Joseph Roth - Radetzkyjeva koračnica

 

Avstrijski pisatelj in novinar Joseph Roth (2. september 1894. Brody pri Lvovu, danes v Ukrajini - 27. maj 1939. Pariz), nam v svojem romanu Radetzkyjeva koračnica, zelo natanko opisuje naravo takratne Avstro-Ogrske monarhije. Tudi o oblekah in manirah tistega časa izvemo veliko.

Skozi te obširne in natančne opise se vije zgodba družine Trotta. Predvsem moškega dela. Žensk je v tem romanu za vzorec. Moški iz družine Trotta zelo zgodaj postanejo vdovci in poslej živijo sami. Njihova slava se prične s stotnikom Josephom Trotta.

Joseph Trotta je v bitki pri Solferinu rešil življenje mladega cesarja Franca Jožefa Prvega, ki je šele dobro začel svojo cesarsko pot, ki je, kakor vemo, trajala zelo dolgo. V zahvalo je cesar stotniku podelil plemiški naslov. Odslej se je imenoval stotnik Joseph Trotta von Sipolje. Po kraju v katerem se je rodil.

Dogodek je bil ovekovečen tudi v otroški čitanki, vendar precej drugače kot se je zgodilo v resnici. Cesarja in stotnika so prikazali kot neustrašna viteza na konjih, ki sta se borila proti sovražniku za preljubo cesarstvo. Ko je Joseph Trotta zgodbo prebral v čitanki svojega sina, se je strašansko razjezil. To je ena sama laž. Pritožil se je na ministrstvo kjer so mu dali odgovor, da je to vendar samo zgodbica za otroke. A ni se dal, resnica in pravica sta vedno na prvem mestu. Zaprosil je za avdienco pri samem cesarju, vendar mu tudi on pove, da je to samo zgodba. Ker je za Josepha zgodba še vedno laž, zaprosi za odpust iz vojske. Preseli se na Češko, na manjše posestvo svojega tasta, kjer živi zagrenjeno življenje civilista. Baronski naslov ga malce potolaži. 

Njegov sin, Franz baron von Trotta, študira pravo in postane okrajni glavar, saj mu oče ni dovolil, da bi šel med vojake. Njegov vnuk Carl Joseph von Trotta, nadaljuje po dedkovi poti. Postane učenec kadetske šole za konjenico. Ne gre mu prav dobro. Šolo dokonča, toda na konju ni prav spreten. Zaprosi za premestitev v pehoto. Željo mu izpolnijo. Pošljejo ga na rob Avstro-Ogrske monarhije, na mejo z Rusijo. Je obdobje miru in obmejni vojaki se obiskujejo. Uživajo v spretnostih, ki jih kažejo kozaki na svojih konjih, se zabavajo in vmes tudi trenirajo svoje vojaške veščine.

V zraku je nekaj zloveščega. Prihaja velika vojna, obiski se prenehajo. Prijatelji postanejo sovražniki in nič ni več tako kot je bilo. Vojna je ena sama velika žalost. 

Zgodba o vzponu in propadu velike monarhije. Enako se zgodi tudi s člani plemiške družine Trotta. Od baronov ni ostalo nič, tudi od monarhije ne. 😎

Ocena: 4/5

Kobarid, top iz prve svetovne vojne

Joseph Roth

Radetzkyjeva koračnica

Naslov izvirnika:

Radetzkymarsch

Prevod:

Mira Miladinovič Zalaznik

Založba Beletrina, Ljubljana, 2021

Zbirka Klasična Beletrina

381 strani

"Kdorkoli izmed tujcev je že zašel v te kraje, se je moral s časoma zgubiti. Nihče ni bil tako močan kot močvirje. Nihče se ni mogel upirati meji. Takrat nekako so pričeli veliki gospodje na Dunaju in v Petrogradu pripravljati veliko vojno. Ljudje na meji so jo čutili prihajati prej kot drugi; ne zgolj, ker so bili  navajeni zaslutiti prihajajoče stvari, temveč tudi zato, ker so lahko vsak dan na lastne oči videli predznake propada." (Odlomek iz knjige, stran 145)

Trdnjava Kluže, muzej

Anton Pavlovič Čehov - Novele

 

Tri novele, z dogajanjem v 19. stoletju, ruskega klasika Antona Pavloviča Čehova (1860-1904) v novi izdaji zbirke Klasična Beletrina. 

