Mike Gayle - Vsi ti osamljeni ljudje

 

Hubert se je rodil na sončni Jamajki. Ker tam ni bilo dela, se je z osemnajstimi leti odpravi, s trebuhom za kruhom, v Anglijo. Na obrobje deževnega in čemernega Londona, kjer je živel, delal in se boril z rasistično nastrojenim okoljem.

Zgodba romana, Vsi ti osamljeni ljudje, je dvoplastna. Dogaja se zdaj in od sredine 20. stoletja, ko je Hubert prišel v London. Bolj ko ne je to žalostna zgodba, nabita s čustvi. Zgodba o osamljenosti starejših pa tudi mlajših. Zgodba o boju za boljše življenje v kraju, kjer te ljudje ne sodijo po tvojih sposobnostih in odnosu do drugih, temveč zgolj po barvi kože.

Osemdesetletni Hubert živi sam v hiški, ki sta jo skupaj z ženo zgradila in v njej skupaj bivala skoraj pet desetletij. Imela sta hčer in sina. Bili so srečna družina. A ni bilo vedno tako.

Hubert je svojo ženo Joyce spoznal na delovnem mestu. Bila sta si všeč, dobivala sta se tudi zunaj službe in se zaljubila. Nič posebnega. A ne v Angliji, sredi 20. stoletja, kajti bodoča žena je belka. Kljub odnosu njene družine, ki jo je v trenutku zatajila in se ji popolnoma odpovedala, sta Hubert in Joyce pogumno stopala po svoji poti, na kateri sta morala premagati številne ovire, ki bi jim danes rekli banalne.

Po smrti žene se je Hubert zaprl v svojo hiško in samoto in prav nikogar ni želel videti. Streho nad glavo si je delil s črno-belo muco, ki je bila zelo vztrajni pri svoji vselitvi. Odpovedal se je prijateljem, nikomur ni odpiral vrat, vse dokler se ni na vratih pojavila mlada soseda Ashleigh in ga prosila, da popazi na njeno malo hčerkico Laylo, medtem ko bo ona na razgovoru za službo. S težkim srcem je privolil in tako dobil zgovorno in zagnano prijateljico. 

Po več obiskih sta ugotovila, da sta oba osamljena. Danes vsak skrbi samo zase, ni več druženja med sosedi. Nekdo bi moral nekaj storiti glede tega. Njej se je utrnila ideja, da bi lahko ustanovila kampanjo, Končajmo osamljenost v Bromleyju. In sta jo in ta se je razmahnila v take razsežnosti, da si niti v sanjah nista predstavljala, da bo tako široka in uspešna.

Odličen roman, berljiv, poln čustev in dobrote pa tudi banalnih napadov na "drugačne" ljudi.

Ocena: 4,5/5

Črno-bel maček iz Tolmina 💜

Mike Gayle

Vsi ti osamljeni ljudje

Naslov izvirnika:

All the Lonely People

Prevod:

Klaudija Vučko

Založba Meander, Izola, 2023

375 strani

'Hubert je z neodobravanjem zacmokal in se čudil, da se mu je šele zdaj posvetilo, kako zelo podobni sta si življenjska situacija tega Vzhodnoevropejca (razni časopisi so se pritoževali nad njimi) in njegova situacija, ko je pred leti prvič prispel v to deželo. Šlo je za isto zgodbo, samo igralci so bili drugi. Ljudje, ki so zaradi pomanjkanja priložnosti v svojih državah prišli v tujo deželo in cele dneve garali v službah, ki jih domačini niso hoteli opravljati. Iz dneva v dan so se srečevali z raznoraznimi sovražnostmi in se spraševali, ali niso naredili napake, ko so odšli od doma.'

(Odlomek iz knjige: Vsi ti osamljeni ljudje - Mike Gayle, stran 113)

Vila arhitekta Alberta Vallija, na Jesenicah. Zgrajena je bila leta 1908. 

Mike Gayle - Dva bregova, ena reka

Mariah Fredericks - Smrt gledališkega producenta

 

Piše se leto 1914. New York. Ples, glasba, gledališče in prve novice, da se onkraj Atlantika dogaja nekaj strašnega. A to je daleč od Amerike. Zabavajmo se, verjetno bo hitro minilo. Danes vemo, da ni minilo hitro. 😢

Jane Prescot, pronicljiva raziskovalka in služkinja Louise Tyler, je s svojimi delodajalci na potovanju po Evropi. Odpravili so se na poroko Louisine sestre Charlote Benchley. Na Dunaju se bo poročila z vojvodo. Popotovanje je bilo lepo, a naporno in vsi so komaj čakali, da se vrnejo domov.

Po vrnitvi v New York je Louise in Jane čakala nova "kariera". Louise je bila povabljena v gledališče Sidneyja Warburtona. Ta jo je prepričal, da je postala koproducentka v moderni postavitvi glasbene predstave. Režiser in skladatelj je bil Leo Hirschfeld, do odhoda v Evropo, tudi dober Janein prijatelj. 

Warburton, direktor in gledališki producent, je imel dober nos za dodelitve pravih vlog pravim igralcem in igralkam. Obenem pa je bil zloben in žaljiv do vsakogar, ki ni ubogal njegovih navodil. Tudi z Leom sta si bila ves čas v laseh.

Ko gledališkega producenta najdejo mrtvega v toaletnih prostorih prestižne restavracije, ni bil nihče pretirano presenečen. Vsa gledališka ekipa je bila v restavraciji na večerji in tako so bili vsi osumljenci. Glavni osumljenec pa je bil prav Leo, saj sta se tik pred tem grdo sporekla. Tudi kozarci so leteli po zraku. 

Kljub tragediji se morajo vaje nadaljevati. Primer prevzame izkušeni detektiv, a tudi nadarjena, samouka "detektivka" Jane Prescott ne miruje. Prepričana je, da Leo ni morilec. A kdo je bil! Nekdo od zunaj, ali nekdo iz gledališke ekipe? Ti se med sabo ne razumejo najbolje. Vlada rivalstvo, kdo je večji talent in kdo večja zvezda. Je bil nekdo izmed njih. Jane Prescott ugotovi, kaj se je zgodilo in celo izkušeni detektiv jo javno pohvali.

