Fredrik Backman - Zmagovalci

Obsežni roman Zmagovalci, Fredrika Backmana, je zaključek trilogije o Medvedih iz Bjornstada na Švedskem. Medvedi oziroma igralci hokeja bjornstadskega hokejskega kluba, ki smo jih spoznali, so zdaj odrasli člani kluba, a nič manj jeznoriti in tekmovalni mladci kot so bili že prej.

V klubu in mestu še vedno vlada rivalstvo, lahko rečemo tudi sovraštvo med hokejisti dveh sosednjih mest, obdanih z divjino mogočnih gozdov. Zeleni Bjornstad in rdeči Hed. Ko se ti dve ekipi medsebojno pomerita na ledeni ploskvi, si lahko živo predstavljamo, kakšen boj na življenje in smrt je to, podprt z divjim navijanjem s tribun. Družine hokejistov, prebivalci obeh mest ne prizanašajo gladiatorjem na ledu. Na tribunah tekmujejo, kdo si bo izmislil hujšo žaljivko za nasprotnike. Ko se tekma konča, včasih se tudi ne, so igralci obeh moštev polni modric in poškodb, marsikaterega pa doleti tudi pretres možganov.

A vse te mračne strani tega športa v dveh gozdnih mestih ne odvrnejo mladih nadobudnežev, ki na vsaki zaledeneli mlaki pridno udarjajo hokejski plošček in sanjajo o igranju v članski ekipi pa tudi o slavni ligi NHL. Nekaterim celo uspe, večini ne.

Ko umre največja oboževalka hokeja gostilničarka Ramona, ki za svojo robatostjo skriva mehko srce, kar hokejisti dobro vedo, saj je mnogim med njimi v otroštvu pomagala, se v mesto vrneta Maya in Benji. Oba sta mesto zapustila pred dvema letoma, ko je Bjornstad pretresla novica o posilstvu, ki ga je nad Mayo zagrešil tamkajšnji hokejski zvezdnik Kevin. Z Benijem sta bila najboljša prijatelja. 

Maya je odšla v veliko mesto, kjer študira glasbo in poskuša pozabiti, kar se ji je zgodilo. Benji, dobrodušni velikan pa se poklapan odpravi v neznano. Potuje po svetu, najraje po krajih, kjer o hokeju ne vedo nič. Ponovnega srečanja se oba razveselita.

Fredrik Backman nam na živ in slikovit način popisuje življenje in medsebojne odnose v hladni in večinoma zasneženi deželi. Rivalstvo med športniki, ki si dovolijo marsikaj tudi izven športa pa večinoma ostanejo nekaznovani. Politične in poslovne zdrahe, korupcija, poslovneži, ki so mojstri zapletenih poslov, na meji dopustnega, ali pa, v svoji zaverovanosti, da jih ne bo nihče odkril, gredo tudi čez mejo. V središču vsega pa je hokej. V dobrem in slabem. In ljudje, ki so prav tako dobri in slabi in ki vsak na svoj način poskušajo preživeti in živeti mirno življenje.

Vsa trilogija je nabita s čustvi. Trepetamo in navijamo za svoje junake. Želimo si, da jim v življenju uspe. Nekaterim bo, a mojemu junaku Beniju žal ni uspelo. 😢 

Ocena: 5/5
 

Fredrik Backman

Zmagovalci

Naslov izvirnika:

Vinnarna

Prevod iz angleškega jezika:

Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023

Zbirka Kapučino

778 strani

"Kot običajno večina zgodb ne bo pripovedovala o tem, kar se je v resnici zgodilo, temveč o tem, kar se je ljudem zdelo, da se je. Dozdevalo se je, da so se naenkrat razplamteli vsi spori, ki so med mestoma tleli zadnjih petdeset let. Zato je nemogoče ugotoviti, kaj je bilo načrtovano, kaj maščevanje in kaj zgolj naključje. Zgodbe bodo na koncu tako prepletene, da se bodo, če boste potegnili za nitko na enem koncu, na drugem razprli šivi na ranah. Toda ne glede na to, kdo zgodbo pove in na čigavi strani ste, bodo o nečem vsi enakih misli: premirje med Bjornsadom in Hedom, če smo ga sploh kdaj sklenili, se je ta dan brez dvoma končalo."

(Odlomek iz knjige Zmagovalci, Fredrik Backman, stran 305)

Fredrik Backman - Mi smo medvedi!