Dvoboj (1891)

V noveli Dvoboj sta osrednji lik Nadežda Fjodorovna in državni uradnik Ivan Lajevski, ki iz Peterburga odpotujeta v puščoben kraj, bogu za hrbtom, na Kavkazu. Nadežda je končala šolanje na ženskem inštitutu in se precej hitro poročila z moškim, ki ga ni ljubila. Spoznala je živahnega Lajevskega in z njim pobegnila v Abhazijo na južnem Kavkazu. 

V majhnem kraju, kjer vsi takoj vse vedo in je morala ter družbene vrednote na prvem mestu, ju niso sprejeli z odprtimi rokami. Ivan Lajevski se je zelo rad bahal, sposojal si je denar a ga v glavnem ni vračal, zelo rad pa je tudi lagal. To je še posebno najedalo zoologa Nikolaja von Korna, ki mu je ob priliki napovedal dvoboj.

Ko se je Lajevski začel oddaljevati od Nadežde, si je ta poiskala novega kavalirja in to ne enega temveč kar dva. Ko ji je umrl mož je izjavila, da se noče ponovno poročiti. Okolje, beri visoko moralne sosede, je bilo šokirano. Nadežda pa se je spraševala komu je kaj naredila, da jo tako zavračajo in obsojajo. Ona si želi samo živeti.

Prihajajoči dvoboj, ki se je na srečo končal brez prelivanja krvi, je življenje dveh mladih ljudi temeljito spremenil. 

Pripoved neznanega človeka (1893)

Georgij Ivanič Orlov je 35-letni peterburški uradnik. Živi sam, občasno si privošči ljubico, še najraje poročeno, kajti ljubezni se je posmehoval. Pregovor pa pravi, čemur se posmehuješ, tega boš deležen. In tako se je nekega dne na njegovih vratih pojavila njegova ljubica Zinaida Fjodorovna Krasnovska in to s kovčki vred. Skregala se je s svojim možem in povsem samoumevno ji je bilo, da se preseli h svojemu ljubimcu.  

Gotska palača v Benetkah

Orlov, "častivreden mož" jo sicer sprejme, a ta njenim hrbtom jo ironično obrekuje in se ji smeji. Ob četrtkih, ko se druži s tremi prijatelji pa je obrekovanje skupinsko.

Edini, ki je na njeni strani je pripovedovalec te zgodbe, služabnik Stefan. V resnici je bil to Vladimir Ivanovič, plemič in izobraženec. V preteklosti je bil poročnik ruske mornarice in prav tako premožen kot Orlov. Pri njem se je zaposlil kot služabnik, da bi izvedel o političnih načrtih njegovega očeta. Nenavaden razlog, ki mu ni prinesel uspeha saj ni izvedel popolnoma nič. Orlov svojega očeta ni nikoli omenjal.

V drugem delu zgodbe Vladimir Ivanovič razkrije Zinaidi Fjodorovni kakšen je resnični odnos Orlova do nje. Obenem ji razkrije tudi svojo pravo identiteto in jo prosi, da pobegne z njim. Odpravita se na Dunaj, v Benetke, Firence, v Nico. Zinaida odkrije, da je noseča in kasneje rodi hčer Sonjo. Sama ne vidi več izhoda in smisla v življenju. Tega tudi Sonječka ne spremeni.

Vladimir Ivanovič se vrne v Peterburg in skrbi za dojenčico. Sam je bolehen in ve, da ne bo več dolgo. Kaj se je zgodilo z malo Sonjo nam Čehov ne pove. Njen oče Orlov bi jo dal kar v zavetišče. Častivreden človek, ni kaj 😕

Tri leta (1895)

V tretji Čehovi noveli spoznamo bogatega moskovskega trgovca Alekseja Fjodoriča Laptjeva. V manjšem kraju je obiskal svojo bolno sestro Nino Fjodorovno. Nina ima dve hčerki. Mož in oče, prešuštnik in gizdalin, jih je že davno zapustil in živi v bližini z novo družino. 

Laptjev je nekega dne na obisku pri sestri srečal mlado lepotico Julijo Sergejevno. Bila je ljubezen na prvi pogled, a žal le z njegove strani. V svojem ljubezenskem zanosu zasnubi Julijo, ki ga sprva zavrne. Razlog: preveč grd je. 😎 Ko je razmišljala kakšno turobno in prazno življenje ima v tem malem mestu in da bi ji poroka temeljito spremenila življenje, je snubitev sprejela. Kaj je grdota ženina proti Moskvi, ki je polna gledališč in galerij, ki jo bodo zagotovo razvedrile. 

