Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎

Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani

'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)

Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Pariz - premični praznik je zbirka krajših zgodb, ki govori o času, ko je Hemingway živel v Parizu, med leti 1921. do 1926, s svojo prvo ženo Hadley in še ne enoletnim sinom. O času, ko je zapuščal novinarsko delo in se posvečal pisateljevanju. Drobna knjižica je bila po vsej verjetnosti tudi osnova za nastanek romana Pariška žena, pisateljice Paule McLain.

Hemingway je knjigo začel pisati na Kubi leta 1957. in jo dokončal v drugi polovici leta 1960. v Ketchumu,  malo pred smrtjo.

V romanu Pariz - premični praznik, se piše leto 1921. Ernest Hemingway (1899-1961) je pisatelj začetnik. Opušča poročevalsko delo za časopise v Torontu in se popolnoma posveti pisateljevanju. Piše zgodbe in novele, v glavnem o stvareh, ki jih dobro pozna. Trudi se jih prodati a zaenkrat brez večjega uspeha. V Parizu živi z ženo Hadley in sinkom. Rad obiskuje določene restavracije kjer piše, bere, opazuje in uživa ob dobri hrani in vinu.

Rad se sprehaja ob reki Seni kjer so na obrežjih postavljene stojnice s knjigami. Rad stavi na konjskih dirkah. Obožuje smučanje, poleti plavanje in morje. Rad ima boks in bikoborbe. Rad ima svojo ženo in sina. Rad ima ženske. Hadley je zvest mož, a kako dolgo, je samo vprašanje časa. 😎

Hemingway se druži z umetniki, slikarji in pisatelji, eni že uveljavljeni, drugi, tako kot on, v nastajanju. Med njegovimi prijatelji je pisatelj Scott Fitzgerald (1896-1940), ki je pravkar izdal svoj roman Veliki Gatsby. Z njegovo prodajo ni prav zadovoljen, toda obeta se mu tudi pisanje scenarija za film.

Hemingway obiskuje Gertrude Stein (1874-1946). Modernistična pisateljica in zbiralka umetniških slik ter oboževalka Picassa. Marsikaj mu svetuje in marsikaj Hemingway tudi ne upošteva. Njegovo generacijo ameriških umetnikov, ki se znajdejo in ustvarjajo v Parizu, označi za "izgubljeno generacijo".

Pariz - premični praznik je avtobiografska pripoved, kjer nam Hemingway  na odkrit način in včasih tudi z ostrim jezikom pripoveduje o svojih pariških prijateljih, ki danes spadajo med klasike svetovne umetnosti.

Ernest Hemingway
Pariz - premični praznik

Naslov izvirnika:
A moveable feast

Prevod:
Frančišek Mlakar

Založba Obzorja Maribor, 1991
146 strani


"Potem sem se spet lotil pisanja in se poglobil v zgodbo in se v njej izgubil. Zdaj sem jo pisal jaz, nastajala ni več sama, in pogleda nisem več dvignil, nisem se več zavedal časa niti nisem vedel, kje sem, in tudi novega ruma St. James si nisem več naročil. Dovolj mi je bilo ruma St. James in nanj sploh nisem pomislil. Potem je bila zgodba napisana in bil sem zelo utrujen. Prebral sem poslednji odstavek in potem sem dvignil pogled in se ozrl k dekletu, vendar je že odšlo. Upam, da je odšla z dobrim moškim, sem pomislil. Toda bil sem žalosten."
(Odlomek iz knjige, stran 11)

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Jonas Jonasson - Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Tam kjer se je prvi del zgodbe o stoletniku končal, se je drugi del začel. Na slikovitem otoku Bali, v Indoneziji. Prijatelja, Allan Karlsson, ki je postal stoenoletnik in šestinšestdesetletni Julius Jonson uživata morje, sonce, dobro hrano in precej pijače. Toda znameniti kovček z milijoni, ki je vse to omogočil, postaja vse bolj prazen. Tudi drugi del stoletnikovih dogodivščin je zelo zabavno branje, kot bi rekel pisateljev ded: "Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati." 😎

Julius se je odločil, da bo prijatelju za rojstni dan podaril veliko torto s stoeno svečko, za kar je porabil kar nekaj denarja iz kovčka. Ker pa Allan ni preveč navdušen nad torto, se bosta še z balonom malce popeljala naokoli. Ampak kot smo že navajeni, tam kjer je Alan Karlsson, tam so težave, ki pa jih sam z lahkoto in nasmehom ter obilico humorja, tudi sam razreši.

Prva nezgoda med mnogimi se zgodi, ko po nesreči z balonom odletita sama in mimogrede odlomita še ročico za krmiljenje. Ko zmanjka pogonskega goriva, se znajdeta v košari, sredi oceana. Allan se prav nič ne  razburja. Vesel je, da mu je uspelo rešiti njegovo črno tablico, ki mu pove vse kar se dogaja po svetu, ostalo pa se bo tudi nekako rešilo ali pa se ne bo. Tudi novodobna socialna omrežja, kot sta facebook in twitter, mu nista tuja. Iz zagate ju reši ladja, za katero se izkaže, da je severno korejska.

