Kar je kasneje Kandinski storil Elli, samo upam, da je ta del romana fikcija in ne resničnost. Med vojno je odšel v Rusijo. Kot Rus ni mogel ostati v Nemčiji, ona kot Nemka, ni mogla z njim v Rusijo. Niti slutila ni, da ga je videla poslednjič.

Vojna se je končala, od Kandinskega pa niti glasu od nikoder. Na Ellina številna pisma ni odgovarjal. Bila je prepričana, da je umrl. Nekega dne pa dobi notarjevo pismo, ki jo za pet let spravilo na bolniško posteljo. Slikarske kariere je bilo s tem konec in samo sestri se lahko zahvali, da jo niso zaprli v psihiatrično bolnišnico, kot so nameravali in svetovali zdravniki.

Kaj je pisalo v pismu? Gospod in gospa Kandinski želita, da Gabriele Munter, vse slike, ki jih je hranila in mimogrede, med vojno tudi rešila pred nacisti, pošlje na nemški naslov Kandinskega, v nasprotnem bosta ukrepala preko sodišča. Gospod je preživel vojno, se na novo poročil in znova začel poučevati v Nemčiji, njegova dolgoletna ljubezen pa ni bila vredna niti toliko, da bi ji to sam povedal ali vsaj odgovoril na njena nešteta pisma.

Joj no, Vasilij pa ravno sem razmišljala, da bi šla na razstavo v Verono, kjer so, med drugimi, na ogled tudi dela tega ruskega umetnika. 😎

Zanimiva in berljiva zgodba izpod peresa Mary Basson, kustosinje Muzeja umetnosti Milwaukee, ki hrani eno večjih zbirk slik Gabriele Munter.

Mary Basson
Slikarka

Naslov originala:
Saving Kandinsky

Prevod:
Neža Kralj

Založba Učila, Tržič, 2019
349 strani






"Ko se je vlak usmeril proti prihodnosti, se je ozrla na leta, ki so ostala za njo. Kaj je dosegla s svojim trudom? Nekaj ducat razstav? Nekaj recenzij? Nekaj prodanih slik? V delu je prav gotovo uživala. Toda imela je sedemintrideset let, bila je neporočena in brez otrok, nežnost in strast ter upanje na ljubeče življenje z moškim, ki ji je pomenil vse, pa so se razblinili. Še huje: v Munchnu sta pustila na stotine slik in risb, ki so bile zdaj na milost in nemilost prepuščene muhavosti vojne."