Prikaz objav z oznako leposlovje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako leposlovje. Pokaži vse objave

nedelja, 24. januar 2021

Tadej Golob - Virus

 

V času, ko naša življenja kroji in omejuje coronavirus, se spodobi, da dobimo tudi kakšen roman na to temo. In smo ga. No ja, približno. Slovenski avtor Tadej Golob nas je osrečil z novo kriminalko z naslovom Virus. V njej višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa rešuje svoj četrti primer. 

V Gadovi Peči, na Dolenjskem, v deželi vinogradov in cvička, v neki zidanici, najdejo moško truplo. Nekdo je izpraznil vinske sode, tako da je truplo plavalo v vinu. Kasneje ugotovijo, da gre za lastnika zidanice in posestva, petinšestdesetletnega Stanislava Kovača, upokojenega direktorja gradbene firme in novopečenega vinogradnika, ki je za svoj cviček že prejel številna priznanja.

Čeprav se umor ni zgodil na območju PU Ljubljana kjer deluje Tarasova ekipa, je primer dodeljen prav njim in to pod okriljem GPU - Generalne policijske uprave. Zakaj? Nihče ne ve, a Taras se v to niti ne poglablja preveč, kar je treba opraviti, je pač treba.

Čez teden dni najdejo še eno truplo, na Primorskem. Umorjeni je bil  avtomehanik, našli so ga v njegovi delavnici med pnevmatikami. Mine še en teden in zopet truplo. Umorjeni je bil duhovnik. Najdejo ga v cerkvi, v vasici Sveti Duh nad Solčavo. Starejši duhovnik je imel na čelu odtisnjen križ. 

Kaj se dogaja, je na delu serijski morilec! Vsak petek nov umor. In kaj imajo skupnega vse tri žrtve. Na prvi pogled prav nič, razen da so bile umorjene z enakim strelnim orožjem. 

Kriminalisti ugotovijo, da je družina "uspešnega" vinogradnika Kovača v takem razsulu, da bolj ne more biti. Žena je pred leti naredila samomor, hči je v zavodu Hrastovec, kjer je popolnoma neodzivna, sin je zaprt v celjskih zaporih, ostarela mati živi sama v ljubljanski vili in se ne briga za nobenega. Tudi prej se ni. Razen da je prikrivala gnusna dejanja svojega sinčka.

Tarasa Birso njegov šesti čut ni pustil na cedilu. Umori so bili res povezani. 😎


Hrastovec, vhod na dvorišče


Tadej Golob

Virus


Založba Goga, Novo mesto, 2020

496 strani






'Mogoče tudi zaradi tega in pa zaradi blage svetlobe notranjost cerkve ni delovala kot prizorišče zločina. Navsezadnje je človek, ki je ležal pred oltarjem, sodil vanjo tako kot veliko leseno razpelo z Jezusom nad njim.'  (Odlomek iz knjige, stran 288)

Grad Hrastovec v Slovenskih Goricah in ohranjen manjši ribnik pod njim

Vinska klet v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in obvezen cviček. 


torek, 19. januar 2021

Phaedra Patrick - Knjižnica spominov

 

Založba Meander
Martha Storm je zaljubljena v knjige in v malo knjižnico v kateri dela kot prostovoljka in deklica za vse. Živi v hiši svojih staršev. V njej je preživela svoje otroštvo, na katero pa nima ravno lepih spominov.

Zelo dobro se je razumela s svojo nano. Skupaj sta prebirali knjige in si izmišljevali zgodbe. V pisanju zgodb je bila mala Martha zelo dobra. 

Nekega dne pa nana nenadoma umre. Vsaj tako so starši povedali Marthi. Na pogreb ni smela, kako je nana umrla pa ji tudi nihče ni povedal. Žalost je bila za malo deklico neizmerna. Poslej je družina živela pod okriljem posesivnega očeta. Edina, ki se mu je upala upreti je bila nana.

Martha je prenehala pisati zgodbe. Poslej je svoje življenje posvetila drugim. Nesebično se je razdajala in pomagala vsem, ki so bili pomoči potrebni ali pa so jo samo pridno in brez slabe vesti izkoriščali. 

Zapustila je tudi svojo veliko ljubezen, da bi lahko v domači hiši skrbela za svoja ostarela starša. Petnajst let je skrbela zanju. Ko sta umrla, je zopet za druge šivala, prala, pekla ...

Nekega dne dobi Martha paketek v katerem je bila knjiga s posvetilom. Ne more verjeti. Posvetilo je bilo namenjeno njej, pisava pa je bila od njene ljubljene nane. Še bolj jo je presenetilo, ko je v knjigi našla zgodbe, ki jih je sama napisala pa tudi tiste, ki sta jih pripovedovali nana in mama. Vendar pa je bilo v posvetilu nekaj čudnega. Datum se ni ujemal. Bil je dve leti po tistem, ko naj bi umrla nana. Kako bi lahko ona napisala posvetilo? In zakaj je knjigo dobila po dolgih tridesetih letih! 

