Therese Anne Fowler - Prijazna soseska

Prijazna soseska, ameriške pisateljice Therese Anne Fowler, je pretresljiva knjiga o medsebojnih odnosih, rasnih razlikovanjih, lažeh in manipulacijah. V središču zgodbe sta soseda in najstnika, črnec Xavier in belka Juniper. 

Xavier živi s svojo mamo Valeri v idilični hiški, v Severni Karolini. Obdaja jo vrt z obiljem rastlin, senco pa ji nudi košati hrast. Xavier je odličen učenec. Vsi ga poznajo kot zelo prijaznega fanta. Obožuje glasbo, igra kitaro in se pripravlja za vpis na prestižno glasbeno akademijo. Mama je predavateljica na fakulteti, biologinja in strastna okoljevarstvenica. Obožuje svoj hrast, vrt in seveda svojega sina.

Mama in sin se odlično razumeta. Tudi s prebivalci soseske se dobro razumeta, saj je vendar prijazna soseska. Potem pa se v na novo zgrajeno sosednjo hišo vseli bela družina z mogočnim in vsestransko uspešnim poglavarjem. O sebi ima zelo visoko mnenje. Na zunaj prijazen mož je v bistvu velik manipulator, ki je glavni krivec za vso grozoto, ki se je zgodila.

Vse je potekalo normalno, mami sta se obiskovali, nakazovali so se zametki njunega prijateljstva. Vse dokler se ni začelo prijateljstvo med najstnikoma razvijati v nekaj več. In to med najstnikoma od katerih je bil on črne, ona pa bele polti. Za starše in okolico je to pravi recept za katastrofo. In tako se je tudi zgodilo. Žalost do neba. 😢

Pretresljiva zgodba. Odlična knjiga.

Ocena: 5/5

Pot v Krnico

Therese Anne Fowler

Prijazna soseska

Naslov izvirnika:

A Good Neighborhood

Prevod:

Andrej Hiti Ožinger

Mladinska knjiga Založba, Ljubljana, 2021

Zbirka Kapučino

336 strani

'Odkar jo je mama začela pošiljati k verouku, v cerkev ter pozneje v mladinsko skupino in program zaobljube čistosti, je pri duhovniku in večini odraslih, ki jih je poznala, razen v šoli, poslušala samo svetopisemske napotke za ženske - namreč naj si prizadeva, da bo ubogljiva in vdana  bodočemu možu, naj razume materinstvo kot največji dosežek in se izogiba delu zunaj gospodinjstva. Ženska mora biti skromna in nezahtevna, brez ambicij in hvaležna možu, pomaga naj naj mu pri njegovih ambicijah in potrebah.' 😎 (Odlomek iz knjige, stran 127)

Diane Chamberlain - Proti svoji volji

 

Ameriška pisateljica Diane Chamberlain, se je v svojem romanu Proti svoji volji, lotila zelo težke teme. Podlaga za njeno zgodbo je evgenika. Veda, ki obravnava različne metode za doseganje "popolne" človeške rase. Na tak ali drugačen način se je uporabljala v več državah sveta. Hitler jo je izpopolnil do potankosti, a tudi ameriška zvezna država Severna Karolina, kjer se naša zgodba dogaja, ni bila prav daleč. V tej državi so evgeniko uporabljali od leta 1929. pa vse do 1975. na "umsko zaostalih", duševno bolnih, v poboljševalnicah, na ljudeh, ki so imeli epilepsijo, ali pa je bila njihova sterilizacija v "javnem interesu", kar je pomenilo, da so dobivali socialno podporo in je bil vsak nov član v taki družini, samo še eno breme za državno blagajno. Socialne delavke in delavci so imeli takrat veliko moč pri odločitvah koga bodo predlagali za tak poseg. Grozljivo. Tako pisateljica Diane Chamberlain, ki je bila tudi sama socialna delavka, v opombah h svoji knjigi Proti svoji volji.

Petnajstletna Ivy in njena dve leti starejša sestra Mary Ella, ki ima dve leti starega sinčka Williama, s svojo babico živita v hiški na plantaži tobaka, ki je v lasti družine Gardiner. Družina dobiva denarno socialno pomoč, namesto plačila najemnine pa pomagajo pri spravilu tobaka. Izkaže se, da je bilo plačilo najemnine, za eno izmed njih, zelo visoko.

Nad družino bdi socialna delavka, ki v revni hiški preveri vsak kotiček, da družina ni slučajno dobila kakšnih priboljškov. Če jih najde, jim odšteje pri socialni podpori. Javni uslužbenci morajo skrbeti tudi za državni proračun in največ lahko prihranijo pri najrevnejših, a ne 😢

V skrbi za večji prihranek, so imeli socialni delavci veliko moč nad reveži. Da se ne bi družine pretirano "množile", so lahko predlagali komisiji za evgeniko, da odobri sterilizacijo določene ženske. Da se ne bi širili slabi geni pa so v program evgenike vključili tudi marsikaterega fanta. Včasih tudi s prevaro. Mary Ello so po rojstvu sina sterilizirali, njej pa so povedali, da so ji odstranili slepič. 

Zadeve se spremenijo, ko družino prevzame nova socialna delavka, dvaindvajsetletna Jane. Pravkar se je poročila z Robertom, ki je zdravnik-pediater. Želi si ženo, ki ga bo zvečer pričakala doma in želi si otroke. Njegovi kolegi, predvsem pa njihove žene, se zgražajo, ker Jane želi delati in opravljati poklic socialne delavke. Otroke si tudi sama želi, a kasneje, toda njen zdravnik ji ne želi dati kontracepcije, dokler za dovoljenje ne vpraša njenega moža. Zato zamenja zdravnika.

Jane je glede evgenike skeptična. Robertu pa se zdi, da želijo omejiti velikost revnih družin, kar se mu zdi prav. Imej toliko otrok kot jih lahko preživljaš in vzgajaš. Prepričana je, da bi morali dekletom razložiti za kaj gre in od njih dobiti dovoljenje, četudi so mladoletne. Odloči se, da bo Mary Elli povedala resnico, kajti dekle sanja o tem, da bo imela družino in pet otrok. Ko izve, da so ji s prevaro odvzeli to možnost, je zelo poklapana in molčeča. Ko pa ji za piko na i odvzamejo še sina, češ da zanj slabo skrbi, se dekle vrže pod gospodarjev kamion, ki pripelje mimo.