Fredrik Backman - Mi proti vam

Rachel Abbott - In tako se je začelo

Razkošna hiša na pečini nad morjem, s panoramskimi okni in čudovitim razgledom, bi lahko nudila srečno življenje svojim stanovalcem. A na žalost ni tako. V hiši se je že drugič zgodil umor. 

Tokrat je bil umorjen lastnik hiše in uspešni fotograf Mark North. Na pomoč je poklicala njegova partnerka Evie Clarke. Na prizorišče je prišla višja policistka Stephanie King in v spalnici našla grozovit prizor. Mark je bil mrtev, Evie pa okrvavljena in v šoku, a živa.

Stephanie je v hiši posredovala tudi pred dobrimi tremi leti, ko je po stopnicah padla in umrla Markova prva žena in arogantna lastnica hiše. Je storilec oziroma storilka ena in ista oseba! Težka naloga za policijo in preiskovalce.

Po zdravljenju v bolnišnici gre Evie v pripor, saj je osumljena umora partnerja. S svojimi odvetniki poskuša dokazati, da je bil Mark do nje nasilen. Vse nezgode, ki so jo doletele od zlomov do opeklin, trdi, da jih je povzročil prav on.

Cleo North, Markova sestra, s katero sta bila močno povezana že od malih nog, nikakor ne verjame, da je to resnica. Mark je bil res občasno depresiven, a je bil tudi dober človek. Takih grozodejstev ne bi mogel storiti. Prepričana je, da je Evie umorila njenega brata. Niti sanja se ji ne, zakaj. S svojo izgubo se nikakor ne more sprijazniti.

Dobra obramba in številne stare in nove rane na telesu, zloraba v otroških in najstniških letih, prepričajo poroto, da je Evie žrtev in ne morilka, zato jo razglasijo za nedolžno.

Ko pa umre tudi Cleo, se Evie zopet znajde v priporu. Trdi, da je šlo za nesrečo, a malo kdo ji verjame. Se bo tudi tokrat izvlekla!

Napet psihološki triler z neštetimi preobrati in številnimi skrivnostmi, ki jih pisateljica Rachel Abbott razkriva bralcem vse do zadnje strani.

Ocena: 4/5

Rachel Abbott

In tako se je začelo

Naslov izvirnika:

And so it begins

Prevod:

Luka Pieri

Založba Aktivni mediji, Preserje, 2023

431 strani

"Harriet je dobro vedela, da je vsaka četrta ženska - a tudi vse več moških - prej ali slej žrtev kakšne vrste nasilja, ne glede na starost ali družbeni sloj, zato je bila besna nase, ker pri Evie ni prepoznala običajnih znakov. Vedno se je vneto zavzemala za take ženske, to je bil vendar njen poklic, in zdaj se je spraševala, ali so ji vsa goreča prizadevanja, da ozavešča javnost o nasilju nad ženskami, morda odvrnila pozornost od težav prav tistih žensk, ki so ji bile blizu."

(Odlomek iz knjige: In tako se je začelo, Rachel Abbott - stran 174)

Agatha Christie - Zabava za noč čarovnic

 

Slavna pisateljica detektivskih romanov Ariadne Oliver se je udeležila otroške zabave za noč čarovnic. Zabava je bila uspešna. Otroci so se zabavali v številnih igrah. Ko so se po zabavi odpravili domov, nikjer niso našli Joyce. Upali so, da se je sama odpravila domov, čeprav je bilo to zelo nenavadno. 

Končno so jo našli v knjižnici. Tam so imeli otroci igro z jabolki v kovinskem vedru, v katerem je bila tudi voda. Joyce so umorili. Nekdo je njeno glavo držal pod vodo, dokler se ni utopila. Gospa Ariadne Oliver je bila zelo pretresena. Kdo je to storil? Še vedno v šoku je poklicala svojega najboljšega prijatelja, slavnega detektiva Hercula Poirota. Če kdo, bo on rešil ta nenavadni umor.

Hercule Poirot nad večernim obiskom prijateljice ni bil ravno navdušen. A njena pripoved je navdušila njegove sive celice. Z veseljem bo prevzel primer. Razrešil bo umor.

Poirot je izvedel, da je bila dvanajstletna Joyce dekle, ki se je zelo rado hvalilo in marsikdaj tudi na veliko lagalo. O tem so se vsi vprašani strinjali. To je bil njen edini greh. Zakaj bi jo zaradi tega umorili. 