Nana je bila res živa in Martha jo je našla. Izvedela je zakaj je morala nana izginiti in klobčič družinskih skrivnosti, ki jih je bilo kar nekaj, se je začel razpletati. Ob vseh razkritih skrivnostih je bila zelo pretresena in prizadeta. Nekaj časa je preživela v svetilniku, pri prijatelju, kjer se je umirila in razmišljala o svojem življenju. Prišla je do spoznanja, da mora postaviti sebe na prvo mesto. Uprla se je izkoriščanju in naučila se je drugim reči ne. Z nano sta zopet skupaj prebirali knjige in zna biti, da je na vidiku tudi nova ljubezen. 😍

Roman Knjižnica spominov, angleške pisateljice Phaedre Patrick, je zanimiva in berljiva zgodba o Marthi in skrivnostih njene družine.



Frančiškanska knjižnica v Ljubljani


Phaedra Patrick
Knjižnica spominov

Naslov izvirnika:
The Library of Lost and Found

Prevod:
Ana A. Strle

Založba Meander, Izola, 2020
313 strani






'Lahko je spoštovala, kaj vse je morala prestati njena mama, vse njene odločitve, za katere je menila, da so v danem trenutku najboljše. Betty je za svojo družino hotela trdno, varno gospodinjstvo, ko je izgubila svojo pravo ljubezen, a je to prišlo za določeno ceno. Morala se je spopadati s težavnim odnosom med materjo in možem.' (Odlomek iz knjige, stran 289)

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, na Prešernovem trgu


petek, 08. januar 2021

Diane Chamberlain - Skrivna sestra

 

Ko misliš, da svojo družino dobro poznaš pa se izkaže, da je polna neverjetnih skrivnosti za katere prvič slišiš. Družinske skrivnosti, sebi in nam, počasi razkriva najmlajša hči Riley, ki po očetovi smrti ureja družinsko hišo za prodajo.

Njena mama je umrla pred sedmimi leti za rakom. Dve leti prej umre njena starejša sestra Lisa. Obtožena je bila umora svojega učitelja violine in domnevajo, da je zaradi tega storila samomor z utopitvijo. V reki Potomac so naši njen prevrnjen kanu, v bližini pa je bil parkiran tudi njen avto. Motiv za umor naj bi bil učiteljevo negativno poročilo o Lisinem igranju, ki ga je poslal na glasbeni konservatorij Juilliard, na katerega se je nameravala vpisati. Njenega trupla niso nikoli našli.

Starejši brat Danny, živi samotno in odmaknjeno življenje v družinskem avtokampu in trpi za posttravmatsko stresno motnjo zaradi vseh krutosti, ki jih je doživel v Iraku. Poleg tega pa se v njem že dolgo kuha jeza na svojo družino. Predvsem je jezen na sestro Liso, ki jo krivi za vse gorje, ki je doletelo njega in njihovo družino. Spomni se, da je bila Lisa otroška virtuozinja in vedno v središču pozornosti. Zanj in za Riley sta se starša brigala precej manj. 

Riley najde v očetovi hiši škatlo polno starih časopisnih člankov. Ko jih začne prebirati, se zgrozi. V njih je pisalo kaj je storila Lisa. Ustrelila je svojega učitelja violine. O tem ji starša nista povedala ničesar. Tudi bratu ne. Veljalo je, da je bila Lisa depresivna in je storila samomor. 

Bolj ko Riley koplje po očetovih papirjih in bolj ko se pogovarja z njegovimi prijatelji, bolj se ji zdi, da je njena sestra Lisa živa. Danny ji pri iskanju noče pomagati. Pravi celo, da če je to res, jo bo takoj prijavil policiji. Lisa, nekoč čudežni otrok, ki je s svojo violino navduševala, mora končno plačati za vse kar je hudega storila. 

Bo Riley uspelo najti Liso? 

Roman Skrivna sestra, ameriške pisateljice Diane Chamberlain, je eden tistih napetih romanov pri katerih si močno želiš pokukati v zadnje poglavje še predno ga prebereš do konca. 😊

Radovljica, drevored


Diane Chamberlain

Skrivna sestra

Naslov izvirnika:

The Silent sister

Prevod:

Tanja Goršič

Založba Meander, Izola, 2020

419 strani


"Nikoli nisem pozabila materinih besed o tem, kako žalostna je bila Lisa in o tem, da je mislila, da ne bo nikoli več srečna. Pomislila sem na vsa srečanja, ko sem svetovala depresivnim otrokom. Vsakič, ko sem bila sama nesrečna, sem mislila na to, in se opomnila, da bom nekega dne spet srečna. Ta opomnik bi mi prav prišel tudi zdaj."  (Odlomek iz knjige, stran 64)



petek, 20. november 2020

Otroci z vlaka, Viola Ardone


Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani


'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)




torek, 27. oktober 2020

Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie

 

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, se je v obsežnem romanu Amerikanka, lotila kar nekaj tem, ki so vseskozi aktualne. Migracije, rasizem, ameriški in neameriški črnci, Barack Obama in predsedniške volitve v Ameriki, življenje v Nigeriji pa tudi ljubezni ne manjka v pričujočem romanu.

