Donna Leon - Neizvedljivo

 

Ameriško - švicarska pisateljica Donna Leon, ki je dobrih trideset let živela v Benetkah, se v štirinajsti knjigi z naslovom Neizvedljivo, s komisarjem Brunettijem, ukvarja z migranti in priseljenci, ki množično prihajajo iz Afrike. To ne pomeni, da v Italijo ne prihajajo migranti tudi iz drugih držav in kontinentov. Ne, le pričujoča zgodba se dogaja ravno okoli Afričanov.

Afriški priseljenci se za svoje preživetje ukvarjajo s prodajo torbic znanih blagovnih znamk. Na beneških trgih razprostrejo svoje bele rjuhe in nanje postavijo torbice, ki si jih ogledujejo številni turisti.

Medtem ko si skupina upokojenih ameriških zdravnikov in zdravnic ogleduje razstavljeno blago, se zgodi umor. S petimi streli umorijo enega od afriških prodajalcev. 

Na prizorišče zločina pride beneški komisar Guido Brunetti. Zakaj bi kdo ubil prodajalca in to s kar petimi streli. To kaže na likvidacijo ne na umor. Jeza morilca je bila silovita. Izkaže se, da sta bila dva, oba belca. V množici sta hitro izginila, a kljub temu sta ju dve upokojenki bežno videli. To je bilo vse, kar je komisarju uspelo izvedeti.

S svojo ekipo se z vso vnemo lotijo raziskovanja. Čeprav jim marsikdo reče, kaj se trudite, saj je samo priseljenec, verjetno je tu tudi nezakonito. Prihajajo in domačinom odžirajo posle, državi pa ne prispevajo ničesar. Ves njihov posel se odvija z gotovino, ki je davkariji nihče ne prijavi. Ko je Brunetti nekaj podobnega slišal tudi doma od svoje najstniške hčerke, se je zgrozil. Od kod ji to? Nihče je ni tako vzgajal. Ni samo priseljenec, je človek, za katerega bodo izpeljali enak postopek, kot bi bil domačin. A težave se kar vrstijo.

Vicekvestor Patta, nadrejeni komisarju Brunettiju, ki v glavnem skrbi za svojo "r_t" in promocijo, prepove nadaljnjo preiskavo. Odslej bo ta v domeni Ministrstva za notranje zadeve, kasneje se vključijo tudi iz Ministrstva za zunanje zadeve. Kaj je v ozadju umora, kdo je bil umorjeni, kaj je storil zdaj ali v preteklosti! Brunetti v njegovi najemniški sobi najde nebrušene diamante in preiskava dobi nove razsežnosti, ki vodijo do afriških rudnikov in velikih igralcev na obeh straneh Sredozemlja. 

Prepoved preiskovanja na Brunettija ne vpliva preveč, ravno nasprotno. S pomočjo svojih virov postopoma sestavi potek dogodkov, izve, kdo je bil umorjeni, od kod je prišel, kaj je storil in zakaj. Mu bo uspelo izvesti neizvedljivo 😎

Ocena: 4/5

Benetke, palača ob kanalu Grande

Donna Leon

Neizvedljivo

Naslov izvirnika:

Blood from a stone

Prevod:

Anja Bakan

Založba Hiša knjig, HKZ, Ljubljana, 2023

301 stran

"Sedel je za pisalno mizo, zrl v steno nasproti nje in se poskušal spomniti še kakšnega razloga, zakaj bi kak vladni urad oviral preiskavo umorjenega priseljenca. Niti za hip ni pomislil, da želijo na obeh ministrstvih enostavno dobiti morilca. Če bi bilo tako, bi vse skupaj prepustil policiji."

(Odlomek iz knjige: Donna Leon, Neizvedljivo, stran 244)

Benetke - Venice, Doževa palača v beneško gotskem slogu 

Paolo Giordano - Raztrgajmo nebo

 

Odličen roman Raztrgajmo nebo, italijanskega pisatelja Paola Giordana, nas popelje na jug Italije, v sončno in vročo Apulijo. V tamkajšnjo vilo se vsak avgust iz Torina pripeljeta Teresa in njen oče. Pri babici preživljata poletje. 