Ko so pripravljali zabavo za noč čarovnic, je Joyce povedala, da je bila nekoč priča umora. Dve uri za tem jo najdejo umorjeno. Ali tokrat ni šlo za še eno njeno laž in je resnično videla umor. Očitno je morilec med njimi. Ustrašil se je, da bi ga Joyce izdala, zato je umoril tudi njo. Na dan pridejo izginotja in umori izpred dveh let. So povezani, je dekle videlo, kdo je bil takratni morilec. Vse je možno. Naj bo še tako zapleteno in prepleteno, najboljši detektiv na svetu, čeprav že malo v letih, bo zadevo razpletel in zadostil pravici, kajti samo ta je zanj pomembna.

Ocena: 5/5

Agatha Christie

Zabava za noč čarovnic

Naslov izvirnika:

Hallowe'en party

Prevod:

Irena Matović

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013

Zbirka Krimi

300 strani

'Za Hercula Poirota ni bilo zelo značilno, da bi spraševal druge ljudi za mnenje. Običajno je bil precej zadovoljen s svojim lastnim. Vendar pa so nastopili trenutki, ko je napravil izjemo. To je bil eden takšnih trenutkov. S Spenceom je že imel krajši pogovor in potem je stopil v stik s podjetjem za najem avtomobilov. Zatem je imel s svojim prijateljem še en krajši pogovor in nato še z inšpektorjem Raglanom, potem se je odpeljal.'

(Odlomek iz knjige: Agatha Christie - Zabava za noč čarovnic, stran 259)

Botanični vrt Ljubljana - anemona

Agatha Christie - Potnica iz Frankfurta

Zlo pod soncem

Avgust Demšar - Tajkun

 

Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Tega resnično še nismo pričakovali. Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko se je zopet upokojil. 😎 Upam, da bo izjemni Vrenko ustanovil s. p. in še naprej reševal zapletene primere.

Ekipa mariborskih preiskovalcev je ostala brez dobrega vodje, a tudi sami so se odlično znašli. No, nekaj malega so se obrnili tudi na upokojenega Martina Vrenka in ta se je z veseljem odzval.

Tako kot v prvem delu trilogije, z naslovom Cerkev, se tudi v drugem delu, Tajkun, odpravimo v vasico Vodnjaki, na obronkih Pohorja. Zdaj že vem, da je izmišljena. Tu ima vikend hišo nepremičninski mogotec in podjetnik Štefan Matjašič. S svojo ženo Vido in najstniško hčerko Saro je tu večkrat. Pa ne zato, ker bi užival v družinskem krogu. Matjašič si je zamislil nesrečno vasico spremeniti v srečno in bogato letovišče za sprostitev in ljubo zdravje oziroma nekakšen spa, kot se to moderno imenuje. 😏

Ko se je zdelo, da gredo posli kot po maslu, se je zgodilo. Sara Matjašič se ni vrnila iz Ljubljane, kjer je na RTV snemala mladinsko oddajo v režiji starejše sestre Hanne. Hanna je Matjašičeva hči iz prvega zakona. Zapustil jo je že kot malo deklico in z njo nikoli ni navezal stika. Ni ga zanimalo, kako je, kako živi, kaj počne. Z njo ni želel imeti nobenega opravka. Že to pove dosti o njegovem značaju. Žalostno, ampak resnično. 😢

Prav kmalu se je izkazalo, da so Saro ugrabili. Kot dokaz sta Matjašičeva dobila pismo, v njem pa Sarine lase. Čez nekaj časa dobita elektronsko pošto, brez besed, samo znesek 150.000 €. Matjašič bi lahko znesek z lahkoto plačal. Toda ne, on se odloči in najame bivšega kriminalista, da najde njegovo hčer. Res jo najde. V zapuščeni hiški, v gozdu, skupaj z domnevnim ugrabiteljem. Med prerivanjem se sproži pištola bivšega kriminalista in zadene Saro. 

Zdaj ni več primer ugrabitve, zdaj gre za umor. Skupina nekdanjih Vrenkovih sodelavcev, ki jo zdaj začasno vodi kriminalistka Ivana Premk, se loti primera. Iščejo morilca in ugrabitelja ali več njih. Vse je mogoče. Nesrečna smrt najstnice Sare sproži plaz grozljivih dogodkov. V vodnjaku, v Vodnjakih, prav v tem kjer so tudi v preteklosti že našli kakšno truplo, najdejo mrtvo Hanno. V vikend hiši naletijo na zabodeno Vido Matjašič. Kdo se je napadel družino bogatega podjetnika Matjašiča? So krivi neporavnani tajkunski posli, ali je kaj drugega, nekaj bolj zloveščega!

