Prikaz objav z oznako knjižni blog. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako knjižni blog. Pokaži vse objave

sreda, 02. september 2020

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Založba Učila, Tržič
Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎


Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani



"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)





petek, 21. avgust 2020

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze


Kate Summerscale
 
Sramota gospe Robinson                                            
Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        
The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            
Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         
303 strani                     





"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.
(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

ponedeljek, 17. avgust 2020

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani


"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 












torek, 11. avgust 2020

Amanda Hampson, Oljčni sestri


Zgodba romana Oljčni sestri govori o življenju in preživetju italijanske družine, ki se je v iskanju boljšega življenja preselila iz Italije v Avstralijo.     

Italijanska družina, z dvema hčerkama, ni najbolje sprejeta med tamkajšnjimi domačini. Zaničujejo jih a glava družine se ne da tako zlahka. Ukvarjajo se s pridelavo zelenjave, kar imajo viška pa prodajo na obcestni stojnici. Iz Italije jim je uspelo pretihotapit sadike oljk. Zasadili so jih in tekom let je nastal ogromen oljčnik a kaj, ko Avstralci ne marajo oliv. Šele čez mnoga leta, ko bo kmetijo prevzela vnukinja, bo oljčnik zaživel tako kot si je predstavljal in želel Franco, glava družine.

Glavna zgodba romana se vrti okoli sester. Starejša Isabelle, resna in preudarna ter mlajša Rosanna, živahna, zgovorna in pregnana. Sestri se odlično razumeta. Vse dokler se Isabella ne poroči z rudarskim strokovnjakom Jackom. Ko dobita hčerkico, se odselita s kmetije in sestri se nikoli več ne vidita in ne slišita.

Zakaj je tako in kaj se je zgodilo? Skrivnost oljčnih sester, kot so jima pravili vaščani, odkriva Isabellina hči Adrienne. Na zanemarjeno in opuščeno kmetijo se je naselila, ko je njeno donosno podjetje v Sidneyju propadlo in prisiljena je bila prodati tudi svoje razkošno stanovanje in avto, da je lahko plačala vse dolgove. Ne želi si živeti na kmetiji. Čim prej se želi vrniti v poslovni svet in si povrniti premoženje. A umirjeno vaško življenje, odkrivanje skrivnosti njene družine pa tudi postavni sosed Joe, vse to jo vse bolj prepričuje, da je mogoče njena sreča prav na domači kmetiji. 

Kakšna je skrivnost družine in kaj bo s kmetijo in ogromnim oljčnikom? Zelo berljiv roman poln emocij in truda kako obdržati skrivnosti pred zunanjim svetom. 😎   

Oljka


Amanda Hampson 
Oljčni sestri

Naslov izvirnika:
The Olive Sisters

Prevod:
Diana Ramšak

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2008
Zbirka Srebrne niti
307 strani                                             


"Moje življenje je zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Ni glamurja in nihče me ne občuduje zaradi dela (večinoma je dolgočasno in naporno). Denarja ni na pretek. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj pretežko. Čeprav ni kot v pravljici, so vseeno dnevi, ki so popolni. Srake veselo kričijo, jutranja kavica je božanska in srebrnkasti listi oljk se bleščijo v soncu. Ob večerih si z Joejem zakuriva v kaminu in si privoščiva kozarček rdečega. V mojem življenju so ljudje, ki jih imam rada. Vem, da je to moj dom, in prvič v življenju se počutim varno. Končno sem se osvobodila ujetništva nesreče."
(Odlomek iz knjige, stran 295)

 
Vrtnice













sobota, 08. avgust 2020

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.



Amy Chua
Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:
Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:
Mateja Črv Sužnik in
Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012
248 strani



'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:
1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,
2. da je minus 5 slaba ocena,
3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,
4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,
5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,
6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in
7. da mora biti medalja zlata.' 😎
(Odlomek iz knjige, stran 15)


petek, 07. avgust 2020

David Brooks, Pogovor

         
Krajši roman z naslovom Pogovor, je delo avstralskega pisatelja in profesorja književnosti Davida Brooksa. Napisal je zanimivo zgodbo o dveh neznancih, ki se srečata zgolj po naključju in se zapleteta v dolg pogovor, kot bi se poznala že od nekdaj.

On je Stephen Mitchell, petdesetletni Avstralec. Trenutno z družino živi v Parizu in obožuje francosko književnost. V Trst je prišel na poslovni pogovor, po izobrazbi je elektro inženir. 