Berljivo in napeto kot to zna Mariah Fredericks in njena Jane Prescott. 😎

Ocena: 4/5

Mariah Fredericks

Smrt gledališkega producenta

4. primer Jane Prescott

Naslov izvirnika:

Death of a showman

Prevod:

Ana Ambrož Strle

Založba Meander, Izola, 2023

287 strani

'Sidney Warburton se je s svojim koncem srečal na stranišču - to je bilo prvo umazano dejstvo dogodka. Razen morilca, je bil v času dogodka tam sam. Med vsem frivolnim veseljačenjem gostov in žvenketom in ropotom kuhinje, strela sprva nihče ni takoj doumel. Šele čez nekaj minut, ko je v toaletne prostore stopil naslednji gospod, so truplo odkrili. Ni si bilo težko zamisliti, da če bi šlo za produkcijo Sidneyja Warburtona, bi svojo smrt uprizoril veliko bolj veličastno.'

(Odlomek iz knjige: Mariah Fredericks - Smrt gledališkega producenta, stran 65)

Mariah Fredericks - Smrt nepomembne osebe

Smrt novoameričanke

'Naša mala družba se je v trenutku zopet solidarno povezala. Strah in trepet Tenderloina, ki je z enim mahom svoje mogočne pesti znal pomesti z zločinci in cincajočimi pričami? Mož, ki je strl razvpiti krog stavnih špekulantov leta 1909 in strpal v zapor prebrisano bando kradljivih biljeterk? Z njegovim enormnim obsegom in racavim korakom je bil prej videti otročji, kot pa grozljiv.' (Odlomek iz knjige: Mariah Fredericks - Smrt gledališkega producenta, stran 67)

Isabel Allende - Dolgi cvetni list morja

 

Sama žalost. Vojna, koncentracijsko taborišče, zlorabe, ponižanja. Roman Dolgi cvetni list morja, čilsko - ameriške pisateljice Isabel Allende, se začne v Španiji leta 1938. Španska državljanska vojna. Več sto tisoč mrtvih, ranjenih in beguncev. Boj proti nacizmu in fašizmu, v katerem so sodelovali tudi številni prostovoljci mnogih držav. Neuspešno. Zmagalo je nasilje in v beg pognalo številne Špance in Španke.

Bežali so v Francijo, kjer pa niso bili najbolje sprejeti. Zaprli so jih v koncentracijska taborišča, kjer ni bilo niti minimalnih standardov za preživetje.  

Kot rešitelj manjšega števila beguncev se pojavi, takrat štiriintridesetletni Pablo Neruda. Že priznan pesnik je gojil simpatije do levice. Bil je konzul v Madridu in prijatelj Federica Garcie Lorce, ki so ga ubili frankisti.

V času reševanja beguncev je bil Neruda konzul za špansko emigracijo v Parizu. Z ladjo Winnipeg je avgusta 1939 v Čile prepeljal okoli dva tisoč španskih beguncev.

Na ladjo sta prišla tudi Victor Dalmau in Roser Bruguera. On študent medicine in pomožni zdravnik na bojišču. Ona, nekoč pastirica, ki jo je Victorjev oče pripeljal v družino, kjer je razvijala svoj glasbeni talent in postala vrhunska glasbenica. V Franciji sta se na hitro poročila, saj so na ladjo sprejemali le družine in Roser je imela majhnega sinčka. 

Victor in Roser sta glavna lika romana. Spremljamo njun prijateljski in spoštljivi odnos, ki se razvije v pravo ljubezensko zgodbo. V Čilu sta se dobro znašla. Victor je dokončal študij in postal cenjen srčni kirurg. Roser pa je poučevala glasbo in vodila orkester. Tri desetletja je družina živela v miru potem pa znova kalvarija. Vojaška hunta je na krut način odstavila vladavino izvoljenega predsednika Allendeja. Victor se je kljub svojim zdravniškim uspehom ponovno znašel v taborišču. Njegov greh je bil igranje šaha s strmoglavljenim predsednikom.

Odličen roman, kjer se prepletajo grozote vojne in beguncev z ljubezensko zgodbo Roser in Victorja. Isabel Allende, tudi sama z begunsko izkušnjo, obvlada.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Dolgi cvetni list morja

Naslov izvirnika:

Largo petalo de mar

Prevod:

Sara Virk

Založba Sanje, Ljubljana, 2023

271 strani

"Ta poletni dan, četrtega avgusta 1939, v Bordeauxu se je za vselej vtisnil v spomin Victorju Dalmauu, Roser Bruguera in več kot dva tisoč drugim Špancem, ki so bili namenjeni v podolgovato deželo, ki se drži gora, da ne bi zdrsnila v morje, o kateri niso vedeli ničesar. Neruda jo je kasneje opisal kot 'dolgi cvetni list morja in vina in snega ...' s 'pasom bele in črne morske pene', a tudi ta opis izgnancem ne bi povedal veliko. Čile se jim je na zemljevidu zdel tako tanek in oddaljen." (Odlomek iz knjige, Dolgi cvetni list morja, Isabel Allende, stran 101)

Isabel Allende - Paula

Japonski ljubimec

Dreda Say Mitchell - Soba za goste

 

Lisa je mlado dekle, ki jo pestijo številne psihične težave. Ima dobro plačano službo v Londonu. Ko se je odselila od staršev, si je kupila lastno hišo. Našla si je fanta. Lahko bi bila srečna pa ni. Nekaj jo preganja, nekaj iz zgodnjega otroštva. A nikakor se ne more spomniti. Kaj se ji je zgodilo na peti rojstni dan? 

Nekega dne se ustavi pred mogočno viktorijansko hišo, ki ima na pročelju vklesan kamniti ključ. Ta se ji zdi znan. Kaj, če je v tej hiši ključ do rešitve njenih težav. Ker oddajajo sobo za goste, se odloči in jo najame. Najbolje, da se stvari loti od znotraj. 

Lastnika sta Martha in Jack, ki jo tudi sprejme in ji razkaže sobo na vrhu hiše. Ob tem ji pove še za številna pravila in prepovedi, ki se jih mora držati. V nasprotnem bo morala hišo zapustiti.

Za Liso se začne grozljiva kalvarija. Že tako načeta psiha se v tej strašljivi hiši še poslabša. Tudi lastnika ji nista v pomoč. Prej nasprotno. Zdi se ji, da je vsaj eden od njiju kriv za nenavadne stvari, ki se dogajajo.

