Prikaz objav z oznako družbeni roman. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako družbeni roman. Pokaži vse objave

torek, 19. januar 2021

Phaedra Patrick - Knjižnica spominov

 

Založba Meander
Martha Storm je zaljubljena v knjige in v malo knjižnico v kateri dela kot prostovoljka in deklica za vse. Živi v hiši svojih staršev. V njej je preživela svoje otroštvo, na katero pa nima ravno lepih spominov.

Zelo dobro se je razumela s svojo nano. Skupaj sta prebirali knjige in si izmišljevali zgodbe. V pisanju zgodb je bila mala Martha zelo dobra. 

Nekega dne pa nana nenadoma umre. Vsaj tako so starši povedali Marthi. Na pogreb ni smela, kako je nana umrla pa ji tudi nihče ni povedal. Žalost je bila za malo deklico neizmerna. Poslej je družina živela pod okriljem posesivnega očeta. Edina, ki se mu je upala upreti je bila nana.

Martha je prenehala pisati zgodbe. Poslej je svoje življenje posvetila drugim. Nesebično se je razdajala in pomagala vsem, ki so bili pomoči potrebni ali pa so jo samo pridno in brez slabe vesti izkoriščali. 

Zapustila je tudi svojo veliko ljubezen, da bi lahko v domači hiši skrbela za svoja ostarela starša. Petnajst let je skrbela zanju. Ko sta umrla, je zopet za druge šivala, prala, pekla ...

Nekega dne dobi Martha paketek v katerem je bila knjiga s posvetilom. Ne more verjeti. Posvetilo je bilo namenjeno njej, pisava pa je bila od njene ljubljene nane. Še bolj jo je presenetilo, ko je v knjigi našla zgodbe, ki jih je sama napisala pa tudi tiste, ki sta jih pripovedovali nana in mama. Vendar pa je bilo v posvetilu nekaj čudnega. Datum se ni ujemal. Bil je dve leti po tistem, ko naj bi umrla nana. Kako bi lahko ona napisala posvetilo? In zakaj je knjigo dobila po dolgih tridesetih letih! 

Nana je bila res živa in Martha jo je našla. Izvedela je zakaj je morala nana izginiti in klobčič družinskih skrivnosti, ki jih je bilo kar nekaj, se je začel razpletati. Ob vseh razkritih skrivnostih je bila zelo pretresena in prizadeta. Nekaj časa je preživela v svetilniku, pri prijatelju, kjer se je umirila in razmišljala o svojem življenju. Prišla je do spoznanja, da mora postaviti sebe na prvo mesto. Uprla se je izkoriščanju in naučila se je drugim reči ne. Z nano sta zopet skupaj prebirali knjige in zna biti, da je na vidiku tudi nova ljubezen. 😍

Roman Knjižnica spominov, angleške pisateljice Phaedre Patrick, je zanimiva in berljiva zgodba o Marthi in skrivnostih njene družine.



Frančiškanska knjižnica v Ljubljani


Phaedra Patrick
Knjižnica spominov

Naslov izvirnika:
The Library of Lost and Found

Prevod:
Ana A. Strle

Založba Meander, Izola, 2020
313 strani






'Lahko je spoštovala, kaj vse je morala prestati njena mama, vse njene odločitve, za katere je menila, da so v danem trenutku najboljše. Betty je za svojo družino hotela trdno, varno gospodinjstvo, ko je izgubila svojo pravo ljubezen, a je to prišlo za določeno ceno. Morala se je spopadati s težavnim odnosom med materjo in možem.' (Odlomek iz knjige, stran 289)

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, na Prešernovem trgu


sreda, 23. december 2020

Umetnost obrambe in napada, Chad Harbach

 

Mladinska knjiga
Obsežni roman Umetnost obrambe in napada, ki ga je napisal ameriški avtor Chad Harbach, je zgodba o priljubljeni ameriški igri, predvsem pa je to zgodba o srednješolcih zaljubljenih v bejzbol. Je zgodba o mladostnikih, o prijateljstvih, ki se sklenejo med igralci in sostanovalci v internatu. Nekatera tako trdna, da preživijo tudi zelo težke preizkušnje.