Ivana Premk bo s svojo skupino kriminalistov, zadevi prišla do dna. Z Vrenkom ali brez njega. Ji bo uspelo ustaviti pokole in najti krivce!

Napeto do konca.

Ocena: 4,5/5

Grad Slovenska Bistrica

Avgust Demšar

Tajkun

Trilogija Vodnjaki II

Zbirka Branje, Proza

Založba Pivec, Maribor, 2022

366 strani

'Vida in Štefan Matjašič sta stala sredi njune razkošne vile in gledala dve kriminalistki in enega kriminalista na drugi strani. Kriminalistka, ki se je predstavila kot Ivana in še nekaj, jima je pravkar povedala, da so pred dobrima dvema urama na območju med Mariborom in Slovensko Bistrico našli truplo dekleta, za katerega upravičeno sklepajo, da je Sara Matjašič.' (Odlomek iz knjige Tajkun, Avgusta Demšarja, stran 98)

Ljubljana, Zlata ladjica 

Prvi del trilogije Vodnjaki

Avgust Demšar - Cerkev

Mike Gayle - Dva bregova, ena reka

 

Roman Dva bregova, ena reka, ki ga je napisal angleški pisatelj Mike Gayle, je zelo čustveno napisana in srce parajoča zgodba o odraščanju, posvojitvi, bolezni in smrti. Ne moreš, da se ne bi zjokal. 😢

Kerry Hayes in Noah Martineau sta polsestra in polbrat. Ona je osem let starejša in skrbi za svojega mlajšega polbrata kot bi morala njuna mama. Nekaj časa je mami to tudi uspevalo. Sama je skrbela za njiju in šlo jim je dokaj dobro. Potem pa so prišla mamila in odvisnost je njuno mamo spremenila. Otroka je zanemarjala in vedno dalj časa sta bila sama doma. 

Kerry je po najboljših močeh skrbela za Noaha in gospodinjstvo. Ko je zmanjkalo denarja in so izklopili elektriko in ogrevanje, so ju po nekaj dneh našli sosedje. Objeta, lačna in premražena sta ležala na postelji. Rešili so ju zadnji hip. A tako ni šlo več naprej.

Socialna služba ju je ločila. Dveletnega Noaha je posvojila dobra družina, Kerry pa se je selila od ene rejniške družine do druge in postajala vse bolj problematična. Pristala je v sirotišnici kjer je bivala do svoje polnoletnosti. Ločitve od malega bratca nikakor ni mogla preboleti. Želela ga je najti. Zanimalo jo je kako živi, ali je družina prijazna do njega, kaj je postal. Odgovorov ni našla. 

Kerry je živela sama s svojim desetletnim sinom, ki ga je oboževala. Preživljala ju je s čiščenjem stanovanj. 

Nekega dne pa je le našla svojega dolgo iskanega bratca. Zdaj ima svojo družino, ženo in hčerko. Je uspešen odvetnik z lepo hišo in ljubečo družino. Kerry je tega vesela. A komaj sta se sorojenca našla in se začela spoznavati, je udarila smrtonosna bolezen. Vse kar si Kerry želi je, da Noah poskrbi za njenega sina. Ne sme pristati v sirotišnici, samo tega ne. 😢

Ocena: 4/5

Mike Gayle

Dva bregova, ena reka

Naslov izvirnika:

Half a world away

Prevod:

Sabina Imamovič

Založba Meander, Izola

338 strani

"Stavim, da so vsi ti tipi pravi šarmerji! Poslušaj, nikoli te za nič ne prosim, ne za denar, ne za pomoč pri Kianu, za nič. Celo lagala sem, da se ti socialna ne bi obesila za vrat. Zakaj ne moreš narediti te ene stvari zame? Niti ne zame, za svojega sina. Odpelji ga kam za čez dan, pokaži mu, da ti je mar, vprašaj ga, kako je, kaj bi rad postal, ko odraste, karkoli, samo izkaži mu malo pozornosti." (Odlomek iz knjige, stran 122)

Pogled na Izolo in Tržaški zaliv z Belvederja

Lisa Jewell - Resnica o Melody Browne

 

Otroštvo Melody Browne je bilo srečno. Do tretjega leta starosti je živela s starši v lepi hiši. Imela je vso njuno ljubezen in podporo. Potem pa se je njeno življenje obrnilo na glavo.