Ona je Irena Rizzoli, pol mlajša Italijanka. Trenutno živi in dela v Torinu. Za avtomobilsko industrijo prevaja kataloge in podobne stvari. V Trst je prišla na obisk k prijateljici. 

Cela zgodba oziroma pogovor se odvija v restavraciji, na Trgu enotnosti - Piazza Unita v Trstu. Če ne bi bilo nenadnega sunka vetra, ki je prevrnil njegov kozarec vina in odpihnil razglednico, ki jo je hotel poslati sinu, se ne bi nikoli zapletla v pogovor. Tako pa ga je ona povabila za svojo mizo kjer je ostal ves večer. 

Njun pogovor se je razvijal ob odlični lokalni hrani, kjer sta uživala in okušala testenine, ročno izdelane njoke iz špinače in krompirja, ocvrte bučne cvetove, solato, različne sire, popečeno zelenjavo kot prilogo. In seveda dolce, brez sladice ne gre, nikakor. Jaz sem že lačna. 😊 

Pogovor je trajal več ur in ob modrovanju in filozofiranju, sta dobro hrano pridno zalivala z odličnim teranom. Tako kot je bila raznolika hrana, je bile raznolike tudi teme, ki sta jih načenjala. Od splošnih do povsem intimnih. Branje te tako pritegne, da se ti zdi, da tudi sam sediš v restavraciji ob monumentalni Mazzolenijevi fontani na velikem trgu ob morju.
                               
Trg enotnosti - Piazza Unita, Fontana štirih celin



David Brooks
Pogovor

Naslov originala:
The Conversation

Prevod:
Barbara Skubic

Založba Sanje, Ljubljana, 2014
159 strani





"Ime trga se je neprestano spreminjalo. Kakor pogovor, sem nekoč slišala nekoga reči. Zelo natančno mi je bilo razloženo, ko sem prvič prišla sem. Izvorno je bil Trg svetega Petra - nekoč je bila tam na sredi cerkev, se mi zdi - potem je postal Veliki trg in tako se je imenoval skozi vse devetnajsto stoletje. Trg edinosti je postal šele ob združitvi Trsta z Italijo leta 1918. Potem ne spomnim se, kdaj, nekoliko pozneje - je postal Piazza Francesco Giuseppe, in potem ko se je mesto po kratki okupaciji Tita in obdobju ameriške in britanske administracije združilo z Italijo, je bil spet spremenjen v Trg enotnosti."
(Odlomek iz knjige, stran 140)

Trst, Trd enotnosti - Piazza Unita




ponedeljek, 27. julij 2020

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

avtobiografija, resnična zgodba
Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)


sobota, 25. julij 2020

Naslednje leto v Havani, Chanel Cleeton

Založba Učila
Roman Naslednje leto v Havani je dvoplastna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v različnih obdobjih in različnih, a kljub temu zelo podobnih, družbenih ureditvah na Kubi.

Prva zgodba se dogaja leta 1959. Družina Perez ima podjetje za predelavo sladkorja, ki jim prinaša bogastvo in lagodno življenje. So podporniki predsednika, generala Batiste, zato jim za razliko od večine Kubancev, ne manjka ničesar. Pet hčera živi v razkošju in njihov največji problem je, kaj obleči za večerno zabavo. Razen njihovega brata, se nobeni niti ne sanja, da se okoli Havane zbirajo uporniki, ki želijo odstraniti tiranskega predsednika in prevzeti oblast.

Nekega večera se sestre na skrivaj odpravijo na zabavo, na katero jih starši nikakor ne bi pustili. Tam Elisa spozna Pabla. To srečanje ji življenje postavi na glavo. Prijazen in simpatičen fant ni samo pravnik in odvetnik. Spada med revolucionarje in Castrove podpornike, zaradi česar ga je izobčila celo lastna družina. Kljub temu se med njima razvije ljubezen in večkrat se naskrivaj srečujeta. Elisa zanosi, kmalu za tem pa izve, da so Pabla v gorah ubili.

Na Kubi oblast prevzamejo uporniki s Castrom na čelu. Zagovarjal je spremembe, obljubljal svobodo, demokracijo in poštene volitve. V praksi pa se je med drugim lotil tudi nacionalizacije podjetij. Bogatim je vzel vse, tako da so bili vsi na ničli, vsi enaki, razen njega, ki je živel kot kralj.