Henry je vedno sanjal o zvezdniški karieri igralca bejzbola. To mu je skoraj tudi uspelo. S pomočjo Schwartza, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in ki je kapetan in gonilna sila moštva Harpunarjev na kolidžu Westish, postane najboljši medbazni igralec daleč naokoli. Na dobri poti je, da uresniči svoje sanje. Iskalci talentov so mu za petami, ponujajo mu pogodbe za igranje na dobrih univerzah. Samo odločiti se mora katero bo izbral. Ampak ...

Tik predtem, da Henry preseže svojega vzornika v seriji nezgrešenih metov, se zalomi. Ponesrečen met in žogica poleti proti rezervni klopi kjer poškoduje Henryjevega cimra Owena. Poškodba je tako huda, da ga odpeljejo v bolnišnico. Za Henryja pa se začne kalvarija iz katere ne vidi izhoda. Mu bo uspelo premagati depresijo in se vrniti na igrišče?

Guert Affenlight rektor na Westishu in velik oboževalec in raziskovalec pisatelja Hermana Melvilla in njegove uspešne knjige Moby Dick

Med petimi osebami okoli katerih se vrti vse dogajanje v romanu sta še rektorjeva samosvoja hči Pella in že omenjeni Owen. Slednji je Henryjev sostanovalec. Zelo urejen in prefinjen fant, obožuje branje, v bejzbolskem moštvu večino časa presedi na klopi za rezervne igralce kar mu povsem ustreza.

Pella je poročena z arhitektom, ki je nekaj starejši od nje. Naveliča se njegove posesivnosti in se za nekaj časa preseli h očetu. Želi si nadaljevati študij, ki ga je opustila, medtem pa se zaplete v razmerje s Schwartzijem. 

Spremljamo tudi nespodobno in nesprejemljivo razmerje med rektorjem in študentom Owenom. Le kako se bo vse to razpletlo. 

Zanimiv roman, ki ga težko izpustimo iz rok vse do zadnje strani 😎


Chad Harbach

Umetnost obrambe in napada

Naslov izvirnika:

The Art of Fielding

Prevod: 

Miha Avanzo

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013

Zbirka Roman

667 strani



'Ali se je že naučil - se bo sploh kdaj - da se je treba znebiti misli, ki niso za nobeno rabo?' (stran 228)

"Nekoč si mi rekel, da duša ni nekaj, s čimer se človek rodi, temveč nekaj, kar je treba šele ustvariti, s trudom in napakami, učenjem in ljubeznijo. In ti si se temu posvečal bolj kot večina drugih, temu ustvarjanju duše - ne za svoje dobro, temveč za dobro tistih, ki so te poznali." (Odlomek iz knjige, stran 656)

Stadion Stožice, Ljubljana




torek, 27. oktober 2020

Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie

 

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, se je v obsežnem romanu Amerikanka, lotila kar nekaj tem, ki so vseskozi aktualne. Migracije, rasizem, ameriški in neameriški črnci, Barack Obama in predsedniške volitve v Ameriki, življenje v Nigeriji pa tudi ljubezni ne manjka v pričujočem romanu.

Okvir obravnavanih tem je ljubezen med Ifemelu in Obinzejem. Živita v revnejšem predelu Lagosa. Skupaj sta že iz šolskih dni in skupaj sanjarita, kako bosta odšla na študij v obljubljeno deželo Ameriko. 

Ifemelu uspe dobiti vizum in delno štipendijo za pokritje stroškov študija. Zelo nerada se odpravi na pot brez ljubljenega fanta, toda Obinze ne uspe pridobiti ameriške vize kljub večkratnem poskusu. 