Lisa v sobi najde pismo moškega. Videti je kot poslovilno pismo, zdi se, da je moški storil samomor. Njene nočne more in glasovi, ki jih sliši, se še okrepijo. Na stenah najde zapise v pisavi, ki je ne pozna. Skriti so pod tapeto, ki se je slučajno odlepila in razkrila skrivnost. 

Na pomoč pokliče Alexa, svojega nekdanjega fanta. Na skrivaj ga pretihotapi v sobo, saj pravila ne dovoljujejo obiskov. Alex ugotovi, da je pisava cirilica. Zapisi so v ruščini in napisal jih je moški, ki je zapustil poslovilno pismo. Tančice skrivnosti padajo in Lisa se vse bolj spominja dogodkov iz preteklosti. Spomni se tudi, kaj se je zgodilo na njen peti rojstni dan.

Srhljiva in napeta psihološka zgodba do zadnje strani. 😎

Ocena: 4/5

Dreda Say Mitchell

Soba za goste

Naslov izvirnika:

Spare Room

Prevod:

Ljubica Rodošek

Založba Ramos, Ljubljana, 2021

320 strani

'Moj novi dom je odlično okolje za cikel nočnih mor. Podnevi je vpadljiva viktorijanska zgradba, ponoči pa postane nekoliko strašljiv gotski dvorec, v katerem si lahko predstavljate, da spi vampir. Podnevi je tih kraj, kjer lahko počivaš ali postoriš kakšno delo. Ponoči je mogoče slišati vsakršen hrup. Les se širi in oži, postaja vlažen in se nato izsuši. To ustvarja pokanje, ki zveni, kot bi nekdo dihal, kot da bi bila hiša živa.' (Odlomek iz knjige, Soba za goste, stran 63)

Družina v Bovcu 

Lidia Pavlin - Hiške z ženskimi imeni

 

Prvenec avtorice Lidie Pavlin, Hiške z ženskimi imeni, je sklop življenjskih zgodb, uokvirjenih v trikotnik med hrvaško Liko, Ljubljano in otokom Krk. Hiške ne gledajo proti morju, temveč proti gorovju Velebit, za katerim se skriva Lika, in Lindine korenine. Tako je trikotnik sklenjen. 😊 

Linda je uspešna poslovna ženska. Na otoku Krk sta s partnerjem zgradila pet hišk dobrega počutja. Hiške je poimenovala po ženskah, ki so zaznamovale njeno življenje. V pozitivnem smislu. 

Vendar pa roman ni zgolj zgodba o turističnih hiškah na otoku Krku. To je predvsem zgodba o močnih ženskah, o njihovem življenju, o ljubezni, ki so jo iskale, in o družinah, ki so jih ustvarile. 

Lucija je Lindina babica iz hrvaške Like. Odločna ženska z zanimivo ljubezensko zgodbo. Imela je kar devet otrok. Med njimi je Marija, Lindina mati. Tudi Marija je odločna ženska za povrh pa še trmasta. Odločena je, da ne bo živela in ustvarjala družine v revni vasici. Hoče v Ljubljano, k bratu. In tako se je tudi zgodilo. 

Polona je bila Lindina najboljša prijateljica. Bila je nekaj let starejša. Petletna Linda je zelo rada zahajala k njej in priljubila se je vsem v družini. Zgodba s Polono je tako živo napisana, da me je prizadela, kot bi jo tudi jaz poznala. 

Margo je Lindina mlajša sestra. Če si v mladih letih nista bili ravno blizu, se je kasneje njun odnos temeljito spremenil. 

Anka je bila Lindina osnovnošolska učiteljica. Učila je angleški jezik in vodila dramski krožek. V Lindi je spoznala velik talent za jezike, blestela je tudi v igri. Vse to ji je v odraslem življenju zelo pomagalo do uspešne kariere.

Berljiv in zelo zanimiv roman se zaključi s slavnostno otvoritvijo hišk dobrega počutja. V krogu družine, prijateljev in domačinov, z dobro hrano in pijačo.

Ocena: 4/5

Lidia Pavlin

Hiške z ženskimi imeni

Založba Nicha, Ljubljana, 2022

258 strani

"Kdo pa je rekel, da bom šla s tabo v Bosno! Tukaj bom ostala in delala bom, kar bom želela. Nihče mi ne bo ukazoval, kaj naj počnem v življenju. Moja starša mi nista in ti mi sploh ne boš," je odločno rekla Marija in se zasukala na petah. "Pridi, Mari, veselice je konec." (Odlomek iz knjige, stran 136)

Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh

 

Finski pisatelj Arto Paasilinna, nas v romanu Nerodni angel varuh, popelje v svet angelov. Kako delujejo, se izobražujejo in predvsem kako varujejo ljudi, ki so jim dodeljeni. Paasilinnsko duhovita, humorna pa tudi sarkastična zgodba. 

Lesena cerkev v Kerimakiju je gostila šest dnevno usposabljanje za angele varuhe. Sedmi dan tudi angeli počivajo. Na seminarju se je zbralo kar petsto angelov začetnikov. Pozdravni nagovor je imel sam sveti Peter in ob tem poudaril kako težko je delo angelov varuhov, ampak za dobrobit ljudi je vredno truda.

Glavni junak je novopečeni angel varuh Sulo Auvinen. S svojim znanjem na zaključnem izpitu se ni ravno izkazal. Celo v nebeškem arhivu je zapisano, da Sulo ni primeren za angela varuha. Bil je prijazen angel, a neroden. Na srečo pa se je priljubil šefu, samemu angelu Gabrijelu in ta se je odločil, da mu kljub vsemu da priložnost. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je zgolj naključje. 😎  

Sulo je dobil v varstvo nezahtevnega človeka. Takega, ki je znal poskrbeti zase in angel varuh ne bi imel preveč dela pa tudi prevelike škode ne bi mogel narediti.  

Varovanec je postal Aaro Korhonen. Samski, srednjih let in novi lastnik kavarne ter mlade natakarice v Helsinkih. No, natakarica ni postala njegova last. Tam je delala že pri prejšnji lastnici in je ostala na svojem delovnem mestu. .