Enako kot so storili Mary, pripravljajo tudi za Ivy. Prošnja za evgeniko je že odobrena, a Jane se odloči, da bo tokrat preprečila najhujše. Uspelo ji je, a kakšen je bil razplet, to je Jane izvedela šele nekaj desetletij kasneje. Odlična knjiga. Težka in moreča zgodba, a vredna branja.

Ocena: 4,6/5

Narcisa v Tivoliju

Diane Chamberlain

Proti svoji volji

Naslov izvirnika:

Necessary lies

Prevod:

Martina Krkovič

Založba Meander, Izola, 2020

428 strani

"Torej, vem, da govori evgenika o izboljšanju človeške rase. Izkoreninili bi slabe lastnosti in spodbujali dobre. Ampak kaj ima to opraviti s tvojim delom?"

'Njegova definicija se mi ni zdela ustrezna. "Socialni delavci imamo možnost zaprositi komisijo za evgeniko, da dovoli sterilizacijo naših strank," sem pojasnila. "Ampak ni tako, kot je bilo v nacistični Nemčiji," sem brž dodala. "Ne gre za to, da bi poskušali izboljšati človeško raso."'  (Odlomek iz knjige, stran 113)

Pritlična kmečka hiša in kozolec v Jaršah, na obrobju Ljubljane

Diane Chamberlain - Skrivna sestra

Phaedra Patrick - Srečno, Benedict Stone!

V pravljični vasici Sončni Dol v angleškem Yorkshiru, sta živela Benedict in Estelle Stone. Živela sta umirjeno in dobro sta se razumela. Nekaj pa jima je le manjkalo. Nekaj kar sta si oba zelo želela. Otrok. Trudila sta se že leta pa jima ni uspelo. Benedict je predlagal, da bi otroka posvojila, a Estelle se je temu uprla. Želela si je lastnega otroka. Ker je bil pritisk zanjo prevelik, se je odselila v prijateljičino prazno stanovanje.

Benedikt je bil žalosten in prizadet. Ni mogel verjeti, da ga je ljubljena žena kar zapustila. Upal je, da je to začasno in da se bo hitro vrnila.

Vsak dan je hodil v službo, v svojo draguljarno, kjer je najraje izdeloval zapestnice. Na poti je vedno hodil mimo pekarne iz katere je omamno dišalo. Ker je bil sladkosned, si je vsak dan privoščil kakšen češnjev kolaček, krof z marmelado ali pa slasten sendvič s šunko.

Nekega dne, sredi noči, se na njegovih vratih pojavi mlado dekle. Vsa premočena in premražena, ga je prosila ali lahko vstopi. Izkaže se, da je najstnica Gemma, hči njegovega mlajšega brata Charliea, ki se je že pred leti odselil v Ameriko. 

Brata sta že v najstniških letih v nesreči izgubila oba starša. Od takrat je Benedict sam skrbel za mlajšega brata. Bila sta zelo navezana drug na drugega, vse do odraslih let, ko je Benedickt naredil hudo napako in v eni noči spremenil njun odnos. Charlie se je s svojo ženo odselil in od takrat se brata nista več slišala.

Sedaj pa je pred njim stala bratova hči. Živahna in skrivnostna Gemma je glede svojega popotovanja povedala zelo malo ali skoraj nič. Kako to, da je sama potovala tako daleč, zakaj se njen oče ne oglasi? V Benedicktovo življenje je dekle vneslo velike spremembe. Preuredila sta draguljarno, povečala prodajo, Benedickt je dobil napad pospravljanja in pospravil je celo hišo. Sladkarije so mu bile prepovedane, Gemma je skrbela za zdravo hrano. Prikupila se je tudi Estelle in Benedickt je upal, da se bo vrnila v njun dom. 

Topla pripoved kjer se na koncu vse dobro izide in postavi na svoje mesto, kot bi  sestavljal Lego kocke. 😊

Ocena: 4,5/5

Drevored japonskih češenj

Phaedra Patrick

Srečno, Benedict Stone

Naslov izvirnika:

Rise & shine Benedict Stone

Prevod:

Milena Podgoršek

Založba Meander, Izola, 2021

312 strani

'V vasici Sončni Dol se govorice širijo tako hitro kot olje po vodi. Če bi ga kdo opazil z Gemmo, bi vaščani lahko planili kot lisice na ranjenega zajca. Ni maral, da bi prihod njegove nečakinje postal nova tema pogovora v pekarni Vsak dan sveže pecivo, v dobrodelni trgovini Zapuščeni psi ali pa v pivnici Veseli prašiček. Stavil bi, da so zelenjavna trgovina Sveža zelenjava, cvetličarna Floribunda in pralnica Milo in milnica legla za klepetulje.'  (Odlomek iz knjige, stran 28)

Phaedra Patrick:

Žlahtna očarljivost Arthurja Pepperja

Knjižnica spominov

Paolo Giordano - Raztrgajmo nebo

 

Odličen roman Raztrgajmo nebo, italijanskega pisatelja Paola Giordana, nas popelje na jug Italije, v sončno in vročo Apulijo. V tamkajšnjo vilo se vsak avgust iz Torina pripeljeta Teresa in njen oče. Pri babici preživljata poletje. 

Na sosednji kmetiji sta živela Cesare in Floriana, pobožna človeka, ki sta v tem smislu vzgajala tri najstniške fante. Bern, Tommaso in Nicola, slednji je bil njun sin, druga dva sta bila v nekakšnem rejništvu, so upoštevali Cesarove krščanske nauke in mu v vsem sledili. A bili so le najstniki in na samem so marsikaj ušpičili mimo naukov.

Nekega poznega večera so se odpravili na kopanje v bazen sosednje vile, kjer je bivala Teresa. Fante so zalotili in jih pregnali a Tereso so zaznamovali za celo življenje. Od takrat je šla vsak dan k sosedom in se družila s fanti. Zelo je bila žalostna, ko je prišel čas za vrnitev v Torino in komaj je čakala avgust, ko sta se z očetom zopet odpravila z avtomobilom na dolgo pot čez vso Italijo, vse do Apulije.