Družinica je bila v pričakovanju dojenčka. Vsi so se ga veselili in ga komaj čakali. Rodila se je deklica, a mala dojenčica je živela samo dva dneva. Vsi so bili žalostni in prizadeti. Mama Jane je bila neutolažljiva. Niti Melody je ni mogla potolažiti, še manj mož. Padla je v depresijo iz katere se ni nikoli rešila.

Oče ju je zapustil in Melody je skupaj s svojo mamo začela svojo kalvarijo. Selili sta se in pristali v neki hiši blizu morja kamor ju je povabil Ken. Svobodomiselni borec za človekove pravice in svobodnega življenja je živel v zapuščeni hiši s svojo ženo, otroci in prijatelji. Bil je prijazen in Melody se je zelo priljubil. 

Z Jane je bilo čedalje slabše. Ugrabila je deset mesečnega dojenčka in trdila, da je dojenček njena punčka. Dojenčka, ki je bil mimogrede fantek, so ji vzeli, njo pa priprli. Melody je ostala sama. Ken je želel biti njen skrbnik a socialni delavki se ni zdel primeren. Ko ji v prometni nesreči umre še oče, jo posvoji par brez otrok. V nizu nesreč, ki so doletele malo Melody, je pri novih starših doživela še požar iz katerega so jo rešili zadnji trenutek. Preživela je toda izgubila spomin na vse kar je bilo pred požarom.

Zgodbo romana Resnica o Melody Browne nam pripoveduje odrasla Melody, ki živi s svojim 17-letnim sinom Edom v londonski četrti Covent Garden. Zanosila je pri 15-letih in se kot samohranilka prebijala skozi življenje. Nekega dne pa s slučajnim znancem zaide na nenavadno predstavo kjer nepričakovano sodeluje tudi sama. Tam jo hipnotizirajo, a hipnoza se je slabo končala. Padla je v nezavest.

Od hipnoze naprej se Melody prikazujejo prizori iz preteklosti. Vsaka malenkost jo na nekaj spomni. Začne preiskovati svojo preteklost in vsak dan odkriva košček za koščkom svojega preteklega življenja. Pretresena odkrije kaj vse sta ji prikrivala njena starša za katera zdaj ve, da sta bila posvojitelja. A vsemu bo prišla do dna. Sestavila bo vse koščke svojega življenja. O tem je prepričana.

Zanimiva zgodba, polna skrivnosti in preobratov.

Ocena: 4/5

Lisa Jewell

Resnica o Melody Browne

Naslov izvirnika:

The truth about Melody Browne

Prevod:

Suzana Jovanovič

Založba Učila. Tržič, 2010

297 strani

"Melody je strmela v Glorio in v njen drobni pas in štrenaste lase. Razmišljala je o notranjosti njenega telesa, o njeni biologiji, in o ubogih praznih prostorčkih, kjer bi morala biti jajčeca, Pomislila je tudi na uboge prazne prostore v njeni hiši, ki bi jih morali zapolnjevati otroci. Ob tem se je spomnila na svojo mrtvo sestrico Romany in na dojenčka, ki ga je njena mama ugrabila, da bi zapolnila svojo čudno praznino. Na koncu je pomislila še na svojo sestro v Ameriki, ki je morda nikoli več ne bo videla, in prišla do zaključka, da dojenčki pravzaprav povzročajo same težave. "  (Odlomek iz knjige, stran 220)

Fiesa, Strunjan z Belega Križa

Anna Woltz - Aljaska

 

Mladinski roman Aljaska, nizozemske pisateljice Anne Woltz, je taka topla zgodba o odraščanju, sprejetosti, prijateljstvu in zlati prinašalki Aljaski, ki postane odlična in nepogrešljiva pasja terapevtka. 💜 

Sven in Parker sta pravkar začela hoditi v prvi letnik srednje šole. Otroci se med seboj še ne poznajo in vsak bi rad na druge pustil najboljši vtis. Vsak bi bil rad sprejet in nihče si ne želi biti predmet zasmehovanja.

Deklici Parker se zgodi ravno to. Prvi dan šole je. Vsak se predstavi in pove kaj najbolje zna. Parker se pohvali, da zna lajati na znano melodijo Jingle Bells. Sven jo izzove, naj poskusi. Parker sprejme izziv in sramota ter zasmehovanje sta zdaj tu. Celo novo ime je dobila, Barker (Lajavka).