Komedija zmešnjav je bila popolna. Škoda, ki jo je dobri angel varuh Sulo povzročil svojemu varovancu je bila ogromna. Pa kaj. Sulo je vse storil, da bi obvaroval svojega človeka. Ni on kriv, da so šle stvari po napačni poti. To je razumel tudi najboljši šef angel Gabriel. Odločil se je Sula postaviti na novo delovno mesto. Postal bo vodja tisočem angelom in jih izobrazil v varovanju ljudi. On to obvlada. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je tudi tokrat zgolj naključje. 😉

Arto Paasilinna

Nerodni angel varuh

Naslov izvirnika:

Tohelo suojelusenkeli

Prevod: Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2022

Zbirka Kapučino

189 strani

'Seminar za angele varuhe je odprl sveti Peter. Spregovoril je o nepopolnem življenjskem slogu ljudi, zaradi česar potrebujejo božansko zaščito. Poudaril je psihično zahtevnost naloge, ki je pred angeli varuhi, a ni pozabil omeniti, da je tudi izjemno izpolnjujoča. Po uvodnih besedah se je Peter opravičil, češ da ima veliko gnečo, in odletel z obljubo, da se vrne na sklepno slovesnost.' (Odlomek iz knjige, Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh, stran 20).

Arto Paasilinna

Alma Karlin, Moj kitajski ženin

 

Roman Moj kitajski ženin, slovenske pisateljice Alme Karlin (1889. Celje - 1950. Celje), je delno avtobiografski. Napisala ga je v nemškem jeziku. Je njen prvi objavljen roman, tiskan leta 1921. v Dresdnu. 

V prvem delu knjige opisuje svoje življenje in bivanje v Londonu. Živi v majhni in skromni podnajemniški sobici v kateri pozimi zmrzuje saj gospodinja varčuje s kurjavo.

Glavna junakinja Katherine Shulze, v Londonu študira in honorarno dela. Za izboljšanje standarda poučuje jezike. V želji, da bi se naučila tudi kitajskega jezika, najde kitajskega študenta, ki jo uči kitajščine. Spozna mladega Kitajca in postane njegova učiteljica, kmalu pa tudi njegova zaročenka.

Zaročenec je bil iz bogate družine. Denarja za hrano in lepa oblačila mu ni manjkalo. Manjkala mu je samo motivacija za učenje. V Evropo ga je poslal oče v želji, da konča študij in prevzame družinske posle, a sam je študij sovražil. Želel se je vrniti na Kitajsko. 

Želja se mu je izpolnila. Skupaj sta odšla v daljno deželo, ki pa je bila za Katherine prava nočna mora. Povsem drugačna kultura, odnos do žensk ni mogel biti slabši, za povrh pa še sovražno nastrojena tašča. Nekaj podpore in simpatije je dobila le pri tastu. Mandarin in bančnik je opazil snahino inteligenco in znanje ter jo zaposlil v svoji banki. A to ji, v deželi kjer je ženska le mati potomca in uslužna snaha, ni prineslo sreče.

Le kako se bo razpletla ta multikulturna zgodba!

Ocena: 5/5

Alma Karlin

Moj kitajski ženin

Naslov izvirnika:

Mein kleiner Chinese

Prevod:

Jerneja Jezernik

Založba Sanje, Ljubljana, 2019

204 strani

'Srebrna verižica, ki naj bi jo malemu novemu državljanu - če bi bil sin - ob rojstvu obesili okrog vratu in ki naj bi jo vse svoje življenje nosil v spomin na svojo mater ter jo na dan poroke nadomestil z zlato, je bila že kupljena.  Za deklice ne pripravijo ničesar, dekleta pač ne štejejo: medtem ko sina primerjajo z draguljem, deklice opisujejo kot opeko brez vrednosti. Dobri Kitajci pozabljajo, da brez opek ne bi bilo njihovih draguljev.'  (Odlomek iz knjige, stran 159)

Ericka Waller - Pasji dnevi

 

Roman Pasji dnevi, prvenec angleške avtorice Ericke Waller, je zgodba o ljudeh, ki se trudijo s premagovanjem svojih večjih in manjših težav. V veliko pomoč so jim njihovi zvesti spremljevalci, kužki, ki jih sprejemajo prav takšne kot so. 

George je nesramen, nejevoljen nergač, ki zelo rad žali ljudi. Le njegova zvesta žena je v njem videla dobroto, ki jo tako uspešno skriva pred drugimi. Po več desetletjih skupnega življenja, je umrla za rakom. Georgu ni povedala, da je hudo bolna, zato je zanj ta smrt nenadna in nepričakovana. Vse zgoraj naštete Georgeve lastnosti se še bolj okrepijo. Žena mu je zapustila malo jazbečarko Poppy. Ni mu jasno zakaj, saj psov niti slučajno ne mara, prav tako kot tudi ljudi ne. A Poppy se ne preda zlahka. Le kdo bo zmagal v tej bitki! Stavim na Poppy. 💙

Lizzie je priljubljena učiteljica naravoslovja. Je prava enciklopedija različnih dejstev, ki jih rada podaja drugim. Poročena je in ima sedem letnega sina. Idilično življenje se spremeni, ko se s sinom znajde v varni hiši. Trdi, da jo je mož fizično napadel, po telesu ima polno ožganin in ureznin. Pri premagovanju svojih psihičnih travm ji poleg ljubezni do sina, pomaga tudi hišni kuža pasme Jack Russell, Maud, s katerim hodi na vsakodnevne sprehode. A izkaže se, da Lizzina zgodba ne drži povsem.

Dan je terapevt, ki tudi sam potrebuje terapijo, a si tega ne prizna. Živi s svojim pasjim terapevtom, ki je skoraj labradorec. Dobrodušni kuža Fitz obožuje svojega sostanovalca. Skupaj tečeta, se zabavata in tolažita. Dan potrebuje tolažbo. Zaveda se, da so mu všeč fantje, a tega noče pokazati v javnosti. 

Vse tri usode se prepletajo s hišnimi ljubljenčki. Zgodbe so v bistvu žalostne a jih protagonisti skušajo spremeniti. Njihovi kužki poskrbijo, da nas zgodbe za trenutek tudi nasmejejo. 