Prijatelja se nehote znajdeta sredi diplomatskega preigravanja svetovnih sil in velesil. Srečujeta se z državniki in ministri. Od Kim Džong Una do Trumpa in Merklove. Tudi Putin je vpleten, njega sicer ne srečata, je pa itak za vse kar se na naši ljubi Zemljici zgodi, kriv on 😎

Mimogrede se spoznata še s simpatično pogrebnico Sabine, ki se piše enako kot Julius. Nista v sorodu, glede na to, da sta si zelo simpatična, mogoče še bosta. Pred mafijcem zbežijo v Kenijo in se znajdejo v safari parku, kjer lahko opazujejo leve, slone in druge afriške živali. Tu bi bilo še meni všeč.

Kakorkoli obrneš, ekipa je lahko zelo vesela, da ima Allana Karlssona, strokovnjaka za skoraj vse, ki je s svojo tablico že rahlo nadležen a kljub temu zabaven in nepogrešljiv. Vse najboljše za stoprvi rojstni dan. 🎂

Jonas Jonasson

Nove prigode stoletnika,
ki je zlezel skozi okno in izginil

Naslov izvirnika:
Hundraettaringen som tankte han tankte for mycket

Prevod iz angleščine: Andrej Hiti Ožinger

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
430 strani

"V resnici bi krivdo za svoj neuspeh najrajši pripisala Allanu Karlssonu, ki mu je uspelo v pičlih nekaj mesecih premešati štrene na štirih celinah. Že nekaj časa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Se pripravlja na peto celino?
Toda globoko v sebi se je zavedala, da Karlsson ni prav nič kriv. Očitno ima samo dar za to, da se ob napačnem času znajde na napačnem kraju.
Že stoprvo leto zapovrstjo. " 😎
(Odlomek iz knjige, stran 423)

Švedski pisatelj Jonas Jonasson se je rodil 6. julija 1961, na jugu Švedske, v mestu Vaxjo. Sprva je bil novinar in lastnik medijske hiše, ki jo je po dvajsetih letih dela, zaradi pregorelosti prodal in se posvetil pisateljevanju. Za to dejanje smo mu hvaležni. Vsaj večina. 😊 (goodreads.com)

Viveca Sten, Tiha voda

Sandhamn je otok na Švedskem, nedaleč stran od glavnega mesta Stockholma. Na idiličnem otoku, z lesenimi hiškami, se ljudje ukvarjajo z ribolovom in turizmom. Na njem živijo tudi ljudje z drugimi poklici, ki sta jim ribolov in jadranje zgolj hobi. Pa tudi takšni in drugačni bogataši, ki so na otoku kupili posestvo in tu počitnikujejo. V tak idiličen kraj je, švedska pisateljica in nekdanja odvetnica Viveca Sten, umestila dogajanje v seriji knjig s skupnim imenom, Umori na Sandhamnu. Prva med njimi ima naslov, Tiha voda.

Nekega jutra prebivalce otoka presune novica, da je jutranji sprehajalec s svojim kužkom, na obali našel moško truplo zapleteno v ribiško mrežo.

Na prizorišče stopi inšpektor Thomas Andreasson. Štiridesetletnik, ki je odraščal in živel na sosednjem otoku. Tja zdaj hodi občasno saj je doživel nekaj najhujšega kar se lahko zgodi človeku. V spanju mu je umrla komaj tri mesece stara hči. Tega ne preboliš zlahka. Ko sta se ločila z ženo pa se je Thomas zakopal v delo, da bi vsaj malo pozabil na vse gorje, ki ga je doletelo.

Očitno je bil moški kar nekaj časa v morju. Nihče ne ve kdo je. Vsi so si edini, da ni domačin. Čez nekaj dni najdejo še eno truplo. Tokrat je to ženska, srednjih let. Tudi ona ni z otoka. Thomas ugotovi, da sta umrla v sorodstvu. Sta bratranec in sestrična. Kaj sta iskala na otoku, kdo in zakaj ju je umoril? Vprašanj ogromno, odgovorov premalo. Da je zmešnjava še večja, na nekoč miren otok, naplavi še eno truplo. Tokrat ga prepoznajo. Gre za domačina, ki je opravljal priložnostna dela in je veljal za zelo umirjenega človeka.

Inšpektor Thomas Andreasson bo seveda razvozlal vse vozle in nam razkril presenetljiv konec. Pri tem mu pomagajo sodelavci in prijateljica Nora, ki je odvetnica in z družino živi na otoku. Thomas in Nora sta zelo dobra prijatelja še iz otroških let.

