Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Kriminalka francoskega pisatelja Jeana-Luca Bannaleca, je na momente tudi turistično - kulinarični vodnik po čudoviti francoski Bretanji.

Jean-Luc Bannalec
Na koncu sveta
Komisar Dupin razreši četrti primer

Naslov izvirnika:
Bretonischer Stolz
Prevod: Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2017
344 strani


Roman Na koncu sveta lahko beremo, v prvi vrsti, kot kriminalko, lahko pa je tudi turistično, kulinarični vodnik 😃
Odlomek iz knjige: "Pot je tu prešla v strmo stezo med grčavimi hrasti, ki so ravno začenjali brsteti. Ozki, kamniti poti sta čez čeri vodili do morja, videti je bilo nagnjene glogove grme in posamezne pinije, predvsem pa živo rumeno košeničico. V teh dneh se je bujno razcvetela, pokrajina je bila posuta z velikimi, sršečimi, košatimi pikami. Za košeničico pa se je raztezal širok, živo modro zelen pas, Atlantski ocean, niti sto metrov stran. In nad njim kristalna modrina. Svetloba je bila malone nenaravna."

In v tej idilični, mirni pokrajini, se na parkirišču znajde moško truplo. Odkrije ga starejša gospa, ki se tu vedno sprehaja s svojim kužkom. Če smo bolj natančni, je truplo odkril kuža. Toda, medtem ko gre gospa Bandol obvestit policijo, truplo skrivnostno izgine. Da je skrivnost še večja poskrbi dež, ki odplakne morebitne sledi. Komisar Georges Dupin, ki so ga pred petimi leti nagnali iz Pariza, na konec sveta, pod čemer je bila mišljena slikovita, idilična Bretanja, kljub vsemu verjame, da je gospa res našla truplo. Pričnejo s preiskavo in kaj hitro odkrijejo še eno truplo. Identiteta moškega jih pripelje na Škotsko. Kasneje ugotovijo, da sta oba prišla skupaj od tam.

Kaj sta Škota počela v Bretanji? Je šlo za vojno med lastniki gojišč ostrig? Bretonske ostrige so najboljše in jedli so jih po vsem svetu. Dupin jih ni maral. Mogoče pa ni šlo za ostrige, mogoče je šlo za čisto nekaj drugega. Komisar Dupin se stalno vrača h gospe Bandol, ki se vsakokrat spomni kakšne nove podrobnosti. Njun pogovor ponavadi spremlja kakšna kulinarična pojedina, kot so veliki koščki svežih pokrovač z malo smetane in finimi drobtinami v veliki školjčni lupini. Poleg sodi tudi obvezen kozarček dobrega bretonskega vina.
"Pitje vode v Bretanji ni uživalo dobrega slovesa, iz zdravstvenih razlogov. Bretonci so govorili, da povzroča rjo" 😎 (citat iz knjige)
Ni dvoma, da bo komisar Dupin uspešno rešil tudi svoj četrti primer. Razplet je zelo zanimiv. Če koga zanima, naj prebere knjigo, jaz sem že pošteno lačna 😉


Prvi trije primeri komisarja Dupina