Okvir obravnavanih tem je ljubezen med Ifemelu in Obinzejem. Živita v revnejšem predelu Lagosa. Skupaj sta že iz šolskih dni in skupaj sanjarita, kako bosta odšla na študij v obljubljeno deželo Ameriko. 

Ifemelu uspe dobiti vizum in delno štipendijo za pokritje stroškov študija. Zelo nerada se odpravi na pot brez ljubljenega fanta, toda Obinze ne uspe pridobiti ameriške vize kljub večkratnem poskusu. 

Dokaj hitro je Ifemelu spoznala, da oboževana Amerika ni to o čemer sta z Obinzejem sanjala. Za bivanje je potrebovala dodaten denar, toda službe nikakor ni dobila. Končno se ji je nasmehnila sreča in dobila je delo varuške pri premožni družini. Tudi s stanovanjem ni bilo nič lažje. Z denarjem je bila tako na tesnem, da je nepremišljeno sprejela nespodobno ponudbo teniškega trenerja. Dobila je denar a gnus in sram jo je oddaljil od fanta. Ni ga več klicala, ni odgovarjala na njegove klice in elektronska sporočila. Sram je bil prevelik.

Čez čas se je Ifemelu umirila in začela svoje ameriško življenje. Ob študiju, službi in družbi, je začela pisati svoj blog z naslovom "Rasna vprašanja ali nenavadna opažanja neameriške črnke o črnskosti v Ameriki".  V blogu je malo pozitivnih stvari. Piše o rasizmu, za katerega pravi, da je stvar moči bele skupine in v Ameriki so belci tisti, ki imajo moč. (stran 343)  

Ifemelu je bila pri svojem delu uspešna. Tudi finančno si je opomogla. Imela je nekaj razmerij, a vseeno je čutila, da to ni to. V Ameriki je bila nesrečna. Po petnajstih letih se je odločila zapustiti Ameriko in se vrniti v Nigerijo. Njeni prijatelji in sorodniki so mislili, da se šali. Vrnila se je in med drugimi srečala tudi svojo ljubezen. Kljub letom, ki so minila, je v njunih očeh še vedno tlela iskra ljubezni. A Obinze je bil poročen in imel je majhno hčerkico zaradi katere je vztrajal v zakonu, ki si ga ni želel. Jima bo uspelo premostiti vse težave in po toliko letih končno zaživeti skupaj 💗
Srednjeveško okno v Radovljici


Chimamanda Ngozi Adichie

Amerikanka

Naslov izvirnika:

Americanah

Prevod:

Gabriela Babnik

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

494 strani


Alexa in drugi gostje in morda celo Georgina, vsi so razumeli beg pred vojno, pred tiste vrste revščino, ki zdrobi človeško dušo, vendar ne bi razumeli potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire. Ne bi razumeli, zakaj so se ljudje, kot je on, ki jim med odraščanjem ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ki so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran, ki so bili prepričani, da se prava življenja zgodijo nekje drugje, zdaj odločili početi nevarne stvari, samo da bi odšli, čeprav ni nihče od njih stradal, ali bil posiljen, ali za seboj pustil požgane vasi, bili so zgolj lačni izbire in varnosti.  (Odlomek iz knjige, stran 291)

Vsi različni, vsi enakopravni 💜


nedelja, 11. oktober 2020

Antti Tuomainen - Mož, ki je umrl

 

Hiša knjig, Ljubljana
Jaakko in Taina sta podjetnika srednjih let. Ukvarjata se s predelavo in sušenjem gob matsutake in jih uspešno izvažata na Japonsko. Z gobarskim poslom sta se začela ukvarjati, ko sta v Helsinkih oba ostala brez zaposlitve. Preselila sta se v Hamin, kjer so gobe rastle v izobilju in kjer sta za vsoto prodanega manjšega stanovanja v Helsinkih kupila udobno hišo. Taina je bila uspešna kuharica. Gobe je zlahka spreminjala v okusne jedi in z njimi razvajala moža in zaposlene. Posel se je uspešno razvijal in prinašal lep dohodek. 

Nekega dne se je Jaakko zaradi slabega počutja odpravil h zdravniku. Zdelo se mu je, da ima gripo, toda kar je izvedel, ga je milo rečeno šokiralo. Izvidi pokažejo, da se je zastrupil. Strup je tako napredoval, da zdravljenje ni bilo več možno. Izvedel je, da ne bo več dolgo, ko bodo začeli organi odpovedovati in nastopila bo smrt. Ostane mu le še nekaj dni, v najboljšem primeru nekaj tednov.