Sven je Parker zelo ponižal, a tudi sam ima veliko težavo. Pred enim letom se je pri njem začela huda bolezen, epilepsija. Napad lahko dobi kadarkoli in kjerkoli. Lahko pade in se poškoduje. Napad traja tudi do pet minut in, ko se neha, se Sven ničesar ne spomni. In zgodilo se je ravno v razredu. Odslej bo za sošolce zgolj 'tisti revček iz 1.b'.

Sven je jezen in prestrašen. Noče več v šolo, želi drugam kjer ne bo "čudak" in ga bojo sprejeli takega kot je. Niti pasja terapevtka, zlata prinašalka Aljaska ga ne more spraviti v boljšo voljo. 

Zadeve se začnejo spreminjati, ko Parker pred šolo vidi Aljasko in ugotovi, da je bil to njen kuža. Osem mesecev je bila v njeni družini potem pa so jo, zaradi alergije mlajšega brata, morali oddati. In prav Parker jo je moral dobiti. Fant, ki jo je tako grdo ponižal pred celim razredom. Njeni ljubljeni psički pa pravi mrcina. Ne zasluži si jo. Aljasko mora dobiti nazaj.

Po nekaj zapletih se stvari začnejo postavljati na pravo mesto. V veliki meri ima zasluge Aljaska, zlata prinašalka je na koncu v pomoč obema. 

Ocena: 5/5

Zlati prinašalec, pes terapevt 💙

Anna Woltz

Aljaska

Naslov izvirnika:

Alaska

Prevod:

Katjuša Ručigaj

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2018

Zbirka Z(o)renja

178 strani

'Medtem ko si na računalniku ogledujem fotografije vseh zlatih prinašalcev tega sveta, ne morem mimo spomina izpred dveh let. Na moji prejšnji šoli je bil deček, čigar starša sta se ves čas prepirala. Ko je bil v petem razredu, sta se končno ločila. A prepiri so se nadaljevali. Glede hiše. Kako si bosta razdelila vse reči. In kako naj si razdelita otroke. Nekega dne je ta deček v skupinskem pogovoru povedal, da je mama zakričala, naj kar sam izbere: bi rad živel pri očetu? Ali pri njej?' (Odlomek iz knjige, stran 112)

Moje življenje v pasjih šapah

Deepa Anappara - Patrulja z bazarja Bhut

 

Roman Patrulja z bazarja Bhut, je še ena v vrsti pretresljivih indijskih zgodb o ljudeh, ki so na dnu kastnega sistema. O revežih in revnih, brez pravic in pravega doma. Živijo v revnih naseljih, ki so jih zgradili nelegalno. Ves čas živijo v strahu, da bodo prišli z buldožerji in jim podrli skromne hiške. Vse to še podpihujejo varuhi reda, kljub temu, da jim reveži mesečno plačujejo za varstvo, ki ga niso deležni.

Novinarka in avtorica romana, Deepa Anappara, nam pripoveduje zgodbo skozi oči desetletnega Džaja. Radoveden in živahen fantič živi s starejšo sestro in starši. Šola mu ne diši preveč. Rad se druži z deklico Pari in podjetnim Fajzom. Še najraje pa gleda kriminalke in detektivke na televiziji. 

Ko iz naselja izgine njegov vrstnik Bahadur, da ga ni, so opazili šele po petih dneh, se Džaj odloči, da bo postal detektiv in uporabil vse znanje, ki ga je pridobil v tv nadaljevankah. Varuhi reda Bahadurja ne iščejo, saj po njihovo, otroci zelo radi zbežijo od doma, a se vedno vrnejo nazaj.

A ni bilo čisto tako. V naslednjih dneh in tednih je izginilo še nekaj otrok. Med njimi tudi petletna deklica in šestnajstletna lepotica Ančal, ki je morala vsak dan prenašati nadlegovanje nasprotnega spola. Bila je samozavestno dekle. Hodila je na tečaj angleškega jezika in delala v lepotnem salonu. Toda obrekljivi jeziki so opravili svoje. 'Samozavest je za fante povsem samoumevna pravica, za dekleta pa je to značajska slabost ali pomanjkljiva vzgoja.' 😕

Otroci izginjajo, na televiziji pa je novica dneva, 'Mačka direktorja policije znova doma.' Ko izgine še Runu, Džajeva starejša sestra, ki si je želela postati tekačica, ne pa skrbeti za brata in gospodinjstvo ter kasneje za moža. A to se za dekle ne spodobi. Starši ji prepovejo trenirati tek. Runu je žalostna in nesrečna. Ne želi se vrniti domov, a na žalost se je proti večeru znašla na napačnem kraju in nikoli več je niso videli.