Na sosednji kmetiji sta živela Cesare in Floriana, pobožna človeka, ki sta v tem smislu vzgajala tri najstniške fante. Bern, Tommaso in Nicola, slednji je bil njun sin, druga dva sta bila v nekakšnem rejništvu, so upoštevali Cesarove krščanske nauke in mu v vsem sledili. A bili so le najstniki in na samem so marsikaj ušpičili mimo naukov.

Nekega poznega večera so se odpravili na kopanje v bazen sosednje vile, kjer je bivala Teresa. Fante so zalotili in jih pregnali a Tereso so zaznamovali za celo življenje. Od takrat je šla vsak dan k sosedom in se družila s fanti. Zelo je bila žalostna, ko je prišel čas za vrnitev v Torino in komaj je čakala avgust, ko sta se z očetom zopet odpravila z avtomobilom na dolgo pot čez vso Italijo, vse do Apulije.

Vsako leto sta se Teresa in Bern malo bolj zbližala. Ko sta oba postala polnoletna sta se odločila, da bosta živela skupaj na kmetiji. Teresa je celo pustila šolo kar je njena starša zelo žalostilo. A ljubezen ne pozna meja, tako pravijo in skupaj sta se lotila kmetovanja, pridelovala zelenjavo, gojila oljke in pridobivala oljčno olje ter se tako preživljala.

Odličen in berljiv roman z malce nenavadnim koncem, da ne rečem čudnim. Mogoče pa sledi nadaljevanje. 😎

Ocena: 4,5/5

Oljka v Piranu

Paolo Giordano

Raztrgajmo nebo

Naslov izvirnika:

Divorare il cielo

Prevod:

Anita Jadrič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019

Zbirka Roman

469 strani

"Veš, kaj sem imel najrajši? Najine sprehode. Ob sončne zahodu, ko sva končala delo. Zmeraj si malo zamujala, ko sem te čakal na klopci. Potem sva jo skupaj mahnila po dovozni poti. Za kovinskim drogom sva običajno zavila desno, ne pa vedno, včasih sva šla tudi levo. A nikoli se nisva obotavljala. Zmeraj sva vedela, kam iti, kot bi se že prej odločila. Nizko sonce naju je bičalo od glave do pete. Verjameš, da ga še vedno čutim. Če so bile fige zrele, sva jih potrgala tudi z dreves, ki niso bila najina. Kajti v resnici je bilo vse najino. A ne, Teresa?"  (Odlomek iz knjige, stran 423/424)

Oljčnik in peš pot v Seči

David Brooks, Pogovor

         

Krajši roman z naslovom Pogovor, je delo avstralskega pisatelja in profesorja književnosti Davida Brooksa. Napisal je zanimivo zgodbo o dveh neznancih, ki se srečata zgolj po naključju in se zapleteta v dolg pogovor, kot bi se poznala že od nekdaj.

On je Stephen Mitchell, petdesetletni Avstralec. Trenutno z družino živi v Parizu in obožuje francosko književnost. V Trst je prišel na poslovni pogovor, po izobrazbi je elektro inženir. 

Ona je Irena Rizzoli, pol mlajša Italijanka. Trenutno živi in dela v Torinu. Za avtomobilsko industrijo prevaja kataloge in podobne stvari. V Trst je prišla na obisk k prijateljici. 

Cela zgodba oziroma pogovor se odvija v restavraciji, na Trgu enotnosti - Piazza Unita v Trstu. Če ne bi bilo nenadnega sunka vetra, ki je prevrnil njegov kozarec vina in odpihnil razglednico, ki jo je hotel poslati sinu, se ne bi nikoli zapletla v pogovor. Tako pa ga je ona povabila za svojo mizo kjer je ostal ves večer. 

Njun pogovor se je razvijal ob odlični lokalni hrani, kjer sta uživala in okušala testenine, ročno izdelane njoke iz špinače in krompirja, ocvrte bučne cvetove, solato, različne sire, popečeno zelenjavo kot prilogo. In seveda dolce, brez sladice ne gre, nikakor. Jaz sem že lačna. 😊 

Pogovor je trajal več ur in ob modrovanju in filozofiranju, sta dobro hrano pridno zalivala z odličnim teranom. Tako kot je bila raznolika hrana, je bile raznolike tudi teme, ki sta jih načenjala. Od splošnih do povsem intimnih. Branje te tako pritegne, da se ti zdi, da tudi sam sediš v restavraciji ob monumentalni Mazzolenijevi fontani na velikem trgu ob morju.