Vsako leto sta se Teresa in Bern malo bolj zbližala. Ko sta oba postala polnoletna sta se odločila, da bosta živela skupaj na kmetiji. Teresa je celo pustila šolo kar je njena starša zelo žalostilo. A ljubezen ne pozna meja, tako pravijo in skupaj sta se lotila kmetovanja, pridelovala zelenjavo, gojila oljke in pridobivala oljčno olje ter se tako preživljala.

Odličen in berljiv roman z malce nenavadnim koncem, da ne rečem čudnim. Mogoče pa sledi nadaljevanje. 😎

Ocena: 4,5/5

Oljka v Piranu

Paolo Giordano

Raztrgajmo nebo

Naslov izvirnika:

Divorare il cielo

Prevod:

Anita Jadrič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019

Zbirka Roman

469 strani

"Veš, kaj sem imel najrajši? Najine sprehode. Ob sončne zahodu, ko sva končala delo. Zmeraj si malo zamujala, ko sem te čakal na klopci. Potem sva jo skupaj mahnila po dovozni poti. Za kovinskim drogom sva običajno zavila desno, ne pa vedno, včasih sva šla tudi levo. A nikoli se nisva obotavljala. Zmeraj sva vedela, kam iti, kot bi se že prej odločila. Nizko sonce naju je bičalo od glave do pete. Verjameš, da ga še vedno čutim. Če so bile fige zrele, sva jih potrgala tudi z dreves, ki niso bila najina. Kajti v resnici je bilo vse najino. A ne, Teresa?"  (Odlomek iz knjige, stran 423/424)

Oljčnik in peš pot v Seči

Kristian Bang Foss - Smrt se vozi v audiju

 

Asger živi s svojo partnerko Saro in njeno malo hčerkico, v Kobenhavnu. S svojim življenjem in svojo mlado družino je zadovoljen. Dela v oglaševalski agenciji, kjer je uspešen in dobro zasluži. A prav tu se zalomi in njegovo življenje se obrne na glavo.

Ko Asger dobi nov oglaševalski posel, v pomanjkanju časa, za svoj projekt vzame tuje fotografije, ki jih najde na spletu. V upanju, da tega ne bo nihče odkril, jih tudi uporabi. A svet je majhen, tudi objave na spletu so avtorsko delo, in njegovo nezakonito početje so odkrili. V službi so ga takoj odpustili. Namesto da bi si našel drugo službo, se je prepustil obupu in tega tudi pridno zalival z alkoholom. S tem je dosegel, da ga je tudi Sara odpustila oziroma ga je vrgla iz stanovanja.

Preselil se je v manjše stanovanje in tam nadaljeval s svojim pomilovanjem kar nekaj časa. Končno se je le ovedel, da tako ne gre več naprej. V časopisu je našel oglas, da 22-letni fant potrebuje in išče pomočnika. Službo je dobil.

Waldemar, kot je bilo fantu ime, je bil suhljat in bledičen fant. Imel je številne bolezni. Hitro se je utrudil a vse to mu ni preprečevalo, da si ne bi občasno zvil kakšen džoint. 

Kljub temu, da je bil Asgar enkrat starejši, sta se z Waldemarjem dobro ujela. Bil je bolj fantov družabnik in mojster za manjša popravila. Waldemar je slišal za čudežnega zdravilca v Maroku, ki je ozdravil že veliko ljudi. Njegov cilj je bil poslej samo še Maroko. Nič ni pomagalo prepričevanje, da je zdravilec verjetno šarlatan. Želel si je na pot pa kar bo pa bo. In sta šla.

Našel se je celo sponzor, ki je Waldemarju doniral nekaj deset tisoč evrov. Kupila sta star "folcvagen", denar spravila v plastično vrečko, kdo bi še zaupal bankam, in se odpravila na dolgo pot, ki se je začela na Danskem. Z veliko humorja in dobre volje sta se vozila čez Francijo. Tu sta se za nekaj dni ustavila v zapuščeni gorski hiši, ki so jo zasedli nerazumljeni umetniki. Denar jima ukradejo zato se odpravita v Monako, da bi si ga v igralnici priigrala nazaj. 

Po vseh zgodah in nezgodah ter z obilico humorja, prispeta v Španijo in od tam v Maroko kjer doživita kulturni šok. A svoj cilj sta le dosegla in tudi zdravilca sta obiskala, toda ...

Komedija v tragediji, roman vreden branja. 

Ocena: 4/5

Kristian Bang Foss

Smrt se vozi v audiju

Naslov izvirnika:

Doden korer Audi

Prevod:

Darko Čuden

Sodobnost International, Ljubljana, 2020

Knjižna zbirka Horizont

172 strani

'Prispela sva v Gibraltar in šla čez mejno kontrolo in zapeljala čez majhno pristajalno stezo na edinem ravnem koščku zemlje med mejo in mestom. Parkirala sva, v nekem lokalčku pozajtrkovala, plačala lokalnega vodiča, da naju je odpeljal na Gibraltarsko skalo, ki je v vročini drhtela kot puding. Na vrhu so bile opice, izkazalo se je, da so to berberski makaki. Največji od vseh, posebno zloben eksemplar, podoben Hakonu, se je stegnil z veje in sunil Waldemarju slamnik in si ga posadil na glavo. Pustila sva mu ga, drugega nama tudi ni preostalo, ko sva videla, kako brusi ostre podočnike.' (Odlomek iz knjige, stran 136)

Eugen Ruge - V časih pojemajoče svetlobe

 

Roman V Časih pojemajoče svetlobe, nas popelje v nekdanjo Vzhodno Nemčijo oziroma NDR - Nemško demokratično republiko. Spremljamo življenje več generacij družine Umnitzer, njihovih prijateljev in sodelavcev, v času pred drugo svetovno vojno pa do malo po padcu Berlinskega zidu in združitvi obeh Nemčij.