Kdo ga je tako dolgo zastrupljal, ne da bi sam to opazil. Prva osumljena je žena in njena okusna hrana, zaradi katere je pridobil kar nekaj kilogramov. Ko nekega dne v neprijetnem položaju zaloti Taino z njunim zaposlenim, je prepričan, da sta krivca prav ona dva.

Za dobro mero tragičnih dogodkov pa se v mestu pojavi še konkurenca. Haminsko gobarsko podjetje želi prevzeti Jaakkov uspešni posel. Ja, hudič gre vedno na kup 😎 Zdaj se mora Jaakko boriti kar na treh frontah in odločil se je, da se bo boril kar sam. Predvsem ga zanima kdo ga je zastrupljal.

Roman Mož, ki je umrl, je blago rečeno nenavaden. Mož, ki je umrl, v tem primeru Jaakko, je živ in z zvrhano mero sarkazma in črnega humorja, skuša ugotoviti in seveda tudi ugotovi, kdo ga je umoril in kaj ima z vsem tem njegova žena. Pa tudi konkurenci se ne piše prav dobro 😎 

strupena goba

Antti Tuomainen

Mož, ki je umrl

Naslov originala: 

Mies Joka Kuoli

Prevod: 

Esther Daniela Košir

Hiša knjig, HKZ, Ljubljana, 2020

285 strani


Nekdo nežno dvigne pokrov krste. In to ravno v trenutku, ko sem bil udobno nameščen in mrtev. Ravno v trenutku, ko sem po vsem naprezanju lahko počival. Zdi se, da ljudje v tem življenju niti umreti ne morejo v miru. Tudi o tem bo nekdo kmalu povedal nekaj besed. Morda pa je to eden od večnih zakonov vesolja: nikoli ničesar ne naredimo prav in vedno so drugi tisti, ki najbolje vedo, kako bi morali narediti stvari, vključno z umiranjem.  (Odlomek iz knjige, stran 273)

Slovenija


sreda, 07. oktober 2020

Ernest Hemingway - Zbogom, orožje!

 

Mladi Američan Henry Frederic se je odpravil v večni Rim na želeni študij arhitekture. Nepričakovano pa se je znašel sredi vojne vihre. Na Soški fronti, ki je potekala po hribovju, ob danes čudoviti reki Soči, takrat pa je bila najverjetneje povsem drugačne barve. Henry se je znašel v vlogi voznika reševalnega avtomobila v enoti prve pomoči. Bil je tudi poročnik italijanske vojske. 

Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.

Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry. 

Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎

Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.

Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.



Ernest Hemingway
Zbogom, orožje!

Naslov izvirnika:
A farewell to arms

Prevod in spremna beseda:
Rado Bordon

Založba Obzorja, Maribor, 1991
358 strani



"Poznate Kobarid?"

"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)

Slovenija, Gorenjska
Bohinjsko jezero


Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

sobota, 03. oktober 2020

Mamina zapuščina, Minae Mizumura

Japonska književnost, Založba Litera
Roman Mamina zapuščina, japonske pisateljice Minae Mizumura, je večplastna zgodba družine Katsura. Istočasno pa nam prikaže tudi življenje in navade ljudi na Japonskem. 

Osrednja zgodba je skrb dveh hčera v srednjih letih za ostarelo mamo. Vsakdanja skrb za starše je na Japonskem tradicionalna naloga prvorojenca ali neveste. Marsikateri starostnik to tradicijo s pridom izkorišča. Ena takih je tudi  oblastna in neznosna mama Noriko. Ko je zbolel njen mož, je skrb zanj mirne duše prepustila hčerkama in se zanj ni kaj dosti brigala. Zdaj je sama bolna, poškodovana in ostarela. Od svojih hčera zahteva popolno skrb. Vsak dan morata na obisk, ji prinašati hrano in prigrizke, ki jih ima rada, obregne se tudi ob njuno urejenost. Hčerki je pripeljala tako daleč, da sta si želeli, da mama umre. Ob tem sta še preračunavali koliko denarja bi dobili povrnjeno od doma za ostarele, kamor naj bi se preselila mama in sta morali nekaj plačati vnaprej. Srhljivo.

Za mamo bolj skrbi mlajša hčerka Mitsuki, kar ni ravno po japonski tradiciji. Toda starejša Natsuki se spretno izgovarja na svoje številne bolehnosti in mamo obišče le redko, kljub temu, da je mama zanjo v mladosti storila veliko več kot za sestro.

V mladih letih se je mama bolj zavzela za Natsuki. Zdelo se ji je, da je bolj nadarjena in tudi lepša, kar tudi ni za odmet, in bo lahko prej pripomogla do vzpona družine po družbeni lestvici. Za ta cilj bi mama naredila prav vse. Natsuki se uči igranja klavirja, toda tudi mlajša Mitsuki ne zaostaja za njo. 