Dokaj hitro je Ifemelu spoznala, da oboževana Amerika ni to o čemer sta z Obinzejem sanjala. Za bivanje je potrebovala dodaten denar, toda službe nikakor ni dobila. Končno se ji je nasmehnila sreča in dobila je delo varuške pri premožni družini. Tudi s stanovanjem ni bilo nič lažje. Z denarjem je bila tako na tesnem, da je nepremišljeno sprejela nespodobno ponudbo teniškega trenerja. Dobila je denar a gnus in sram jo je oddaljil od fanta. Ni ga več klicala, ni odgovarjala na njegove klice in elektronska sporočila. Sram je bil prevelik.

Čez čas se je Ifemelu umirila in začela svoje ameriško življenje. Ob študiju, službi in družbi, je začela pisati svoj blog z naslovom "Rasna vprašanja ali nenavadna opažanja neameriške črnke o črnskosti v Ameriki".  V blogu je malo pozitivnih stvari. Piše o rasizmu, za katerega pravi, da je stvar moči bele skupine in v Ameriki so belci tisti, ki imajo moč. (stran 343)  

Ifemelu je bila pri svojem delu uspešna. Tudi finančno si je opomogla. Imela je nekaj razmerij, a vseeno je čutila, da to ni to. V Ameriki je bila nesrečna. Po petnajstih letih se je odločila zapustiti Ameriko in se vrniti v Nigerijo. Njeni prijatelji in sorodniki so mislili, da se šali. Vrnila se je in med drugimi srečala tudi svojo ljubezen. Kljub letom, ki so minila, je v njunih očeh še vedno tlela iskra ljubezni. A Obinze je bil poročen in imel je majhno hčerkico zaradi katere je vztrajal v zakonu, ki si ga ni želel. Jima bo uspelo premostiti vse težave in po toliko letih končno zaživeti skupaj 💗
Srednjeveško okno v Radovljici


Chimamanda Ngozi Adichie

Amerikanka

Naslov izvirnika:

Americanah

Prevod:

Gabriela Babnik

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

494 strani


Alexa in drugi gostje in morda celo Georgina, vsi so razumeli beg pred vojno, pred tiste vrste revščino, ki zdrobi človeško dušo, vendar ne bi razumeli potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire. Ne bi razumeli, zakaj so se ljudje, kot je on, ki jim med odraščanjem ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ki so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran, ki so bili prepričani, da se prava življenja zgodijo nekje drugje, zdaj odločili početi nevarne stvari, samo da bi odšli, čeprav ni nihče od njih stradal, ali bil posiljen, ali za seboj pustil požgane vasi, bili so zgolj lačni izbire in varnosti.  (Odlomek iz knjige, stran 291)

Vsi različni, vsi enakopravni 💜


sreda, 07. oktober 2020

Ernest Hemingway - Zbogom, orožje!

 

Mladi Američan Henry Frederic se je odpravil v večni Rim na želeni študij arhitekture. Nepričakovano pa se je znašel sredi vojne vihre. Na Soški fronti, ki je potekala po hribovju, ob danes čudoviti reki Soči, takrat pa je bila najverjetneje povsem drugačne barve. Henry se je znašel v vlogi voznika reševalnega avtomobila v enoti prve pomoči. Bil je tudi poročnik italijanske vojske. 

Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.

Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry. 

Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎

Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.

Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.



Ernest Hemingway
Zbogom, orožje!

Naslov izvirnika:
A farewell to arms

Prevod in spremna beseda:
Rado Bordon

Založba Obzorja, Maribor, 1991
358 strani



"Poznate Kobarid?"

"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)

Slovenija, Gorenjska
Bohinjsko jezero


Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

sobota, 03. oktober 2020

Mamina zapuščina, Minae Mizumura

Japonska književnost, Založba Litera
Roman Mamina zapuščina, japonske pisateljice Minae Mizumura, je večplastna zgodba družine Katsura. Istočasno pa nam prikaže tudi življenje in navade ljudi na Japonskem. 