Roman je sestavljen iz poglavij, ki si ne sledijo kronološko. Časovni preskoki nas tako prisilijo, da še bolj pozorno spremljamo literarne junake Eugena Rugeja.

Nekaj poglavij se posveča Wilhelmu in Charlotte. Leta 1940. sta iz internacijskega taborišča v Franciji zbežala in se naselila v Mehiki. Tam sta živela nekaj let, po vojni sta se vrnila v NDR. Oba sta goreča člana Komunistične partije in kljub pomanjkljivi izobrazbi sta zasedala kar pomembne položaje v novi državi. Še posebno Wilhelm je za svoje "dosežke", ki so bili bolj ali manj napihnjeni in celo izmišljeni, saj se resnični dosežki ne bi dobro prilegali v njegovo biografijo, vsako leto dobil odlikovanje.

Kurt je Charlottin sin. Pred prihajajočim nacizmom se je umaknil v takratno Sovjetsko zvezo. Ko je ta s Hitlerjem sklenila sporazum o nekakšnem prijateljstvu, je pisal svojemu bratu in v pismu izrazil svoje pomisleke o sporazumu, češ da iz tega ne more biti nič dobrega. Kaznovali so ga na večletno prisilno delo v delovnem taborišču. Tam na daljnem Severnem Uralu je spoznal svojo bodočo ženo Irino. Po vojni sta se preselila v NDR. Imata sina Alexandra.

Nekaj poglavij se dogaja v letu 2001. Ko Alexander izve, da ima Nehodgkinov limfom, zanj neozdravljivo bolezen, zapusti starega in bolnega očeta ter se z njegovim denarjem odpravi v Mehiko, v kraje kjer je bivala njegova babica. 

Avtobiografija in prvenec nemškega avtorja Eugena Rugeja na zanimiv in berljiv način prikaže življenje ljudi v komunistični državi. Lahko bi rekli, da je tudi zgodovinski roman o ne tako davni preteklosti in načinu življenja v delu Evrope.

Ocena: 4/5

Eugen Ruge

V časih pojemajoče svetlobe

Naslov izvirnika:

In Zeiten des abnehmenden Lichts

Prevod:

Štefan Vevar

Založba KUD Sodobnost International, Ljubljana, 2021

Zbirka Horizont

355 strani

'V konzumu imajo mleko na karte. Z veliko zajemalko prodajalka napolni kanglico. Prej je to zmeraj delala gospa Blumert. Ampak gospo Blumert so zaprli. Ve tudi, zakaj: ker je prodajala mleko brez kart. Povedal mu je Achim Schliepner. Mleko brez kart je strogo prepovedano.' (Odlomek iz knjige, stran 64)

Ljubljana, park Tivoli, ribnik in narcise.

Phaedra Patrick - Žlahtna očarljivost Arthurja Pepperja

 

Arthur Pepper je več kot štirideset let srečno živel s svojo ženo. Bila je nežna in prijazna, imela sta sina in hčer. Živeli so v majhni a udobni hiški na angleškem podeželju. Sreča je trajala vse do ženine smrti, ko ostane Arthur sam in nesrečen. 

Soseda Bernadette mu skuša pomagati a Arthurju se zdi nadležna in se pred njo največkrat skrije. Želel je biti sam in žalovati. Čez nekaj časa se odloči, da je čas da pospravi ženine stvari. Pri tem najde škatlico in v njej dragoceno zapestnico, ki popolnoma spremeni njegovo življenje.

Zapestnice, ki je imela zanimive obeske, še nikoli ni videl. Kje jo je Miriam dobila in zakaj jo je skrivala! Najbolj mu je bil všeč obesek s slončkom na katerem je bila vgravirana telefonska številka iz Indije. Opogumi se in pokliče številko na kateri izve, da je bila Miriam varuška pri indijski družini. Kaj takega. Svojo ženo je težko spravil v sosednje večje mesto, kaj šele v Indijo. A presenečenj o bolj divji ženini naravi še ni bilo konec.

Obesek na katerem je bil tiger, je Arthurja pripeljal na posestvo kjer so se po vrtovih tigri prosto sprehajali. Tisti s paleto pa je govoril o ženinem poziranju na likovni akademiji. Vse to in še več je Arthurja osupnilo. A na koncu je dojel, da je bila to neka druga Miriam, v nekem drugem življenju. V spominu bo ohranil svojo predano in zapečkarsko Miriam. Ta je bila sto procentno njegova. 

Arthur se vrne v svojo podeželsko hiško, kjer mu hči, sin in sosedje pripravijo rojstnodnevno presenečenje. Ugotovi, da nadležna soseda Bernadette le ni tako nadležna. Njen sin pa mu speče slastno  čokoladno torto, ki jo skupaj z veseljem zmažejo.

Zanimiva in ganljiva zgodba o izgubi, žalovanju in življenju, ki vedno najde pot naprej.

Ocena: 4/5

Tiger Vito iz ZOO Ljubljana 💚

Phaedra Patrick

Žlahtna očarljivost Arthurja Pepperja

Naslov izvirnika:

The Curious Charms of Arthur Pepper

Prevod:

Ana Ambrož Strle

Založba Meander, Izola, 2020

291 strani

"Karkoli so bile, to ne spremeni tega, kar sta imela vidva drug z drugim. Imela sta mnogo srečnih let. Le preveč si postal obseden s preteklostjo, oči. V zanko si se ujel. Hotel si odkriti vse o času, ko nisi bil del maminega življenja. In potem si ta del njenega življenja v svoji glavi in v srcu tako napihnil, da je postalo večje in svetlejše od tega, kar sta preživela skupaj." (Odlomek iz knjige, stran 261)

Phaedra Patrick - Knjižnica spominov

Mattias Edvardsson - Dobri sosedi

 

Mikael Andersson se z ženo Bianco, hčerko Bello in sinom Williamom, iz Stockholma preseli v manjše mesto Kopinge na jugu Švedske. V pravljično deželo Astrid Lindgren, na ulico Ropotalčnikova, številka 13.

Pravljična dežela se izkaže za ne tako pravljično, številka 13 pa je bila za družino Andersson usodna in tako kot pravijo vraže, nesrečna.