Družina Perez se odloči čim prej zapustiti vse kar so do tedaj poznali. Naselijo se na jug Floride. Ni daleč od ljubljene Kube, po morju samo dobrih sto štirideset kilometrov, a vendar povsem drug svet.

Leta 2017. se zgodba skoraj v celoti ponovi. Tokrat je v glavni vlogi Elisina vnukinja Marisol. Babica je nepričakovano umrla. Marisol ji je obljubila, da bo njen pepel raztrosila na Kubi, kot si je Elisa vedno želela. Kot novinarka se tja odpravi pod pretvezo, da bo pisala članek o Kubi. Prebiva pri Elisini stari prijateljici. Z njenim sinom raziskujeta lepoto Havane in Kube. Marisol počasi odkriva družinske skrivnosti, ki jih Elisa nikoli ni omenila. A skrivnosti ima tudi fant v katerega se je zaljubila. Na koncu mora rešiti sebe in njega. Ji bo uspelo 😎

Zanimiv in berljiv roman. Skozi ljubezenski zgodbi spoznamo tudi lepoto Kube, njeno zgodovino, menjavo oblasti, vendar za ljudi se ni kaj dosti spremenilo. Prišli so z dežja pod kap. Roman Naslednje leto v Havani, je prvi kjer sem prebrala negativni zapis o legendarnem revolucionarju Che Guevari.


Chanel Cleeton
Naslednje leto v Havani

Naslov izvirnika:
Next year in Havana

Prevod:
Maja Lihtenvalner

Založba Učila, Tržič, 2020
362 strani


"Zgodovina Kube je zgodovina bojev in razprtij. Ko smo bili otroci, so nam večino zamolčali, ampak obrise smo vseeno slutili, plazili so se čez zidove in ograje. Batista je bil krut predsednik. Rad je imel sladkor, rad je imel denar, ki je pritekal v našo državo z druge strani morja, ni pa imel rad kubanskega naroda. Hotel je biti kralj ljudstvu, ki ni hotelo, da mu kdo vlada."
(Odlomek iz knjige, stran 166)

Slovenija
Piran s pogledom na Trst

ponedeljek, 13. julij 2020

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Založba Goga, Novo mesto
Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Slovenija




Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Slovenija

nedelja, 28. junij 2020

David Baldacci, Zadnja milja

kriminalka, založba UčilaDrugi kriminalni primer, ki se ga odloči preiskati nenavadni detektiv s popolnim spominom Amos Decker. Povabljen je bil v specialno enoto FBI, določeno za reševanje starih primerov, kar je tudi sprejel. Vodja skupine, agent Bogart, predstavi nekaj starih primerov, vendar Amos vztraja pri primeru za katerega je nedavno, povsem slučajno slišal po radiju. Primer bo preiskal, če ne s pomočjo novo nastale ekipe, ga bo pa sam.

Melvin Mars je bil, v srednji šoli, zelo nadarjen igralec ameriškega nogometa. Tako zelo, da so bili vsi prepričani, da ga bodo izbrali v profesionalno ligo. Vsi upi so splavali po vodi, ko najdejo njegova starša umorjena v njuni hiši. Vsi dokazi kažejo na Melvina, čeprav ta vztraja, da ni kriv, ga komaj dvajsetletnega, za umor staršev, obsodijo na smrtno kazen.

Dvajset let je Melvin preživel v zaporu in občutil vso krutost tamkajšnjih "stanovalcev". Na dan, ko naj bi izvršili smrtno obsodbo pa se je kar naenkrat našel nekdo in priznal krivdo za oba umora. Melvina so izpustili, zanj pa se je zavzel detektiv Amos Decker . Primer mu ne da miru. Bolj, ko se poglablja vanj, več podobnosti najde med svojo in Melvinovo kruto usodo. Odloči se priti zadevi do dna in odkriti kdo je pravi morilec. Je to Melvin ali kdo drug.