Ljudem je prekipelo in stvari so vzeli v svoje roke. Kar so odkrili je bilo pošastno. Živa groza na kakšen način eni bogatijo. Je šlo za trgovino z ljudmi, za trgovanje z človeškimi organi ali kaj tretjega? 

Pretresljivo, žalostno 😢

Ocena: 4,5/5

Deppa Anappara

Patrulja z bazarja Bhut

Naslov izvirnika:

Djinn patrol on the purple line

Prevod:

Neža Božič

Založba Vida, Ljubljana, 2021

391 strani

'Če bi me zdaj videla Pari, bi rekla, da Indija ravno zato ne bo nikoli najboljša na svetu, tako kot sta Amerika ali Anglija. Tam je otroško delo prepovedano. Tukaj pravzaprav tudi, ampak vsi kršijo zakone. Včasih Pari zagrozi, da bo moške, ki Fajza vzamejo v službo, prijavila policiji, vendar tega ne bo zares storila, ker bi bil Fajz mega besen.' (Odlomek iz knjige, stran 144)

Indijske zgodbe:

Thrity Umrigar - Skrivnosti med nama

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Elizabeth Noble - Družinske počitnice

 

Charlie je vdovec s tremi odraslimi otroci in štirimi vnuki. Živi sam, otroke in vnuke vidi bolj poredko. Čez slabo leto bo imel osemdeset let. Odločil se je, da bo najel luksuzno vilo, vsaj tako jo je oglaševal čudovit katalog, na podeželju in povabil otroke in njihove družine na počitnice in praznovanje.

Po dvajsetih letih zakona, se Laura ločuje. Sin Ethan je najstnik z najstniškimi problemi pa še s kakšnim več. Ločitev ga je prizadela, čakajo ga zaključni izpiti, za povrh pa mu nad glavo visi še ovadba za posilstvo. Sam pravi, da sta se za ta korak z dekletom odločila skupaj. Njen oče, je bil besen kot ris, ko je izvedel kaj se je zgodilo. Ethanu je zagrozil s policijo in bog ne daj, da ga še kdaj vidi v bližini njegove hčerke.

Sin Scott ima triinštirideset let. Dolgo je bil samski. Je uspešen podjetnik. Njegovo delo je v Londonu in New Yorku, zato pogosto potuje. Vse to je spremenila živahna in zgovorna Američanka Heather. Z njo se je poročil in dobil še dve krasni pastorki. 

Nick je najmlajši sin. Ni še minilo eno leto odkar je v prometni nesreči izgubil ženo. Zdaj je samohranilec s tremi majhnimi otroki. Žalost do neba. Zanj, za otroke in celo družino. 

Ko po pošti dobijo očetova vabilo za počitnice v idilični podeželski vili z bazenom, so sprva skeptični, saj so se med seboj rahlo odtujili. A končno vsi potrdijo prihod. Sprememba okolja bo vsem dobro dela. Vsaj upajo tako.

Družina Chamberlain se v skoraj polni sestavi zbere v najeti hiši. Hiša je čudovita. Všeč jim je, še posebno so veseli otroci. Bazen, okolica, narava. Navdušeni so. Namestijo se v prijetnih sobah in počitnice se lahko pričnejo. 

Edino kar si Charlie želi za svoje otroke in njihove družine je, da bi bili srečni. Da bi vsaj za nekaj časa pozabili na težave, ki so se nabrale in da bi uživali v družinskem krogu. Ali se mu bo želja izpolnila! Nekaj težav bo, a brez njih ne gre.

Berljivo počitniško branje.