Kljub temu, da je mama zapravljiva in neodgovorna nakupovalka stvari, je družina uspela nekaj denarja nameniti za Natsukijin študij v Parizu. Tam se zaljubi v moškega, ki za družino ni primeren, zato se mora po enem letu vrniti domov. Poroči se v bogato družino in dobi dve hčerki.

Tudi Mitsuki dobi svojo pariško priložnost. Postane prevajalka za francoski in angleški jezik. A tudi ona tam spozna ljubezen svojega življenja. Ta je za družino bolj sprejemljiv saj je fant Japonec. Sicer iz revne družine, za študij v Parizu je dobil štipendijo za nadarjene, a postal bo profesor na fakulteti, to pa tudi ni zanemarljivo. 

Roman nas vodi v različna življenjska obdobja glavnih likov, od otroštva in mladostnih let naprej. V ospredju so ženski liki. Poleg ukvarjanja s starostniki, se roman dotakne tudi preživetja žensk v srednjih letih, ko se ločijo od svojih mož, od katerih so bile ves čas finančno odvisne. Čeprav je marsikatera poleg skrbi za otroke in gospodinjstvo tudi sama prispevala v družinski proračun. Mitsuki je ves čas prevajala in poučevala na fakulteti, toda ko se je želela ločiti, je bil denar zelo velik problem. Na koncu je tudi mama prispevala za njeno boljše samsko življenje, saj je hčerkama zapustila kar lepo vsoto. 

Problemi, ki jih opisuje Minae Mizumura v svoji knjigi Mamina zapuščina, so tudi njeni lastni. Sama je kar trideset let skrbela za nemočnega očeta, medtem ko si je njena mama omislila ljubimca in se za očeta ni kaj dosti brigala. (Spremna beseda prevajalca Iztoka Ilca)

Pretresljiva družinska saga.
                                                                 

Minae Mizumura

Mamina zapuščina

Naslov originala:

Haha no Isan - Shimbun Shosetsu

Prevod:

Iztok Ilc

Japonska književnost

Založba Litera, Maribor, 2019

Zbirka Babilon

499 strani



'Po enem letu Kalifornije je vsaka misel na stanovanje v centru popolnoma izginila iz njene glave. Skrb za starša ji je vzela še več časa, bila je vse bolj izgorela.

Najprej je oče zbolel za pljučnico, kakor da bi jo prav čakal, da se vrne. Da ga je lahko obiskovala, je najela sobo v hotelu v bližini bolnišnice. Nato je prišel mamin telefonski klic. Telefonski klic zatreskane mame, ob katerem si je zaželela, da bi mama umrla. In potem je mamo tisto popoldne, ko je prejela pismo, v katerem ji je Mitsuki napisala, da si želi pretrgati z njo vse vezi, zbil kolesar.'                (Odlomek iz knjige, stran 315)

narava, rože


sreda, 02. september 2020

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Založba Učila, Tržič
Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎


Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani



"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)





ponedeljek, 17. avgust 2020

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani


"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 












torek, 11. avgust 2020

Amanda Hampson, Oljčni sestri


Zgodba romana Oljčni sestri govori o življenju in preživetju italijanske družine, ki se je v iskanju boljšega življenja preselila iz Italije v Avstralijo.     

Italijanska družina, z dvema hčerkama, ni najbolje sprejeta med tamkajšnjimi domačini. Zaničujejo jih a glava družine se ne da tako zlahka. Ukvarjajo se s pridelavo zelenjave, kar imajo viška pa prodajo na obcestni stojnici. Iz Italije jim je uspelo pretihotapit sadike oljk. Zasadili so jih in tekom let je nastal ogromen oljčnik a kaj, ko Avstralci ne marajo oliv. Šele čez mnoga leta, ko bo kmetijo prevzela vnukinja, bo oljčnik zaživel tako kot si je predstavljal in želel Franco, glava družine.

Glavna zgodba romana se vrti okoli sester. Starejša Isabelle, resna in preudarna ter mlajša Rosanna, živahna, zgovorna in pregnana. Sestri se odlično razumeta. Vse dokler se Isabella ne poroči z rudarskim strokovnjakom Jackom. Ko dobita hčerkico, se odselita s kmetije in sestri se nikoli več ne vidita in ne slišita.

Zakaj je tako in kaj se je zgodilo? Skrivnost oljčnih sester, kot so jima pravili vaščani, odkriva Isabellina hči Adrienne. Na zanemarjeno in opuščeno kmetijo se je naselila, ko je njeno donosno podjetje v Sidneyju propadlo in prisiljena je bila prodati tudi svoje razkošno stanovanje in avto, da je lahko plačala vse dolgove. Ne želi si živeti na kmetiji. Čim prej se želi vrniti v poslovni svet in si povrniti premoženje. A umirjeno vaško življenje, odkrivanje skrivnosti njene družine pa tudi postavni sosed Joe, vse to jo vse bolj prepričuje, da je mogoče njena sreča prav na domači kmetiji. 

