Knjiga je nastala po resničnih dogodkih, ki jih je Ana Johns uspešno spletla s fikcijo in ustvarila pretresljivo a berljivo zgodbo.
Američan s slovaškimi koreninami, Jimmy Kovač, se je s sedemnajstimi leti prijavil v mornarico. Pisalo se je leto 1957. in Jimmy se je z vojaško ladjo znašel na Japonskem. Poleg vojaškega dela so imeli mladi marinci kar nekaj prostega časa, ki so ga radi preživljali v družbi lepih Japonk.
Nekega dne je Jimmy v mestu srečal mlado, nasmejano Japonko Naoko. Bila je ljubezen na prvi pogled. Obojestranska. Naoko je bila šolarka in članica tradicionalne družine v kateri je oče glavni, nato sinovi, žena in hčere pa skrbijo za gospodinjstvo in vse strogo začrtane rituale, ki jih japonska družba pozna in izvaja. In ni jih malo.
Taka družina težko sprejme ameriškega marinca za svojega zeta in to samo nekaj let po morilski vojni. Naoko je bila pridna in ubogljiva hči in sestra a, ko se je za nekaj odločila, je znala biti tudi trmasta in odločna. Družino je prepričala, da Jimmija povabijo na čaj. Z njim je vadila tradicionalno pitje čaja, kajti vsaka kretnja je življenjskega pomena za njuno srečo. Prišel je težko pričakovani dan, ko je Jimmy prišel na obisk v tradicionalno hišo s čudovitim vrtom. Pogled nanj je šokiral družino. Prišel je namreč v uniformi ameriškega marinca. Oče ga je zgrožen takoj napodil in zanj je bila ta zgodba končana.
Do tu je resnična zgodba avtoričinega očeta. Z Naoko pa je ustvarila lik neštetih japonskih deklet, ki so zanosila z ameriškimi vojaki. Naoko se je odločila za Jimmija, ki ga je imenovala Hajime. Družino je morala zapustiti. Z njo in njenim dojenčkom niso hoteli imeti nič, z Američanom še manj. Iz razkošja dobro stoječe trgovske hiše, se Naoko preseli v revno hiško, ki jo je zanju najel Hajime. Zaljubljenca se poročita. Nevesta je v čudovitem, poročnem belem kimonu, ki ji ga na skrivaj prinese njena mama. Sreča je popolna a ne za dolgo.
Hajime mora z ladjo na nekaj tedensko patruljo, nepričakovano ji umre mama, za kar družina krivi Naoko, njo pa s pretvezo, da gre na pregled, pošljejo v zloglasno hišo za noseče matere. Tam je več mesecev zaprta, med dekleti z enako usodo. Kaj naredijo, ko se dojenček rodi ne morem niti napisati. Z eno besedo, grozodejstvo. Po več poskusih bega, Naoko končno uspe rešiti sebe in otročka. A njena kalvarija se nadaljuje.
Pretresljiv roman v katerem multikultura ni dobrodošla. Dogajalo se je sredi 20. stoletja. Je na začetku 21. stoletja kaj drugače!
Ocena: 4,5/5
 |
| Japonka v Piranu |
Ana Johns
Ženska v belem kimonu
Naslov izvirnika:
The Woman in the White Kimono
Prevod:
Karmen Filipič
Založba Meander, Izola, 2021
351 strani
'Ko je ženska tik pred porodom, običajno odide iz moževe hiše in se vrne k domačim. Družina me je poslala sem. Mislim, da je babica rekla očetu, da mi bo bolje v domu za noseče ženske. Sklepam, da mu je zamolčala, za kakšen dom gre. Gotovo ji zaupa, ker kot ženska ve, kaj je najbolje. Ustvarila je laž, ki nima kratkih nog. Zrasla so ji ostudna krila in jo ponesla onkraj mojega odpuščanja. Misel, da oče pozna resnico, je temelj svetilnika. Brez luči.' (Odlomek iz knjige, stran 243)
 |
| Slovenska ladja Triglav |