Ocena: 5/5

Ilustracija: Beci Kelly - Pasji dnevi, Ericka Waller

Ericka Waller

Pasji dnevi

Naslov izvirnika:

Dog days

Ilustracije: Beci Kelly

Prevod:

Maruša Mušinović

Založba Pipinova knjiga, Podsmreka, 2022

357 strani

'Niso skupina ljudi, ki bi se zbirala skupaj. George in Betty, Dan in Tom, Luke in Smrketa in ženska po imenu Beth, a psi združujejo ljudi, ki jim ni nič skupnega. Psi jih spodbudijo, da gredo na sprehod tudi v slabem vremenu, tudi jo jih zebe in ko živčno postopajo v dežju le zato, da lahko psi še malo tečejo. Ko psi združijo svoje ljudi v veliko čredo, Betty privzdigne pokrov posode Tupperware, in razširi se vonj po bananinem pecivu.' (Odlomek iz knjige, Pasji dnevi, stran 356)

Labradorec 💜

Podobne dobre zgodbe:

Moje življenje v pasjih šapah

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju

 

Zgodovinski roman, Ne bom se več drsal na bajerju, slovenskega kritika, dramaturga, pisatelja pa še bi lahko naštevali, Lada Kralja, je za prebivalce ljubljanske Šiške, že skoraj obvezno branje.

Dogaja se med drugo svetovno vojno, v Spodnji Šiški, ko je Ljubljana že obdana z žico in fašisti delujejo na polno. 😢 

Mladi pripovedovalec zgodbe o takratnem dogajanju v Šiški je Ivan. Stanuje v manjšem bloku, Na jami 8. Blok še vedno stoji. V bližini je dvorec Jama. V njem je samostan in dekliška šola, obdajajo ga vrtovi, kjer nune pridelujejo zelenjavo. Na dvorišču je vodnjak z najboljšo vodo v Evropi. K dvorcu je spadal tudi bajer. Sprva so v njem gojili ribe, potem pa je služil bolj za zabavo mladim. Poleti so v njem plavali, pozimi so na bajerju drsali. Vsega tega danes ni več. Po vojni so dvorec podrli in zgradili bolnišnico, tudi vodnjak z najboljšo vodo so zasuli in zgradili cesto. V bajer so se naselile žabe. Te so s svojim "reganjem" tako zelo motile bližnje stanovalce, predvsem tistega, ki se je naselil v bližnjo mogočno vilo, da so ga zasuli. Za mladino so zgradili skakalnico. Kaj češ boljšega. "Planico" lahko spremljaš kar iz svoje dnevne sobe. No, tudi te ni več. Ostal je le še stolp na vrhu hriba. Tega so hoteli zrušiti novi oblastniki v samostojni Sloveniji. Saj to jim ni uspelo. 😎

V bližini stare cerkve oziroma cerkve sv. Jerneja, kjer danes stojijo stolpnice, je stala tovarna čevljev. Po vojni so jo podrli. Čevlje bodo izdelovali v Rusiji, saj oni to znajo bolje. Od tam jih bomo uvažali. Naši delavci, ki so izgubili službe, pa bodo dobili delo v nastajajočih Litostrojskih delavnicah, ki jih gradijo onkraj Celovške ceste. 😎

Zanimiva pripoved o življenju in nelepih dogodkih, v vojnem času, v naši lepi Šiški. Danes šišenske hiške izginjajo kot po tekočem traku. Na njihovem mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju. Ceste ostajajo enake, avtomobilov je čedalje več, onesnažujejo na polno. Le kje se bodo vozili novi prebivalci, ki bodo naselili stolpnice. Po moje bo Pipistrel Ljubljani doniral nekaj svojih malih letal, ker po Celovški in Vodnikovi cesti ne bo šlo. 😉

Ocena:4,5/5

Detajl gospodarskega poslopja v Šiški

Lado Kralj

Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana, 2022

296 strani

'Ne bom se več drsal na bajerju. Nikdar več. Varuj se teh maškar, to niso samo maškare, ampak tudi podivjane zverine, stekli psi. Jaz sem bil tam spodaj, ko se je to zgodilo. Bil sem z Evo, kar pomeni, da sem jo nepremišljeno in objestno peljal v past, namesto da bi jo opozoril, da se je takim krajem treba izogibat. Videl sem jih, karabinjerje, kako se tiho bližajo vhodu na bajer, eni peš in eni z dvema kamionoma, ustavijo se in vojaki skačejo na tla.' (Odlomek iz knjige, Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju, stran 215)

Visoko pritlična hiška na Gasilski ulici v Spodnji Šiški še vedno stoji. Okoli nje je vse podrto, le kaj bodo novega zgradili. 

Detajl starega gospodarskega poslopja v Spodnji Šiški

Pritlična hiša, nekoč obrtna delavnica, na ulici Milana Majcna v Spodnji Šiški, je preteklost, ki izginja. Ni je več. 😎

Osnovna šola Spodnja Šiška. Zgradba je bila zgrajena leta 1908. Med drugo vojno so se vanjo vselili italijanski vojaki, kot omenja Lado Kralj v svoji knjigi Ne bom se več drsal na bajerju.

Spominska plošča padlim v drugi vojni, na vogalu osnovne šole Spodnja Šiška

Tadej Golob - Koma

Koma. Ko se resničnost spremeni v fikcijo. Ali kot radi rečemo, vsako slabo za nekaj dobrega. Avtor serije kriminalk s Tarasom Birso v glavni vlogi, Tadej Golob je kot alpinist v bohinjskih gorah doživel hudo nesrečo. Utrpel je precej zlomov, a ga je reševalcem in zdravstvenemu osebju, na njegovo srečo, uspelo rešiti. 

Višji kriminalist ljubljanske policije, Taras Birsa, je tudi strasten alpinist, kolesar, obožuje tek. Podvige v himalajskih stenah je opustil zaradi otrok in družine. Na srečo se mu tam ni zgodilo nič hujšega. Zgodilo pa se je, za izkušene alpiniste "mala mal'ca gori", na Polhograjski Grmadi. 

Taras Birsa je zdrsnil in utrpel kar triindvajset zlomov. V ljubljanskem kliničnem centru je bil nekaj časa v komi in njegovo življenje na nitki. Ko se je zbudil, pa se ni spomnil ne nesreče ne časa pred njo. Nič od nič. Zbudil se je v čas koronske krize in dolgotrajnega okrevanja po nesreči.