Osrednja zgodba je skrb dveh hčera v srednjih letih za ostarelo mamo. Vsakdanja skrb za starše je na Japonskem tradicionalna naloga prvorojenca ali neveste. Marsikateri starostnik to tradicijo s pridom izkorišča. Ena takih je tudi  oblastna in neznosna mama Noriko. Ko je zbolel njen mož, je skrb zanj mirne duše prepustila hčerkama in se zanj ni kaj dosti brigala. Zdaj je sama bolna, poškodovana in ostarela. Od svojih hčera zahteva popolno skrb. Vsak dan morata na obisk, ji prinašati hrano in prigrizke, ki jih ima rada, obregne se tudi ob njuno urejenost. Hčerki je pripeljala tako daleč, da sta si želeli, da mama umre. Ob tem sta še preračunavali koliko denarja bi dobili povrnjeno od doma za ostarele, kamor naj bi se preselila mama in sta morali nekaj plačati vnaprej. Srhljivo.

Za mamo bolj skrbi mlajša hčerka Mitsuki, kar ni ravno po japonski tradiciji. Toda starejša Natsuki se spretno izgovarja na svoje številne bolehnosti in mamo obišče le redko, kljub temu, da je mama zanjo v mladosti storila veliko več kot za sestro.

V mladih letih se je mama bolj zavzela za Natsuki. Zdelo se ji je, da je bolj nadarjena in tudi lepša, kar tudi ni za odmet, in bo lahko prej pripomogla do vzpona družine po družbeni lestvici. Za ta cilj bi mama naredila prav vse. Natsuki se uči igranja klavirja, toda tudi mlajša Mitsuki ne zaostaja za njo. 

Kljub temu, da je mama zapravljiva in neodgovorna nakupovalka stvari, je družina uspela nekaj denarja nameniti za Natsukijin študij v Parizu. Tam se zaljubi v moškega, ki za družino ni primeren, zato se mora po enem letu vrniti domov. Poroči se v bogato družino in dobi dve hčerki.

Tudi Mitsuki dobi svojo pariško priložnost. Postane prevajalka za francoski in angleški jezik. A tudi ona tam spozna ljubezen svojega življenja. Ta je za družino bolj sprejemljiv saj je fant Japonec. Sicer iz revne družine, za študij v Parizu je dobil štipendijo za nadarjene, a postal bo profesor na fakulteti, to pa tudi ni zanemarljivo. 

Roman nas vodi v različna življenjska obdobja glavnih likov, od otroštva in mladostnih let naprej. V ospredju so ženski liki. Poleg ukvarjanja s starostniki, se roman dotakne tudi preživetja žensk v srednjih letih, ko se ločijo od svojih mož, od katerih so bile ves čas finančno odvisne. Čeprav je marsikatera poleg skrbi za otroke in gospodinjstvo tudi sama prispevala v družinski proračun. Mitsuki je ves čas prevajala in poučevala na fakulteti, toda ko se je želela ločiti, je bil denar zelo velik problem. Na koncu je tudi mama prispevala za njeno boljše samsko življenje, saj je hčerkama zapustila kar lepo vsoto. 

Problemi, ki jih opisuje Minae Mizumura v svoji knjigi Mamina zapuščina, so tudi njeni lastni. Sama je kar trideset let skrbela za nemočnega očeta, medtem ko si je njena mama omislila ljubimca in se za očeta ni kaj dosti brigala. (Spremna beseda prevajalca Iztoka Ilca)

Pretresljiva družinska saga.
                                                                 

Minae Mizumura

Mamina zapuščina

Naslov originala:

Haha no Isan - Shimbun Shosetsu

Prevod:

Iztok Ilc

Japonska književnost

Založba Litera, Maribor, 2019

Zbirka Babilon

499 strani



'Po enem letu Kalifornije je vsaka misel na stanovanje v centru popolnoma izginila iz njene glave. Skrb za starša ji je vzela še več časa, bila je vse bolj izgorela.