Viveca Sten
Tiha voda
Umori na Sandhamnu

Naslov izvirnika:
I de lugnaste vatten

Prevod:
Irena Modrijan

Založba Didakta, Radovljica, 2016
353 strani

'Pred oči si je naslikala podobe več družin, ki so v preteklih letih prišle na Sandhamn. Kot vsi drugi, le da imajo več denarja. Nekateri od njih se skušajo kar najbolj vključiti v skupnost, drugi pa zanjo sploh nimajo občutka. Nekateri zapravijo celo premoženje za obnovo posestva, ki so ga kupili, drugi pa hišo uničijo s tem, da vse zmečejo ven in jo prenovijo po najnovejših trendih, ali pa zgradijo strahotno grde prizidke, ki niso za nikamor.'
(Odlomek iz knjige, stran 170)

Viveca Sten se je rodila 18. junija 1959. v Stockholmu na Švedskem. Delala je kot odvetnica, leta 2011. pa se je posvetila pisateljevanju. Njena družina ima že sto let hiško na otoku Standhamn, kamor je postavila dogajanja v svojih kriminalkah. Z možem in tremi otroci živi severno od Stockholma. (Vir: vivecasten.com)

Nenavadno romanje Harolda Frya - Rachel Joyce

Harold Fry je upokojenec, star 65 let in z ženo Maureen živi v hiši na jugu Anglije, v mestu South Devon. Sta umirjen a zelo razdvojen par. Nekoč sta se imela zelo rada, toda po tragični smrti njunega edinega sina sta se medsebojno obtoževala za njegovo smrt in se odtujila. Od takrat sta živela vsak v svoji sobi in pogovarjala sta se samo še o nujnih zadevah.

Nekega dne Harold prejme kratko pismo od nekdanje sodelavke Queenie Hennessy, s katero se nista videla ne slišala vse od kar je ona pred kar nekaj leti nenadoma odšla iz podjetja. Sporočilo je zelo žalostno. Queenie je hudo bolna, ima raka in leži v hospicu, na severu Anglije, v mestu Berwick na Tweedu. S tem sporočilom se je želela posloviti od sodelavca in prijatelja.

Harolda je novica zelo potrla. Napisal je Queenie kratko pismo in se odpravil do poštnega nabiralnika. Ko je prišel do njega pa ni bil prepričan, da bi rad pismo odposlal. Sprehodi se do naslednjega nabiralnika pa še do enega, ko dobi preblisk, kaj pa, če se do Queenie odpravi kar peš in ji pismo osebno izroči. Tako bo prisiljena počakati in ne bo umrla. Take misli so se mu podile po glavi. Želel je videti prijateljico in jo ohraniti pri življenju pa tudi domov, v samoto svoje sobe, se mu ni dalo.

Telefoniral je v hospic in pustil sporočilo za Queenie ter se odpravil na dobrih tisoč kilometrov dolgo pot. Romanje je bilo, milo rečeno, res nenavadno. Nevajen dolge hoje, v neprimerni obutvi, brez telefona. Kljub vsemu, Harold gre naprej. Kar je obljubil, bo storil pa naj stane kolikor hoče. Romanje se je na momente spreminjalo v pot kesanja in sprejemanja drugih ljudi. Hodil je po poti kjer ga je spremljala slikovita narava in razmišljal je o svojem odnosu do sina, s katerim se nikakor nista uspela zbližati. Razmišljal je o svoji ženi, ki jo je imel zelo rad in kako se je lahko zgodilo, da sta se tako odtujila.

Harold je hodil kljub poškodbam, ki jih je dobil in kljub razbolelim nogam. Spoznaval je različne ljudi, lepoto svoje države, razmišljal in hodil, hodil ... Mu bo uspelo doseči zastavljeni cilj, bo Queenie zdržala do njegovega prihoda, kaj pa njegova žena Maureen?
Zanimivo in berljivo do zadnje strani. 😎

Rachel Joyce
Nenavadno romanje Harolda Frya

Naslov originala:
The UnlikelyPilgrimage of Harold Fry

Prevod:
Neža Božič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016
Zbirka Kapučino
327 strani

"Konec dežja je prinesel obdobje bujne rasti. Zdelo se je, da drevesa in rože buhtijo od barv in vonjev. Tresoče se veje divjega kostanja so nosile nove stožce cvetov. Ob cestnem robu so na gosto rasli beli dežniki gozdne krebuljice. Vrtnice vzpenjavke so se dvigale ob vrtnih zidovih in prve temno rdeče potonike so se odprle kot stvaritve iz papirnatih robčkov."

(Odlomek iz knjige, stran 159)

Rachel Joyce se je rodila leta 1962. v Londonu. Roman "Nenavadno romanje Harolda Frya" je njen prvi roman. Napisala ga je, ko je izvedela, da je njen oče zbolel za rakom. Tako kot je Harold s svojim pešačenjem želel ohraniti Queenie živo, tako je želela Rachel Joyce, s pisanjem ohraniti pri življenju svojega očeta. (Vir: dailymail.co.uk)

Čisto običajna družina, Mattias Edvardsson

Čisto običajna družina, oče Adam Sandell je pastor, mama Ulrike je uspešna odvetnica in hči Stella je bolj ali manj uspešna najstnica, vse dokler je ne obtožijo umora prijatelja in ljubimca, ki ga označijo tudi za psihopata, tridesetletnega Chrisa Olsena.