Vsako dvorišče je gostilo štiri hiše. Anderssonovi so tako imeli za sosede, starejši par Ake in Gun-Britt, radovedna in vsevedna. Ola Nilsson, ki dela v banki, ločen, v hiški živi sam a je zelo nerad sam, zato je vsepovsod, še najraje pa obiskuje Bianco. In samohranilka, nekoč uspešen fotomodel v Ameriki, Jacqueline Selander, ki po vrnitvi na Švedsko ne najde prave zaposlitve, ne pravega partnerja. Živi z malce posebnim in težavnim sinom, najstnikom Fabianom.

Sprva se sosedje kar lepo razumejo, se obiskujejo in družijo. Mikael je učitelj telovadbe v bližnji šoli kamor hodi tudi Fabian. Fant se nanj zelo naveže, saj ga Mike zagovarja in na šoli rešuje pred nasilnimi najstniki. 

Nekega dne se Bianca s kolesom odpravi v bližnji nakupovalni center. Ko se zapelje z dvorišča na cesto, s ceste na dvorišče zapelje BMW in Bianco povozi. V avtu sta Fabian in Jacqueline. Bianca je hudo poškodovana. Odpeljejo jo v bolnišnico kjer ugotovijo poškodbo glave. Družina je pretresena in v šoku. Prav tako sosedje. Huda ura pa se začne za vse, ko Bianca po krajšem izboljšanju, za vedno zapusti svoja mala otroka in moža.

Berljiv in zanimiv roman švedskega pisatelja Mattiasa Edvardssona, ki ga poznamo po uspešnem romanu Čisto običajna družina

Ocena: 4/5

Mattias Edvardsson

Dobri sosedi

Naslov izvirnika:

Goda grannar

Prevod: Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2020

366 strani

'Kopinge torej. Dežela Astrid Lindgren, kjer sonce vedno sije in so vsa vrata odprta. (Stran 45)

Čuvaj koles v jesenskem času 💚

Petra Soukupova - Pod snegom

 

Družbeni roman Pod snegom, češke pisateljice Petre Soukupove, je roman o sodobni češki družini, kjer je na zunaj vse lepo in prav, v resnici pa ni vse tako.

Marie se je poročila s svojim profesorjem, ki je živel s svojo mamo, na podeželju. Bila je ljubezen, vsaj z njene strani, a ni trajala prav dolgo. Preselila se je na podeželje, zanosila in opustila študij. Tašča je bila neprijetna ženska, ki jo je komandirala na vsakem koraku. Sicer se je preselila v kilometer oddaljeno hišo, a to ni bila ovira, da ne bi vsak dan prihajala v njun dom in ukazovala. Marie se ne postavi zase, prilagodi se ji in jo v vsem uboga.

Kljub spoznanju, da je s poroko naredila napako, nezadovoljna in čedalje bolj zagrenjena Marie, vztraja v zakonu kjer se rodijo tri hčere. Zaposli se na bližnji pošti in se posveča svojim otrokom.

Osrednja zgodba romana je potovanje treh odraslih hčera na očetovo rojstnodnevno zabavo. Najstarejša hči Olga ali Olina je samohranilka, ima petletnega sina in je zaposlena kot pravnica. Srednja hči je Blanka. Že od malega je debelušna, je pa edina, ki zadosti vse družbene norme 😎 Je poročena, mati treh otrok, družina živi v lepi hiši, imajo dva psa in dva avtomobila. Bolje že ne gre, a lahko gre na slabše. Najmlajša Kristyna ali Tyna se požvižga na družbene norme. Živi sama, otrok noče, za dobro mero se dobiva s poročenim moškim.

Sestre se s tremi otroci, dojenčkom in psom odpravijo z avtom iz Prage na podeželje. Čaka jih nekaj ur vožnje in tako smo priča njihovim zanimivim debatam pa tudi zbadljivkam, tekmovanju katera je bolje vzgojila svoje otroke, nekajkrat se tudi pošteno skregajo. Tik pred ciljem, v zasneženi pokrajini, jim za dobro mero zgod in nezgod, poči še guma na avtomobilu.

Ko končno prispejo, namesto umirjenega rojstnodnevnega praznovanja, sankanja in teka na smučeh, se neugodna presenečenja kar nadaljujejo. 

Berljiv roman o sodobnih pripetljajih sodobnih družin.

Ocena 4/5 

Petra Soukupova

Pod snegom

Naslov izvirnika:

Pod snehem

Prevod:

Nives Vidrih

Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2017

361 strani

'Med dojenjem premišlja, kako bi najbolje organizirala današnji dan, ko podoji Filipka, ga za hipec položi nazaj v posteljico in mu požene vrtiljak, medtem bo pripravila zajtrk zase in za punci, prisilila Betko, da bo šla z Baronom ven (z Lordom bo šel pozneje Libor, mu pa mora to napisati, ker bo Libor najbrž malo potegnil, zadnje čase spet prihaja vsak dan iz službe šele ob enajstih in potem sedi v delovni sobi do dveh, ali dela, tega Blanka ne preverja in tudi ne bo primerjala, je pa jasno, da bi se rad en dan v tednu naspal, prepodi misel, kdaj se bo naspala ona, kdaj ji bo kdo to pustil), s Fanynkino pomočjo spakira za čez vikend, da bojo ob desetih lahko odpotovali.' (Odlomek iz knjige, stran36)

Zasneženi Tivoli v nekih prejšnjih letih 😊

Petra Soukupova, sodobna češka pisateljica je rojena 25. julija 1982. v Češki Lipi.

Phaedra Patrick - Knjižnica spominov

 

Martha Storm je zaljubljena v knjige in v malo knjižnico v kateri dela kot prostovoljka in deklica za vse. Živi v hiši svojih staršev. V njej je preživela svoje otroštvo, na katero pa nima ravno lepih spominov.

Zelo dobro se je razumela s svojo nano. Skupaj sta prebirali knjige in si izmišljevali zgodbe. V pisanju zgodb je bila mala Martha zelo dobra. 