Sodelavka Tina mu je v pisni obliki natančno opisala dogodke in osumljene osebe, da bi se spomnil primera umora novinarja, ki so ga raziskovali pred nesrečo. Nastala je prava mala knjiga, v kateri je Tina prepletla tudi stare primere. Zelo pogosto se pojavlja fatalna lepotica iz Doline rož, Klara Zupet.

Taras Birsa počasi a vztrajno okreva. Počasi in po koščkih se vrača tudi spomin. Čedalje bolj se sprašuje, ali je res doživel nesrečo ali pa ga je nekdo poskušal umoriti. Verjetno bo kmalu nadaljevanje. 😎

Ocena: 4/5

Ferata Mojstrana

Tadej Golob

Koma

Založba Goga, Novo mesto, 2022

426 strani

'Taras je medtem ležal doma in se trudil brati. Literaturo. Zdržal je največ petnajst minut. Po tem ni vedel, ali je odložil knjigo zaradi poškodbe ali zato, ker mu preprosto ni bilo več do branja. Zdelo se mu je, da je celo dosje o primeru Krep v rokah držal dlje. Razumel je vse, spomnil se pa, če je bil pošten, ni ničesar. Polistal je po Tininem izdelku.' (Odlomek iz knjige Koma - Tadeja Goloba, stran, 157)

Mangart z glavo v oblakih 😉

Tadej Golob - Virus

Dolina rož

Agatha Christie - Potnica iz Frankfurta

 

Potnica iz Frankfurta je precej nenavaden roman moje najljubše pisateljice detektivskih romanov Agathe Christie. V njem ni slavnega detektiva Hercula Poirota, ni radovedne amaterske detektivke Jane Marple, še celo umora ni. 😎

Nastal je nekakšen vohunski triler, ki se začne na letališču v Frankfurtu. Zdolgočaseni angleški diplomat srednjih let, Sir Stafford Nye na letališču čaka letalo za London. K njemu pristopi mlado dekle z zelo nenavadno prošnjo. Naj ji posodi svoj barviti plašč in potni list ter vozovnico. Mora se pretihotapiti na letalo. Prenaša namreč zelo pomemben dokument.

Stafford je sprva začuden. Prošnja je nesmiselna in nevarna. A ravno to zadnje ga je pritegnilo. Sam je mojster v umetnosti spletkarjenja. Privoli, saj je zelo radoveden, kako se bo zadeva razpletla. 

S skrivnostno in hladnokrvno mladenko se srečata v Londonu in Stafford nehote vstopi v svet vohunov in tajnih agentov. Skupaj potujeta po Evropi. V Nemčiji se udeležita pevskega festivala mladih. Glavna zvezda je mladi, svetlolasi lepotec. V visokih krogih se govori, da je fant sin osebe, ki je zagrešila največje zločine v drugi vojni. Je tudi vodja mladih, ki se borijo proti sistemu, politikom ali pa kar tako, važno je, da lahko razbijajo in uničujejo.

Kako naj vladajoči ustavijo mlade, ki se upirajo na vseh koncih sveta! Znanstveniki se lotijo projekta, ki so ga poimenovali Blagot. Cilj projekta je, pri razgrajačih izzvati močno željo, da bi bili drugi srečni. 😊 

Je to možno? Jim bo uspelo narediti svet in ljudi bolj prijazne in empatične?

Ocena: 4/5

Piran

Agatha Chrisstie

Potnica iz Frankfurta

Naslov izvirnika:

Passenger to Frankfurt

Prevod:

Nina Grahek Križnar

Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993

217 strani

'Politiki nimajo časa, da bi se poglobili v svet, v katerem živijo. Vidijo svojo državo, ki pa je zanje velikanska volilna tribuna in zdi se jim, da so si z njo za sedaj naložili dovolj dela. Počnejo stvari, o katerih pošteno verjamejo, da bodo izboljšale življenje in nato so presenečeni, ko se to ne zgodi, ker si jih ljudje ne želijo. Na koncu človek pride do sklepa, da si politiki lastijo božansko pravico, da v imenu zavzemanja za dobro stvar ljudem pripovedujejo laži. Ni še tako daleč čas, ko je gospod Baldwin izrekel svoj slavni stavek - "Če bi govoril resnico, bi na volitvah izgubil."'  (Odlomek iz knjige, Agatha Christie - Potnica iz Frankfurta, stran 65)

Novoletni Piran, Tartinijev trg 

Agatha Christie - Zlo pod soncem

Phaedra Patrick - Skrivnost z mostu ljubezni

 

Mitchell Fisher živi sam s svojo devetletno hčerko Poppy. Partnerka in Poppyjina mama je umrla v prometni nesreči. Mitchell se tudi po treh letih ne more znebiti misli, da je prav on kriv za nesrečo. 

Po izobrazbi je arhitekt. V pisarni, kjer je zaposlen, projektira novi mestni most. Njegov načrt so odobrili, toda v pisarno pride nova arhitektka z novimi, bolj smelimi idejami in stricem iz ozadja, kot radi rečemo. V njenem primeru je bil to njen ded, priznani arhitekt. Ni dolgo trajalo, da so sprejeli njen predlog. Mitchell se je počutil ponižanega, saj so ga kolegi, ki so ga prej podprli, zdaj kar hitro premislili. 

Mitchell je zapustil svoje delovno mesto arhitekta. Ponižanje je bilo preveliko. Odločil se je, da bo več čas preživel s svojo hčerko. Dobil je delo odstranjevalca ključavnic z mostov. Na tisoče jih je bilo in mestna uprava jih je želela odstraniti do takrat, ko bodo odprli novi most. Ključavnice, ki jih ljudje obešajo na ograje mostov, so nekakšna rdeča nit romana Skrivnost z mostu ljubezni, izpod peresa angleške pisateljice Phaedre Patrick.

Nekega dne, ko je Mitchell spet zavzeto odstranjeval številne ključavnice, mu je v oči padla ženska v rumeni obleki. Tudi ona je obesila svojo ključavnico. Potem pa se je sklonila čez ograjo mostu, kot bi nekaj iskala. V svoji neprevidnosti se je prekucnila in padla v reko. Mitchell ni dolgo premišljeval, kaj naj stori. Skočil je za žensko in jo komaj rešil. Dogodek mu je postavil življenje na glavo, v pozitivnem smislu. 