Dvajset let je dolga doba in v tem času so tudi dokazi o umorih zbledeli ali popolnoma izginili. A Deckerja to ne ustavi. Počasi a vztrajno odkriva tančice skrivnosti, ki presenetijo tudi Melvina. Vse bolj se zaveda, da o svojih starših ni vedel nič. Vse kar bi moral vedeti pa mu niso povedali, mu razkrije Amos in po dolgih letih postavi vse stvari na svoje mesto. 😎



David Baldacci
Zadnja milja

Naslov izvirnika:
The last mile

Prevod:
Maja Kogej

Založba Učila, Tržič, 2020
448 strani




Mars je prikimal. "Vso noč sem razmišljal. Ampak ničesar nimam zate, Decker. Počutim se ... počutim se kot pravi bedak. Lastnih staršev nisem poznal. Samo z nogometom sem se ukvarjal." Odprl je usta, da bi še nekaj rekel, vendar očitno ni našel pravih besed. Nazadnje je le zmajal z glavo.
"Nikar ne obupaj," mu je svetoval Decker. "Mogoče ti bo vseeno kaj padlo na pamet."
(Odlomek iz knjige, stran 249)


Prvi primer Amosa Deckerja:

David Baldacci, Mož s popolnim spominom



torek, 23. junij 2020

Kristina Ohlsson, Izrečene laži

Zbirka Krimi, Mladinska knjiga
Roman Izrečene laži, švedske pisateljice Kristine Ohlsson, je nadaljevanje njene prve kriminalke, Zakopane laži. Kalvarija, uspešnega odvetnika in po sili razmer tudi preiskovalca Martina Bennerja, se nadaljuje.

Martina še vedno preganja misel na Saro Tell. Zakaj je naredila samomor, kljub temu, da je imela majhnega sina, ki ga je oboževala. A očitno je bila teža petih umorov, za katere so jo obtožili, prevelika.

Tudi tokrat ga pot pelje od Švedske do Teksasa v Združenih državah Amerike, a tokrat Martin išče sled za izginulim Sarinim sinom. Čeprav je sprva kazalo, da je tudi Mio mrtev, se Martinu vse bolj dozdeva, da temu ni tako in da je štiriletni deček še vedno živ. A kje je!

Zdi se, kot da se zgodovina ponavlja. Martinu nekdo spretno meče polena pod noge, a v obliki trupel. Vse sledi vodijo ravno do Martina. Kdo mu podtika umore? Kaj ima s tem kriminalist, ki jih raziskuje? Korak za korakom uspe Martin razrešiti vse uganke in ostati živ. Tudi samega Luciferja razkrije. Ko se zdi, da je vse na svojem mestu in si lahko končno oddahne, se Lucy zdi, da niti slučajno ni vse na svojem mestu in ga zapusti, a malo Bello še vedno obiskuje.

Upam, da bo v nadaljevanju, če bo sledilo, Martin opravljal svoj odvetniški poklic. Toliko trupel, ki jih je v dveh knjigah avtorica posejala okoli njega, težko preneseš. Vsako pretiravanje škoduje, tudi če je samo fikcija. 😎


Kristina Ohlsson
Izrečene laži

Naslov izvirnika:
Mios Blues

Prevod:
Petra Piber

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020
Zbirka Krimi
374 strani




'Vrnil sem se v prazno stanovanje. Signe še ni pripeljala Belle iz vrtxa, jaz pa si nisem niti drznil ugibati, kje se potika Lucy. Na telefon se ni oglašala. Z olajšanjem sem opazil, da so njene stvari še v stanovanju. Vse je bilo videti enako, kot ko sem zjutraj odšel zdoma. Kljub temu se mi je nekaj zdelo drugače. Svoje umazano perilo sem stresel iz koša in ga razgalil pred odraslo osebo, ki sem jo imel najraje. Kako, za vraga, bova z Lucy zdaj nadaljevala?'
(Odlomek iz knjige, stran 159)

Botanični vrt Ljubljana

petek, 19. junij 2020

Laetitia Colombani, Kita

Založba Učila, družbeni roman, ženski roman
Krajši roman Kita, francoske avtorice Laetitie Colombani, sestavljajo tri življenjske zgodbe treh žensk. Med seboj se ne poznajo. Vsaka živi svojo zgodbo, v različnih delih sveta. A neka malenkost jih poveže in vsako posebej osreči, ne da bi one za to vedele.

Smita živi na severu Indije, v mestu Badlapur, zvezna država Utar Pradeš. Smita je poročena, ima tudi malo hčerkico Lalito. Njena družina spada v najnižjo in najbolj zaničevano kasto daliti, Opravljajo najbolj umazana dela za mizerno plačilo ali nekaj plesnivega riža. Odloči se, da bo njena hči hodila v šolo, da ne bo opravljala umazanih del. Toda že prvi dan v šoli se mala upre učitelju, ki jo je določil za čiščenje učilnice. Smita vzame usodo v svoje roke. Z Lalito zbežita. S kolesom, peš, z avtobusom in vlakom. Njun cilj je dva tisoč kilometrov oddaljeni Čenaj, kjer upata na boljšo prihodnost. Še prej se ustavita v svetišču Tirupati do katerega se vzpneta po kar 3600 stopnicah. V zahvalo za svojo novo usodo, darujeta svoje lepe lase. Edino kar sta še imeli.