Nekega dne pa nana nenadoma umre. Vsaj tako so starši povedali Marthi. Na pogreb ni smela, kako je nana umrla pa ji tudi nihče ni povedal. Žalost je bila za malo deklico neizmerna. Poslej je družina živela pod okriljem posesivnega očeta. Edina, ki se mu je upala upreti je bila nana.

Martha je prenehala pisati zgodbe. Poslej je svoje življenje posvetila drugim. Nesebično se je razdajala in pomagala vsem, ki so bili pomoči potrebni ali pa so jo samo pridno in brez slabe vesti izkoriščali. 

Zapustila je tudi svojo veliko ljubezen, da bi lahko v domači hiši skrbela za svoja ostarela starša. Petnajst let je skrbela zanju. Ko sta umrla, je zopet za druge šivala, prala, pekla ...

Nekega dne dobi Martha paketek v katerem je bila knjiga s posvetilom. Ne more verjeti. Posvetilo je bilo namenjeno njej, pisava pa je bila od njene ljubljene nane. Še bolj jo je presenetilo, ko je v knjigi našla zgodbe, ki jih je sama napisala pa tudi tiste, ki sta jih pripovedovali nana in mama. Vendar pa je bilo v posvetilu nekaj čudnega. Datum se ni ujemal. Bil je dve leti po tistem, ko naj bi umrla nana. Kako bi lahko ona napisala posvetilo? In zakaj je knjigo dobila po dolgih tridesetih letih! 

Nana je bila res živa in Martha jo je našla. Izvedela je zakaj je morala nana izginiti in klobčič družinskih skrivnosti, ki jih je bilo kar nekaj, se je začel razpletati. Ob vseh razkritih skrivnostih je bila zelo pretresena in prizadeta. Nekaj časa je preživela v svetilniku, pri prijatelju, kjer se je umirila in razmišljala o svojem življenju. Prišla je do spoznanja, da mora postaviti sebe na prvo mesto. Uprla se je izkoriščanju in naučila se je drugim reči ne. Z nano sta zopet skupaj prebirali knjige in zna biti, da je na vidiku tudi nova ljubezen. 😍

Roman Knjižnica spominov, angleške pisateljice Phaedre Patrick, je zanimiva in berljiva zgodba o Marthi in skrivnostih njene družine.

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani

Phaedra Patrick

Knjižnica spominov

Naslov izvirnika:

The Library of Lost and Found

Prevod:

Ana A. Strle

Založba Meander, Izola, 2020

313 strani

'Lahko je spoštovala, kaj vse je morala prestati njena mama, vse njene odločitve, za katere je menila, da so v danem trenutku najboljše. Betty je za svojo družino hotela trdno, varno gospodinjstvo, ko je izgubila svojo pravo ljubezen, a je to prišlo za določeno ceno. Morala se je spopadati s težavnim odnosom med materjo in možem.' (Odlomek iz knjige, stran 289)

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, na Prešernovem trgu

Umetnost obrambe in napada, Chad Harbach

 

Obsežni roman Umetnost obrambe in napada, ki ga je napisal ameriški avtor Chad Harbach, je zgodba o priljubljeni ameriški igri, predvsem pa je to zgodba o srednješolcih zaljubljenih v bejzbol. Je zgodba o mladostnikih, o prijateljstvih, ki se sklenejo med igralci in sostanovalci v internatu. Nekatera tako trdna, da preživijo tudi zelo težke preizkušnje.

Henry je vedno sanjal o zvezdniški karieri igralca bejzbola. To mu je skoraj tudi uspelo. S pomočjo Schwartza, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in ki je kapetan in gonilna sila moštva Harpunarjev na kolidžu Westish, postane najboljši medbazni igralec daleč naokoli. Na dobri poti je, da uresniči svoje sanje. Iskalci talentov so mu za petami, ponujajo mu pogodbe za igranje na dobrih univerzah. Samo odločiti se mora katero bo izbral. Ampak ...

Tik predtem, da Henry preseže svojega vzornika v seriji nezgrešenih metov, se zalomi. Ponesrečen met in žogica poleti proti rezervni klopi kjer poškoduje Henryjevega cimra Owena. Poškodba je tako huda, da ga odpeljejo v bolnišnico. Za Henryja pa se začne kalvarija iz katere ne vidi izhoda. Mu bo uspelo premagati depresijo in se vrniti na igrišče?

Guert Affenlight rektor na Westishu in velik oboževalec in raziskovalec pisatelja Hermana Melvilla in njegove uspešne knjige Moby Dick. 

Med petimi osebami okoli katerih se vrti vse dogajanje v romanu sta še rektorjeva samosvoja hči Pella in že omenjeni Owen. Slednji je Henryjev sostanovalec. Zelo urejen in prefinjen fant, obožuje branje, v bejzbolskem moštvu večino časa presedi na klopi za rezervne igralce kar mu povsem ustreza.

Pella je poročena z arhitektom, ki je nekaj starejši od nje. Naveliča se njegove posesivnosti in se za nekaj časa preseli h očetu. Želi si nadaljevati študij, ki ga je opustila, medtem pa se zaplete v razmerje s Schwartzijem. 

Spremljamo tudi nespodobno in nesprejemljivo razmerje med rektorjem in študentom Owenom. Le kako se bo vse to razpletlo. 

Zanimiv roman, ki ga težko izpustimo iz rok vse do zadnje strani 😎

Chad Harbach

Umetnost obrambe in napada

Naslov izvirnika:

The Art of Fielding

Prevod: 

Miha Avanzo

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013

Zbirka Roman

667 strani

'Ali se je že naučil - se bo sploh kdaj - da se je treba znebiti misli, ki niso za nobeno rabo?' (stran 228)

"Nekoč si mi rekel, da duša ni nekaj, s čimer se človek rodi, temveč nekaj, kar je treba šele ustvariti, s trudom in napakami, učenjem in ljubeznijo. In ti si se temu posvečal bolj kot večina drugih, temu ustvarjanju duše - ne za svoje dobro, temveč za dobro tistih, ki so te poznali." (Odlomek iz knjige, stran 656)

Stadion Stožice, Ljubljana

Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie

 

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, se je v obsežnem romanu Amerikanka, lotila kar nekaj tem, ki so vseskozi aktualne. Migracije, rasizem, ameriški in neameriški črnci, Barack Obama in predsedniške volitve v Ameriki, življenje v Nigeriji pa tudi ljubezni ne manjka v pričujočem romanu.