Kakšna je skrivnost družine in kaj bo s kmetijo in ogromnim oljčnikom? Zelo berljiv roman poln emocij in truda kako obdržati skrivnosti pred zunanjim svetom. 😎   

Oljka


Amanda Hampson 
Oljčni sestri

Naslov izvirnika:
The Olive Sisters

Prevod:
Diana Ramšak

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2008
Zbirka Srebrne niti
307 strani                                             


"Moje življenje je zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Ni glamurja in nihče me ne občuduje zaradi dela (večinoma je dolgočasno in naporno). Denarja ni na pretek. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj pretežko. Čeprav ni kot v pravljici, so vseeno dnevi, ki so popolni. Srake veselo kričijo, jutranja kavica je božanska in srebrnkasti listi oljk se bleščijo v soncu. Ob večerih si z Joejem zakuriva v kaminu in si privoščiva kozarček rdečega. V mojem življenju so ljudje, ki jih imam rada. Vem, da je to moj dom, in prvič v življenju se počutim varno. Končno sem se osvobodila ujetništva nesreče."
(Odlomek iz knjige, stran 295)

 
Vrtnice













sobota, 08. avgust 2020

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.



Amy Chua
Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:
Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:
Mateja Črv Sužnik in
Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012
248 strani



'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:
1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,
2. da je minus 5 slaba ocena,
3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,
4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,
5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,
6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in
7. da mora biti medalja zlata.' 😎
(Odlomek iz knjige, stran 15)


petek, 07. avgust 2020

David Brooks, Pogovor

         
Krajši roman z naslovom Pogovor, je delo avstralskega pisatelja in profesorja književnosti Davida Brooksa. Napisal je zanimivo zgodbo o dveh neznancih, ki se srečata zgolj po naključju in se zapleteta v dolg pogovor, kot bi se poznala že od nekdaj.

On je Stephen Mitchell, petdesetletni Avstralec. Trenutno z družino živi v Parizu in obožuje francosko književnost. V Trst je prišel na poslovni pogovor, po izobrazbi je elektro inženir. 

Ona je Irena Rizzoli, pol mlajša Italijanka. Trenutno živi in dela v Torinu. Za avtomobilsko industrijo prevaja kataloge in podobne stvari. V Trst je prišla na obisk k prijateljici. 

Cela zgodba oziroma pogovor se odvija v restavraciji, na Trgu enotnosti - Piazza Unita v Trstu. Če ne bi bilo nenadnega sunka vetra, ki je prevrnil njegov kozarec vina in odpihnil razglednico, ki jo je hotel poslati sinu, se ne bi nikoli zapletla v pogovor. Tako pa ga je ona povabila za svojo mizo kjer je ostal ves večer. 

Njun pogovor se je razvijal ob odlični lokalni hrani, kjer sta uživala in okušala testenine, ročno izdelane njoke iz špinače in krompirja, ocvrte bučne cvetove, solato, različne sire, popečeno zelenjavo kot prilogo. In seveda dolce, brez sladice ne gre, nikakor. Jaz sem že lačna. 😊 

Pogovor je trajal več ur in ob modrovanju in filozofiranju, sta dobro hrano pridno zalivala z odličnim teranom. Tako kot je bila raznolika hrana, je bile raznolike tudi teme, ki sta jih načenjala. Od splošnih do povsem intimnih. Branje te tako pritegne, da se ti zdi, da tudi sam sediš v restavraciji ob monumentalni Mazzolenijevi fontani na velikem trgu ob morju.
                               
Trg enotnosti - Piazza Unita, Fontana štirih celin



David Brooks
Pogovor

Naslov originala:
The Conversation

Prevod:
Barbara Skubic

Založba Sanje, Ljubljana, 2014
159 strani





"Ime trga se je neprestano spreminjalo. Kakor pogovor, sem nekoč slišala nekoga reči. Zelo natančno mi je bilo razloženo, ko sem prvič prišla sem. Izvorno je bil Trg svetega Petra - nekoč je bila tam na sredi cerkev, se mi zdi - potem je postal Veliki trg in tako se je imenoval skozi vse devetnajsto stoletje. Trg edinosti je postal šele ob združitvi Trsta z Italijo leta 1918. Potem ne spomnim se, kdaj, nekoliko pozneje - je postal Piazza Francesco Giuseppe, in potem ko se je mesto po kratki okupaciji Tita in obdobju ameriške in britanske administracije združilo z Italijo, je bil spet spremenjen v Trg enotnosti."
(Odlomek iz knjige, stran 140)

Trst, Trd enotnosti - Piazza Unita




sobota, 25. julij 2020

Naslednje leto v Havani, Chanel Cleeton

Založba Učila
Roman Naslednje leto v Havani je dvoplastna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v različnih obdobjih in različnih, a kljub temu zelo podobnih, družbenih ureditvah na Kubi.