Najprej je oče zbolel za pljučnico, kakor da bi jo prav čakal, da se vrne. Da ga je lahko obiskovala, je najela sobo v hotelu v bližini bolnišnice. Nato je prišel mamin telefonski klic. Telefonski klic zatreskane mame, ob katerem si je zaželela, da bi mama umrla. In potem je mamo tisto popoldne, ko je prejela pismo, v katerem ji je Mitsuki napisala, da si želi pretrgati z njo vse vezi, zbil kolesar.'                (Odlomek iz knjige, stran 315)

narava, rože


petek, 21. avgust 2020

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze


Kate Summerscale
 
Sramota gospe Robinson                                            
Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        
The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            
Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         
303 strani                     





"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.
(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

ponedeljek, 17. avgust 2020

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani


"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 












torek, 11. avgust 2020

Amanda Hampson, Oljčni sestri


Zgodba romana Oljčni sestri govori o življenju in preživetju italijanske družine, ki se je v iskanju boljšega življenja preselila iz Italije v Avstralijo.     

Italijanska družina, z dvema hčerkama, ni najbolje sprejeta med tamkajšnjimi domačini. Zaničujejo jih a glava družine se ne da tako zlahka. Ukvarjajo se s pridelavo zelenjave, kar imajo viška pa prodajo na obcestni stojnici. Iz Italije jim je uspelo pretihotapit sadike oljk. Zasadili so jih in tekom let je nastal ogromen oljčnik a kaj, ko Avstralci ne marajo oliv. Šele čez mnoga leta, ko bo kmetijo prevzela vnukinja, bo oljčnik zaživel tako kot si je predstavljal in želel Franco, glava družine.

Glavna zgodba romana se vrti okoli sester. Starejša Isabelle, resna in preudarna ter mlajša Rosanna, živahna, zgovorna in pregnana. Sestri se odlično razumeta. Vse dokler se Isabella ne poroči z rudarskim strokovnjakom Jackom. Ko dobita hčerkico, se odselita s kmetije in sestri se nikoli več ne vidita in ne slišita.

Zakaj je tako in kaj se je zgodilo? Skrivnost oljčnih sester, kot so jima pravili vaščani, odkriva Isabellina hči Adrienne. Na zanemarjeno in opuščeno kmetijo se je naselila, ko je njeno donosno podjetje v Sidneyju propadlo in prisiljena je bila prodati tudi svoje razkošno stanovanje in avto, da je lahko plačala vse dolgove. Ne želi si živeti na kmetiji. Čim prej se želi vrniti v poslovni svet in si povrniti premoženje. A umirjeno vaško življenje, odkrivanje skrivnosti njene družine pa tudi postavni sosed Joe, vse to jo vse bolj prepričuje, da je mogoče njena sreča prav na domači kmetiji. 

Kakšna je skrivnost družine in kaj bo s kmetijo in ogromnim oljčnikom? Zelo berljiv roman poln emocij in truda kako obdržati skrivnosti pred zunanjim svetom. 😎   

Oljka


Amanda Hampson 
Oljčni sestri

Naslov izvirnika:
The Olive Sisters

Prevod:
Diana Ramšak

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2008
Zbirka Srebrne niti
307 strani                                             


"Moje življenje je zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Ni glamurja in nihče me ne občuduje zaradi dela (večinoma je dolgočasno in naporno). Denarja ni na pretek. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj pretežko. Čeprav ni kot v pravljici, so vseeno dnevi, ki so popolni. Srake veselo kričijo, jutranja kavica je božanska in srebrnkasti listi oljk se bleščijo v soncu. Ob večerih si z Joejem zakuriva v kaminu in si privoščiva kozarček rdečega. V mojem življenju so ljudje, ki jih imam rada. Vem, da je to moj dom, in prvič v življenju se počutim varno. Končno sem se osvobodila ujetništva nesreče."
(Odlomek iz knjige, stran 295)

 
Vrtnice













petek, 07. avgust 2020

David Brooks, Pogovor

         
Krajši roman z naslovom Pogovor, je delo avstralskega pisatelja in profesorja književnosti Davida Brooksa. Napisal je zanimivo zgodbo o dveh neznancih, ki se srečata zgolj po naključju in se zapleteta v dolg pogovor, kot bi se poznala že od nekdaj.