Švedski pisatelj Mattias Edvardsson je tudi profesor psihologije. V svojem romanu 'Čisto običajna družina', se loti tudi psihološke obravnave medsebojnih odnosov družinskih članov.

Družina Sandell živi v idiličnem mestu Lund, na skrajnem jugu Švedske. Koliko se med seboj poznajo! Mama se posveča svoji advokatski karieri, zaradi katere je večino časa v Stockholmu. Za Stello v glavnem skrbi oče. V mlajših letih je čas preživljala z očetom pastorjem, v cerkvi.

Stella je bila od nekdaj nenavaden otrok. Čeprav ji učenje ni delalo težav pa se je težko sprijaznila s pravili strogega reda, ki niso dopuščala nobene samostojnosti. Tudi z drugimi otroci se je težko spoprijateljila. Njena edina prijateljica, ki jo je razumela in sprejela tako kot je, je bila Amina. Skupaj sta trenirali rokomet in bili zelo uspešni. Toda Stella se je naveličala trenerjevih ukazov in je igranje rokometa opustila.

Dekleti se še vedno družita. Zdaj sta stari devetnajst let in skupaj pohajkujeta tudi po lokalih in diskotekah. Zabava mora bit. Pogovarjata se o fantih in se nedolžno spogledujeta. Vse dokler v nekem lokalu ne naletita na nekoliko starejšega šarmerja Chrisa. Ta v svoje osvajalske mreže uspešno zapelje obe. Nekega dne pa ga najdejo zabodenega. Nekdo ga je umoril in vse sledi kažejo na Stello, ki jo aretirajo in zaprejo.

Starša sta pretresena, ne moreta verjeti, da se jim kaj takega dogaja, saj oni so ja čisto običajna družina. Toda sodni mlini so se zagnali in potrebno je rešiti kar se rešiti da.

Izredno napet in berljiv psihološko, kriminalni roman, kjer lahko bralci samo molimo, da dekleti nimata nič z umorom psihopata. 😎

Mattias Edvardsson
Čisto običajna družina

Naslov originala:
En helt vanligfamilj

Prevod:
Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2019
447 strani





"Stella Sandell je utemeljeno osumljena umora."
'Noben starš ne verjame, da bo kdaj slišal ime svojega otroka, izgovorjeno v takem kontekstu. Nihče, ki mu je otrok ležal na prsih in brcal z miniaturnimi nožicami ter z brbotajočim smehom, si tega ne bi mogel predstavljati. Zgodi se drugim. Ne nama. 
Nimava težav z zasvojenostjo, sva akademika z visokimi prihodki. Dobrega zdravja sva, telesno in duševno. Nismo neurejena družina z obrobja in finančnimi težavami.
Bili smo čisto običajna družina. Ne bi smela sedeti tukaj. A sva vseeno sedela.'
(Odlomek iz knjige, stran 70.)

Mattias Edvardsson se je rodil leta 1977. Živi v bližini mesta Lund, kamor je postavil dogajanje svojega romana Čisto običajna družina. Je švedski pisatelj in profesor psihologije in švedskega jezika na srednji šoli. Ukvarja se tudi s petjem v punk skupini in treniranjem nogometa. (Vir: mattiasedvardsson.se)

Gail Honeyman, Eleanor Oliphant je povsem v redu

Eleanor Oliphant je tridesetletna mladenka, je zaposlena in živi sama v socialnem stanovanju. Prijazna je in družabna ženska, a kljub temu se počuti odrinjeno in osamljeno. Berljiv roman nas do zadnje strani drži v negotovosti in vseskozi se sprašujemo ali je Eleanor res povsem v redu?

Tako Eleanor spoznamo že na začetku romana. Je nekoliko posebna, drugačna, nevešča socialnih veščin, sodelavci se ji posmehujejo in jo odrivajo. Prepričala se je, da jo vse to ne moti preveč. Že od otroštva, ki ga je preživela večinoma v rejniških družinah in domovih, je vajena tega. Sprijazni se in sprejme vsako odklonitev okolice. Kaj vse se je z Eleanor dogajalo pred tridesetim letom spoznavamo počasi in po delčkih, ki jih izvemo skozi njena razmišljanja, spomine in terapijo, ki jo končno pripelje na pot ozdravitve in drugačnega življenja.

Eleanor je odkrita, ne pretvarja se in pove točno tako kot misli. V stilu Sheldona iz moje priljubljene nadaljevanke Veliki pokovci. Ko jo v salonu za manikiro vprašajo ali želi njihovo kartico zvestobe, jim odgovori: "Ne, hvala. Nikdar več ne pridem na manikiro. Enako stvar lahko naredim sama doma, še boljšo, zastonj."