Izkaže se, da je ženski ime Yvette in da je že eno leto pogrešana. Mama in dve sestri jo obupano iščejo. Yvette je Lizina sestra. Ta je glasbenica in Poppyjina učiteljica. Krog je sklenjen in Mitchell se z vso vnemo loti pomoči Bradfieldovim ženskam. Ena izmed njih mu je zelo všeč. Mogoče bo končno lahko pozabil na svojo veliko ljubezen. Samo še Yvette mora najti. Zopet izginila s svojimi skrivnostmi vred.

Ocena: 4/5

Phaedra Patrick

Skrivnost z mostu ljubezni

Naslov izvirnika:

The secrets of love story bridge

Prevod:

Urška Pajer

Založba Meander, Izola, 2022

271 strani

'Moj učitelj, Monsieur Ingres, je svoj razred popeljal na ogled mostov in presenečen sem videl, da na njih visi veliko ključavnic. Živim v Parizu, kjer se je eden od mostov pod njihovo težo zrušil. Ko so jih odstranili, jih je bilo za petinštirideset ton. Verjetno je v reki tudi na tisoče ključkov, ki predstavljajo nevarnost ribam in drugim živalim. 

Razumem, zakaj želijo pritrditi svoje ključavnice, ne pa tudi, da želijo okrniti lepe mostove ali škodovati živim bitjem.

Vaš prijatelj iz Pariza. Henri' 

(Odlomek iz knjige Skrivnost z mostu ljubezni, Phaedre Patrick - stran 119)

Phaedra Patrick - Srečno, Benedict Stone!

Maria Barbal - Tandem

 

Joga je res ena taka super zadeva. Vsakodnevna vadba ugodno vpliva na zdravje in duha. Vadba v skupini pa nam lahko prinese tudi poznanstvo in druženje s simpatično osebo.

Vse to se je zgodilo paru v kratkem španskem romanu Tandem, katalonske pisateljice Marie Barbal. 

Armand in Elena sta se spoznala na skupinski vadbi joge. Oba upokojena, osamljena, z navlako, ki jo ustvari življenje. Armand je vdovec. Ima sina, ki z družino živi v Veliki Britaniji. Nista se videla že kar nekaj let.

Elena se je pred kratkim upokojila. Bila je učiteljica malčkov starih do pet let. Uživala je pri svojem delu, zelo rada je imela otroke. Upokojitev je zelo težko sprejela. Elena je poročena s pesnikom, ki zadnje čase bolj malo ustvarja. Poseda pred računalnikom in se sam sebi smili. Nekoč sta se imela rada, a na žalost je poudarek na nekoč.

Elena in Armand se dobro razumeta, hodita na jogo, gresta na kavo, na kosilo in se brez konca in kraja, pogovarjata. To obema manjka in skupaj jima je lepo.

Elena bi se rada ločila a nikakor ne najde poguma. Ko moža zadane kap, se njena ločitev še boj oddalji. Končno se Elena le opogumi, najde voljo in moč ter stori tisto kar si je že dolgo želela. 

Simpatična zgodba dveh starostnikov in ljudi, ki ju obkrožajo.

Ocena: 4/5

Tandem v Piranu 😉

Maria Barbal

Tandem

Naslov izvirnika:

Tandem

Prevod:

Simona Škrabec

Založba Hart, Ljubljana, 2022

155 strani

'

Elena je pripovedovala, da je njen sin postal učitelj kakor ona in je živel sam, nista se kaj dosti videla. Moj sin Antoni je odšel zdoma pred dobrimi desetimi leti. Pred tremi se je ustalil v Bournemouthu, na jugu otočja, v obalnem mestecu nasproti otoka Wight, in zdelo se je, da se ne bo več vrnil domov.' (Odlomek iz knjige Tandem, Maria Barbal - stran 14/15).

Ljudje, prižgimo luč! (F. M. Ježek) Piran 💙

Karen M. McManus - Najslabši dan v življenju

 

Ivy, Mateo in Cal so bili dobri prijatelji že v osnovni šoli. Niso imeli problemov z učenjem pa tudi z obnašanjem ne. Kljub temu so se nekega dne, povsem spontano, odločili, da bodo "špricali" pouk. In so ga. Pohajkovali so po mestu in se dobro imeli. Dogodivščina jim je ostala v spominu kot najlepši dan v življenju.

Zdaj so vsi trije gimnazijci. Obiskujejo gimnazijo Carlton. Malo so se odtujili in ne družijo se več toliko kot prej. Ivy se poteguje za predsednico razreda. Ambiciozno dekle se je mnogim "zamerilo" s svojimi številnimi programi. Na volitvah jo je premagal protikandidat, ki je obljubljal zgolj lenarjenje. Ivy je bila šokirana in prizadeta.

Mateo živi z mamo in sestrično, ki je v prometni nesreči izgubila oba starša in jo je nesebično sprejela Mateova družina. 

Cal je del istospolne družine. Ima dva očeta in oba ga obožujeta. Cal je v šoli bolj zadržan. Nima veliko prijateljev. Obožuje umetnost in rad riše. Zbliža se z Laro Jamison, učiteljico likovnega pouka. Lara je zaročena z trenerjem lakrosa, na gimnaziji Carlton. Pravijo, da je trener Kendall kot zlati prinašalec. Prijazen, vsi ga imajo radi in tudi on ima rad vse. A tudi zlati prinašalci včasih pokažejo zobe. 😎

Trije nekdanji prijatelji se slučajno srečajo na parkirišču pred gimnazijo. Malo poklepetajo in spomnijo se na svoj najlepši dan v življenju. Zakaj ga ne bi ponovili! Ideja pade na plodna tla in trojica se zapelje v mesto. Nikomur niti na kraj pameti ne pade, da se peljejo naproti najslabšemu dnevu v življenju.

Odlična mladinska kriminalka.