On je Stephen Mitchell, petdesetletni Avstralec. Trenutno z družino živi v Parizu in obožuje francosko književnost. V Trst je prišel na poslovni pogovor, po izobrazbi je elektro inženir. 

Ona je Irena Rizzoli, pol mlajša Italijanka. Trenutno živi in dela v Torinu. Za avtomobilsko industrijo prevaja kataloge in podobne stvari. V Trst je prišla na obisk k prijateljici. 

Cela zgodba oziroma pogovor se odvija v restavraciji, na Trgu enotnosti - Piazza Unita v Trstu. Če ne bi bilo nenadnega sunka vetra, ki je prevrnil njegov kozarec vina in odpihnil razglednico, ki jo je hotel poslati sinu, se ne bi nikoli zapletla v pogovor. Tako pa ga je ona povabila za svojo mizo kjer je ostal ves večer. 

Njun pogovor se je razvijal ob odlični lokalni hrani, kjer sta uživala in okušala testenine, ročno izdelane njoke iz špinače in krompirja, ocvrte bučne cvetove, solato, različne sire, popečeno zelenjavo kot prilogo. In seveda dolce, brez sladice ne gre, nikakor. Jaz sem že lačna. 😊 

Pogovor je trajal več ur in ob modrovanju in filozofiranju, sta dobro hrano pridno zalivala z odličnim teranom. Tako kot je bila raznolika hrana, je bile raznolike tudi teme, ki sta jih načenjala. Od splošnih do povsem intimnih. Branje te tako pritegne, da se ti zdi, da tudi sam sediš v restavraciji ob monumentalni Mazzolenijevi fontani na velikem trgu ob morju.
                               
Trg enotnosti - Piazza Unita, Fontana štirih celin



David Brooks
Pogovor

Naslov originala:
The Conversation

Prevod:
Barbara Skubic

Založba Sanje, Ljubljana, 2014
159 strani





"Ime trga se je neprestano spreminjalo. Kakor pogovor, sem nekoč slišala nekoga reči. Zelo natančno mi je bilo razloženo, ko sem prvič prišla sem. Izvorno je bil Trg svetega Petra - nekoč je bila tam na sredi cerkev, se mi zdi - potem je postal Veliki trg in tako se je imenoval skozi vse devetnajsto stoletje. Trg edinosti je postal šele ob združitvi Trsta z Italijo leta 1918. Potem ne spomnim se, kdaj, nekoliko pozneje - je postal Piazza Francesco Giuseppe, in potem ko se je mesto po kratki okupaciji Tita in obdobju ameriške in britanske administracije združilo z Italijo, je bil spet spremenjen v Trg enotnosti."
(Odlomek iz knjige, stran 140)

Trst, Trd enotnosti - Piazza Unita




ponedeljek, 27. julij 2020

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

avtobiografija, resnična zgodba
Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)


ponedeljek, 13. julij 2020

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Založba Goga, Novo mesto
Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Slovenija




Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Slovenija

torek, 26. maj 2020

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Slovenija
Mira Mihelič
Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.


knjiga, leposlovje, roman




Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020

nedelja, 17. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje


Mladinska knjiga

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani





'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)


ponedeljek, 23. marec 2020

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎



Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)


petek, 06. marec 2020

Tisha, Robert Specht

roman, leposlovje, resnična zgodba
Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎


Pasma: sibirski haski
Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)




torek, 18. februar 2020

Nicola Lecca, Hotel Borg

roman, Islandija
Italijanski avtor Nicola Lecca (1976. Cagliari, Sardinija) je svoje navdušenje nad Pergolesijevo Stabat Mater, ki jo je slednji uglasbil tik pred svojo smrtjo, leta 1736, prelil v malce nenavaden a zanimiv roman, z naslovom Hotel Borg.