Eleanor se resnično ni znala pretvarjati. Ko jo na plesu soplesalec povabi na pijačo, mu iskreno odgovori: "Ne želim sprejeti pijače od tebe, ker ti bom potem primorana kupiti še eno v zameno, bojim pa se, da si s tabo ne želim preživeti časa, potrebnega za dve pijači."  😎

Ves čas se druži z Raymondom, prijaznim računalničarjem in sodelavcem. Ob tem se niti ne zaveda v kako veliko pomoč in oporo ji je. On je tisti, ki spozna, da ima Eleanor resne težave. Prepriča jo, da poišče zdravniško pomoč, kjer ji postavijo diagnozo: depresija. Na terapijah se tudi njej sami razkrije kaj vse je doživljala, kaj je potlačila in kaj si je samo domišljala. In tega ni bilo malo.

Gail Honeyman
Eleanor Oliphant je povsem v redu

Naslov izvirnika:
Eleanor Oliphant is cpmpletely fine

Prevod:
Katarina Žakelj

Založba Učila, Tržič, 2017
352 strani


"Opazila sem, da je pogledoval proti meni in nato upočasnil korak, da sva hodila z enako hitrostjo. Ugotovila sen, da takšne majhne geste - kako mi je njegova mama skuhala čaj po obroku, ne da bi me vprašala, se spomnila, da pijem nesladkanega, kako je Laura dala na krožnik dva majhna piškota, ko mi je v salonu prinesla kavo - takšne reči lahko veliko pomenijo."
(Odlomek iz knjige, stran 176)

"Priljubljeni ljudje se morajo včasih smejati rečem, ki se jim ne zdijo zelo smešne, počno stvari, ki si jih ne želijo zares, v družbi ljudi, ki jim zares ne ustreza. A ne jaz. Že pred leti sem se odločila, da če bom izbirala med tem ali samoto, bom izbrala samoto."
(Odlomek iz knjige, stran 217)

Gail Honeyman se je rodila leta 1972, na Škotskem. Odličen roman 'Eleanor Oliphant je povsem v redu', je njen prvenec in prejemnik številnih literarnih nagrad.

Patrick Gray in Justin Skeesuck, Nikoli vama ne bo uspelo!

"800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček."

Justin Skeesuck in Patrick Grey sta prijatelja že od rane mladosti. Živela sta v istem mestu, hodila na isto šolo, skupaj sta zganjala otroške norčije.  Bila sta nerazdružljiva, vse do odhoda na študij, ko sta odšla vsak na svoj konec Amerike. Kljub temu sta ostala v stiku in se pogosto pogovarjala po telefonu.

V najstniških letih so se pri Justinu pojavile resne zdravstvene težave. Noge so mu začele odpovedovati in moral je nositi opornice, da je sploh lahko hodil. Zdravniki niso znali določiti diagnoze, njegovo zdravstveno stanje pa se je slabšalo. Po dolgem času so odkrili, da gre za živčno mišično bolezen, ki naj bi jo sprožila prometna nesreča, ki sta jo kot najstnika doživela prijatelja.

Justin in Patrick sta si ustvarila družino, vsak je imel dva otroka in svoj dom. Srečo je kalila samo Justinova bolezen, ki je tako napredovala, da tudi rok ni več mogel uporabljati in popolnoma je bil odvisen od drugih. Največ mu je pomagala žena, da bi jo malo razbremenil pa je občasno za nekaj dni prišel Patrick.

Kljub bolezni in nemoči je Justin ostal vedrega duha, duhovit in poln optimizma. Nekega dne Justin razkrije prijatelju svojo veliko željo. Rad bi se odpravil na popotovanje po Caminu, španski duhovni poti, imenovani tudi Jakobova pot. Patrick ni prav dolgo premišljeval. Odločil se je, da bo pomagal prijatelju. Naročila sta prilagojen invalidski voziček, ki ga je bilo možno potiskati in vleči. Začela sta trenirati, predvsem Patrick je potreboval veliko moči in energije za težko romanje.

Tako se je začela njuna 800 kilometrov dolga pot od francosko španske meje do romarskega svetišča svetega Jakoba v Galiciji. Pot za katero so jima skoraj vsi napovedali, da je nemogoče, da bi jo premagala, sta premagala. Nemogoče je postalo mogoče. S trdno voljo in z veliko željo ter ob obilni pomoči romarjev, ki so jima nesebično priskočili na pomoč, jima je uspelo nemogoče.

Zgodba dveh prijateljev, ki je lahko v navdih prav vsakomur.

Patrick Gray in Justin Skeesuck
Nikoli vama ne bo uspelo!