Ocena: 4/5

Tihožitje v lesenem koritu, z lesenimi žeblji

Elizabeth Noble

Družinske počitnice

Naslov izvirnika:

The Family Holiday

Prevod:

Nataša Hrovat

Mladinska knjiga, Založba, Ljubljana, 2021

Zbirka Oddih

429 strani

'Ethan je dvomil, da bo minilo. Ni videl rešitve. Vse je pokvaril, ne? Vse, česar se dotakne, spremeni v drek. Kmalu bi ubil Arthurja. Vsa družina ga sovraži. Sam se sovraži. Saskie ni več. Prijatelji so že skoraj naredili križ čezenj. Rezultati bojo najbrž eno usrano povprečje. Mogoče ga celo razglasijo za posiljevalca, madona. Vse se mu je zdelo brezupno. Ni mu rešitve. (Odlomek iz knjige, stran 282)

Piran 💙 Malo piha 😊

Ana Johns - Ženska v belem kimonu

Ilaria Tuti - Cvetje nad peklom

 

Zgodba romana Cvetje nad peklom, italijanske avtorice Ilarie Tuti, je grozljiva in pretresljiva. Dogaja se v idilični alpski vasici, ki leži na meji med Italijo in Avstrijo. To kar se je dogajalo na obeh straneh meje pa ni prav nič idilično.

V gozdu najdejo iznakaženo moško truplo. Izkaže se, da gre za gradbenega inženirja, ki je bil vodja gradbišča nove smučarske proge. Nasprotnikov gradnje, predvsem pa odkupu zemljišč po katerih bo potekala nova smučarska proga, je bilo kar nekaj. Primer dodelijo komisarki Teresi Battaglia.

Šestdesetletna izkušena preiskovalka ima tudi sama velike težave. Živela je z nasilnim možem, zdaj pa jo pesti sladkorna bolezen in kar je še huje ima simptome hude, neozdravljive bolezni. Kljub temu se primera loti zavzeto in z vso vnemo. Njeno ekipo dopolni mladi novinec, inšpektor Massimo Marini. 

Najdejo še dve trupli. Kljub temu, da je vaščane strah pa pri preiskavi neradi sodelujejo. Živijo od smučarskega turizma in strah pred izgubo zaslužka je večji.

Komisarka Teresa Bataglia odkrije, da so za rešitev primera ključni štirje desetletniki. Mathias, Diego, Oliver in Lucia so dobri prijatelji, ki skrbijo drug za drugega. Srečujejo se globoko v gozdu in se pogovarjajo o svojih težavah doma, kjer so namesto ljubezni in varnosti, deležni zanemarjanja in marsikdaj tudi udarcev. Otrokom je v gozdu očitno nekdo prisluškoval, kajti vsi umorjeni so povezani z njimi.

Vzporedna zgodba se dogaja leta 1978. Nekdanjo Šolo so spremenili v avstrijsko sirotišnico. Nič nenavadnega, če ne bi tamkajšnji zdravnik izvajal grozljive poskuse na dojenčkih. V prvem nadstropju, v sobi z imenom Gnezdo, so zaklenili otroke brez imen, imeli so samo številke. Otročki niso imeli nobenih stikov z ljudmi, da o objemih in ljubkovanju niti ne govorimo. Tisti, ki jih je hranil, je imel na glavo poveznjeno kapo in izrez za oči. Osebje se je ravnalo po načelu 'Glej, opazuj in pozabi.' Namen sprijene raziskave je bil ali so družabni stiki bistveni za preživetje človeka. Najhuje je, da so tovrstne raziskave resnično delali in zgodba Ilarie Tuti ni popolna fikcija. 

Ocena: 4/5

Ilaria Tuti

Cvetje nad peklom

Naslov izvirnika:

Fiori sopra l'inferno

Prevod:

Maša Sitar

Založba Učila, Tržič, 2020

336 strani

'Lutka iz blaga jo je gledala. Sedela je na verandi, ki jo je Lucia čistila. Bila je nenavadna, zaradi česar ji je bila všeč. Ni bila kot nobena druga lutka na svetu. Nekdo jo je sešil z vrvico, z robatimi šivi, dobro vidnimi v juti. Lasje so bili iz konjske žime in so imeli enak vonj, kot ga je neznanec pustil v hiši: vonj po živali, močan, a ne neprijeten. Bil je vonj po naravi, po njenem krogu življenja in smrti. Divji, topel. Lucia ga je dolgo duhala in se spraševala, čemu takšno darilo.' (Odlomek iz knjige, stran 137)

Botanični vrt Ljubljana

Otroci z vlaka, Viola Ardone

Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani

'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.

Amy Chua

Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:

Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:

Mateja Črv Sužnik in

Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012

248 strani

'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:

1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,

2. da je minus 5 slaba ocena,

3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,

4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,

5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,

6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in

7. da mora biti medalja zlata.' 😎

(Odlomek iz knjige, stran 15)

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)

Tisha, Robert Specht

Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎

Pasma: sibirski haski

Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)

O koncu žalosti, Benedict Wells

Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.

Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani

Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)