Jean-Luc Bannalec - Bretonske noči

 

Strasten gurman, ljubitelj bretonskih lepot in nekdanji Parižan, komisar Dupin že deset let uspešno rešuje kriminalna dejanja v Bretanji, tokrat je, s svojo ekipo, rešil enajstega. 

Med odmorom za kosilo je komisar Dupin užival v odlični hrani, v gostišču Amiral, ki je bil njegov drugi dom. Idilo je prekinila zastrašujoča novica. Njegovega inšpektorja Labata je neznanec tako močno udaril, da je pristal v bolnišnici. Labat se je namreč odpravil na sever Bretanje, kjer je pravkar umrla njegova teta Joelle Contel.

Našli so jo v ležalniku, na terasi njene ljubljene, petsto let stare, frančiškanske opatije, tik ob morju, ki jo je tako skrbno obnovila in skrbela za njeno okolico, kamor je spadal tudi nasad zelo okusnih jabolk.

Komisar Dupin z ekipo takoj odpotuje na sever. Čeprav področje ne spada pod njihovo upravo, gre vendarle za njihovega inšpektorja, zato bodo preiskavo vodili oni in pika.

Ob težkih vprašanjih, ki se porajajo, Dupinu vseeno uspe opaziti čudovito pokrajino z neskončnim morjem v vseh odtenkih modre. Zakaj in kdo je napadel inšpektorja Labata? In kaj je ta počel sredi noči na tetinem vrtu? Nobenih sledi niso našli. Potem pa na enak način napadejo vrtnarja Hilaira. Napada ni preživel. Njegova žena v hudem šoku pristane v bolnišnici. Kljub zdravilom se njeno stanje slabša in zdravnik posumi, da ni samo v šoku, temveč da je bila zastrupljena. 

Izkaže se, da je bila zastrupljena tudi Joelle Contel. Komisar Dupin je skoraj prepričan, da je storilec nekdo iz družinskega kroga. Kdo bi lahko bil. Vsi imajo bolj ali manj ohlapne alibije. Ošabni in vzvišeni brat Victor, ki je prepustil vodenje uspešnega podjetja sinu Maxmu. Kar se je zdelo kot uspešno, se je izkazalo kot podjetje, ki bo vsak čas bankrotiralo. Oba sta nujno potrebovala denar in Joelle je bila zelo bogata.

Joellina sestra in njena hči, obe strastni ornitologinji in opazovalki ptic. Opazili naj bi veliko njorko, ki jo imajo za izumrlo. Kaj bi se zgodilo s krajem, če bi ta res obstajala! Kako je to povezano z zastrupitvami in napadi, če sploh je!

Mešanica naravnih lepot Bretanje, okusne morske kulinarike in zločinov, ki jih zna nemški pisatelj Jorg Bong (1966) s francoskim psevdonimom Jean-Luc Bannalec, odlično zapakirati v berljivo in napeto kriminalko. 😎

Ocena: 5/5

Jean-Luc Bannalec

Bretonske noči

Komisar Dupin razreši enajsti primer

Naslov izvirnika:

Bretonische Nachte

Prevod:

Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2023

288 strani

"Notre-Dame des Anges, kot se je samostan imenoval prej, je star petsto let, komisar. Pol stoletja. Frančiškani so ga med letoma 1507 in 1509 zgradili v rekordnem času, to je bila zlata doba Bretanje. Obdobje mlade Ane Bretonske. Seveda obstajajo starejše opatije in starejše cerkve, vendar je ta ena lepših. In nobena ni bila tako veličastno obnovljena kot ta. Poglejte samo streho. Sto let je ni bilo. Novogradnja je trajala pet let."

(Odlomek iz knjige Bretonske noči, Jean-Luc Bannalec, stran 89)

Jean-Luc Bannalec, Bretonska idila

Jean Luc Bannalec - Bretonska idila

 

Komisar Georges Dupin je dobil novega prijatelja. Kljub temu da komisar trpi za talasofobijo, strahom pred plovili, ki je najslabša fobija, če živiš in delaš v Bretanji, pa obožuje plavanje. Vsako jutro se odpravi na plažo, ki je pod njegovo hišo, srečnež in zaplava v biserno čistem bretonskem morju. Nekega jutra se je iz oči v oči srečal s sivim tjulnjem. Sprva je začutil nelagodje pred to veliko in divjo živaljo, nato pa sta oba sproščeno plavala drug ob drugem. Na koncu ga je tjulenj pospremil do obale in odplaval na odprto morje. Naslednje jutro je Dupina novi prijatelj že čakal. Tudi jaz bi imela takega prijatelja. 😊

Žal se v idilični bretonski pokrajini dogajajo tudi grde stvari, vsaj v kriminalkah je tako. Našli so truplo moškega, ki se je zapletlo med ladijske vrvi in ugotovili, da je umrl nasilne smrti. Žrtev je bil Patric Provost z otoka Belle Ile. Samotar, bogataš in nepriljubljen skopuh. Ukvarjal se je z vzrejo ovac. Na otoku je imel nekaj hiš, ki jih je oddajal. Vsi, ki so ga poznali in so bili tudi najemniki v njegovih hišah, so imeli zelo slabo mnenje o njem. Prav vsak med njimi pa je bil z njim tudi v sporu.

Ni treba posebej omenjati, da je tudi otok Belle Ile sanjsko lep. Spektakularne plaže in barvitost, ki so jo občudovali in to lepoto tudi ovekovečili slavni slikarji, kot so Monet, Rodin in Mattise. 

V tej bretonski idili je moral komisar Dupin s svojo ekipo najti morilca osovraženega človeka. Zelo hitro mora rešiti primer kajti njegova pomočnica in odlična organizatorka Nolwenn pripravlja veliko zabavo za deseto obletnico komisarjevega dela v Bretanji. Pod nobenim pogojem ne misli spreminjati datuma dogodka. 