                               

David Brooks

Pogovor

Naslov originala:

The Conversation

Prevod:

Barbara Skubic

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

159 strani

"Ime trga se je neprestano spreminjalo. Kakor pogovor, sem nekoč slišala nekoga reči. Zelo natančno mi je bilo razloženo, ko sem prvič prišla sem. Izvorno je bil Trg svetega Petra - nekoč je bila tam na sredi cerkev, se mi zdi - potem je postal Veliki trg in tako se je imenoval skozi vse devetnajsto stoletje. Trg edinosti je postal šele ob združitvi Trsta z Italijo leta 1918. Potem ne spomnim se, kdaj, nekoliko pozneje - je postal Piazza Francesco Giuseppe, in potem ko se je mesto po kratki okupaciji Tita in obdobju ameriške in britanske administracije združilo z Italijo, je bil spet spremenjen v Trg enotnosti."

(Odlomek iz knjige, stran 140)

Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom

Roman Pod škrlatnim nebom, ameriškega pisatelja Marka Sullivana, je napisan po resničnih in pretresljivih dogodkih, ki so se dogajali po kapitulaciji Italije, leta 1943.

Zgodba romana je postavljena v Severno Italijo, v Milano in v italijanske Alpe, ob meji s Švico. V romanu nastopajo resnični ljudje, ki so se vsak na svoj način borili proti fašizmu, po njegovem zlomu pa tudi proti nič manj krutemu nacizmu.

Glavni akter je šestnajstletni Pino Lella. S svojo družino živi v središču Milana, v bližini znamenite milanske stolnice, kjer imajo tudi zelo uspešno modno trgovino.

Nekega večera se Pino in njegov brat odpravita v bližnji kino, kjer doživita in na srečo tudi preživita bombni napad zaveznikov. Ker so napadi na Milano čedalje bolj pogosti, se starša odločita in oba fanta pošljeta h duhovniku Reju, ki v italijanskih Alpah vodi deško šolo. Pino je bil strasten smučar in neustrašen alpinist. Oče Re je v njem zaznal velik potencial. Tako je Pino začel voditi manjše skupine preganjanih ljudi, čez gore do meje s Švico, kjer so jih prevzeli drugi. Mladenič je rešil veliko ljudi.

Ljudje so verjeli, da bo vojne kmalu konec. Italijanski fašisti so kapitulirali, toda prišli so nemški nacisti, ki v svoji krutosti niso prav nič zaostajali.

Pino bo kmalu star osemnajst let in lahko bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Zato ga starša prisilita, da se sam prijavi v nemško vojsko. Kljub silovitemu upiranju, se Pino na koncu vendarle vda. Postane osebni voznik generala Leyersa, ki ga spremlja vse do konca vojne. General je  neizprosen in hladen petdesetletnik, ki za izpolnitev svoje naloge ne izbira sredstev.

Pino, na poti vidi veliko gorja in krutosti. Zelo težko prenaša, toda v oporo mu je družina, ki ga spodbuja. Pino je namreč tudi vohun. Na poti z generalom vidi marsikaj in vse to družina prenese zaveznikom.

Pisatelj pravi, da je zgodba resnična. A pri takih zgodbah nikoli ne veš kaj natančno je res in kje se začne pisateljeva domišljija. Kako se je Pino po vojni rešil etikete, da je nacist in izdajalec Italije? In kaj se je zgodilo z generalom?

Mark Sullivan
Pod škrlatnim nebom

Naslov izvirnika:
Beneath a scarlet sky

Prevedla: Anica Baša

Založba Učila, Tržič, 2018
500 strani



'Vorarbeiter Lella je v tistem trenutku že skoraj izgubil vero v božji načrt zanj. Ko je tako prišel na postajo, je bil še vedno besen zaradi položaja, v katerem se je znašel. V to ga je prisilila mama. V Casi Alpini je počel pomembne stvari, ravnal je dobro in pravilno, z vodenjem beguncev je veliko tvegal, njegova dejanja so bila pogumna. Njegovo življenje po tistem pa je postalo eno samo urjenje, neskončen niz pohodov, telovadnih vaj, ur nemščine in drugih neuporabnih znanj. Vsakič, ko je pogledal svastiko, bi si jo najraje strgal z roke in se odpravil v hribe k partizanom.'
(Odlomek iz knjige, Pod škrlatnim nebom, stran 179)