Okvir obravnavanih tem je ljubezen med Ifemelu in Obinzejem. Živita v revnejšem predelu Lagosa. Skupaj sta že iz šolskih dni in skupaj sanjarita, kako bosta odšla na študij v obljubljeno deželo Ameriko. 

Ifemelu uspe dobiti vizum in delno štipendijo za pokritje stroškov študija. Zelo nerada se odpravi na pot brez ljubljenega fanta, toda Obinze ne uspe pridobiti ameriške vize kljub večkratnem poskusu. 

Dokaj hitro je Ifemelu spoznala, da oboževana Amerika ni to o čemer sta z Obinzejem sanjala. Za bivanje je potrebovala dodaten denar, toda službe nikakor ni dobila. Končno se ji je nasmehnila sreča in dobila je delo varuške pri premožni družini. Tudi s stanovanjem ni bilo nič lažje. Z denarjem je bila tako na tesnem, da je nepremišljeno sprejela nespodobno ponudbo teniškega trenerja. Dobila je denar a gnus in sram jo je oddaljil od fanta. Ni ga več klicala, ni odgovarjala na njegove klice in elektronska sporočila. Sram je bil prevelik.

Čez čas se je Ifemelu umirila in začela svoje ameriško življenje. Ob študiju, službi in družbi, je začela pisati svoj blog z naslovom "Rasna vprašanja ali nenavadna opažanja neameriške črnke o črnskosti v Ameriki".  V blogu je malo pozitivnih stvari. Piše o rasizmu, za katerega pravi, da je stvar moči bele skupine in v Ameriki so belci tisti, ki imajo moč. (stran 343)  

Ifemelu je bila pri svojem delu uspešna. Tudi finančno si je opomogla. Imela je nekaj razmerij, a vseeno je čutila, da to ni to. V Ameriki je bila nesrečna. Po petnajstih letih se je odločila zapustiti Ameriko in se vrniti v Nigerijo. Njeni prijatelji in sorodniki so mislili, da se šali. Vrnila se je in med drugimi srečala tudi svojo ljubezen. Kljub letom, ki so minila, je v njunih očeh še vedno tlela iskra ljubezni. A Obinze je bil poročen in imel je majhno hčerkico zaradi katere je vztrajal v zakonu, ki si ga ni želel. Jima bo uspelo premostiti vse težave in po toliko letih končno zaživeti skupaj 💗

Srednjeveško okno v Radovljici

Chimamanda Ngozi Adichie

Amerikanka

Naslov izvirnika:

Americanah

Prevod:

Gabriela Babnik

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

494 strani

Alexa in drugi gostje in morda celo Georgina, vsi so razumeli beg pred vojno, pred tiste vrste revščino, ki zdrobi človeško dušo, vendar ne bi razumeli potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire. Ne bi razumeli, zakaj so se ljudje, kot je on, ki jim med odraščanjem ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ki so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran, ki so bili prepričani, da se prava življenja zgodijo nekje drugje, zdaj odločili početi nevarne stvari, samo da bi odšli, čeprav ni nihče od njih stradal, ali bil posiljen, ali za seboj pustil požgane vasi, bili so zgolj lačni izbire in varnosti.  (Odlomek iz knjige, stran 291)

Vsi različni, vsi enakopravni 💜

Ernest Hemingway - Zbogom, orožje!

 

Mladi Američan Henry Frederic se je odpravil v večni Rim na želeni študij arhitekture. Nepričakovano pa se je znašel sredi vojne vihre. Na Soški fronti, ki je potekala po hribovju, ob danes čudoviti reki Soči, takrat pa je bila najverjetneje povsem drugačne barve. Henry se je znašel v vlogi voznika reševalnega avtomobila v enoti prve pomoči. Bil je tudi poročnik italijanske vojske. 

Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.

Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry. 

Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎

Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.

Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.

Ernest Hemingway

Zbogom, orožje!

Naslov izvirnika:

A farewell to arms

Prevod in spremna beseda:

Rado Bordon

Založba Obzorja, Maribor, 1991

358 strani

"Poznate Kobarid?"

"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)

Bohinjsko jezero

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Mamina zapuščina, Minae Mizumura

Roman Mamina zapuščina, japonske pisateljice Minae Mizumura, je večplastna zgodba družine Katsura. Istočasno pa nam prikaže tudi življenje in navade ljudi na Japonskem. 

Osrednja zgodba je skrb dveh hčera v srednjih letih za ostarelo mamo. Vsakdanja skrb za starše je na Japonskem tradicionalna naloga prvorojenca ali neveste. Marsikateri starostnik to tradicijo s pridom izkorišča. Ena takih je tudi  oblastna in neznosna mama Noriko. Ko je zbolel njen mož, je skrb zanj mirne duše prepustila hčerkama in se zanj ni kaj dosti brigala. Zdaj je sama bolna, poškodovana in ostarela. Od svojih hčera zahteva popolno skrb. Vsak dan morata na obisk, ji prinašati hrano in prigrizke, ki jih ima rada, obregne se tudi ob njuno urejenost. Hčerki je pripeljala tako daleč, da sta si želeli, da mama umre. Ob tem sta še preračunavali koliko denarja bi dobili povrnjeno od doma za ostarele, kamor naj bi se preselila mama in sta morali nekaj plačati vnaprej. Srhljivo.

Za mamo bolj skrbi mlajša hčerka Mitsuki, kar ni ravno po japonski tradiciji. Toda starejša Natsuki se spretno izgovarja na svoje številne bolehnosti in mamo obišče le redko, kljub temu, da je mama zanjo v mladosti storila veliko več kot za sestro.

V mladih letih se je mama bolj zavzela za Natsuki. Zdelo se ji je, da je bolj nadarjena in tudi lepša, kar tudi ni za odmet, in bo lahko prej pripomogla do vzpona družine po družbeni lestvici. Za ta cilj bi mama naredila prav vse. Natsuki se uči igranja klavirja, toda tudi mlajša Mitsuki ne zaostaja za njo. 