Giulia je dvajsetletno dekle, ki živi v Palermu, na Siciliji. Navdušena bralka in redna obiskovalka knjižnice, je tudi spretna izdelovalka lasulj v očetovi delavnici. V knjižnici spozna indijskega priseljenca s katerim se zbližata. Ko se oče ponesreči in pristane v bolnišnici, prevzame Giulia vodenje delavnice. Na svojo veliko grozo ugotovi, da je delavnica tik pred stečajem saj ima velike dolgove. Kaj bo z njeno družino in kaj z zaposlenimi. Kemal ima idejo. Ker je v Italiji čedalje težje priti do naravnih las, predlaga da jih uvozita iz Indije. Tam imajo las v izobilju. Jima bo uspelo rešiti delavnico, družino in zaposlene pred bankrotom?

Sarah živi v Montrealu, v Kanadi. Stara je štirideset let, je samozavestna in uspešna odvetnica ter družabnica v odvetniški pisarni. Njen dan je načrtovan do minute natančno. Je mati samohranilka. Ima hčerko in dvojčka z dvema moškima. Od obeh se je ločila, z obema pa je v dobrih odnosih, tudi zaradi otrok. V njeno uspešno in srečno življenje udari bolezen. Rak. Sarah hodi na obsevanje in svojo bolezen skriva pred sodelavci. A oni za skrivnost izvejo. Razširijo njena tesna sodelavka, ki ji je najbolj zaupala. Namesto pomoči in podpore, so sodelavci, ki so ji še pred kratkim lezli, da na rečem kam, Sarah izključili iz delovanja pisarne. Saj s tem ji samo pomagajo, bolna je in ne zmore vseh odvetniških naporov, a ne 😠 Sarah pade v depresijo in več dni ne vstane iz postelje. A na srečo se odloči živeti. Zase, za otroke, ne bo se kar tako vdala. Kupi si lasuljo in z visoko dvignjeno glavo se poda v boj z boleznijo, za življenje. Go girl 😊


Slovenija
Rododendron v Tivoliju
Laetitia Colombani
Kita

Naslov originala:
La tresse

Prevod:
Špela Žakelj

Založba Ućila, Tržič, 2020
224 strani



'Smita se je skrivaj smehljala ob svoji zmagi. Tako zelo si je želela, da bi se njena mati borila zanjo, tako zelo si je želela prestopiti šolski prag, sedeti med drugimi otroki. Se učiti brati in šteti. Toda to ni bilo mogoče, saj Smitin oče ni bil tako dober mož, kot je Nagaradžan, ampak je bil vzkipljiv in nasilen. Tepel je ženo, tako kot to počnejo vsi tukajšnji možje. Pogosto je govoril: "Ženska ni enakovredna moškemu, ampak mu pripada. Njegova lastnina je, njegova sužnja. Podrediti se mora njegovi volji." Njen oče bi zagotovo raje rešil kravo kot pa ženo.'



Laetitia Colombani se je rodila leta 1976. v Bordeauxu, v Franciji. Je igralka, scenaristka, režiserka in zdaj tudi pisateljica. Roman Kita je njen prvenec.

ponedeljek, 15. junij 2020

John Grisham, Obračun

Založba Učila, kriminalka
 Ameriški pisatelj John Grisham, je svoj roman Obračun razdelil na tri dele. V prvem delu, Usmrtitev, se zgodi kar se v romanu zgoditi mora.

Pete Banning, 43-letni lastnik velikega posestva kjer se ukvarja z gojenjem bombaža, oče dveh študentov in vojni junak. Prijazen do družine in svojih črncev, ki delajo na bombažnih poljih. Nekega dne se odloči in uresniči načrt, ki ga je očitno pripravljal že nekaj časa. Vzame svojo vojaško pištolo, se odpravi v župnišče in hladnokrvno ustreli tamkajšnjega pastorja, ki je bil zelo priljubljen med ljudmi. Preda se policiji in kljub temu, da mu grozi smrtna kazen, svojega motiva nikoli ne pove. Odvetnikov trud je zaman, Peta usmrtijo na električnem stolu.