800-kilometrsko romanje v Kompostelo,
dva prijatelja in en invalidski voziček

Naslov izvirnika: 
I'll push You
Prevod: Andrej Turk

Družina, Ljubljana, 2018
242 strani

"Po celodnevnem druženju z drugimi romarji čutim kljub veliki utrujenosti v kosteh energijo, ki sem jo prejel zaradi njihove navzočnosti in pomoči. Razmišljam, kako težko se je spopadati z življenjskimi izzivi in nepričakovanimi težavami, če si sam. Nismo ustvarjeni za samoto, ampak drug za drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 124)

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏

Ruth Ware, Smrt gospe Westaway

V stilu velike Agathe Christie, je britanska pisateljica Ruth Ware, spisala kriminalko Smrt gospe Westway. Napet in berljiv roman o družinskih odnosih in oblastni materi, ki tudi po svoji smrti ne da miru svojim potomcem.

Hal oziroma Harriet je mlado dekle, ki je v nenavadni prometni nesreči izgubilo mamo. Pred vrati njunega domovanja, jo je do smrti povozil avto in izginil. Hal poslej živi sama v najemniškem stanovanju v Brightonu. Preživlja se z vedeževanjem. Njeno glavno orodje so tarot karte. Njeno življenje bi bilo še kar znosno, če ne bi padla v kremplje izterjevalcev. Pred časom si je izposodila manjši znesek denarja in njen dolg, kljub temu da ga skuša zmanjšati, vztrajno narašča, saj so obresti oderuške. Izterjevalec ji grozi in Hal se vse bolj boji za svoje življenje.

Nekega dne pa Hal prejme pismo odvetniške pisarne. Sporočajo ji, da je dedinja, po pravkar umrli gospe Westway. Prosijo jo naj jim pošlje dokumente, da preverijo ali je prava oseba. V prvem trenutku se razveseli dediščine, ker bo lahko vrnila dolg. Po treznem razmisleku pa spozna, da je bore malo možnosti, da je prav ona oseba, ki jo odvetniška pisarna išče.

Da bi se izognila izterjevalcu in si pridobi še nekaj časa, se Hal z vlakom odpelje v St. Piran (mislila sem, da imamo samo v Sloveniji Piran, na katerega smo tako ponosni, a očitno ga imajo tudi v Veliki Britaniji 😎) in naprej na čudovito posestvo s pravim malim dvorcem, imenovanim Trepassen House.

Gospa Westway je imela tri sinove in eno hčer, ki je že davno izginila s posestva in nihče ne ve kje se nahaja. Hal je priča zapletenim odnosom med brati, ki jo po koščkih seznanjajo z življenjem na posestvu kjer ima glavno besedo oblastna, neznosna in z ničemer zadovoljna mati. Hkrati pa se sprašujejo kdo je Hal in zakaj je mati prav njo izbrala za dedinjo posestva.

Ob napetih zapletih se lepo počasi in postopoma vse tudi razplete. In vsi, skoraj vsi, so srečno živeli do konca svojih dni 😊

Ruth Ware
Smrt gospe Westaway

Naslov originala:
The death of Mrs. Westaway

Prevod:
Miro Mrak

Založba Učila, Tržič, 2018
377 strani


'Kaj se je zgodilo s to hišo in to družino? Čarobna spokojnost z razglednice, čaj na trati, nekaj, kar je bilo podobno prizoru iz romanov Agate Christie, vse to je izginilo - vse je pogoltnil razkroj in nekaj bolj tujega in zaskrbljujočega. Ni šlo le za občutek, da je hiša že dolgo zanemarjena. Šlo je za nekaj mračnejšega, zdelo se je, da tu bivajo skrivnosti, da so bili tu ljudje zelo nesrečni, a ni bilo nikogar, ki bi jih potolažil.' 
(Odlomek iz knjige, Smrt Gospe Westaway, stran 155)

Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom

Roman Pod škrlatnim nebom, ameriškega pisatelja Marka Sullivana, je napisan po resničnih in pretresljivih dogodkih, ki so se dogajali po kapitulaciji Italije, leta 1943.

Zgodba romana je postavljena v Severno Italijo, v Milano in v italijanske Alpe, ob meji s Švico. V romanu nastopajo resnični ljudje, ki so se vsak na svoj način borili proti fašizmu, po njegovem zlomu pa tudi proti nič manj krutemu nacizmu.

Glavni akter je šestnajstletni Pino Lella. S svojo družino živi v središču Milana, v bližini znamenite milanske stolnice, kjer imajo tudi zelo uspešno modno trgovino.

Nekega večera se Pino in njegov brat odpravita v bližnji kino, kjer doživita in na srečo tudi preživita bombni napad zaveznikov. Ker so napadi na Milano čedalje bolj pogosti, se starša odločita in oba fanta pošljeta h duhovniku Reju, ki v italijanskih Alpah vodi deško šolo. Pino je bil strasten smučar in neustrašen alpinist. Oče Re je v njem zaznal velik potencial. Tako je Pino začel voditi manjše skupine preganjanih ljudi, čez gore do meje s Švico, kjer so jih prevzeli drugi. Mladenič je rešil veliko ljudi.