Prva zgodba se dogaja leta 1959. Družina Perez ima podjetje za predelavo sladkorja, ki jim prinaša bogastvo in lagodno življenje. So podporniki predsednika, generala Batiste, zato jim za razliko od večine Kubancev, ne manjka ničesar. Pet hčera živi v razkošju in njihov največji problem je, kaj obleči za večerno zabavo. Razen njihovega brata, se nobeni niti ne sanja, da se okoli Havane zbirajo uporniki, ki želijo odstraniti tiranskega predsednika in prevzeti oblast.

Nekega večera se sestre na skrivaj odpravijo na zabavo, na katero jih starši nikakor ne bi pustili. Tam Elisa spozna Pabla. To srečanje ji življenje postavi na glavo. Prijazen in simpatičen fant ni samo pravnik in odvetnik. Spada med revolucionarje in Castrove podpornike, zaradi česar ga je izobčila celo lastna družina. Kljub temu se med njima razvije ljubezen in večkrat se naskrivaj srečujeta. Elisa zanosi, kmalu za tem pa izve, da so Pabla v gorah ubili.

Na Kubi oblast prevzamejo uporniki s Castrom na čelu. Zagovarjal je spremembe, obljubljal svobodo, demokracijo in poštene volitve. V praksi pa se je med drugim lotil tudi nacionalizacije podjetij. Bogatim je vzel vse, tako da so bili vsi na ničli, vsi enaki, razen njega, ki je živel kot kralj.

Družina Perez se odloči čim prej zapustiti vse kar so do tedaj poznali. Naselijo se na jug Floride. Ni daleč od ljubljene Kube, po morju samo dobrih sto štirideset kilometrov, a vendar povsem drug svet.

Leta 2017. se zgodba skoraj v celoti ponovi. Tokrat je v glavni vlogi Elisina vnukinja Marisol. Babica je nepričakovano umrla. Marisol ji je obljubila, da bo njen pepel raztrosila na Kubi, kot si je Elisa vedno želela. Kot novinarka se tja odpravi pod pretvezo, da bo pisala članek o Kubi. Prebiva pri Elisini stari prijateljici. Z njenim sinom raziskujeta lepoto Havane in Kube. Marisol počasi odkriva družinske skrivnosti, ki jih Elisa nikoli ni omenila. A skrivnosti ima tudi fant v katerega se je zaljubila. Na koncu mora rešiti sebe in njega. Ji bo uspelo 😎

Zanimiv in berljiv roman. Skozi ljubezenski zgodbi spoznamo tudi lepoto Kube, njeno zgodovino, menjavo oblasti, vendar za ljudi se ni kaj dosti spremenilo. Prišli so z dežja pod kap. Roman Naslednje leto v Havani, je prvi kjer sem prebrala negativni zapis o legendarnem revolucionarju Che Guevari.


Chanel Cleeton
Naslednje leto v Havani

Naslov izvirnika:
Next year in Havana

Prevod:
Maja Lihtenvalner

Založba Učila, Tržič, 2020
362 strani


"Zgodovina Kube je zgodovina bojev in razprtij. Ko smo bili otroci, so nam večino zamolčali, ampak obrise smo vseeno slutili, plazili so se čez zidove in ograje. Batista je bil krut predsednik. Rad je imel sladkor, rad je imel denar, ki je pritekal v našo državo z druge strani morja, ni pa imel rad kubanskega naroda. Hotel je biti kralj ljudstvu, ki ni hotelo, da mu kdo vlada."
(Odlomek iz knjige, stran 166)

Slovenija
Piran s pogledom na Trst

ponedeljek, 13. julij 2020

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Založba Goga, Novo mesto
Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Slovenija




Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Slovenija

torek, 07. julij 2020

Čas koz, Luan Starova

Moderni klasiki, Cankarjeva založba
Ob branju knjige Luana Starova, Čas koz, se lahko nasmejiš, lahko pa se tudi razjočeš. Opisuje težko življenje ljudi v Makedoniji po drugi svetovni vojni. Polno pomanjkanja in trpljenja ter boja z lakoto. Edina svetla točka so koze. Simpatične, poskakujoče domače živali in ljubljenke otrok, ki so s svojim mlekom rešile marsikaterega otroka in odraslega. A takratna ideologija je koze označila za sovražnice naroda, saj uničujejo drevesa in pridelke na poljih, zato jih je potrebno izkoreniniti iz naše nove države. Skratka, koze so postale sovražnice delavskega razreda. Ljudi so razdelile na kozarje, to so tisti, ki so jih skušali rešiti in na anti-kozarje, ki so podpirali ideje vladajočih.😎

Pisatelj Luan Starova se je rodil v Albaniji, leta 1941. Ko je bil star dve leti, se je z družino preselil v Makedonijo in takratno Jugoslavijo.