Drugi del z naslovom Kostnica, je zgodba o drugi svetovni vojni. Krvavi boji med ameriškimi in japonskimi vojaki in kruta usoda ameriških vojnih ujetnikov med katerimi je bil tudi Pete. Priznam, v tem delu sem izpustila cele odstavke. Tovrstno branje ni zame.

Tretji del, Izdajstvo. Presenetljiv razplet. Po Grishamovsko napeto in neverjetno. A tako je tudi v resničnem življenju. Če se ljudje ne pogovarjajo med seboj in si vsak zase misli, da nekaj ve in je to kot pribito res, se lahko življenje čez noč obrne na glavo. 😢




John Grisham
Obračun

Naslov izvirnika:
The reckoning

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2020
446 strani





'Ker se je vojna šele pred kratkim končala in so bili spomini še sveži, sodnik Oswalt ni imel druge izbire, kot da izpostavi tudi to. Brez pretiranih podrobnosti je opisal Peta Banninga kot večkrat odlikovanega vojaka, ki je bil vojni ujetnik. Vprašal je, ali so med kandidati kakšni vojni veterani. Vstalo jih je sedem in vse po vrsti jih je izpraša. Vsi do zadnjega so bili prepričani, da jih ne bodo vodili niti predsodki niti naklonjenost, temveč bodo sledili zakonu in navodilom sodišča.'
(Odlomek iz knjige, stran 118)


nedelja, 07. junij 2020

V senci zla, Luca D'Andrea

Mladinska knjiga
Jeremiah Salinger je mladi ameriški scenarist. Skupaj s prijateljem in režiserjem Mikom sta uspešna ustvarjalca dokumentarnih serij. Po uspehu v New Yorku se odločita posneti dokumentarec o gorski reševalni službi v italijanskih Dolomitih. Od tam izhaja Salingerjeva žena Annelise in tam še vedno živi njen oče, eden izmed ustanoviteljev tamkajšnje reševalne službe.

Salinger se pridruži reševalcem pri reševanju ženske, ki je v gorah padla v razpoko. Pri tem se zgodi huda nesreča. Sprožil se je snežni plaz in pod seboj pokopal helikopter z vso posadko in rešenko vred. Preživel je samo Salinger.

Za nesrečo krivi sebe, zapade v depresijo in preganjajo ga nočne more. Kot da vse to ni dovolj pa Salingerja razjeda še ena kruta nesreča, ki se je tu zgodila pred petindvajsetimi leti. Nekdo je ubil tri mlade domačine in oskrunil njihova trupla. Večinoma lepa narava visokogorja a včasih tudi kruta, je tekom let odpihnila morebitne sledi. Ničesar niso našli. Ne sledi, ne storilca. Primer je ostal odprt, vse dokler se ni pojavil radovedni in trmasti scenarist Salinger.

Salingerja vse bolj vleče v raziskovanje teh umorov. Kljub temu, da ogroža življenje svoje žene in male hčerkice, ki mu je v veliko pomoč pri premagovanju depresije. Išče, koplje in raziskuje. Ne zaveda se kako blizu je morilec. Nikamor ni šel. Ves čas je tukaj, a kdo je 😎

 Luca D'Andrea
V senci zla

Naslov izvirnika:
La sostanza del male

Prevod:
Vasja Bratina

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017
Zbirka Krimi
500 strani


'Družina Salinger se je že dvesto let rojevala in umirala v eni in isti vasi z dva tisoč dušami v Misisipiju. Moj dedek je bil kmet, moj praded je opravljal isto delo in tako naprej do neznanega prednika, ki je sklenil, da ima Evrope zadosti in se vkrcal na ladjo za Novi svet.'
(Odlomek iz knjige, stran 383)

Kamniško - Savinjske Alpe, nad Logarsko dolino, pri slapu Rinka

Luca D'Andrea, nekdanji učitelj in avtor trilerjev, se je rodil leta 1979. v italijanskem mestu Bolzano, na Južnem Tirolskem kamor je postavljeno tudi dogajanje romana V senci zla.

torek, 26. maj 2020

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Slovenija
Mira Mihelič
Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.


knjiga, leposlovje, roman




Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020

nedelja, 17. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje


Mladinska knjiga

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani





'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)


ponedeljek, 23. marec 2020

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎



Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)