Stvari se še zapletejo. Zgodi se ugrabitev in najdejo še eno truplo. Tokrat je žrtev Agnes Griffon, Provostova žena, s katero sta že leta živela ločeno, a dokaj blizu. 

Kdo je morilec in kdo ugrabitelj? Komisarju se zdi, da so vsi vpleteni lahko krivci. Eni zaradi dediščine, drugi, ker ne smejo spreminjati in dograjevati njegovih hiš. Sumljiv je tudi Trotter Manuel, raziskovalec menhirjev. To so približno sedemtisoč let stari ogromni, pokončno postavljeni kamni v dolžini približno štirih kilometrov. Največji je visok kar šest metrov. 

Bi lahko bil zaljubljenec v menhirje morilec in zakaj! Edini je, ki za čas umorov in ugrabitve nima alibija. Kaj pa ostali, prav vsak ima motiv, imajo pa vsi tudi prikladen alibi, ki je preiskovalcem zelo sumljiv. Klobčič se začne odmotavati in mogoče bo ekipi uspelo pravočasno priti na zabavo. 😎

Deseti primer, ki ga komisar Georges Dupin razreši v slikoviti in barviti Bretanji. Odličen roman Jeana Luca Bannaleca, kot vedno.

Ocena: 4,5/5

Kalifornijski lev 💜💙

Jean Luc Bannalec

Bretonska idila

Naslov izvirnika:

Bretonische Idylle

Prevod:

Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2023

281 strani

"Bila je preprosta, prijetna kavarna, z nebesno modro fasado, teraso na trgu pred vaško cerkvijo, s pogledom na zaliv in pristanišče. Terasa je bila še zapuščena, le v notranjosti je že sedelo nekaj postav, videti je bilo, da so pristaniški delavci. Celotni kraj se je zdel kot zapuščen, življenje se ni še začelo. Razen zvokov, ki so prihajali iz lokala, in krikov koketnih galebov nad pristaniškim bazenom, je vladal popoln mir. Mir, ki je obstajal le ob morju, ki je velikodušno pogoltnilo ves nebistven hrup. Dupin je imel rad to posebno vzdušje zgodnjega jutra, prebujajočega se sveta."

(Odlomek iz knjige: Jean Luc Bannalec - Bretonska idila, stran 180)

Moja Bretanja, Piran 💙😊

Jean Luc Bannalec - Bretonske specialitete

Stara zgodba

Eugen Ruge - V časih pojemajoče svetlobe

 

Roman V Časih pojemajoče svetlobe, nas popelje v nekdanjo Vzhodno Nemčijo oziroma NDR - Nemško demokratično republiko. Spremljamo življenje več generacij družine Umnitzer, njihovih prijateljev in sodelavcev, v času pred drugo svetovno vojno pa do malo po padcu Berlinskega zidu in združitvi obeh Nemčij.

Roman je sestavljen iz poglavij, ki si ne sledijo kronološko. Časovni preskoki nas tako prisilijo, da še bolj pozorno spremljamo literarne junake Eugena Rugeja.

Nekaj poglavij se posveča Wilhelmu in Charlotte. Leta 1940. sta iz internacijskega taborišča v Franciji zbežala in se naselila v Mehiki. Tam sta živela nekaj let, po vojni sta se vrnila v NDR. Oba sta goreča člana Komunistične partije in kljub pomanjkljivi izobrazbi sta zasedala kar pomembne položaje v novi državi. Še posebno Wilhelm je za svoje "dosežke", ki so bili bolj ali manj napihnjeni in celo izmišljeni, saj se resnični dosežki ne bi dobro prilegali v njegovo biografijo, vsako leto dobil odlikovanje.

Kurt je Charlottin sin. Pred prihajajočim nacizmom se je umaknil v takratno Sovjetsko zvezo. Ko je ta s Hitlerjem sklenila sporazum o nekakšnem prijateljstvu, je pisal svojemu bratu in v pismu izrazil svoje pomisleke o sporazumu, češ da iz tega ne more biti nič dobrega. Kaznovali so ga na večletno prisilno delo v delovnem taborišču. Tam na daljnem Severnem Uralu je spoznal svojo bodočo ženo Irino. Po vojni sta se preselila v NDR. Imata sina Alexandra.

Nekaj poglavij se dogaja v letu 2001. Ko Alexander izve, da ima Nehodgkinov limfom, zanj neozdravljivo bolezen, zapusti starega in bolnega očeta ter se z njegovim denarjem odpravi v Mehiko, v kraje kjer je bivala njegova babica. 

Avtobiografija in prvenec nemškega avtorja Eugena Rugeja na zanimiv in berljiv način prikaže življenje ljudi v komunistični državi. Lahko bi rekli, da je tudi zgodovinski roman o ne tako davni preteklosti in načinu življenja v delu Evrope.

Ocena: 4/5

Eugen Ruge

V časih pojemajoče svetlobe

Naslov izvirnika:

In Zeiten des abnehmenden Lichts

Prevod:

Štefan Vevar

Založba KUD Sodobnost International, Ljubljana, 2021

Zbirka Horizont

355 strani

'V konzumu imajo mleko na karte. Z veliko zajemalko prodajalka napolni kanglico. Prej je to zmeraj delala gospa Blumert. Ampak gospo Blumert so zaprli. Ve tudi, zakaj: ker je prodajala mleko brez kart. Povedal mu je Achim Schliepner. Mleko brez kart je strogo prepovedano.' (Odlomek iz knjige, stran 64)

Ljubljana, park Tivoli, ribnik in narcise.

O koncu žalosti, Benedict Wells

Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.

Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)