Prikaz objav z oznako odraščanje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako odraščanje. Pokaži vse objave

sreda, 02. september 2020

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Založba Učila, Tržič
Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎


Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani



"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)





ponedeljek, 13. julij 2020

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Založba Goga, Novo mesto
Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Slovenija




Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Slovenija

nedelja, 17. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje


Mladinska knjiga

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani





'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)


četrtek, 23. maj 2019

Fredrik Backman - Mi proti vam

Roman 'Mi proti vam', švedskega pisatelja Fredrika Backmana, je nadaljevanje zgodbe, ki smo jo spremljali v njegovi knjigi 'Mi smo medvedi'. Slednja se ni dobro končala.

Kot se je prva knjiga končala, tako se je druga začela. Glavni akter napada na Mayo in zvezdnik hokejske ekipe Kevin, zapusti Bjornstad. In, če smo pričakovali, da se bo s tem mesto vsaj malo umirilo in zaživelo naprej, smo se zmotili. Najhujše je bilo, da so se spravili na žrtev, na Mayo. Če ne bi šla na zabavo, se to ne bi zgodilo. In kaj za vraga ji je bilo, da je Kevina prijavila policiji. Takih in podobnih modrovanj hokejskih navdušencev se ni manjkalo. Tudi Amat jo ni odnesel nič bolje. Mladi hokejist, ki si je edini upal javno povedati resnico, si je nakopal obilo sovražnikov. Kljub vsemu pa Kevin ni bil kaznovan in tudi Maya ni dočakala pravice, razen tiste, ki si jo je vzela sama.

Zgodba se razvija v sovraštvu in nasilju. Dobesedno mi proti vam. Hokejski klub iz Bjornstada razpade, več kot polovica moštva se pridruži največjemu rivalu, klubu iz sosednjega mesta Hed. Benji, eden najboljših hokejistov, ostane.

Šport, ki naj bi združeval ljudi, jih razdeli v dve podivjani hordi, pri katerih je, kot pravi pisatelj  'morala pravo razkošje'. Podivjanost pa največkrat pripelje do nesreče, tudi smrtne. In ravno to se je zgodilo. Nepotrebna smrt mladega človeka je ljudi le streznila. Žalostno, da se ne streznijo prej, preden se zgodi najhujše. Ne samo v romanih, tudi v resničnem življenju.

Fredrik Backman večino svojih likov na koncu usmeri na pravo pot. V življenju najdejo smisel in začnejo se ukvarjati s tistim kar jih najbolj veseli. Upam, da bo tudi tretji del, da bo tudi divji a vendarle v srcu prijazni Benji, našel svojo pravo pot. Navijam zanj. 😎

Fredrik Backman
Mi proti vam

Naslov originala:
Vi mot er

Prevod iz angleškega jezika:
Katarina Jerin

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
519 strani


"Ste že kdaj videli pasti mesto? Naše je padlo. Na koncu bomo trdili, da je nasilje prišlo v Bjornstad tisto poletje, ampak to bo laž, kajti nasilje je tam že bilo. Včasih je namreč sovražiti drug drugega tako preprosto, da je težko razumeti, zakaj sploh kdaj počnemo še kaj drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 7)

"Ana izvleče telefon in izbriše slike Benjija in učitelja, ampak je prepozno. Njuno skrivnost je že razneslo kot pepel po morju in ne da se je več vzeti nazaj."
(Odlomek iz knjige, stran 324)



Fredrik Backman se je rodil 2. junija 1981 na Švedskem. Je kolumnist in pisatelj. V slovenščino so prevedeni vsi njegovi odlični romani:

Mož z imenom Ove (prvenec)




torek, 05. marec 2019

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎


Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak

Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎


"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏




ponedeljek, 07. januar 2019

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani



Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)








ponedeljek, 24. september 2018

Fredrik Backman, Mi smo medvedi!

Zgodba romana, švedskega pisatelja Fredrika Backmana 'Mi smo medvedi!' ne govori o priljubljenih štirinožcih kot so beli, črni ali rjavi medvedi, temveč o zagnanih mladih hokejistih, ki so si za svojo maskoto izbrali tega priljubljenega kosmatinca.


Fredrik Beckman
Mi smo medvedi!

Naslov izvirnika:
Bjornstad

Iz angleščine prevedla:
Katarina Jerin

Založba Mladinska knjiga, 2018
Zbirka Kapučino
484 strani


Zgodba romana 'Mi smo medvedi!' se dogaja v majhnem mestecu na severu države, ki je obdano z gozdom in v katerem večino dni v letu kraljujeta sneg in led. Temu primerno je središče in srce mesta Bjornstad ledena hokejska dvorana v kateri trenira mladinska ekipa. Mladi zaljubljenci v hokej niso edini, ki obožujejo ta zimski šport. Za hokej živijo vsi prebivalci mesta. Nekateri so starši igralcev, drugi pa so kot otroci ali mladinci igrali v klubu Medvedov iz Bjornstada.


Mlada ekipa medvedjih hokejistov je letos zelo uspešna. S svojim oboževanim trenerjem so se prebili vse do polfinalne tekme. Vsi pričakujejo zmago tudi v finalu, kajti odraslim se zdi, da bo s tem mesto veliko pridobilo in zaživelo tudi gospodarsko.

Ekipa je zelo homogena. Odlično se razumejo, pazijo drug na drugega, živijo za hokej in sanjajo, da bodo postali poklicni hokejisti in veliki zvezdniki. Tako jih je naučil njihov trener in tak zgled so dobili tudi pri članski ekipi.

Očitno pa jih nihče ni naučil kako naj se obnašajo izven oboževane ekipe in hokejske dvorane. Nihče jim ni povedal, sami pa se tudi niso domislili, da se šibkejših sošolcev ne pretepa in ne ustrahuje. Nihče jim očitno tudi ni povedal kako se obnašati do mladih deklet, ki prav tako obožujejo hokej, še posebej pa hokejiste.

In tako se je zgodilo. Eden glavnih "zvezdnikov" ekipe se je, na svoji zabavi, spozabil nad dekletom, ki ni pričakovalo tega kar se je zgodilo. Dogodek je pretresel celo mesto in skoraj vsi stopijo na "zvezdnikovo" stran. Kaj se to pravi, takšne obtožbe in to tik pred finalno tekmo. Nezaslišano.

K sreči pa se tudi tu najde fant, ki ima vest in srce na pravem mestu.


'Na drugem koncu mesta se Zacharias odplazi iz stanovanja, ne da bi koga zbudil. Na hrbtu nosi vrečo in v roki vedro. Danes je star šestnajst let in že vse življenje ga dražijo in zavračajo. Zaradi vsega. Zaradi njegovega videza, značaja, govorice, naslova. Vsepovsod. V šoli, v garderobi, na spletu. To človeka na koncu izžame, čeprav ni vedno očitno, ker ljudje okrog ustrahovanega otroka domnevajo, da se je sčasoma na to privadil. Nikoli, nikoli se ne privadiš. Žge kot ogenj, ves čas. Gre le za to, da nihče ne ve, kako dolga je tvoja vžigalna vrvica, še sam ne veš.' (Odlomek iz knjige Mi smo medvedi, Fredrika Backmana)



Fredrik Backman: