Lee Child - Pretekli čas

 

Jack Reacher, nekdanji ameriški vojaški policist, sedaj pa borec za pravice in zaščito napadenih ljudi. Človek, velik in širok kot dvodelna omara (ni mi povsem jasno kako ga lahko v filmih igra Tom Cruise, ampak pustimo odločitve filmskim delavcem), skratka, ta človek se vedno znajde tam kjer ga potrebuje človek v stiski.

Zgodba romana Pretekli čas, ki jo je napisal angleški pisatelj Lee Child (s pravim imenom James Dover Grant, po izobrazbi pravnik, rojen 29. oktobra 1954. v mestu Coventry v Angliji), je dvoplastna. 

Spremljamo Reacherja, ki se odloči raziskati svoje družinsko drevo. Znajde se v bližini mesta kjer naj bi se rodil njegov oče. Bil je ameriški marinec in zelo malo časa je preživel s svojo družino. Od njegove smrti je minilo že trideset let. 

Nedaleč stran se odvija druga zgodba. Na videz nič posebnega, v resnici pa temačno in grozljivo. 

Dva mlada Kanadčana, Patty in Shorty, se s staro kripo optimistično odpravita na pot v Ameriko, v boljše življenje. Na njuno nesrečo avto omaga v bližini na novo odprtega Motela. Čeprav sta na tesnem z denarjem, jima ne preostane drugega kot, da prenočita v Motelu in pokličeta mehanika. Čudno se jima zdi, da v Motelu ni nobenih drugih gostov. A zaposleni so prijazni in ustrežljivi, zato se odločita ostati. 

Po nekaj dneh se zavesta, da ju ti "prijazneži" zadržujejo proti njuni volji. Zdaj sta le del njihove zblojene igre, ki prinaša velik zaslužek. Šest lovcev ju bo, z lokom in puščicami, opremljeni z očali za nočno sledenje, lovilo v temi, po bližnjem gozdu. 

Sreča v nesreči, za mladi par, je da se v tem času pred Motelom nehote znajde tudi veliki Jack Reacher. "Prijazneži" so zelo žalostni, da Motel ne obratuje in mu ne morejo zagotoviti prenočišča. A Reacherjevi mali in veliki možgani ugotovijo, da je tu nekaj hudo narobe. Poslovi se, a se na skrivaj vrne. Mu bo uspelo rešiti mladi par? Ali mu kdaj ni 😊

Ocena: 4/5

Lee Child

Pretekli čas

Naslov izvirnika:

Past Tense

Prevod:

Sonja Uran Šinigoj

Založba Meander, Izola, 2021

380 strani

"Ljudje so se v množicah premikali naokoli kot olje v vodi. Z drugačnimi prvinskimi občutki. Reacher jih je opazil že neštetokrat. Na pločnikih pred lokali. Na plesiščih. Povsod, kjer je zašuštelo po agresiji, se je v hipu pojavila vrzel. V širokem obsegu. Kar se je zgodilo tudi tokrat. Knjižnična veža se je nenadoma izpraznila. Nikogar ni bilo več. Ostali so le štirje udeleženci. Trije v pritličju in eden na stopnišču." (Odlomek iz knjige, stran 225)

Lee Child - Rdeča hiša

Ana Johns - Ženska v belem kimonu

 

Ameriška avtorica Ana Johns se je v svojem ljubezensko zgodovinskem romanu Ženska v belem kimonu, lotila zelo težke teme. Govori o otrocih, ki so se rodili ameriško japonskim parom, na Japonskem, malo po drugi svetovni vojni. Več kot deset tisoč takih otrok je bilo in japonska družba jih nikakor ni sprejela.

Knjiga je nastala po resničnih dogodkih, ki jih je Ana Johns uspešno spletla s fikcijo in ustvarila pretresljivo a berljivo zgodbo. 

Američan s slovaškimi koreninami, Jimmy Kovač, se je s sedemnajstimi leti prijavil v mornarico. Pisalo se je leto 1957. in Jimmy se je z vojaško ladjo znašel na Japonskem. Poleg vojaškega dela so imeli mladi marinci kar nekaj prostega časa, ki so ga radi preživljali v družbi lepih Japonk.

Nekega dne je Jimmy v mestu srečal mlado, nasmejano Japonko Naoko. Bila je ljubezen na prvi pogled. Obojestranska. Naoko je bila šolarka in članica tradicionalne družine v kateri je oče glavni, nato sinovi, žena in hčere pa skrbijo za gospodinjstvo in vse strogo začrtane rituale, ki jih japonska družba pozna in izvaja. In ni jih malo.

Taka družina težko sprejme ameriškega marinca za svojega zeta in to samo nekaj let po morilski vojni. Naoko je bila pridna in ubogljiva hči in sestra a, ko se je za nekaj odločila, je znala biti tudi trmasta in odločna. Družino je prepričala, da Jimmija povabijo na čaj. Z njim je vadila tradicionalno pitje čaja, kajti vsaka kretnja je življenjskega pomena za njuno srečo. Prišel je težko pričakovani dan, ko je Jimmy prišel na obisk v tradicionalno hišo s čudovitim vrtom. Pogled nanj je šokiral družino. Prišel je namreč v uniformi ameriškega marinca. Oče ga je zgrožen takoj napodil in zanj je bila ta zgodba končana.