Kljub temu, da je mama zapravljiva in neodgovorna nakupovalka stvari, je družina uspela nekaj denarja nameniti za Natsukijin študij v Parizu. Tam se zaljubi v moškega, ki za družino ni primeren, zato se mora po enem letu vrniti domov. Poroči se v bogato družino in dobi dve hčerki.

Tudi Mitsuki dobi svojo pariško priložnost. Postane prevajalka za francoski in angleški jezik. A tudi ona tam spozna ljubezen svojega življenja. Ta je za družino bolj sprejemljiv saj je fant Japonec. Sicer iz revne družine, za študij v Parizu je dobil štipendijo za nadarjene, a postal bo profesor na fakulteti, to pa tudi ni zanemarljivo. 

Roman nas vodi v različna življenjska obdobja glavnih likov, od otroštva in mladostnih let naprej. V ospredju so ženski liki. Poleg ukvarjanja s starostniki, se roman dotakne tudi preživetja žensk v srednjih letih, ko se ločijo od svojih mož, od katerih so bile ves čas finančno odvisne. Čeprav je marsikatera poleg skrbi za otroke in gospodinjstvo tudi sama prispevala v družinski proračun. Mitsuki je ves čas prevajala in poučevala na fakulteti, toda ko se je želela ločiti, je bil denar zelo velik problem. Na koncu je tudi mama prispevala za njeno boljše samsko življenje, saj je hčerkama zapustila kar lepo vsoto. 

Problemi, ki jih opisuje Minae Mizumura v svoji knjigi Mamina zapuščina, so tudi njeni lastni. Sama je kar trideset let skrbela za nemočnega očeta, medtem ko si je njena mama omislila ljubimca in se za očeta ni kaj dosti brigala. (Spremna beseda prevajalca Iztoka Ilca)

Pretresljiva družinska saga.

                                                                 

Minae Mizumura

Mamina zapuščina

Naslov originala:

Haha no Isan - Shimbun Shosetsu

Prevod:

Iztok Ilc

Japonska književnost

Založba Litera, Maribor, 2019

Zbirka Babilon

499 strani

'Po enem letu Kalifornije je vsaka misel na stanovanje v centru popolnoma izginila iz njene glave. Skrb za starša ji je vzela še več časa, bila je vse bolj izgorela.

Najprej je oče zbolel za pljučnico, kakor da bi jo prav čakal, da se vrne. Da ga je lahko obiskovala, je najela sobo v hotelu v bližini bolnišnice. Nato je prišel mamin telefonski klic. Telefonski klic zatreskane mame, ob katerem si je zaželela, da bi mama umrla. In potem je mamo tisto popoldne, ko je prejela pismo, v katerem ji je Mitsuki napisala, da si želi pretrgati z njo vse vezi, zbil kolesar.'                (Odlomek iz knjige, stran 315)

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze

Kate Summerscale

 

Sramota gospe Robinson                                            

Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        

The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            

Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         

303 strani                     

"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.

(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani

"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 

Amanda Hampson, Oljčni sestri

Zgodba romana Oljčni sestri govori o življenju in preživetju italijanske družine, ki se je v iskanju boljšega življenja preselila iz Italije v Avstralijo.     

Italijanska družina, z dvema hčerkama, ni najbolje sprejeta med tamkajšnjimi domačini. Zaničujejo jih a glava družine se ne da tako zlahka. Ukvarjajo se s pridelavo zelenjave, kar imajo viška pa prodajo na obcestni stojnici. Iz Italije jim je uspelo pretihotapit sadike oljk. Zasadili so jih in tekom let je nastal ogromen oljčnik a kaj, ko Avstralci ne marajo oliv. Šele čez mnoga leta, ko bo kmetijo prevzela vnukinja, bo oljčnik zaživel tako kot si je predstavljal in želel Franco, glava družine.

Glavna zgodba romana se vrti okoli sester. Starejša Isabelle, resna in preudarna ter mlajša Rosanna, živahna, zgovorna in pregnana. Sestri se odlično razumeta. Vse dokler se Isabella ne poroči z rudarskim strokovnjakom Jackom. Ko dobita hčerkico, se odselita s kmetije in sestri se nikoli več ne vidita in ne slišita.

Zakaj je tako in kaj se je zgodilo? Skrivnost oljčnih sester, kot so jima pravili vaščani, odkriva Isabellina hči Adrienne. Na zanemarjeno in opuščeno kmetijo se je naselila, ko je njeno donosno podjetje v Sidneyju propadlo in prisiljena je bila prodati tudi svoje razkošno stanovanje in avto, da je lahko plačala vse dolgove. Ne želi si živeti na kmetiji. Čim prej se želi vrniti v poslovni svet in si povrniti premoženje. A umirjeno vaško življenje, odkrivanje skrivnosti njene družine pa tudi postavni sosed Joe, vse to jo vse bolj prepričuje, da je mogoče njena sreča prav na domači kmetiji. 

Kakšna je skrivnost družine in kaj bo s kmetijo in ogromnim oljčnikom? Zelo berljiv roman poln emocij in truda kako obdržati skrivnosti pred zunanjim svetom. 😎   

Oljka

Amanda Hampson 

Oljčni sestri

Naslov izvirnika:

The Olive Sisters

Prevod:

Diana Ramšak

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2008

Zbirka Srebrne niti

307 strani                                             

"Moje življenje je zelo drugačno od tistega, ki sem si ga zamišljala. Ni glamurja in nihče me ne občuduje zaradi dela (večinoma je dolgočasno in naporno). Denarja ni na pretek. Včasih se mi zdi, da je vse skupaj pretežko. Čeprav ni kot v pravljici, so vseeno dnevi, ki so popolni. Srake veselo kričijo, jutranja kavica je božanska in srebrnkasti listi oljk se bleščijo v soncu. Ob večerih si z Joejem zakuriva v kaminu in si privoščiva kozarček rdečega. V mojem življenju so ljudje, ki jih imam rada. Vem, da je to moj dom, in prvič v življenju se počutim varno. Končno sem se osvobodila ujetništva nesreče."

(Odlomek iz knjige, stran 295)

 

Vrtnice