Ljudje so verjeli, da bo vojne kmalu konec. Italijanski fašisti so kapitulirali, toda prišli so nemški nacisti, ki v svoji krutosti niso prav nič zaostajali.

Pino bo kmalu star osemnajst let in lahko bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Zato ga starša prisilita, da se sam prijavi v nemško vojsko. Kljub silovitemu upiranju, se Pino na koncu vendarle vda. Postane osebni voznik generala Leyersa, ki ga spremlja vse do konca vojne. General je  neizprosen in hladen petdesetletnik, ki za izpolnitev svoje naloge ne izbira sredstev.

Pino, na poti vidi veliko gorja in krutosti. Zelo težko prenaša, toda v oporo mu je družina, ki ga spodbuja. Pino je namreč tudi vohun. Na poti z generalom vidi marsikaj in vse to družina prenese zaveznikom.

Pisatelj pravi, da je zgodba resnična. A pri takih zgodbah nikoli ne veš kaj natančno je res in kje se začne pisateljeva domišljija. Kako se je Pino po vojni rešil etikete, da je nacist in izdajalec Italije? In kaj se je zgodilo z generalom?

Mark Sullivan
Pod škrlatnim nebom

Naslov izvirnika:
Beneath a scarlet sky

Prevedla: Anica Baša

Založba Učila, Tržič, 2018
500 strani



'Vorarbeiter Lella je v tistem trenutku že skoraj izgubil vero v božji načrt zanj. Ko je tako prišel na postajo, je bil še vedno besen zaradi položaja, v katerem se je znašel. V to ga je prisilila mama. V Casi Alpini je počel pomembne stvari, ravnal je dobro in pravilno, z vodenjem beguncev je veliko tvegal, njegova dejanja so bila pogumna. Njegovo življenje po tistem pa je postalo eno samo urjenje, neskončen niz pohodov, telovadnih vaj, ur nemščine in drugih neuporabnih znanj. Vsakič, ko je pogledal svastiko, bi si jo najraje strgal z roke in se odpravil v hribe k partizanom.'
(Odlomek iz knjige, Pod škrlatnim nebom, stran 179)

Dolores Redondo, Vse to ti bom dal

Manuel in Alvaro sta poročena in že petnajst let živita v Madridu. Manuel je pisatelj uspešnih romanov, Alvaro pa je uspešen poslovnež. Dobro se razumeta, živita idilično življenje, vse dokler na vrata njune hiše ne potrkata dva policista z grozljivo novico.

Policista sporočita Manuelu, da se je v mestu Lugo, na severu Španije, zgodila prometna nesreča v kateri je umrl njegov mož Alvaro. Manuel je pretresen, saj je izgubil ljubljenega človeka. Ob enem pa se sprašuje, kaj je Alvaro počel v Galiciji! Njemu je povedal, da gre na sestanek v Barcelono. Odloči se oditi na sever in odkriti kaj je Alvaro tam počel. In klobčič skrivnosti se začne razpletati.

Manuel spozna, da lahko z nekom živiš petnajst let pa ga kljub temu zelo slabo poznaš. Izve, da je Alvaro član ene najbogatejših plemiških družin v Galiciji, o kateri mu ni nikoli nič povedal. Družina živi v dvorcu obdanem z gospodarskimi poslopji, vinarno in številnimi vinogradi. Imajo konje in lovske pse. Prava podeželska idila. Le kaj se je zgodilo, da je Alvaro tako zatajil svojo družino!

Najmlajši brat je umrl pred tremi leti. Na posestvu živijo: oblastna mama, ki ji osebje pravi kar "Krokar", srednji brat z ženo in mali sinček najmlajšega brata s svojo mamo. Po očetovi smrti je vse podedoval Alvaro. Dobro je vodil posestvo, čeprav na skrivaj, in tudi zelo dobro poskrbel za svoje bližnje, s katerimi ni hotel imeti prav nič.

Manuel se spoprijatelji z lokalnim policistom, ki so ga pravkar upokojili in duhovnikom, ki je nekoč z Alvarom obiskoval šolo v bližnjem samostanu. Skupaj ugotovijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Alvara je nekdo umoril. Tudi najmlajši brat ni naredil samomora kot so domnevali. Kdo in zakaj je ubil brata? Trojica se odloči zadevi priti do dna. Korak za korakom odkrivajo številne družinske skrivnosti in čedalje bolj jim je jasno, zakaj se je Alvaro odrekel družini. In kaj ima pri vsem tem Kavica? Meni je Kavica še najbolj všeč 💜

Dolores Redondo
Vse to ti bom dal

Naslov originala:
Todo esto te dare

Prevod iz angleščine: 
Marko Bogataj

Založba Učila, Tržič, 2018
504 strani




'Manuel se je ozrl dol in videl na stotine teras, zamejenih z grobim kamnom. Bilo je, kakor bi gledal obilico sivkastih stopnic na strmem hribovju. Na latnikih, ki so zasedali ozke ravne površine med stopnicami, je rasla trta. Na roke zgrajene kamnite zidove je bilo mogoče videti, kolikor daleč je neslo oko.' (Odlomek iz knjige, stran 189)

Berljiv in napet roman španske pisateljice Dolores Redondo, ravno pravšnji za posedanje ob morju s knjigo v roki. 😎

Boris Pahor, Trikrat ne

Roman Trikrat ne, pisatelja, publicista, zamejskega Slovenca in velikega pričevalca 20. stoletja, Borisa Pahorja, je napisan v obliki intervjuja, v sodelovanju z novinarko Milo Orlić.