Do tu je resnična zgodba avtoričinega očeta. Z Naoko pa je ustvarila lik neštetih japonskih deklet, ki so zanosila z ameriškimi vojaki. Naoko se je odločila za Jimmija, ki ga je imenovala Hajime. Družino je morala zapustiti. Z njo in njenim dojenčkom niso hoteli imeti nič, z Američanom še manj. Iz razkošja dobro stoječe trgovske hiše, se Naoko preseli v revno hiško, ki jo je zanju najel Hajime. Zaljubljenca se poročita. Nevesta je v čudovitem, poročnem belem kimonu, ki ji ga na skrivaj prinese njena mama. Sreča je popolna a ne za dolgo.

Hajime mora z ladjo na nekaj tedensko patruljo, nepričakovano ji umre mama, za kar družina krivi Naoko, njo pa s pretvezo, da gre na pregled, pošljejo v zloglasno hišo za noseče matere. Tam je več mesecev zaprta, med dekleti z enako usodo. Kaj naredijo, ko se dojenček rodi ne morem niti napisati. Z eno besedo, grozodejstvo. Po več poskusih bega, Naoko končno uspe rešiti sebe in otročka. A njena kalvarija se nadaljuje.

Pretresljiv roman v katerem multikultura ni dobrodošla. Dogajalo se je sredi 20. stoletja. Je na začetku 21. stoletja kaj drugače!

Ocena: 4,5/5

Japonka v Piranu

Ana Johns

Ženska v belem kimonu

Naslov izvirnika:

The Woman in the White Kimono

Prevod:

Karmen Filipič

Založba Meander, Izola, 2021

351 strani

'Ko je ženska tik pred porodom, običajno odide iz moževe hiše in se vrne k domačim. Družina me je poslala sem. Mislim, da je babica rekla očetu, da mi bo bolje v domu za noseče ženske. Sklepam, da mu je zamolčala, za kakšen dom gre. Gotovo ji zaupa, ker kot ženska ve, kaj je najbolje. Ustvarila je laž, ki nima kratkih nog. Zrasla so ji ostudna krila in jo ponesla onkraj mojega odpuščanja. Misel, da oče pozna resnico, je temelj svetilnika. Brez luči.' (Odlomek iz knjige, stran 243)

Slovenska ladja Triglav

Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie

 

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, se je v obsežnem romanu Amerikanka, lotila kar nekaj tem, ki so vseskozi aktualne. Migracije, rasizem, ameriški in neameriški črnci, Barack Obama in predsedniške volitve v Ameriki, življenje v Nigeriji pa tudi ljubezni ne manjka v pričujočem romanu.

Okvir obravnavanih tem je ljubezen med Ifemelu in Obinzejem. Živita v revnejšem predelu Lagosa. Skupaj sta že iz šolskih dni in skupaj sanjarita, kako bosta odšla na študij v obljubljeno deželo Ameriko. 

Ifemelu uspe dobiti vizum in delno štipendijo za pokritje stroškov študija. Zelo nerada se odpravi na pot brez ljubljenega fanta, toda Obinze ne uspe pridobiti ameriške vize kljub večkratnem poskusu. 

Dokaj hitro je Ifemelu spoznala, da oboževana Amerika ni to o čemer sta z Obinzejem sanjala. Za bivanje je potrebovala dodaten denar, toda službe nikakor ni dobila. Končno se ji je nasmehnila sreča in dobila je delo varuške pri premožni družini. Tudi s stanovanjem ni bilo nič lažje. Z denarjem je bila tako na tesnem, da je nepremišljeno sprejela nespodobno ponudbo teniškega trenerja. Dobila je denar a gnus in sram jo je oddaljil od fanta. Ni ga več klicala, ni odgovarjala na njegove klice in elektronska sporočila. Sram je bil prevelik.

Čez čas se je Ifemelu umirila in začela svoje ameriško življenje. Ob študiju, službi in družbi, je začela pisati svoj blog z naslovom "Rasna vprašanja ali nenavadna opažanja neameriške črnke o črnskosti v Ameriki".  V blogu je malo pozitivnih stvari. Piše o rasizmu, za katerega pravi, da je stvar moči bele skupine in v Ameriki so belci tisti, ki imajo moč. (stran 343)  

Ifemelu je bila pri svojem delu uspešna. Tudi finančno si je opomogla. Imela je nekaj razmerij, a vseeno je čutila, da to ni to. V Ameriki je bila nesrečna. Po petnajstih letih se je odločila zapustiti Ameriko in se vrniti v Nigerijo. Njeni prijatelji in sorodniki so mislili, da se šali. Vrnila se je in med drugimi srečala tudi svojo ljubezen. Kljub letom, ki so minila, je v njunih očeh še vedno tlela iskra ljubezni. A Obinze je bil poročen in imel je majhno hčerkico zaradi katere je vztrajal v zakonu, ki si ga ni želel. Jima bo uspelo premostiti vse težave in po toliko letih končno zaživeti skupaj 💗

Srednjeveško okno v Radovljici

Chimamanda Ngozi Adichie

Amerikanka

Naslov izvirnika:

Americanah

Prevod:

Gabriela Babnik

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

494 strani

Alexa in drugi gostje in morda celo Georgina, vsi so razumeli beg pred vojno, pred tiste vrste revščino, ki zdrobi človeško dušo, vendar ne bi razumeli potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire. Ne bi razumeli, zakaj so se ljudje, kot je on, ki jim med odraščanjem ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ki so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran, ki so bili prepričani, da se prava življenja zgodijo nekje drugje, zdaj odločili početi nevarne stvari, samo da bi odšli, čeprav ni nihče od njih stradal, ali bil posiljen, ali za seboj pustil požgane vasi, bili so zgolj lačni izbire in varnosti.  (Odlomek iz knjige, stran 291)

Vsi različni, vsi enakopravni 💜