Alexander Norberg je slavni dirigent. Obeta se mu stalna zaposlitev dirigenta Berlinskega filharmoničnega orkestra. Toda veliki maestro se odloči, na veliko žalost mnogih oboževalcev, da ponudbe ne sprejme in, da bo zaključil svojo dirigentsko kariero. Pripravil bo še zadnji, poslovilni koncert, toda ne v veliki koncertni dvorani, kot je to v navadi, temveč v mali cerkvici v mrzlem islandskem Reykjaviku. Da ne bo absurden samo prostor, se je Norberg odločil, da bo dobrih petdeset poslušalcev, kolikor jih gre v malo cerkev, določil naključni žreb imen, ki so v telefonskem imeniku Reykjavika. Koncerta se bodo lahko udeležili samo s posebnimi vabili. 😎

Za Oscarja, mladega vratarja londonskega hotela in velikega navdušenca nad klasično glasbo, je to nepojmljivo. Vabila bodo dobili tudi ljudje, ki jim je klasična glasba španska vas in ki na tak koncert ne bi nikoli šli. Odloči se, da bo tudi on dobil vabilo pa naj stane kolikor hoče. Odpravi se v ledeni Reykjavik kjer se na vse načine trudi priti do vstopnice, vendar vse zaman. Ko mu že skoraj uspe pa se zanj ne izide prav dobro, pravzaprav se izide zelo žalostno.

Kot gosta je Alexander povabil pevko Rebecco in otroško zvezdo, dečka Marcela. Rebecca je večno nezadovoljna ženska, ki čuti, da njen glas peša in da se bo počasi morala posloviti od glasbenih odrov. Živi v Švici pa tudi na Madžarskem, kjer ima odraslega, posvojenega sina.

Mladi Marcel s starši živi v Italiji. Družina se zaveda, da uspešna kariera otroškega pevca, ne bo več dolgo trajala, kajti fant bo kmalu mutiral in spremenil svoj glas. Prej posesivna starša, ki sta vsepovsod spremljala svojega sina, sta ga tokrat prepustila maestru, sama pa ga nista spremljala, saj je na Islandiji zanju preveč mrzlo. 😎

Vsi protagonisti nenavadnega koncerta, so se nastanili v reykjaviškem hotelu Borg in kmalu so začeli z mukotrpnimi vajami v hladni in nič kaj prijetni cerkvici. Spraševali so se, kako bodo ljudje sprejeli njihov nastop. Vsak med njimi pa se je spraševal, ali bo to tudi njegov oziroma njen zadnji nastop.

Zanimiva in berljiva zgodba z obilico različnih likov, ki se med seboj prepletajo. Tudi v različnih državah, od Anglije, Italije, Nemčije, Madžarske pa vse do Islandije, kjer se zgodba zaključi. Tako kot je to v življenju za nekatere dobro, za druge spet ne.


Klavir na gradu Tuštanj
Nicola Lecca
Hotel Borg

Naslov izvirnika:
Hotel Borg

Prevod:
Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga Založba
Zbirka Roman
230 strani


Žena (zamišljeno):"Ne vem: ti ljudje, ki imajo vse, nazadnje ne vedo več, kako najti srečo. Blaženi mi, ki smo polni dolgov."

Vratar (dvigne svoj okrušeni kozarec in pomigne ženi, naj nazdravita): "Torej na najine dolgove: in na najino srečo!" 😊
(Odlomek iz knjige, stran 164)

Čudoviti rebrasto obokan in poslikan strop gotske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem

Pieta - Žalostna Mati Božja
Stabat Mater - Žalostna Mati 
Pergolesi Giovanni Battista 
(4.1.1710. Jesi pri Anconi - 
16.3.1736. Pozzuoli pri Neaplju)

Mati žalostna je stala
in ob križu se jokala,
   ko na njem je Sin visel;
skoz nje dušo vzdihajočo,
razbolelo, žalujočo,
   skozinskozi meč je šel.

Prva kitica pesnitve Stabat Mater, ki jo je napisal Jacopono iz Todija, okoli 1230-1306.

Prevod pesnitve: Primož Simoniti
(Hotel Borg, stran 217)

Stabat mater je uglasbil italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi, leta 1736. Je njegovo zadnje delo. Umrl je istega leta star komaj 26 let.