Roman Čas koz govori o počasnem povojnem razvoju države. Razvoj industrije je potreboval delavce. Tako so iz kmetov in pastirjev želeli ustvariti novi delavski razred. Načrti za novo socialistično izgradnjo, so narekovali popis vseh koz, saj te uničujejo socialistične dobrine kot so gozdovi. Potrebno jih je iztrebiti pa kaj, če so reševale življenja. V naslednjo petletko, brez koz. Polja bodo bogato obrodila, država bo postala rajski vrt, kozarji pa jeklen, nepremagljiv delavski razred. 😊

Račun brez krčmarja. Ljudje so imeli radi svoje koze. Pred popisovalci koz so jih skrivali in jih tako vsaj nekaj rešili. V podporo svojim kozicam so priredili celo kozji miting. S pravo invazijo koz so vaščani z okoliških hribov preplavili veliki trg v mestu. A tudi to ni dosti pomagalo. Koze so bitko izgubile, enako bi lahko rekli tudi za kmete, ki so postali novi delavski razred. Vse za razvoj in napredek.

Zelo berljiv in tekoče napisan roman Čas koz je le eden izmed sedemnajstih, ki so prava Balkanska saga 20. stoletja. Na žalost pa je zaenkrat edini preveden v slovenski jezik.



Luan Starova
Čas koz

Naslov izvirnika:
Vremeto na kozite

Prevod:
Aleš Mustar

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Zbirka Moderni klasiki
160 strani




"Koze so ostale z njimi kot enakopravni člani družin s številnimi otroki. Te so dokazano v lačnih in prekletih letih dolge vojne rešile veliko družin. V vsaki družini je bilo nekaj generacij koz, njihovi predniki so doživeli druge vojne in nesreče na Balkanu. Brez koz teh ljudi zagotovo ne bi bilo, kot tudi ne pravkar vzniklih novih življenj ..."



nedelja, 28. junij 2020

David Baldacci, Zadnja milja

kriminalka, založba UčilaDrugi kriminalni primer, ki se ga odloči preiskati nenavadni detektiv s popolnim spominom Amos Decker. Povabljen je bil v specialno enoto FBI, določeno za reševanje starih primerov, kar je tudi sprejel. Vodja skupine, agent Bogart, predstavi nekaj starih primerov, vendar Amos vztraja pri primeru za katerega je nedavno, povsem slučajno slišal po radiju. Primer bo preiskal, če ne s pomočjo novo nastale ekipe, ga bo pa sam.

Melvin Mars je bil, v srednji šoli, zelo nadarjen igralec ameriškega nogometa. Tako zelo, da so bili vsi prepričani, da ga bodo izbrali v profesionalno ligo. Vsi upi so splavali po vodi, ko najdejo njegova starša umorjena v njuni hiši. Vsi dokazi kažejo na Melvina, čeprav ta vztraja, da ni kriv, ga komaj dvajsetletnega, za umor staršev, obsodijo na smrtno kazen.

Dvajset let je Melvin preživel v zaporu in občutil vso krutost tamkajšnjih "stanovalcev". Na dan, ko naj bi izvršili smrtno obsodbo pa se je kar naenkrat našel nekdo in priznal krivdo za oba umora. Melvina so izpustili, zanj pa se je zavzel detektiv Amos Decker . Primer mu ne da miru. Bolj, ko se poglablja vanj, več podobnosti najde med svojo in Melvinovo kruto usodo. Odloči se priti zadevi do dna in odkriti kdo je pravi morilec. Je to Melvin ali kdo drug.

Dvajset let je dolga doba in v tem času so tudi dokazi o umorih zbledeli ali popolnoma izginili. A Deckerja to ne ustavi. Počasi a vztrajno odkriva tančice skrivnosti, ki presenetijo tudi Melvina. Vse bolj se zaveda, da o svojih starših ni vedel nič. Vse kar bi moral vedeti pa mu niso povedali, mu razkrije Amos in po dolgih letih postavi vse stvari na svoje mesto. 😎



David Baldacci
Zadnja milja

Naslov izvirnika:
The last mile

Prevod:
Maja Kogej

Založba Učila, Tržič, 2020
448 strani




Mars je prikimal. "Vso noč sem razmišljal. Ampak ničesar nimam zate, Decker. Počutim se ... počutim se kot pravi bedak. Lastnih staršev nisem poznal. Samo z nogometom sem se ukvarjal." Odprl je usta, da bi še nekaj rekel, vendar očitno ni našel pravih besed. Nazadnje je le zmajal z glavo.
"Nikar ne obupaj," mu je svetoval Decker. "Mogoče ti bo vseeno kaj padlo na pamet."
(Odlomek iz knjige, stran 249)


Prvi primer Amosa Deckerja:

David Baldacci, Mož s popolnim spominom