Vse tri Čehove novele v pričujoči knjigi se ukvarjajo s prešuštvom, ki se prešuštnikom, tako moškim kot ženskam, ne zdijo nič spornega. V 19. stoletju je bila pomembna zunanjost saj nam pisatelj za vsako osebo večkrat pove ali je lepa ali grda, zunanjost namreč. Notranjost ni tako pomembna, ta je očem nevidna. Mislim, da imam dovolj 19. stoletja. 😎

Ocena: 3,8/5

Kanadski volk v ZOO Ljubljana

Anton Pavlovič Čehov

Novele

Prevod:

Borut Kraševec

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

338 strani

"Samo nekaj si zapomni, Aleksanser Davidič, prvobitno človeštvo je bilo pred takimi, kakršen je Lajevski, zavarovano z bojem za obstanek in naravnim izborom. Ampak naša kultura je boj za obstanek in izbor zelo oslabila, tako da moramo sami poskrbeti za uničenje slabotnih in nekoristnih, sicer bo, ko se bodo taki kot Lajevski razmnožili, civilizacija propadla, človeštvo pa se bo popolnoma izrodilo. Krivi bomo sami." (Odlomek iz knjige, stran 32)

Kanal Grande v Benetkah

Andre Gide - Ozka vrata

 

Francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost, Andre Gide, je svoj roman Ozka vrata, napisal na začetku 20. stoletja. Izdali so ga leta 1908. 

Jerome Palissier je že v otroških letih svoje počitnice preživljal pri stricu v Normandiji. Ta je bil poročen s kreolko Lucile, s katero sta imela dve hčerki in sina. Ničkaj bogaboječa Lucile, je kljub trem otrokom, zapustila svojo družino in zbežala z mlajšim ljubimcem. Njeno pravo nasprotje je bila najstarejša hči Alissa, ki je osrednji lik romana Ozka vrata.

Jerome in Alissa se zaljubita, a njuna ljubezen je nenavadna. Alissa je tista, ki njuno zaroko in poroko kar naprej odlaga. Leta minevajo, Alissa živi v domači hiši v Le Havru. Z mislimi je vseskozi pri Jeromu, ki je medtem odslužil vojaščino, končal šolanje in prepotoval številne dežele. Videvata se bolj malo, zato pa so njuna pisma pogosta in obširna.

A tudi pisma sčasoma zamrejo. Alissa se nikakor ne more znebiti misli na svojo ubežno mater. Noče biti niti približno taka kot je bila ona. Knjige, ki jih je prebirala sama ali z Jeromom, ki so bogatile njeno malo knjižnico, je sčasoma umaknila. Nadomestila jih je s svetimi podobicami, njena glavna literatura je poslej Sveto pismo. Vse bolj živi v prepričanju, da je pot ki jo uči Gospod tako ozka, da po njej ne moreta stopati dva drug ob drugem. Umakne se od družine in Jeroma, a to se ne konča dobro.

Ocena: 4/5

Botanični vrt, Ljubljana. Narava se prebuja

Andre Gide

Ozka vrata

Naslov izvirnika:

La porte etroite

Prevod:

Božo Vodušek

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

144 strani

'Tisto jutro sem se začudi, ko na zidu nad njeno posteljo nisem več zagledal dveh velikih posnetkov Masacciovih slik, ki sem ji jih prinesel iz Italije. Ravno sem jo hotel vprašati, kaj se je zgodilo z njima, ko sem nehote pogledal tik zraven na polico, kjer so ponavadi stale njene najljubše knjige. Ta mala knjižnica je nastajala počasi, deloma iz knjig, ki sem ji jih podaril, deloma iz tistih, ki sva jih skupaj prebirala. Nenadoma sem opazil, da so vse te knjige manjkale in so bile zamenjane z neznatnimi nabožnimi, prav vsakdanjimi delci, ki jih je mogla, kakor sem upal, le zaničevati. Ko sem tisti hip pogledal kvišku, sem opazil Alisso, kako se je smejala - da, opazovala me je in se smejala.'

(Odlomek iz knjige, stran 93)

Ljubljana, Šišenski hrib, podlesna vetrnica

Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, se je rodil v Parizu, 22. novembra 1869. Umrl je 19. februarja 1951. prav tako v Parizu. Leta 1947. je dobil Nobelovo nagrado za književnost.