četrtek, 12. december 2019

Prebujenje gospodične Prim, Natalia Sanmartin Fenollera

Leposlovje, španska književnost
Španska pravnica in novinarka Natalia Sanmartin Fenollera je imela dovolj negativnih zgodb, ki prevladujejo v današnjem leposlovju. Zdelo se ji je, da je prišel čas, da se vrne stara, dobra Jane Austen, ki jo v romanu tudi večkrat omenja.

V takem dobrodušnem slogu je nastal avtoričin prvenec, roman Prebujenje gospodične Prim. Zgodba romana je postavljena v idilično, a žal izmišljeno vasico Sv. Irenej pri Arnoisu. Tu so se, v območju starodavne dominikanske opatije, naselili ljudje, ki so zapustili svoje stare domove in uspešne kariere ter se umaknili iz ponorelega sveta z željo, da bi živeli bolj mirno in spokojno.

Novi prebivalci so si v vasici postavili lične hiške z urejenimi vrtovi in prav vsak je imel v svoji hiši tudi podjetniško dejavnost. Tako so imeli pekarno, cvetličarno, časopis in vse kar ljudje v nekem kraju potrebujejo za življenje in preživetje. Imeli so tudi šolo, a otroci so se večinoma šolali doma.

Ljudje so bili gospodarji svojega časa. Z njim so prosto razpolagali in vsak je imel svoj urnik za odprtje svoje trgovine. Vsi so zelo radi brali, tudi otroci. Pa ne samo pravljic, otroci so brali tudi klasike. V vasi je deloval Sokratski klub, imeli so debatni krožek in priljubljene čajanke kjer so modrovali, razpravljali in načrtovali vaško življenje.

Nekega dne pride v to idilično in nevsakdanjo vasico mlada gospodična Prudenca Prim. Javila se je na oglas. kjer so želeli zaposliti knjižničarko za ureditev privatne knjižnice. Kako je ime lastniku knjižnice, ne izvemo. Poznamo ga kot gospoda iz naslanjača. Živi s štirimi otroci in gospodinjo v veliki, čudoviti hiši. Otroci so sestrini. Ko je umrla, jih je vzel k sebi in jih vzgajal na svoj način. Gospodična Prim je dobila službo in se od samega začetka vsak dan sproti čudila novim spoznanjem o življenju v vasici Sv. Irenej, kjer ni bilo prisrčnega svizca, ki bi zavijal čokolado, ampak so tam ljudje živeli srečno in zadovoljno. No, skoraj vsi.

Ali se bo zgodba končala kot pri Jane Austen? Gospod iz naslanjača je bil prijetnega videza, razgledan in ob vsakem času pripravljen za debatiranje. Sicer ni bil pretirano rahločuten in bil je bolj gospodovalne sorte, a gospodični Prim, kljub temu, da ji ni bilo do poroke in ni iskala moža, je bil gospod iz naslanjača čedalje bolj pri srcu. 😊



Natalia Sanmartin Fenollera
Prebujenje gospodične Prim

Naslov izvirnika:
El despertar de la senorita Prim

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Družina, Ljubljana, 2016
251 strani





"Najbrž se bo zdelo obsedeno, da se kar naprej vračamo k istemu viru, ampak kaj pravite na dvoboj Darcyja in Wickhama? Ali spopad med Knightleyjem in Frankom Churchillom? Prepričana sem, da je v tej zadevi Jane Austen preizkusni kamen. Ne verjamem, da boste kje na svetu našli žensko, ki bi se, potem ko bi prebrala Prevzetnost in pristranost, raje odločila za Wickhama kot za Daecyja, ali ki bi jo ob branju Emme očaral Frank Churchill, Knightleyja pa bi prezirala. Se spominjate? Nekoč sem vam povedala, da noben moški ne mara Darcyja, ker ob njem vsi zbledijo, vse ženske pa ga obožujejo, ker je potem, ko se odkupi za svojo prevzetnost, ideal moškega: trdnega značaja, iskren in pošten."
(Odlomek iz knjige, stran 210/211)