Ocena: 4,5/5

Avstralski ovčar

Karen M. McManus

Najslabši dan v življenju

Naslov izvirnika:

You'll be the death of me

Prevod:

Neža Ropret

Založba Učila, Tržič, 2022

318 strani

'A jaz sem zgolj izjema. Polovica dijakov pri nas upa na to, da se bo spoprijateljila z učiteljico Jamison. Vsaj nekateri, večinoma športniki, pa so se hvalili, da so bili z njo več kot le prijatelji. A teh tipov nisi mogel nikoli jemati resno, zato jih sploh nisem poslušal. Poleg tega se je lansko leto učiteljica Jamison zaročila s trenerjem lakrosa na naši šoli. Trener Kendall je bil človeška verzija zlatega prinašalca. Vesel, prijazen in vsi so ga imeli radi.' (Odlomek iz knjige Najslabši dan v življenju, Karen M. McManus, stran 89)

Zlati prinašalec

Karen M. McManus:

Sestrični

Eden od nas laže

Kossi Komla Ebri - Neyla

Avtor romana oziroma novele, Neyla, Kossi Komla - Ebri, je danes zdravnik in kirurg. Študiral je v Italiji, kjer še vedno živi in dela. Rodil se je leta 1954. v afriški državi Togo. V svojem delu piše o migracijah, o življenju ljudi v Afriki, o vsakdanjem boju za preživetje in kot dan in noč različnem življenju v Afriki in Evropi.

Kossi Komla Ebri piše, kako Afričani verjamejo, da je Evropa bogata, da v njej ni revnih in izkoriščanih. To jim potrjujejo tudi številni turisti, ki prihajajo v Afriko, zapravljajo in se vozijo v imenitnih avtomobilih. Nihče jim ne pove, da so taisti turisti, leto ali še več, varčevali in trdo delali, da so si lahko privoščili tako potovanje.

Ko afriški družini uspe poslati v Evropo, na študij ali na delo, svojega odraščajočega otroka, pričakujejo, da bo ta poskrbel za svojo družino v Afriki. Pa ne samo za najožjo družino. Ne, poskrbeti mora za širok krog družinskih članov in še za nemalo prisklednikov, ki se skušajo dokopati do dobrin. 

Iz istega razloga se družina boji, da bi se njihov otrok in prihodnji hranilec družine, poročil z Evropejko. To bi bila katastrofa, saj bi ostali brez pričakovane pomoči. Poročiti se mora z Afričanko, zato ga ob obisku domačih, vedno čaka množica deklet. Družina upa, da bo med njimi tista prava. 😎

V noveli spoznavamo življenje Afričanov v mestu in na podeželju, njihovo vraževerstvo, revščina, boj za preživetje. Kljub, za večino, težkemu življenju pa v odnosih med starimi in mladimi, prekašajo Evropo na celi črti. Spoštljiv odnos do starejših je samoumeven. Če se kakšen mladič spozabi, lahko na javnem mestu posreduje vsaka odrasla oseba in mu pove, kar mu gre. Otrok odraslega upošteva, čeprav v sebi tudi "pogodrnja". 😊Red mora bit.

Ocena: 4/5

Surikate v ZOO Ljubljana

Kossi Komla-Ebri

Neyla

Naslov izvirnika:

Neyla

Prevod:

Ingrid Vidmar

Založba Iskanja, Ljubljana, 2021

161 strani

'Dvorišče je bilo ogromno in lepo urejeno. Pri vhodu so bili stričevi prostori, sledile so sobe njegove prve žene in njenih otrok, na drugi strani sta bivali drugi dve ženi. Odprto kuhinjo na dvorišču so uporabljale vse tri, prav tako kabino za prhanje, ki je bil nekako do pasu ograjen kvadraten prostor na ilovnatih tleh.' (Odlomek iz knjige Neyla, Kossi Komla Ebri, stran 106)

Robert Dugoni - Na jasi

 

Detektivka Tracy Crosswhite je zelo uspešna in zagnana pri svojem delu. Vsakega primera se loti z vso vnemo. Tokrat rešuje kar dva primera. Eden se je zgodil pred štiridesetimi leti. Toda, stari, nerešeni primeri. Ti so ji še posebno pri srcu.

Njena sošolka in stara prijateljica Jenni, ki je zdaj šerifinja v manjšem mestu, jo prosi naj pregleda štirideset let star primer. Tega je reševal njen oče na začetku svoje kariere. Primer je ostal nerešen, njen oče Buzz Almond pa je doma spravil dosje z vsemi dragocenimi fotografijami, ki jih je posnel. 

Leta 1976. so v reki našli truplo mlade indijanke Kimi. S preiskavo se niso kaj prida ukvarjali. Dokaj hitro so sklenili, da je šlo za samomor. Namestnik šerifa Buzz o tem podvomi, ker je na jasi kjer se je v večernih urah rada zbirala tamkajšnja mladin, našel sledi gum terenca in teniških copat najmanj treh ljudi. Očitno se je nesreča zgodila na jasi, Kimi pa so nato odpeljali do reke in jo z mostu odvrgli kot vrečo smeti. Buzzu se zdi, da so v nesrečo vpleteni mladi srednješolski športni zvezdniki. Tega mu nihče ne verjame. Primer je zaključen, ti Buzz pa imaš mlado družino, pazi na njih. 😕

Novejši primer se je zgodil v družini z najstnikom. Starša sta se ločevala in mož ter oče ni živel z družino. Prihajal je po svojega sina Connorja in se z njim družil. Žena Angela je bila pohlepna ženska. Za denar bi naredila vse. Nikoli ji ni bilo dosti. Nekega dne Angela vsa pretresena pokliče na policijo in sporoči, da je v njeni hiši nekdo ustrelil njenega moža. Dokazi, ki jih Tracyna skupina zbere na kraju dogodka se nikakor ne ujemajo z zgodbo, ki jo pripovedujeta Angela in Connor. Nato pa spremenita zgodbo in vsak od njiju prizna, da je morilec on oziroma ona. 

Napeto dogajanje vse do konca. Še posebno primer, ki se je zgodil pred več desetletji. A Tracy Crosswhite korak za korakom in s pomočjo sodobne tehnologije in dobrih strokovnjakov reši oba primera.

Ocena: 4/5

Evropska gomoljčica v Tivoliju

Robert Dugoni

Na jasi

Naslov izvirnika:

In the clearing

Prevod:

Petra Brecelj

Založba Učila, Tržič, 2020

368 strani

'V hiši je glasno mijavkal Roger, njen oranžni maček. "Počakaj, da ga nahranim, da bo utihnil." Iz shrambe je vzela pločevinko hrane in jo odprla. "Kako je šlo z izjavami?" je vprašala, zraven pa odganjala Rogerja in z žlico stresala hrano na krožnik.' (Odlomek iz knjige: Robert Dugoni, Na jasi, stran 195)

Terasasti vinogradi na Gorci v Halozah