Malo je takih ljudi, ki bi si ali pa so se upali, reči ne enemu režimu. Boris Pahor je imel pogum, da se je v imenu resnice, uprl kar trem totalitarnim režimom: fašizmu, nacizmu in komunizmu.

Mnogo bridkosti je v svojem dolgem življenju doživel Boris Pahor. Že kot sedemletni deček je bil z mlajšo sestrico, priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Ob goreči Fabianijevi palači so plesali in se veselili v črno oblečeni možje.  Malemu dečku ni bilo jasno, zakaj se veselijo! V letih, ki so sledila je izvedel vse o italijanskem fašizmu, ki se je čedalje bolj krepil. Zatirali so Slovence, jim poitalijančevali imena in priimke ter prepovedali rabo slovenskega jezika. Sovraštvo se je samo še krepilo.

Boris Pahor popiše tudi največjo rano 20. stoletja, drugo svetovno vojno in kruta taborišča, ki jih je izkusil tudi sam in komaj preživel. Dotakne se tudi zloglasnih fojb, povojnih pobojev in opiše svojo podporo pisatelju in takratnem politiku Edvardu Kocbeku, zaradi česar mu oblast za dve leti prepove vstop v Jugoslavijo pa tudi njegovih knjig ne izdajajo več. Kljub vsemu pokončen človek vztraja pri svojem prepričanju in svojim tretjim ne!

Vsako temo v knjigi spremljajo odlomki iz njegovih novel in romanov: Parnik trobi nji, Grmada v pristanu, Nomadi brez oaze in ostalih.

Ni najbolj prijetno branje, je pa obvezno branje za mlade in starejše, da se seznanijo z zgodovino, ki se ne sme ponoviti.

Boris Pahor
v sodelovanju z Milo Orličevo

Trikrat ne
Spomini svobodnega človeka

Naslov izvirnika: Tre volte no
Prevedla: Marija Kacin

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011
119 strani

'Aretirali so me 21. januarja 1944. V zaporu sem ostal do konca februarja. Iz Trsta so nas odpeljali s prvim transportom: bilo nas je šeststo. Bili smo večinoma Slovenci, bil pa je tudi kak istrski Hrvat, v glavnem član TIGR-a, in bilo je tudi nekaj Italijanov.
Večkrat sem se vprašal, kako jim je uspelo zajeti tako veliko število ljudi. Pozneje, ko sem bil v zaporu, sem razumel metodo, ki so jo uporabljali domobranci v svoji umazani igri, v svojem lovu na sovražnika: prihajali so na slovenske domove, se izdajali za partizane in na tak način zavajali ljudi; ker so jih slišali govoriti slovensko, so jim brezpogojno zaupali, se tako izdali ter neizbežno padali v nastavljene pasti. Kolaboracionisti so pošiljali izurjene in zelo zgovorne ljudi.' (Odlomek iz knjige, stran 55, Boris Pahor)

 'Za nas Slovence je bil to kraj privilegiranih snidenj, pravo osrčje naše kulture. Za nas otroke pa je bil to prav poseben kraj: 6. decembra, na Miklavževo, smo vsako leto šli tja. Eden izmed odraslih se je preoblekel v svetega Miklavža in nam vsem razdeljeval darila. V paketih so bile vedno slaščice, pa tudi kaka slovenska knjiga.
Ko so podtaknili ogenj, tistega usodnega 13. julija 1920, je bilo od daleč videti zublje in nebo, ki je žarelo.
Spominjam se, da je tistega dne Mitzi pritekla po stopnicah. "Narodni dom gori," je dejala moji materi. Prestrašena nam je povedala, da so ga polili z bencinom. Nekatere osebe, je ponavljala, so poskakale z oken. Moja sestra Evelina in jaz, ona štiriletna meni pa je bilo sedem let, sva stekla na cesto, da bi videla, kaj se dogaja. Ni mi do danes uspelo pozabiti, kar sem videl. Tisti prizor se mi je neizbrisno vtisnil v spomin. Gledal sem tisti grozljivi prizor in nisem razumel, zakaj se ga nekateri tako veselijo.' (Odlomek iz knjige, stran 22-23, Boris Pahor)

Rdeči zvezek, Arantxa Urretabizkaia